Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Avguština (pet katehez)

Kateheza, sreda, 9. januarja 2008

I. Življenje
Dragi bratje in sestre!
Po božičnih praznikih se želim vrniti k premišljevanju o cerkvenih očetih in danes spregovoriti o največjem očetu latinske Cerkve, sv. Avguštinu, možu strasti in vere, ostrega uma in neutrudne pastirske skrbi.  Tega velikega svetnika in cerkvenega učitelja pogosto poznajo vsaj po imenu celo tisti, ki ne poznajo krščanstva in niso z njim domači, saj je pustil globoko sled v zahodni kulturi in kulturi vsega sveta. Zaradi edinstvenega pomena je vpliv sv. Avguština segel zelo široko in lahko bi rekli, da po eni strani vse poti latinske krščanske književnosti vodijo v Hipon (danes je to Annaba na alžirski obali), mesto v rimski Afriki, kjer je bil škof od leta 395 do smrti leta 430; in po drugi strani, da se iz tega kraja razveja še mnogo drugih poti kasnejšega krščanstva in same zahodne kulture.

Redko je neka civilizacija našla tako velikega duha, ki bi znal zbrati njene vrednote in prikazati njeno notranje bogastvo s tem, da je iznašel misli in oblike, s katerimi bi se kasneje hranili potomci, kakor to poudarja tudi Pavel VI.: “Lahko rečemo, da se vsa antična misel steka v njegovo delo in da iz njega pritekajo miselni tokovi, ki preplavljajo vse izročilo nauka v naslednjih stoletjih”  (AAS 62, 1970, str. 426). Avguštin je poleg tega tisti cerkveni oče, ki je zapustil največje število del. Njegov življenjepisec Posidij pravi: “Zgledalo je nemogoče, da bi kakšen človek lahko napisal toliko stvari v svojem življenju.” O teh raznih delih bomo spregovorili na enem prihodnjih srečanj. Danes pa bomo pozornost usmerili na njegovo življenje, ki ga je mogoče dobro razbrati iz njegovih spisov, še posebej iz Izpovedi, te izredne duhovne avtobiografije, napisane Bogu v slavo, ki so njegovo najbolj znamenito delo. In to upravičeno, saj so prav Avguštinove Izpovedi s svojim pozornim obravnavanjem notranjosti in psihologije vzpostavile vse do sodobnih časov veljaven enkraten model v zahodni (in ne le zahodni) književnosti, tudi ne zgolj verski. Ta pozornost na duhovno življenje, na skrivnost jaza, na skrivnost Boga, ki se skriva v jazu, je nekaj izrednega, nima predhodnikov in ostaja za vselej tako rekoč duhovni “vrhunec”.

Toda vrnimo se k njegovemu življenju. Avguštin se je rodil v mestecu Tagaste v provinci Numidiji v rimski Afriki 13. novembra 354 očetu Patriciju, poganu, ki je kasneje postal katehumen, in materi Moniki, goreči kristjanki. Ta strastna žena, ki jo častimo kot svetnico, je imela izredno velik vpliv na svojega sina in ga je vzgajala v krščanski veri. Avguštin je tudi prejel sol kot znamenje sprejema v katehumenat; oseba Jezusa Kristusa ga je vedno navdajala z občudovanjem. Sam celo pravi, da je vselej ljubil Kristusa, da pa se je vedno bolj oddaljeval od cerkvene vere, cerkvene prakse, kakor se tudi danes zgodi mnogim mladim.

Avguštin je imel še enega brata, Navigija, in eno sestro, katere ime nam ni znano in ki je, ko je ovdovela, vodila ženski samostan. Kot silno bister deček je bil deležen dobre izobrazbe, čeprav ni bil vselej vzoren učenec. Kljub temu pa se je dobro učil slovnice, najprej v rojstnem mestu, potem v Madauri in od 370 še govorništvo v Kartagini, prestolnici rimske Afrike. Odlično je obvladal latinski jezik, ni mu pa uspelo enako dobro osvojiti grškega in ni se naučil punskega, ki so ga govorili njegovi sodeželani. Prav v Kartagini je Avguštin prvič prebral Hortenzija, Ciceronov spis, ki se je kasneje izgubil in stoji na začetku njegove poti k spreobrnjenju. Ciceronovo besedilo je namreč v njem zbudilo ljubezen do modrosti, kakor to piše že kot škof v svojih Izpovedih: “Ta knjiga je resnično spremenila moje razmišljanje,” tako da “je iznenada izgubilo vsako veljavo prazno upanje in sem z neverjetno gorečnostjo srca zahrepenel po nesmrtni modrosti” (III,4,7).

Ker pa je bil prepričan, da se ne more trditi, da je mogoče resnico dejansko najti brez Jezusa, in ker je v tej strastni knjigi pogrešal Jezusovo ime, je takoj, ko jo je prebral, začel brati Sveto pismo. To pa ga je razočaralo. Ne le zato, ker je latinski slog prevoda Svetega pisma bil okoren, ampak tudi zato, ker ga tudi sama vsebina ni potešila. V svetopisemskih pripovedih o vojnah in drugih človeških dogodkih ni našel visočine filozofije, sijaja raziskovanja resnice, ki ji je lastno. Vseeno pa ni hotel živeti brez Boga in je tako iskal verstvo, ki bi ustrezalo njegovemu hrepenenju po resnici in tudi njegovemu hrepenenju po približanju Jezusu. Tako je padel v mreže manihejcev, ki so se predstavljali za kristjane in so obljubljali povsem racionalno vero. Trdili so, da se svet deli na dve počeli: počelo dobrega in počelo zlega. In tako bi se dalo razložiti vso zapleteno človeško zgodovino. Tudi dualistična morala je ugajala sv. Avguštinu, ker je vsebovala zelo visoko moralo za izbrance; takim, ki so bili zgolj pristaši, pa je omogočala dosti bolj času prilagojeno življenje, zlasti za mlade ljudi. Zato je postal manihejec, prepričan v tistem hipu, da je našel sintezo med razumnostjo, iskanjem resnice in ljubeznijo Jezusa Kristusa. Od tega je imel tudi oprijemljive koristi v svojem življenju: pripadnost manihejcem mu je namreč odpirala možnosti za lahko poklicno napredovanje. Pripadnost veri, ki je štela mnogo vplivnih osebnosti, mu je omogočala, da je napredoval v karieri, poleg tega pa je lahko še naprej živel v razmerju z neko žensko. (S to žensko je imel sina Adeodata, ki mu je bil zelo drag; bil je zelo razumen, kasneje je bil navzoč pri pripravi na krst v bližini Komskega jezera, sodeloval je pri razgovorih, ki nam jih je zapisal sv. Avguštin.) Avguštin, ki je pri dobrih dvajsetih letih bil že učitelj gramatike v rojstnem mestu, se je kmalu vrnil v Kartagino, kjer je postal bleščeč in slaven učitelj govorništva. Sčasoma pa se je začel oddaljevati od vere manihejcev, ki so ga prav z razumskega stališča razočarali, saj niso bili sposobni razrešiti njegovih dvomov. Preselil se je v Rim in potem v Milano, kjer je tedaj bival cesarski dvor in kjer je osvojil prestižno mesto po zaslugi zanimanja in priporočil rimskega prefekta, pogana Simaha, ki je bil sovražno razpoložen do milanskega škofa Ambrozija.

V Milanu se je Avguštin navadil – najprej z namenom, da bi si obogatil govorniško malho – poslušati prekrasne pridige škofa Ambrozija, ki je bil prej cesarski namestnik za severno Italijo. Afriški govornik je bil navdušen nad besedo milanskega škofa, pa ne le zaradi njegovih govorniških sposobnosti; predvsem so se njegovega srca vedno bolj dotikale vsebine. Velika težava s Staro zavezo – pomanjkanje govorniških figur in filozofskih višav – se je razrešila v pridigah sv. Ambrozija po zaslugi tipološke razlage Stare zaveze. Avguštin je dojel, da je vsa Stara zaveza pot proti Jezusu Kristusu. Tako je našel ključ za umevanje lepote in tudi filozofske globine Stare zaveze; tako je razumel vso celoto Kristusove skrivnosti v zgodovini in tudi sintezo med filozofijo, razumnostjo in vero v Logos, v Kristusa, večno Besedo, ki se je učlovečila.

Zelo hitro se je Avguštin zavedel, da mu alegorično branje Svetega pisma in novoplatonska filozofija, ki ju je gojil milanski škof, omogočata razrešiti intelektualne težave, ki so se mu zdele, ko je bil mlajši in se je prvič približal svetopisemskim besedilom, nepremagljive.

Branju filozofskih spisov je sledilo ponovno branje Svetega pisma, zlasti Pavlovih pisem. Spreobrnjenje v krščanstvo 15. avgusta 386 se torej umešča v vrhunec dolge in mučne notranje poti, o kateri bomo govorili v drugi katehezi. Naš Afričan se je preselil na podeželje severno od Milana, proti Komskemu jezeru – skupaj z materjo Moniko, sinom Adeodatom in majhno skupino prijateljev –, da bi se pripravil na krst. Tako je bil pri dvaintridesetih letih Avguštin krščen. 24. aprila 387 ga je Ambrozij krstil v milanski stolnici med velikonočno vigilijo.

Po krstu se je Avguštin odločil s prijatelji vrniti v Afriko z namenom, da bi živeli v nekakšni meniški skupnosti in služili Bogu. Med čakanjem na odhod pa je v Ostiji mati nenadoma zbolela in kmalu nato umrla, kar je sinu razparalo srce. Ko se je končno vrnil v domovino, se je spreobrnjenec naselil v Hiponu, da bi prav tam ustanovil samostan. V tem mestu na afriški obali je bil kljub svojemu upiranju leta 391 posvečen v duhovnika in začel z nekaj tovariši meniško življenje, o katerem je že dolgo razmišljal. Svoj čas je razdelil med molitev, študij in pridiganje. Hotel je biti zgolj v službi resnice, ni se čutil poklicanega v pastirsko življenje, potem pa je razumel, da gs Bog kliče, naj postane pastir za druge in tako drugim ponudi v dar resnico. Štiri leta kasneje, leta 395,  je bil v Hiponu posvečen v škofa. Še naprej je poglobljeno študiral Sveto pismo in besedila iz krščanskega izročila. Bil je vzoren škof v svojem neutrudnem pastoralnem delovanju: večkrat na teden je pridigal svojim vernikom, podpiral je uboge in sirote, skrbel za izobraževanje duhovščine in urejenost ženskih in moških samostanov. Skratka, nekdanji govornik se je uveljavil kot eden najpomembnejših predstavnikov krščanstva tistega časa: zelo je bil dejaven pri vodstvu svoje škofije – z opaznim vplivom tudi na civilno življenje –, vseh več kot petintrideset let svojega škofovanja pa je hiponski škof močno vplival tudi na vodstvo katoliške Cerkve v rimski Afriki in širše na vse krščanstvo svojega časa, ko se je zoperstavljal verskim tokovom in vztrajnim ter razdiralnim krivoverstvom, kot so bili manihejstvo, donatizem in pelagijanstvo, ki so ogrožali krščansko vero v enega Boga, bogatega v usmiljenju.

In Bogu se je Avguštin izročal vsak dan, do konca svojega življenja: ko ga je napadla vročica, medtem ko so njegov Hipon že skoraj tri mesece oblegali napadalni Vandali,  – pripoveduje  prijatelj Posidij v Avguštinovem življenju – je prosil, naj z velikimi črkami prepišejo spokorne psalme “in je dal pribiti liste na steno, da jih je lahko, ko je bil zaradi bolezni v postelji, videl in bral; in neprestano je pretakal grenke solze” (31,2). Tako so potekali zadnji dnevi Avguštinovega življenja. Umrl je 28. avgusta 430, ko še ni dopolnil 76 let. Njegovim delom, njegovemu sporočilu in njegovi notranji zgodbi bomo posvetili naslednja srečanja.

Kateheza, sreda, 16. januarja 2008

II. Zadnja leta in smrt
Dragi bratje in sestre!
Kot prejšnjo sredo vam bom tudi danes spregovoril o velikem hiponskem škofu, sv. Avguštinu. Štiri leta pred smrtjo je hotel določiti svojega naslednika. Zato je 26. septembra 426 sklical ljudstvo v baziliko miru v Hiponu, da bi vernikom predstavil njega, katerega je izbral za to nalogo. Rekel je: “V tem življenju smo vsi umrljivi, zadnji dan življenja pa je za vsakega posameznika vedno negotov. In vendar v detinstvu upamo, da bomo dospeli do otroštva, v otroštvu do mladosti; v mladosti do odraslosti; v odraslosti do zrelosti; v zrelosti do starosti. Nismo prepričani, ali bomo to dosegli, ampak upamo. Starost pa, nasprotno, nima pred seboj nobene dobe, v katero bi upala; njeno trajanje samo je negotovo … Jaz sem po božji volji dospel v to mesto na višku svojega življenja; zdaj pa je moja mladost minila in sem ostarel” (Pismo 213, 1). V tej točki je Avguštin poimenoval svojega naslednika, duhovnika Heraklija. Občestvo se je odzvalo z gromkim aplavzom pritrditve in triindvajsetkrat ponovilo: “Bog bodi zahvaljen! Kristus bodi hvaljen!” Še z drugimi vzkliki so verniki potrjevali, kar je Avguštin povedal o načrtih za svojo prihodnost: leta, ki mu preostajajo, bi rad posvetil še bolj poglobljenemu študiju Svetega pisma (prim. Pismo 213,6).

Dejansko so bila štiri naslednja leta polna izredne intelektualne dejavnosti: zaključil je pomembna dela, zastavil nova, nič manj zahtevna, sodeloval je na javnih debatah s krivoverci – vedno je iskal dialog –, posegel je v korist miru v afriških provincah, ki so jih ogrožala barbarska plemena z juga. V tem smislu je pisal komesu Dariju, ki je prišel v Afriko, da bi zgladil nesoglasje med komesom Bonifacijem in cesarskim dvorom, ki so ga s pridom izkoriščala za svoje vpade mavrska plemena: “Največja zasluga in slava,” je trdil v pismu, “je, če se z besedo ubije vojno, ne pa če se ubija ljudi z mečem; in če se z mirom priskrbi ali ohrani mir, ne pa z vojno. Gotovo tudi tisti, ki se borijo, če so dobri, nedvomno iščejo mir, vendar za ceno prelivanja krvi. Ti pa, nasprotno, si bil poslan prav zato, da bi preprečil, da bi skušali prelivati kri kogarkoli že” (Pismo 229, 2). Žal je upanje v pomiritev afriških dežel propadlo: maja leta 429 so Vandali, ki jih je v Afriko za nalašč povabil sam Bonifacij, prekoračili Gibraltarski preliv in se usuli v Mavretanijo. Vdor je hitro dosegel druge bogate afriške province. Maja ali junija 430 so “uničevalci rimskega cesarstva”, kakor je te barbare poimenoval Posidij (Življenje 30,1), obkolili Hipon in začeli obleganje.

V mesto se je zatekel tudi Bonifacij, ki je, potem ko se je prepozno spravil z dvorom, zaman poskušal napadalcem preprečiti prodor. Življenjepisec Posidij opisuje Avguštinovo bolečino: “Solze so mu bile še bolj kot ponavadi kruh podnevi in ponoči. Ko se je bližal koncu svojega življenja, je še bolj kot drugi v grenkobi in objokovanju prestajal svojo starost” (Življenje 28,6). In razlaga: “Ta božji mož je namreč videl pobita in uničena mesta; porušene hiše na podeželju in umorjene ali pa izgnane in razkropljene njihove prebivalce; cerkve oropane duhovnikov in služabnikov, svete device in redovnike povsod razkropljene; ene od njih, ki so podlegli pri mučenju, druge pobite z mečem, druge zaprte v ujetništvu, ki jim je bila odvzeta nedotakljivost duše, telesa in tudi vere, shirani v bolečem in dolgotrajnem suženjstvu pri sovražnikih” (prav tam 28,8).

Čeprav je bil Avguštin star in utrujen, je vendar ostal dejaven in je tolažil sebe in druge z molitvijo in premišljevanjem o skrivnostnih načrtih božje Previdnosti. Govoril je o “postaranem svetu” – in res je bil star tisti rimski svet –, govoril o tej starosti, kot je to delal nekaj let prej, da bi tolažil begunce iz Italije, ko so leta 410 Alarikovi Goti vdrli v Rim. V starosti, je govoril, se množijo bolezni: kašelj, angina, krmeželj, tesnoba, hiranje. Toda če se svet stara, je pa Kristus vedno mlad. In tedaj povabi: “Ne upiraj se pomladitvi, ko si združen s Kristusom, čeprav si v starem svetu. On ti govori: Ne boj se, tvoja mladost se bo obnovila kot orlova” (prim. Govor 81,8). Kristjan se torej ne sme prepustiti obupu niti v težkih okoliščinah, ampak se mora potruditi za pomoč tistim, ki jo potrebujejo. To svetuje veliki učitelj, ko odgovarja škofu iz mesta Tiabe Honoratu, ki ga je vprašal, če sme ob bližajočih se barbarskih vpadih škof ali duhovnik ali katerikoli človek Cerkve zbežati, da bi si rešil življenje: “Kadar nevarnost grozi vsem, to je škofom, klerikom in laikom, tisti, ki jih drugi potrebujejo, ne smejo zapustiti tistih, ki potrebujejo druge. V tem primeru naj se vsi preselijo na varne kraje; če pa nekateri morajo ostati, naj jih ne zapustijo tisti, ki imajo dolžnost, da jim stojijo ob strani s sveto službo, tako da se ali skupaj rešijo ali pa skupaj prenašajo nesreče, za katere družinski Oče hoče, da jih pretrpijo” (Pismo 228,2). In zaključuje: “To je največji dokaz ljubezni” (prav tam 3). Kako ne bi v teh besedah prepoznali junaškega sporočila, ki ga je v teku stoletij toliko duhovnikov sprejelo in si ga prisvojilo.

Vsekakor se je mesto Hipon upiralo. Avguštinova hiša-samostan je odprla svoja vrata in sprejela kolege v škofovstvu, ki so prosili za gostoljubje. Med njimi je bil tudi Posidij, njegov nekdanji učenec, ki nam je lahko zapustil neposredno pričevanje tistih zadnjih dramatičnih dni. “V tretjem mesecu obleganja,” nam pripoveduje, “je legel v posteljo z vročico. To je bila njegova zadnja bolezen” (Življenje 29,3). Sveti starec je izkoristil ta končno prosti čas, da se je še bolj goreče posvetil molitvi. Pogosto je trdil, da se nihče, niti škof ne redovnik ali laik, pa naj bo videti njegovo vedenje še tako brezgrajno, ne more soočiti s smrtjo brez ustrezne pokore. Zato je ves čas med solzami ponavljal spokorne psalme, ki jih je že tolikokrat molil z ljudstvom (prim. prav tam 31,2).

Bolj ko je napredovala bolezen, bolj je umirajoči škof čutil potrebo po samoti in molitvi: “Da ga ne bi nihče motil v njegovi zbranosti, je okrog deset dni pred odhodom iz telesa prosil nas, navzoče, naj ne pustimo vstopiti nikogar v njegovo sobo razen v urah, ko so ga prihajali obiskovat zdravniki ali kadar so mu prinašali obroke. Njegovo voljo smo strogo izpolnjevali in ves tisti čas je bil predan v molitvi” (prav tam 31,3). Umrl je 28. avgusta 430; njegovo veliko srce se je končno odpočilo v Bogu.

“Ob pogrebu njegovega telesa”, nas seznanja Posidij, “je bila Bogu darovana daritev, ki smo se je udeležili; potem smo ga pokopali” (Življenje 31,5). Njegovo telo je bilo neznano kdaj preneseno na Sardinijo in od tam okrog leta 725 v Pavijo, v baziliko San Pietro in Ciel d’oro, kjer počiva še danes. Njegov prvi življenjepisec je podal o njem tako sklepno sodbo: “Cerkvi je zapustil številno duhovščino pa tudi moške in ženske samostane, polne ljudi, ki so se zaobljubili zdržnosti v pokorščini svojim predstojnikom, skupaj s knjižnicami, ki vsebujejo njegove in drugih svetnikov knjige in govore, iz katerih je mogoče spoznati, kakšne so bile po božji milosti njegove zasluge in njegova veličina v Cerkvi; in kjer ga bodo verniki vedno našli živega” (Življenje 31,8). Tej sodbi se lahko pridružimo: v njegovih spisih ga tudi mi “najdemo živega”. Ko berem spise sv. Avguština, nimam vtisa, da bi umrl pred približno 1600 leti, ampak ga čutim kot današnjega človeka: prijatelja, sodobnika, ki govori meni, govori nam s svojo svežo in sodobno vero. V sv. Avguštinu, ki govori nam, govori meni v svojih spisih, vidimo nenehno sodobnost njegove vere, vere, ki prihaja od Kristusa, večne učlovečene Besede, Božjega Sina in Sina človekovega. In lahko vidimo, da ta vera ni od včeraj, čeprav je bila včeraj oznanjana. Vedno je današnja, ker je Kristus resnično včeraj, danes in za vselej. On je pot, resnica in življenje. Tako nas sv. Avguštin opogumlja, naj se izročimo temu vedno živemu Kristusu in tako najdemo pot resničnega življenja.

Kateheza, sreda, 30. januarja 2008

III. Nauk. Vera in razum
Dragi prijatelji!
Po tednu molitve za edinost kristjanov se danes vračamo k veliki osebnosti sv. Avguština. Moj predhodnik Janez Pavel II. mu je leta 1986, to je ob 16. stoletnici njegovega spreobrnjenja, posvetil apostolsko pismo Augustinum Hipponensem. Papež sam je želel to besedilo označiti kot “zahvalo Bogu za dar, ki ga je s tem čudovitim spreobrnjenjem dal Cerkvi in po njej vsemu človeštvu”  (AAS 74, 1982, str. 802). K temi spreobrnjenja se mislim vrniti v eni naslednjih avdienc. To je temeljna tema ne le za njegovo osebno življenje, ampak tudi za naše. V evangeliju prejšnje nedelje je sam Gospod povzel svoje oznanilo z besedami: “Spreobrnite se!” Ko sledimo sv. Avguštinu, lahko premišljujemo o tem, kaj je spreobrnjenje: je nekaj dokončnega, odločilnega, vendar pa se mora temeljna odločitev razvijati, udejanjati v vsem našem življenju.

Današnja kateheza pa je namenjena temi o veri in razumu, ki je odločilna, ali bolje, odločujoča tema za življenjepis sv. Avguština. Že kot otrok je od matere Monike prejel katoliško vero. Kot mladenič je to vero zapustil, ker ni več mogel videti njene razumnosti in ni maral religije, ki ne bi bila zanj tudi izraz razuma, to je resnice. Njegova žeja po resnici je bila korenita in ga je pripeljala do tega, da se je oddaljil od katoliške vere. Njegova korenitost pa je bila takšna, da se ni mogel zadovoljiti s filozofijami, ki ne dospejo do resnice same, ki ne dospejo do Boga. In to do Boga, ki ne bi bil samo zadnja kozmološka predpostavka, ampak bi bil pravi Bog, Bog, ki daje življenje in vstopa v naše življenje samo. Tako celotna intelektualna in duhovna pot sv. Avguština predstavlja še danes veljaven model za odnos med vero in razumom; ta tema pa ne nagovarja le vernikov, ampak vsakega človeka, ki išče resnico; je osrednja tema za ravnovesje in usodo vsakega človeškega bitja. Teh razsežnosti, vere in razuma, ni mogoče niti ločiti niti postaviti v nasprotje, ampak morata vedno hoditi vštric. Kakor je sam Avguštin zapisal po spreobrnjenju, sta vera in razum “dve sili, ki nas vodita k spoznavanju” (Proti akademikom III,20,43). S tem v zvezi sta upravičeno slavni dve avguštinski formuli (Govori 43,9), ki izražata to skladno sintezo med vero in razumom: Crede, ut intelligas (Veruj, da boš razumel) – verovanje odpira pot, da prestopiš prag resnice – pa tudi in neločljivo: Intellige, ut credas (Razumi, da boš veroval) – preiskuj resnico, da boš lahko našel Boga in veroval.

Obe Avguštinovi trditvi z učinkovito neposrednostjo in z enako globino izražata sintezo tega problema; v tej sintezi vidi katoliška Cerkev izraz lastne poti. Zgodovinsko gledano se mora sinteza postopoma oblikovati še pred Kristusovim prihodom v srečevanju med judovsko vero in grško mislijo v helenističnem judovstvu. Kasneje v zgodovini je to sintezo povzelo in razvijalo mnogo krščanskih mislecev. Sozvočje med vero in razumom pomeni predvsem, da Bog ni daleč: ni daleč od našega razuma in od našega življenja; blizu je vsakemu človeku, blizu našemu srcu in blizu našemu razumu, če se le zares odpravimo na pot.

Prav to božjo bližino do človeka je Avguštin zaznal z izredno silovitostjo. Navzočnost Boga v človeku je globoka in obenem skrivnostna, lahko pa jo prepoznamo in odkrijemo v lastni notranjosti: ne hôdi ven – naroča spreobrnjenec -, ampak “se vrni sam vase; v notranjem človeku prebiva resnica; in če boš odkril, da je tvoja narava spremenljiva, presezi samega sebe. Toda spominjaj se: ko presegaš samega sebe, presegaš razumno dušo. Teži torej k temu, kjer se prižiga luč razuma” (O pravi veri 39,72). Kakor on sam poudarja v slavni izjavi na začetku Izpovedi, duhovne avtobiografije, napisane v božjo slavo: “K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi” (I,1,1).

Oddaljenost od Boga je torej isto kot oddaljenost od sebe. Avguštin prepoznava, ko se obrača neposredno na Boga: “Ti si bil globlji od mojih globočin in vzvišenejši od moje najvišje visočine – interior intimo meo et superior summo meo” (III,6,11). V nekem drugem odlomku ob spominu na čas pred spreobrnjenjem dodaja: “Bil si pred menoj, jaz pa se se oddaljil od samega sebe in se nisem našel; in še manj sem našel tebe” (V,2,2). Prav zato, ker je Avguštin osebno preživel to intelektualno in duhovno pot, je znal to povedati v svojih delih tako neposredno, globoko in modro, in ob tem v dveh drugih znamenitih odlomkih iz Izpovedi priznal, da je človek “velika uganka (magna quaestio)” (IV,4,9) in “veliko brezno (grande profundum)” (IV,14,22), uganka in brezno, ki ju samo Kristus razsvetljuje in rešuje. To je pomembno: človek, ki je daleč od Boga, je tudi daleč od sebe, sam sebi je odtujen in lahko najde sebe samo, če se sreča z Bogom. Tako pride tudi k sebi, k svojemu pravemu jazu, k svoji pravi identiteti.

Človeško bitje, poudarja potem Avguštin v De civitate Dei (O božjem mestu XII,27), je družbeno bitje po naravi, po grehu pa protidružbeno; in ga lahko reši samo Kristus, edini srednik med Bogom in človeštvom; in “vsem odprta pot do svobode in odrešenja,” kakor je ponavljal moj predhodnik Janez Pavel II. (Augustinum Hipponensem 21). Zunaj te poti, ki ni nikoli izostala človeškemu rodu, trdi ponovno Avguštin v istem delu, “ni bil nikoli rešen nihče, se nihče ne rešuje in nihče ne bo rešen (O božjem mestu X,32,2). Kot edini srednik odrešenja je Kristus glava Cerkve in je z njo skrivnostno združen, tako da Avguštin lahko trdi: “Postali smo Kristus. Če je namreč on glava in mi njegovi udje, je ves človek on in mi” (Govori o Janezovem evangeliju 21,8).

Cerkev kot božje ljudstvo in božja hiša je v Avguštinovem gledanju tesno povezana s pojmom Kristusovega telesa, temelji na kristološkem ponovnem branju Stare zaveze in na zakramentalnem življenju, osredinjenem na evharistijo, v kateri nam Gospod daje svoje telo in nas spreminja v svoje telo. Temeljnega pomena je torej, da je Cerkev, božje ljudstvo, v kristološkem in ne v sociološkem pomenu resnično vključena v Kristusa, ki, kot trdi Avguštin na čudovitih straneh, “moli za nas, moli v nas, je moljen od nas; moli za nas kot naš duhovnik, moli v nas kot naša glava, in je moljen od nas kot naš Bog; prepoznajmo torej v njem svoj glas in v sebi njegovega” (Razlaga Psalmov 85,1).

Ob zaključku apostolskega pisma Augustinum Hipponensem je Janez Pavel II. hotel svetnika samega vprašati, kaj bi rad povedal ljudem danes; in odgovarja z besedami pisma, ki ga je Avguštin narekoval kmalu po svojem spreobrnjenju: “Zdi se mi, da je treba ljudi privesti do upanja, da bodo našli resnico” (Pismo 1,1). Resnico, ki je Kristus sam, pravi Bog, na katerega se obrača v eni najlepših in najznamenitejših molitev iz Izpovedi: “Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te laèen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru.” (X,27,38).

Tako torej. Avguštin se je srečal z Bogom in vse svoje življenje doživljal to izkustvo, tako da je ta resničnost – ki je predvsem srečanje z osebo Jezusa – spremenila njegovo življenje, kakor ga spreminja pri mnogih ljudeh vseh časov, ki imajo to milost, da se srečajo z njim. Molimo, naj nam Gospod da to milost in nam tako da najti svoj mir.

Kateheza, sreda, 20. februarja 2008

IV. Spisi
Dragi bratje in sestre!
Po premoru zaradi duhovnih vaj prejšnji teden se danes vračamo k velikemu liku sv. Avguština, o katerem sem že nekajkrat spregovoril na sredinih katehezah. Je cerkveni oče, ki je zapustil največje število del in o teh nameravam danes na kratko spregovoriti. Nekateri Avguštinovi spisi so izjemnega pomena ne le za zgodovino krščanstva, ampak tudi za oblikovanje vse zahodne kulture. Najsijajnejši primer so Izpovedi, nedvomno še danes ena najbolj branih knjig krščanskega starega veka. Kakor mnogi cerkveni očetje prvih stoletij, vendar pa neprimerno obsežneje, je tudi hiponski škof dejansko imel močan in vztrajen vpliv, kakor je razvidno iz obilnega rokopisnega izročila njegovih del, ki jih je resnično veliko.

On sam jih je pregledal nekaj let pred smrtjo v Presojah (Retractationes) in kmalu po smrti so jih natanko popisali v Seznamu (Indiculus), ki ga je zvesti prijatelj Posidij dodal življenjepisu sv. Avguština. Seznam Avguštinovih del je bil sestavljen z izrecnim namenom, da se ohrani spomin nanje, medtem ko je vandalski vpad pustošil po vseh rimski Afriki. Šteje kar tisoč trideset spisov, ki jih je označil sam avtor, in še druge, “ki jih ni mogoče prešteti, ker jih ni oštevilčil.” Škof sosednjega mesta Posidij je te besede narekoval prav v Hiponu, kamor se je zatekel in kjer je bil navzoč pri prijateljevi smrti, in se skoraj gotovo opira na katalog Avguštinove osebne knjižnice. Danes imamo ohranjenih preko tristo Avguštinovih pisem in skoraj šeststo homilij, teh pa je bilo nekoč še veliko več, morda celo med tri in štiri tisoč, sad štiridesetih let pridiganja nekdanjega retorja, ki se je odločil, da bo sledil Jezusu in govoril nič več velikim na cesarskem dvoru, ampak preprostim ljudem v Hiponu.

Še nedavno je odkritje skupine pisem in nekaj homilij obogatilo naše poznavanje tega velikega cerkvenega očeta. “Mnogo knjig,” piše Posidij, “je sestavil in objavil, mnogo pridig, ki jih je imel v cerkvi, so prepisali in popravili bodisi za zavračanje raznih krivovercev bodisi za razlago Svetega pisma in vzgajanje svetih otrok Cerkve. Teh del,” poudarja prijatelj škof, “je toliko, da bi jih raziskovalec komaj mogel vse prebrati in se seznaniti z njimi, da bi jih poznal” (Avguštinovo življenje 18,9).

V Avguštinovi književni produkciji, ki obsega več kot tisoč naslovov, razdeljenih med filozofske, apologetske, doktrinalne, moralne, meniške, eksegetske in protikrivoverske spise, seveda poleg pisem in homilij, izstopajo nekatera izjemna dela z velikim teološkim in filozofskim dometom. Predvsem je treba navesti že omenjene Izpovedi, napisane v trinajstih knjigah med letoma  397 in 400 Bogu v slavo. So nekakšna avtobiografija v obliki dialoga z Bogom. Ta literarna vrsta prav odseva življenje sv. Avguština, življenje, ki ni bilo vase zaprto, ki ga je vleklo na vse strani, a je v samem bistvu potekalo kot dialog z Bogom in je bilo tako življenje v odnosu z drugimi. Že naslov Izpovedi nakazuje svojskost te avtobiografije. Beseda iz krščanske latinščine confessiones, ki se je razvila iz izročila psalmov, ima dva pomena, ki pa se prepletata. Confessio najprej kaže na izpoved lastnih slabosti, bede greha; obenem pa confessio pomeni hvalo Bogu, hvaležnost Bogu. Videti lastno bedo v božji luči postane hvalnica Bogu in zahvala, ker nas Bog ljubi in sprejema, nas preoblikuje in dviga k sebi. O teh Izpovedih, ki so doživele velik uspeh že za življenja sv. Avguština, je sam napisal: “Že ko sem jih pisal, so močno vplivale name in tako še vedno vplivajo, ko jih znova berem. Mnogo je bratov, ki jim je to pisanje všeč” (Presoje II,6); in reči moram, da sem tudi jaz eden od teh “bratov”. Po zaslugi Izpovedi lahko sledimo korak za korakom notranjemu življenju tega izrednega in Bogu predanega človeka.

Manj razširjene, a ravno tako izvirne in zelo pomembne so Presoje, napisane v dveh knjigah okrog leta 427. V njih sv. Avguštin že kot starček opravlja nekakšen pregled vsega, kar je napisal, in tako pušča enkraten in dragocen književni dokument, pa tudi pouk o intelektualni iskrenosti in ponižnosti.

O božjem mestu – uveljavljeno in za zahodno politično misel in krščansko teologijo zgodovine odločilno delo – je napisal med letoma 413 in 426 v dvaindvajsetih knjigah. Povod je bilo oplenjenje Rima s strani Gotov leta 410. Tedaj so še številni pogani in tudi nemajhno število kristjanov mislili, da so Bog tega novega verstva in sami apostoli pokazali, da niso sposobni braniti mesta. V dobi poganskih božanstev je bil Rim caput mundi, velika prestolnica in nihče si ni mogel zamisliti, da bi padel v roke sovražnikov. Zdaj pa se s krščanskim Bogom to veliko mesto ne kaže več varno. Torej Bog kristjanov, ki mesta ni branil, ne more biti bog, ki bi mu zaupali. Na ta ugovor, ki se je v globini dotikal tudi srca kristjanov, odgovarja sv. Avguštin s tem veličastnim delom O božjem mestu in pojasnjuje, kaj smemo pričakovati od Boga in česa ne, kakšen je odnos med politično sfero in sfero vere Cerkve. Še danes je ta knjiga vir za določanje prave laiškosti in pristojnosti Cerkve, velikega resničnega upanja, ki nam ga daje vera.

Ta velika knjiga je prikaz zgodovine človeštva, ki ga vodi božja Previdnost, je pa trenutno razdeljeno med dve ljubezni. To je temeljni namen, interpretacija zgodovine, ki je boj med dvema ljubeznima: ljubeznijo do sebe “ki je tako velika, da človek pozabi na Boga”, in ljubezen do Boga, “ki je tako velika, da človek pozabi nase” (O božjem mestu XIV, 28), ko je tako popolnoma svoboden od samega sebe za druge v božji luči. To je torej verjetno največja knjiga sv. Avguština, ki ne izgublja na pomembnosti.

Prav tako pomembna je knjiga O Trojici (De Trinitate) v petnajstih knjigah o glavnem jedru krščanske vere, vere v troedinega Boga. Pisal jo je v dveh zamahih: med letoma 399 in 412 prvih dvanajst knjig, ki so jih objavili, ne da bi Avguštin za to vedel; te je okrog leta 420 dopolnil in pregledal celotno delo. Tu razglablja o božjem obličju in skuša razumeti skrivnost Boga, ki je eden, edini stvarnik sveta, nas vseh, in vendar je ta edini Bog tudi trojen, nekakšen krog ljubezni. Skuša razumeti neprodorno skrivnost: prav trojiški obstoj, v treh osebah, je najbolj resnična in najgloblja edinost edinega Boga.

Delo O krščanskem nauku je pravi in resnični kulturni uvod v razlaganje Svetega pisma in končno vsega krščanstva. Ta razprava je imela odločilen pomen pri oblikovanju zahodne kulture.

Kljub svoji ponižnosti se je Avguštin gotovo zavedal svojega intelektualnega dometa. Toda pomembnejše od ustvarjanja del z visokim teološkim zagonom je bilo zanj prinašanje krščanskega oznanila preprostim ljudem. Ta njegov globok namen, ki je usmerjal vse njegovo življenje, je razviden iz pisma, napisanega prijatelju Evodiju, kjer mu sporoča odločitev, da bo začasno prekinil z narekovanjem knjig O Trojici, “ker so prenaporne in mislim, da jih lahko razumejo le maloštevilni; zato me bolj priganjajo besedila, za katera upam, da bodo mnogim v prid” (Pismo 169,1,1). Torej je bilo po njegovem bolj koristno posredovati vero na razumljiv način vsem kot pa pisati velika teološka dela. To odgovornost je zaznal ob širjenju krščanskega oznanila in je spodbudila spise, kot je na primer O poučevanju neizobraženih, ki je teoretični in praktični prikaz kateheze, ali Psalm proti Donatovi stranki. Donatisti, hoteno afriški razkol, so bili velik afriški problem iz časa sv. Avguština. Trdili so: pravo krščanstvo je samo afriško. Zoperstavljali so se edinosti Cerkve. Proti temu razkolu se je veliki škof boril vse življenje in skušal prepričati donatiste, da je tudi afriškost lahko prava samo v edinosti. In da bi ga razumeli tudi preprosti, ki niso razumeli visoke govorniške latinščine, se je Avguštin odločil: napisati moram nekaj – tudi s slovničnimi napakami – v zelo preprosti latinščini. In to je naredil prav v tem Psalmu, preprosti pesmi proti donatistom, da bi pomagal vsem ljudem razumeti, kako se le v edinosti Cerkve uresničuje za vse naš odnos z Bogom in raste mir v svetu.

V tej ustvarjalnosti, ki je namenjena širšemu občinstvu, ima poseben pomen sklop homilij, pogosto odpridiganih prosto, ki so jih brzopisci zapisovali med samim podajanjem in takoj poslali v obtok. Med temi izstopajo čudovite Razlage psalmov, ki so jih v srednjem veku veliko brali. Ravno praksa objavljanja tisočev Avguštinovih homilij – pogosto brez avtorjevega preverjanja – razlaga njihovo širjenje in kasnejšo razprostranjenost, pa tudi njihovo živost. Brž so namreč pridige hiponskega škofa postale zaradi ugleda njihovega avtorja zelo iskana besedila in so služila tudi drugim škofom in duhovnikom za vzorec, ki so ga prilagajali vedno novim okoliščinam.

Ikonografsko izročilo že na freski iz 6. stoletja v Lateranu predstavlja sv. Avguština s knjigo v roki. Seveda to nakazuje njegovo književno ustvarjalnost, ki je tako vplivala na krščansko miselnost, obenem pa kaže tudi na njegovo ljubezen do knjig, branja in poznavanja dotedanje velike kulture. Ob smrti ni ničesar zapustil, pripoveduje Posidij, “je pa vedno priporočal, naj se za naslednike vestno ohranja cerkvena knjižnica z vsemi kodeksi,” zlasti s tistimi, ki vsebujejo njegova dela. V njih je, kot poudarja Posidij, Avguštin “še vedno živ” in pomaga bralcu njegovih spisov, čeprav, tako zaključuje, “verjamem, da bi lahko iz stika z njimi potegnili več koristi tisti, ki so ga lahko osebno videli in slišali, kako je govoril v cerkvi; in zlasti tisti, ki so ga spremljali v vsakdanjem življenju med ljudmi” (Avguštinovo življenje 31). Da, kako bi bilo lepo, ko bi ga tudi mi lahko slišali v živo. Toda saj je resnično živ v svojih spisih, navzoč je v nas in tako vidimo tudi trajno živost vere, ki ji je posvetil vse svoje življenje.

Kateheza, sreda, 27. februarja 2008

V. Trojno spreobrnjenje
Dragi bratje in sestre!
Z današnjim srečanjem zaključujem predstavitev osebnosti sv. Avguština. Potem ko smo se ustavili pri njegovem življenju, delih in pri nekaterih vidikih njegove misli, bi se danes rad povrnil k dogajanju v njegovi notranjosti, po katerem je postal eden največjih spreobrnjencev v zgodovini krščanstva. Temu njegovemu izkustvu sem še posebej namenil svoje razmišljanje na lanskem romanju v Pavijo, ko sem šel počastit posmrtne ostanke tega cerkvenega očeta. Tako sem mu hotel izraziti spoštovanje vse katoliške Cerkve, obenem pa tudi pokazati svojo lastno pobožnost in hvaležnost do osebnosti, s katero se čutim zelo povezanega zaradi vloge, ki jo ima v mojem življenju teologa, duhovnika in pastirja.

Še vedno je mogoče slediti dogodkom iz življenja sv. Avguština zlasti po zaslugi Izpovedi, ki so pri izviru ene najbolj značilnih zahodnih literarnih oblik, avtobiografije, to je osebnega izraza samozavedanja. Kdorkoli se približa tej izredni in presenetljivi knjigi, ki jo še danes zelo berejo, zlahka opazi, kako Avguštinovo spreobrnjenje ni bilo nenadno niti popolnoma udejanjeno že na samem začetku, ampak bi ga prej opredelili kot pravo potovanje, ki ostaja zgled za vsakega od nas. To potovanje je gotovo dospelo do vrhunca pri spreobrnjenju in potem pri krstu, a se ni končalo na tisto velikonočno vigilijo leta 387, ko je v Milanu škof Ambrozij krstil afriškega retorja. Pot Avguštinovega spreobrnjenja se je dejansko ponižno nadaljevala vse do konca njegovega življenja, tako da lahko res rečemo, da so razni odseki te poti – zlahka prepoznamo tri – eno samo veliko spreobrnjenje.

Sv. Avguštin je bil strasten iskalec resnice: to je bil od samega začetka in potem vse življenje. Prvi odsek njegove poti spreobrnjenja se je udejanjil v postopnem bližanju krščanstvu. V resnici je od matere Monike, s katero je vedno ostal zelo povezan, prejel krščansko vzgojo; in čeprav je v mladostnih letih živel razpuščeno, je vedno čutil globoko privlačnost do Kristusa, saj je ljubezen do Gospodovega imena pil z materinim mlekom, kakor sam pogosto poudarja (prim. Izpovedi III,4,8). A tudi filozofija, zlasti platonska, je prispevala k njegovemu nadaljnjemu bližanju h Kristusu, ko mu je razodevala obstoj Logosa, ustvarjalne misli. Knjige filozofov so mu nakazovale, da obstaja Razum, od katerega potem prihaja ves svet, niso mu pa povedali, kako doseči ta Logos, ki je bil videti tako daleč. Šele branje pisem sv. Pavla v veri Cerkve mu je v polnosti razodelo resnico. To izkustvo je Avguštin povzel na eni najbolj znamenitih strani Izpovedi. Pripoveduje, da se je, ko so ga mučila njegova razmišljanja, umaknil na vrt in tam iznenada slišal otroški glas, ki je ponavljal nikoli prej slišan spev: Tolle, lege, tolle, lege, “Vzemi, beri, vzemi, beri” (VIII,12,29). Tedaj se je spomnil na spreobrnjenje Antona, očeta meništva, se brž vrnil h kodeksu Pavlovih pisem, ki ga je imel malo prej v rokah, ga odprl in mu je oko padlo na odlomek iz Pisma Rimljanom, kjer apostol spodbuja k opustitvi del mesa in k temu, da bi si oblekli Kristusa (13,13-14). Razumel je, da se ta beseda tisti hip obrača osebno nanj, da mu prihaja od Boga po apostolu in mu nakazuje, kaj mora storiti v tistem trenutku. Tako je začutil, kako so se razpršile temine dvoma, in se znašel končno svoboden, da se popolnoma izroči Kristusu: “K sebi si spreobrnil moje bitje” (Izpovedi VIII,12,30). To je bilo njegovo prvo in odločilno spreobrnjenje.

Do te temeljne točke na dolgi poti spreobrnjenja je afriški retor prišel po zaslugi svoje predanosti človeku in resnici, predanosti, ki ga je popeljala k iskanju velikega in nedostopnega Boga. Vera v Kristusa mu je pomagala razumeti, da je Bog, ki je na videz tako daleč, v resnici blizu. V bistvu se nam je sam približal, ko je postal eden od nas. V tem smislu je vera v Kristusa dovršila dolgo Avguštinovo iskanje po poti resnice. Samo Bog, ki je postal “dotakljiv”, eden izmed nas, je bil slednjič Bog, h kateremu je mogoče moliti, za katerega in s katerim je mogoče živeti. To je pot, po kateri naj hodimo pogumno in obenem ponižno, odprti za nenehno očiščevanje, ki ga je vsak od nas vedno potreben.

Na tisto velikonočno vigilijo leta 387 pa se, kot smo rekli, Avguštinova pot ni zaključila. Vrnil se je v Afriko in ustanovil majhen samostan, se umaknil vanj z nekaj prijatelji, da bi se posvečali kontemplativnemu življenju in študiju. To so bile njegove življenjske sanje. Tedaj je bil poklican, da v polnosti zaživi za resnico, z resnico, v prijateljstvu s Kristusom, ki je Resnica. Lepe sanje, ki so trajale tri leta, dokler ni bil v Hiponu proti svoji volji posvečen v duhovnika in poslan služit vernikom, še naprej pa je živel s Kristusom in za Kristusa, a v službi vsem. To mu je bilo zelo težko, a je že od začetka razumel, da lahko samo z življenjem za druge in ne zgolj za lastno kontemplacijo resnično živi s Kristusom in za Kristusa. Tako se je Avguštin odpovedal življenju v čisti meditaciji in se, pogosto stežka, naučil, kako dati na razpolago sad svojega razuma v prid drugih. Naučil se je posredovati svojo vero preprostim ljudem in tako živeti zanje v mestu, ki je postalo njegovo. Neutrudno je velikodušno in resno deloval, kar opisuje v enem svojih čudovitih govorov: “Nenehno pridigati, razpravljati, opominjati, vzgajati, biti vsem na razpolago – je neizmerno breme, velika teža, ogromen napor” (Govori 339,4). Toda to težo si je naložil in razumel, da je prav na ta način lahko še bližje Kristusu. Razumeti, kako se pride do drugih preprosto in ponižno, je bilo njegovo drugo spreobrnjenje.

Pred nami pa je še tretji odsek Avguštinove poti, tretje spreobrnjenje: tisto, ki ga je privedlo do tega, da je vsak dan svojega življenja prosil Boga odpuščanja. Spočetka je mislil, da bo, brž ko bo krščen, z življenjem v občestvu s Kristusom, z zakramenti, z obhajanjem evharistije dospel do življenja, kakor ga nudi govor na gori, do popolnosti, ki je dana v krstu in je potrjena v evharistiji. V zadnjem delu svojega življenja pa je razumel, da se je v tistem, kar je povedal v svojih prvih pridigah o govoru na gori – češ da mi kot kristjani nenehno živimo ta ideal – zmotil. Samo in edino Kristus resnično in popolnoma udejanja govor na gori. Mi pa vedno potrebujemo, da nas Kristus umije in prenovi. Zato potrebujemo tisto nenehno spreobračanje, ki se hrani s ponižno zavestjo, da smo grešniki na poti, dokler nam Gospod dokončno ne poda roke in nas vpelje v večno življenje. V tej drži ponižnosti – dan za dnem – je Avguštin živel in umrl.

To čutenje nevrednosti pred edinim Gospodom Jezusom ga je vpeljalo v izkustvo tudi intelektualne ponižnosti. Avguštin, ki je ena največjih osebnosti v zgodovini misli, je želel v zadnjih letih svojega življenja podvreči bistri kritično sodbi vsa svoja številna dela. Tako so nastale Presoje (Retractationes), ki na ta način vključujejo njegovo zares veliko teološko misel v ponižno in sveto vero nje, ki jo preprosto poimenuje z izrazom “katoliška”, to je v vero Cerkve. “Razumel sem,” piše v tej nadvse izvirni knjigi, (I,19,1-3) “da je le eden zares popoln in da so se besede govora na gori popolnoma uresničile samo v enem, v Jezusu Kristusu samem. Vsa Cerkev pa – vsi mi, vključno z apostoli – moramo vsak dan moliti: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.”

Ko se je Avguštin spreobrnil h Kristusu, ki je resnica in ljubezen, mu je sledil vse življenje in je postal zgled za vsakega človeka, za nas vse, ki iščemo Boga. Zato sem hotel zaključiti svoje romanje v Pavijo tako, da sem v mislil izročil Cerkvi in svetu pred grobom tega velikega zaljubljenca v Boga svojo prvo okrožnico z naslovom Deus caritas est. Ta dejansko veliko dolguje misli sv. Avguština, zlasti v prvem delu. Kot v njegovem času tudi danes človeštvo potrebuje spoznanja in predvsem doživetja te temeljne resničnosti: Bog je ljubezen; in srečanje z njim je edini odgovor na nemir človekovega srca. Srca, kjer prebiva upanje, morda pri mnogih naših sodobnikih še medlo in nezavedno, ki pa se za nas, kristjane, že danes odpira v prihodnost, tako da je sv. Pavel lahko napisal: “V upanju smo bili odrešeni” (Rim 8,24). Upanju sem posvetil svojo drugo okrožnico Spe salvi in tudi ta veliko dolguje Avguštinu in njegovemu srečanju z Bogom.

V čudovitem besedilu sv. Avguštin opredeljuje molitev kot izraz hrepenenja in trdi, da Bog odgovarja tako, da proti nam razširi svoje srce. S svoje strani pa moramo očistiti svoja hrepenenja in svoje upe, da bi sprejeli božjo sladkost (prim. Govori Prvem Janezovem pismu 4,6). Samo ta nas dejansko, ko nas odpira tudi za druge, rešuje. Prosimo torej, da bi lahko v svojem življenju vsak dan hodili po stopinjah tega velikega spreobrnjenca, da bi kot on, vsak hip svojega življenja srečevali Gospoda Jezusa, edinega, ki nas rešuje, očiščuje in nam daje pravo veselje, pravo življenje.