Vrhovna predstojnica apostolk Presvetega Srca Jezusovega o ustanoviteljici, novi blaženi

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Nova blažena je imela posebno skrb za revne in neizobražene žene, saj je vedela, da so predstavljale najbolj krhek, ranljiv in izkoriščan del takratne družbe. To je bil razlog za to, da so bile prve dobrodelne ustanove namenjene skrbi za sirote, revna dekleta, ostarele, bolne in zapuščene žene.

Največja želja: posvečeno življenje

Clelia Cleopatra Maria Merloni se je rodila 10. marca 1861 v kraju Forlì na severu Italije, kjer je bila še isti dan tudi krščena. Starša Gioacchino Merloni in Maria 

Teresa Brandinelli sta bila preprosta človeka, živela pa sta v središču mesta. Oče je bil zaposlen kot delavec pri gradnji železnice Ancona-Bologna, s katero je pričel papež Pij IX. leta 1860. Julija 1864 je Clelina mama umrla, zato je odraščala pri stari mami, saj se je oče preselil v Sanremo, da bi našel boljšo službo. Ko se je tja preselila tudi Clelia, si je na vse načine prizadevala, da bi uresničila svojo največjo željo – da bi sledila Kristusu na poti posvečenega življenja.

Imela je vse za izgubo zaradi Kristusove ljubezni

Ker je bila edinka, je oče zanjo želel izbrano intelektualno izobrazbo. Učila se je francoščino in angleščino ter imela zasebne ure klavirja in vezenja z zlatom. Oče ji je pogosto prinašal dragocena oblačila in ji podarjal potovanja, okoli nje pa ni manjkalo snubcev, ki so se želeli poročiti z njo. Vendar pa je imela ona vse to za izgubo zaradi Kristusove ljubezni.

Začetki kongregacije in težave

Vsemu se je odpovedala zato, da bi ljubila Jezusa z vsem srcem in z vso dušo. Kljub očetovemu nasprotovanju je uspela uresničiti svojo željo, čeprav ne brez težav. V popolnem zaupanju v Božjo previdnost se je odpravila v Viareggio, da bi začela z ustanovo, posvečeno Srcu Jezusovemu. 30. maja 1894 so frančiškani Clelio in dve prijateljici predstavili kot apostolke Presvetega Srca Jezusovega. Kmalu so odprli šolo, vrtec, sirotišnico in dom za ostarele, in sicer s pomočjo velikodušne denarne pomoči njenega očeta. Njegovo spreobrnjenje na smrtni postelji – bil je namreč ateist in prostozidar – je bilo sad molitve in žrtev hčerke. Clelia je podedovala veliko imetje, vendar je bilo zaupano v roke nekega duhovnika, ki je denar zapravil in pobegnil. Posledično so propadle tudi mnoge dobrodelne ustanove v Viareggiu. Škof Piacenze, Giovanni Battista Scalabrini, ustanovitelj ene izmed misijonarskih kongregacij, je sprejel skupino sester v svoji škofiji in jim pomagal.

Notranji spori, zavist

Leta 1900 jih je poslal v misijone med italijanske migrante v Brazilijo in v ZDA, vendar pa je med sodelovanjem s skalabrinci prišlo do notranjih sporov. Tako sta znotraj kongregacije nastali dve skupini: tista, ki je želela ostati zvesta karizmi ustanoviteljice in tista, ki je sledila skalabrinski karizmi. Poleg tega je Clelia postala žrtev obrekovanja in zavisti zaradi bankrota in sodnih procesov. Ker ni želela javno obdolžiti duhovnika, ki je ukradel denar, je nase vzela krivdo za vso situacijo.

Izključena iz vodstva skupnosti

Obrekovanje je doseglo tudi Rim, tako da je bila izključena iz vodstva skupnosti, katere ime je bilo spremenjeno. Prav tako so bile objavljene nove konstitucije. Med letoma 1916 in 1928 se ni smela približati kongregaciji, ki jo je ustanovila. Tudi po tem, ko ji je bilo dovoljeno, da je ponovno vstopila v generalno hišo v Rimu, je zadnji dve leti življenja živela v sobi, daleč stran od skupnosti. Umrla je 21. novembra 1930.

Dostojanstvo žene, oblikovanje močnih in nežnih osebnosti

Kljub prisilnem odmiku je vse življenje ljubila svojo skupnost, odsev njene ljubezni do Srca Jezusovega. Pri svojem delovanju je izkazovala to posebno ljubezen. S svojim življenjem je v tedanji družbi želela pokazati na dostojanstvo žene. Zato je sosestre vabila, naj se dobro formirajo, da bi mogle nato tudi same formirati svobodne in samostojne žene, ki bi bile sposobne ustvariti dobro družino in najti delovno mesto v družbi. Izobraževanje je videla kot delo usmiljenja. Sestram, ki so bile učiteljice, je naročala, naj bodo do vseh blage in odločne, da bi oblikovale močne ter hkrati nežne osebnosti.