Msgr. Stanislav Zore med pridigo v ljubljanski stolnici, ki so jo v sredo, 26. septembra obiskali rektorji evropskih marijanskih svetišč.

CERKEV

Msgr. Stanislav Zore rektorjem svetišč: Za naš narod velja, da je Marijin narod

»Spoštovani gospodje rektorji Marijinih svetišč, dragi bratje in sestre. V teh dneh poteka tradicionalno srečanje rektorjev Evropskih Marijinih svetišč, ki ga tokrat gosti naše narodno Marijino svetišče Marije Pomagaj na Brezjah. Vse rektorje iskreno pozdravljam in jim želim, da bi doživljali dobrodošlico tako našega naroda kakor tudi dobrodošlico Brezij in vseh krajev, ki jih boste v okviru vašega srečanja obiskali.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore na začetku pridige pozdravil udeležence srečanja ter druge vernike med sveto mašo, ki jo je daroval v ljubljanski stolnici.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Za naš narod velja, da je Marijin narod. To potrjujeta tako zgodovina kakor tudi sedanji utrip njegove vernosti. Prva cerkev, ki je bila postavljena na slovenskih tleh, je bila Gospa Sveta na Koroškem. Od tedaj naprej je Marija vedno spremljala naše prednike pri vsem njihovem življenju. Izkustvo vere je potrjevalo resničnost molitve sv. Bernarda: Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. S tem zaupanjem vdan hitim k tebi, o devic Devica in Mati, k tebi prihajam in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.

Zaupanje v Marijino bližino najprej črpamo iz njene vloge v zgodovini odrešenja. Zanimivo je, da sveti Pavel v vseh svojih pismih niti enkrat ne omeni njenega imena. Kljub temu pa, ko Kristusov prihod na svet umešča v človeško zgodovino in ureditev, omeni ženo, iz katere je bil rojen Sin, ki ga je Bog poslal ob polnosti časov.

Krščansko občestvo pa Marijo na najbolj slovesen način omenja vsako nedeljo in na vsak zapovedan praznik, ko moli veroizpoved: »In se je utelesil po svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.« Ob molitvi teh besed se rahlo priklonimo, da počastimo skrivnost, ki je bila od vekov skrita v Bogu, v učlovečenju Jezusa Kristusa pa se je razodela človeškemu rodu.

Marija se je v sprejetju Božjega povabila, da bi postala mati njegovega Sina, izročila v veri. »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« In ko je Marija izrazila svojo privolitev, je Beseda postala meso in začela prebivati med nami.

S tem pa se je poslanstvo Marijinega materinstva šele začelo. Sedaj je morala kot mati hoditi za svojim Sinom, ki je »hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse« (Apd 10,38). Matej pripoveduje o tem, kako je Jezus prišel na neki kraj in »zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu« (Mt 14,14). Najbrž se je sočutja in usmiljenja naučil v domači hiši. V tistih tridesetih letih, o katerih evangeliji povedo silno malo. In vendar so ga tista leta in odnosi, ki jih je živel, oblikovali v Mesija, ki je neprestano potopljen v Očeta in ima srce pri človeških otrocih (prim. Prg 8,31).

Če pogledamo dva dogodka iz Jezusovega življenja, pri katerih je bila navzoča tudi Marija, bomo lahko razumeli, kje je Božji Sin dobil čuteče srce. O enem od teh dogodkov pripoveduje današnji evangeljski odlomek. V galilejski Kani je svatba in Jezusova mati je tam. Evangelist ne pove, zakaj. Je bila v sorodu z ženinom in nevesto, so jo povabili iz kakega drugega razloga. O tem niti besede. Pove pa, kako je bila tam. Kaj je tam delala.

Tudi njeno srce je bilo pri človeških otrocih. Spremljala je dogajanje in opazila, da zmanjkuje vina. Diskretno je šla k Sinu in mu povedala, kaj se dogaja ter njemu prepustila odločitev. Ni mu dajala nasvetov in še manj naročil. Izročila mu je svate in pomanjkanje vina, stopila je do strežnikov in jim naročila, naj storijo vse, kar jim bo Jezus rekel. Potem je umolknila. Nobene besede več v celotnem evangeliju.

In vendar sta ti dve sporočili dovolj, da se učimo od nje in da se zatekamo k njej. Uči nas pozornosti. Ni zaprta vase. Tudi v Sina in njegove tovariše ni zagledana. Pa bi bila lahko vsa ponosna na Rabija iz Nazareta, o katerem se je začelo govoriti po vsej Galileji in po Judeji. Kako ponosno bi se lahko ozirala okrog in s pogledom spraševala navzoče: »Ga vidite? Vidite Jezusa? Ali ni nekaj posebnega? Ste slišali, kaj je že naredil?« A nič od tega. S srcem je pri ljudeh in s prošnjo pri Sinu. Vsa je pri ljudeh in pri njihovih potrebah, in obenem je polna zaupanja v Sina – »Spomni se, o premila Devica Marja, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila.« Kot bi na samem začetku krščanstva uresničevala vodilo, ki je oblikovalo krščansko Evropo: Dela in moli.

Drugemu dogodku, ki nam odstira Marijo kot Mater in Tolažnico, smo priče na Kalvariji. Pred smrtjo se je Jezus ozrl na Mater in na zraven stoječega učenca in rekel Materi: »Žena, glej, tvoj sin.« Marija bi v tisti strašni uri lahko ugovarjala. Lahko bi namesto nas zahtevala svojega Sina, nedolžnega izdanega in umorjenega. Bolečina bi bila lahko tako huda, da bi preslišala Sinovo besedo in željo. A ona je tudi v tem trenutku poslušajoča. Brez besed tudi na Kalvariji ponavlja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«

Oba dogodka nam Marijo razodevata kot tisto, h kateri se vedno znova lahko zatečemo po pomoč in varstvo. Naš narod se je k njej zatekal na naših največjih romarskih poteh, na poseben način na Brezjah, kjer kot Marija Pomagaj posluša in uslišuje naše prošnje.

Spoštovani rektorji Evropskih Marijinih svetišč. Ker je papež Frančišek romarska svetišča zaupal Papeškemu svetu za pospeševanje nove evangelizacije, ste vi na odličen način povabljeni, da kot varuhi teh svetišč po Mariji izročate Jezusa evropskemu človeku in da evropskega človeka po Mariji vodite k Jezusu. Posebno mesto ima v tem prizadevanju nedvomno negovanje in prenavljanje ljudskih pobožnosti ter formacija pastoralnih delavcev po svetiščih ter krajih ljudske pobožnosti in češčenja.

Letos mineva 75 let od spokorne in spravne pobožnosti na Rakovniku, ki je bila 29. maja 1943. Po končani slovesnosti na Rakovniškem trgu, kjer je bilo zbranih nad 25.000 ljudi, je vse ljudstvo sredi vojne vihre pospremilo milostno podobo nazaj v mesto. Prihodnji dan pa je bila slovesna posvetitev slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetitev je izvršil ljubljanski škof. dr. Gregorij Rožman v stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj.« Kopijo te podobe imamo od takrat naprej na stranskem oltarju naše stolnice in ostaja kraj češčenja in molitve kristjanov našega mesta. Ob tej priložnosti je škof Rožman povedal: »Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti!« V tem duhu lahko zaupamo tudi Mariji prihodnost naše Evrope. Marija, ki jo častimo po romarskih središčih, ki jih varujete, bo rešila Evropo, kajti še nikdar ni bilo slišati, da bi ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, njene pomoči prosil in se njeni prošnji priporočal. In vi najbolje veste, kako množično se po vaših svetiščih uresničujejo besede te Bernardove molitve. Amen.