Kardinal Becciu o novem blaženem, Marianu Mulleratu i Soldevili

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zdravnik in župan v službi ljudem

»Gre za lep lik, lep lik laika. Odkriti ta lik je resnično zanimivo in spodbudno. Izhajal je iz premožne družine, ki ga je usmerila v šolanje. Postal je zdravnik, odlikoval pa se je po svoji vernosti, ki ga je navdihovala, ter po predanosti pri opravljanju svojega poklica. Od revnih nikoli ni želel denarja, zdravil jih je brezplačno. Kasneje je postal župan, ljudje so ga zelo cenili, imeli so ga radi, saj so videli njegovo predanost meščanom. V času svojega mandata je zelo veliko storil za Cerkev. Leta 1936 pa je izbruhnila državljanska vojna, tako da so ga zaprli še s petimi drugimi osebami. Na začetku je bil verjetno razlog njegova pripadnost drugi stranki, vendar pa je to, kar je bilo najbolj vidno pri tem človeku, njegova vera, njegova religioznost, ki jo je živel kot dosleden in prepričan laik.«   

Laik, vključen v življenje Cerkve – že pred koncilom

»Vidim ga kot sodobnega človeka, kot sodobnega kristjana. Predvsem po koncilu je bil velik poudarek na vključevanje laikov v življenje Cerkve, v moči krsta, vendar pa je ta mož že pred tem živel to idejo. Pri opravljanju zdravniškega poklica je pokazal vso svojo ljubezen do bolnih in kasneje je kot politik poosebljal misel, da mora kristjan služiti ljudem, tudi v politiki. Naj na tem mestu spomnim na besede papeža Pavla VI., ki je rekel, da je politika najvišja oblika ljubezni. Človek v službi drugim: kristjan ne more ostati zaprt doma, mora se odpreti, mora iti ven, mora najti ljudi in če ima dobre lastnosti, jih mora dati na razpolago in služenje drugim.«

Navdih pri dominikanski duhovnosti

V nadaljevanju intervjuja je kardinal Becciu spregovoril o povezanosti novega blaženega z dominikanci: »Iz njegovega življenja je razvidno, da ga je vodila posebna duhovnost. Vemo, da je v središču dominikanske duhovnosti Božja beseda: dominikanci so pridigarji, glasniki evangelija in vidi se, da ga je navdihovalo in spodbujalo branje Božje besede. Bil je zvest maši, ljudskim pobožnostim, adoraciji Najsvetejšega. In to pojasni njegovo moč, življenjsko silo in razpoložljivost za druge, njegovo velikodušnost ter ljubezen.«

Tudi pred smrtjo spodbujal, odpuščal, molil

Ob koncu pogovora pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov odgovoril na vprašanje, kakšno dediščino je novi blaženi zapustil svoji družini in tudi nam, glede na to, da sta dve izmed njegovih hčera postali redovnici: »Če se doma diha Božji zrak, se na takšen ali drugačen način okužijo tudi otroci. To se vidi v dveh hčerkah, v katerih se je ob spominu na očetovo mučeništvo rodila želja, da bi še naprej ljubili Boga in širili njegovo ljubezen. Eden izmed posebnih trenutkov življenja tega blaženega je bil čas tik pred smrtjo: na vislice so ga peljali skupaj s petimi drugimi, vendar pa je bil samo on razglašen za blaženega. Vidi se, da je globoko živel kot kristjan in preden je bil umorjen, je spodbujal druge, naj odpustijo preganjalcem ter molil. In medtem ko je molil, ga je eden izmed krvnikov z motiko udaril po ustih, skoraj kot bi želel reči, naj bo tiho in da ga želijo umoriti, ker je veren. Pred mučenci se vedno čutimo majhni: pogum pričati za Kristusa do konca, v vsakršnem okolju, pred vsakršno težavo. In kakšni smo mi? Smo zelo mlačni kristjani, skrivamo se, iščemo izgovore, medtem ko bi morali z dvignjeno glavo pokazati in izpričevati svojo vero.«