Msgr. Zore: Dobri Pastir, proslavi svojega služabnika Antona Mahniča s sijajem svetosti

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Homilija msgr. Stanislava Zoreta

Ko se spominjam žara, s katerim je škof Valter govoril o Antonu Mahniču, se sam sebi zdim popolnoma neprimeren, da bi karkoli spregovoril o Božjem služabniku Antonu Mahniču, čigar smrtnega dneva se danes spominjamo. Iskreno pozdravljam postulatorja msgr. Saša Ilijića, s katerim sva nekaj časa v Ljubljani skupaj živela pod isto streho našega samostana. Bratski pozdrav tudi vsem duhovnikom, ki ste se danes zbrali, da bi ob zgledu in priprošnji svetniškega škofa Krške škofije utrdili svojo zvestobo Kristusu in zlasti še njegovi navzočnosti v zakramentu presvete evharistije, obenem pa tudi obnovili svojo gorečnost v oznanjevanju evangelija in v služenju Božjemu ljudstvu. Prisrčen pozdrav vsem redovnikom in redovnicam, ki ste se danes zbrali, da bi se bolje pripravili na letošnji božič. Naj tudi vam Božji služabnik pomaga, da Jezus Kristus in njegov prihod na svet ne bo samo spomin ali ideja, ampak da bo živo in življenjsko srečanje Odrešenika s tistim, ki ga je prišel odrešit. Iskren pozdrav tudi bratom bogoslovcem, ki se pripravljajo na diakonsko in duhovniško službo. Tudi oni naj imajo pred očmi gorečnost Božjega služabnika, ki je veliko svoje pozornosti, talentov in moči posvečal mladim, da bi jim pomagal zrasti v razmišljajoče, trdne in pokončne osebnosti, ki bi lahko stale in obstale v razmerah, kakršne je predstavljal takratni čas in kakršne sicer v drugačnih okoliščinah in izzivih predstavlja današnji čas.

„Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih.“ Te besede so zapisane na spominski plošči v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil ta pomemben mož krščen. Resnica je namreč zagotovilo prihodnosti. Jezus v evangelijih večkrat spregovori o resnici. Najgloblje se nam je v spomin zapisal njegov pogovor s Pilatom. Čeprav ga je Pilat zasliševal, je pred svojim zasliševalcem in sodnikom ostajal svoboden: „Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas“ (Jn 18,37). Pilat je tedaj postavil pomenljivo vprašanje: „Kaj je resnica? (Jn 18,38). Jezus je na to vprašanje odgovoril že prej, ko se je pogovarjal s svojimi učenci. Tem je povedal: „Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila“ (Jn 8,31-32). In zakaj bomo v Jezusovi besedi spoznali resnico in resnično postali njegovi učenci? Ker je on sam resnica. Učencu Tomažu je zagotovil: „Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače, kot po meni“ (Jn 14,6).

Ko se danes sprašujemo, kako nas more Božji služabnik Anton Mahnič nagovarjati v našem krščanskem in našem duhovniškem prizadevanju, morda ne najdemo odgovora v prvem trenutku. Zdi se nam, da je bil njegov čas tako zelo drugačen od našega časa, da med njima skoraj ne najdemo nobene vzporednice. Prikrade pa se nam tudi misel, da je bil njegov značaj in njegov način delovanja popolnoma drugačen od našega, da res ne vemo, kje bi med njim in seboj odkrili stične točke. Vsaj v Sloveniji ga namreč niso nikoli prikazali kot pozitiven lik, ampak vedno kot tistega, ki je povzročil „delitev duhov“ in ki ni razumel kulturnega ustvarjanja svojega časa in je zato nepravično in pretirano nastopal zoper ustvarjalce. S temi popačenimi potezami je vstopal v zavest šolarjev, ki so potem odraščali in takšno predstavo o njem nesli v življenje.

"Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita," je pot in način svojega delovanja opisal v Rimskem katoliku. Drago Klemenčič pa je o njem dejal, da je „bil izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost“. Merilo presojanja je bila zanj tako imenovana metafizična trojica: resnično, dobro, lepo. Kar presoje te metafizične trojice ni vzdržalo, je Mahnič zavrnil, zlasti takrat, kadar je presojal, kako bi stvari mogle vplivati na mladino, kajti mladino, Bog mi je priča, sem imel pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal.“

V življenju Božjega služabnika torej lahko ne samo zaznamo, ampak neprestano vre iz njega gorečnost, strast za vse, kar je božjega. Je v nas ta strast, ta zaveza resnici in levji pogum, ko je treba resnico braniti pred današnjim ozračjem vseenosti, mlačnosti in malodušnosti, ki pljuska k nam iz sveta. Ko ljudje vedno bolj živijo, kot da Boga ne potrebujejo ali celo kot da Boga ne bi bilo, ali je v nas Bog živ in naša beseda navdušujoča, ker prihaja iz globine naše vere in naše zaveze. Ali ljudje iz našega življenja, ne samo iz naših besed, lahko zaslišijo Pavlovo zagotovilo: „Vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati“ (2 Tim 1,12).

Za nas, duhovnike, je nadvse pomembna spodbuda, ki se je je Božji služabnik oklenil z obema rokama in si zelo prizadeval, da bi v življenju duhovnikov našla svoje vsakdanje mesto. Gre namreč za duhovniško češčenje svete evharistije, ki se je posebej širilo koncem 19. in v začetku 20. stoletja. Naše dlani so bile ob posvečenju maziljene s sveto krizmo, da bi bile vredne v rokah držati Kralja kraljev in Gospoda gospodov, ki se nam izroča v majhni hostiji. A ni dovolj, da ga po božji milosti prikličemo v kruh in vino. Ni dovolj, da ga uživamo pri sveti daritvi. Vse to nas še ne obvaruje, da ne bi tolikokrat brezbrižno hodili mimo njega.

K meni je pred dvema letoma, morda pred tremi leti prišel duhovnik, ki je zapustil duhovništvo. Pripovedoval je o svojem duhovništvu. „Bil sem dober župnik. Župnija in župnijsko življenje sta bila zelo razgibana. Imeli smo veliko dejavnosti, veliko raznih skupin. Tudi brevir sem redno molil. Nisem ga opuščal. Nečesa pa nisem nikoli naredil. Nikoli se nisem ustavil pred Najsvetejšim, da bi nekaj minut preživel v družbi Jezusa v sveti evharistiji. In zaradi tega nisem ostal zvest. Prepričan sem, da bi bilo moje življenje danes drugačno, če bi si znal vzeti čas za češčenje Najsvetejšega.

Škof Anton Mahnič si je zelo prizadeval, da bi duhovniki svoje duhovništvo živeli tudi preko povezanosti z Gospodom v adoraciji najsvetejšega zakramenta. V ta namen se je pridružil velikemu papeževemu klicu z ustanovitvijo duhovnikov častilcev, ki jih je povezoval list Santissima Eucaristia. Ta list je presegel jezikovne in narodne meje in je povezoval duhovnike častilce na Hrvaškem in v Sloveniji. V zavesti, da duhovnik ne more ostajati resnično zvest svojemu posvečenju, če nima časa za češčenje Najsvetejšega, je povezoval tudi duhovnike različnih narodnosti in s tem krepil zavest katoliškosti svete Cerkve.

Sveti papež Janez Pavel II. je bil velik častilec evharistije. Ko so organizirali premike na njegovih apostolskih potovanjih, so budno pazili, da pot slučajno ne bi vodila mimo kapele z Najsvetejšim. V tem primeru se je lahko zgodilo, da je papež stopil v kapelo in potem ni bilo jasno, kdaj bo prišel iz nje. Ko se je zatopil v češčenje, se je zanj čas ustavil. Mislim, da mi teh težav nimamo. Nasprotno. Velikokrat gremo mimo Najsvetejšega, ne da bi pomislili nanj. In vendar tudi naše duhovništvo svojo pričevanjsko moč prejema iz njegove Ljubezni, ki v skromnosti Evharistije ostaja med nami.

Danes smo se zbrali na dan, ko se spominjamo sv. Janeza od Križa. Ta svetnik, ki je skupaj s sveto Terezijo Avilsko prenovil karmeličanski red v duhu prvotnih pravil, si je ob odločitvi za strožjo in zahtevnejšo obliko redovnih pravil izbral novo ime. Odločil se je, da bo Janez od Križa, ker je hotel biti kar najbolj podoben Križanemu. S križem je tesno povezan tudi Božji služabnik, ki se ga danes spominjamo in prosimo za njegovo beatifikacijo. Anton Mahnič si je namreč ob škofovskem posvečenju izbral geslo: „V križu zveličanje“.

Za nas je križ pogosteje lepo umetniško delo, kot pa sredstvo našega odrešenja. In vendar je Gospod Jezus ljubezen do konca izkazal ravno na križu. Na križu, kjer je doživljal zasramovanje zmagoslavje množice, ki je odobravala križanje in čakala na njegovo smrt, je molil k Očetu za odpuščanje vsem tem, ker ne vedo, kaj delajo.

Tudi škof Mahnič je bil deležen križa. Zlasti v zadnjem obdobju svojega življenja, ko so ga s prevaro odpeljali v Italijo in ga potem vsega bolnega vrnili na Hrvaško. Tudi on se je moral spoprijeti s krivico in zahtevnostjo odpuščanja. V križu je znal najti moč, da je tudi on odpuščal.

Pred nekaj tedni sem prebral knjigo, ki govori o usodi kristjanov na bližnjem vzhodu in v begunstvu v Evropi. Dvanajstletnega kristjana je v Nemčiji obstopila skupina vrstnikov, muslimanov, ga zasramovala z besedami in ga udarjala s pestmi. Ta dvanajstletnik je zasramovanje in trpljenje zavestno sprejemal zaradi Jezusa Kristusa. Ob tem se mi je postavilo vprašanje, kako jaz sprejemam nevšečnosti, ki so veliko manjše in manj boleče. Prevečkrat z jezo, z željo po povračilu – zaradi Jezusa Kristusa najbrž nikoli. Ne vem, kako je z vami. Ali znamo v križu in evharistiji tudi mi najti moč, da zaradi njega, zaradi Jezusa sprejemamo to, kar se nam dogaja in se ne vdamo želji po povračilu.

Naj nam Božji služabnik Anton Mahnič pomaga, da bomo postajali možje in žene resnice, naj nas po njegovi priprošnji prevzame plamen gorečnosti za ljudi, ki so nam zaupani, in po njegovem zgledu naj se naučimo častiti Najsvetejše in v bližini z Gospodom najti moč za ljubezen tudi takrat, ko smo postavljeni na preizkušnjo.

Jezus Kristus, dobri Pastir, proslavi svojega služabnika Antona Mahniča s sijajem svetosti, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.