25 let okrožnice Janeza Pavla II. »Da bi bili eno«
Andreja Červek – Vatikan
Papež Janez Pavel II. je to Gospodovo željo vzel za svojo in tako je ekumenizem postal ena od prioritet njegovega pontifikata, kajti ločitev kristjanov je pohujšanje, ki načenja samo Jezusovo delovanje. »Verovati v Kristusa pomeni hoteti enost,« zapiše. Gre za dejanje pokorščine, ki razširja obzorja srca in misli.
Dialog kot prioriteta
Papeški dokument gleda v prihodnost s pogumom in pokaže na dialog kot prednost in obvezno pot, na kateri se odkriva bogastvo drugih. Nakaže vse korake proti enosti z različnimi Cerkvami in krščanskimi skupnostmi, začenši z vzajemno odpravo izobčenosti med Rimom in Carigradom ter s skupnimi kristološkimi izjavami s starodavnimi vzhodnimi Cerkvami. Gre za pot, ki omogoči »nepričakovana odkritja« v zavedanju, da »legitimna različnost nikakor ne nasprotuje enosti«. »Polemike in nestrpni spori so spremenili v med seboj nezdružljive trditve tisto, kar je bilo rezultat dveh pogledov, ki sta raziskovala isto stvarnost, le da iz dveh različnih zornih kotov,« beremo v besedilu. To je pot, ki nam pomaga »odkriti neizmerno bogastvo resnice« in navzočnost elementov posvečenosti »onkraj vidnih mej katoliške Cerkve«.
Resnica se lahko izraža v različnih oblikah
Pri tem ne gre za to, da bi »spremenili zaklad vere« in »menjali pomen dogem«, pojasni Janez Pavel II. Resnica je lahko izražena v različnih oblikah. A »nauk mora biti podan na način, da bo razumljen tistim, ki jim ga je namenil sam Bog«, ne glede na kulturno pripadnost, pri čemer se je treba izogibati vsaki vrsti »partikularizma ali etične ekskluzivnosti ali rasnega predsodka, kot tudi vsake nacionalistične ošabnosti«.
Od dialoga nauka k dialogu ljubezni
Okrožnica izpostavlja potrebo, da »način in metoda oznanjevanja katoliške vere nista ovira za dialog z brati«, zavedajoč se pri tem, da »znotraj katoliškega nauka obstaja ena hierarhija resnic«. Cerkev je poklicana k neprestani reformi, ki lahko zahteva nov premislek o nekaterih trditvah in držah. »Dialog se ne odvija izključno na ravni nauka, ampak vključuje celotno osebo: je dialog ljubezni.« In iz ljubezni se rodi tudi »želja po enosti«. Gre za pot, ki zahteva »potrpežljivo in pogumno delo. Pri tem pa se ne smejo nalagati nobena druga bremena kakor le najpotrebnejša.«
Primat molitve: približevanje k bistvenemu
V ekumenizmu primarno mesto pripada skupni molitvi. Ko kristjani skupaj molijo, odkrijejo, da je to, kar jih povezuje, močnejše od tistega, kar jih ločuje. Bogoslužna prenova, ki jo je naredila katoliška Cerkev in ostale cerkvene skupnosti, je omogočila zbliževanje okoli bistvenega. K Očetu se vedno bolj obrača z enim samim srcem. »Včasih se zdi, da se je že približal tisti trenutek, ko bomo končno mogli zapečatiti to resnično, čeprav še ne polno občestvo. Kdo bi si pred sto leti upal samo pomisliti na to!« zapiše Janez Pavel II.
Skupno delo za svobodo, pravičnost in mir
Med koraki po poti ekumenizma, okrožnica »Da bi bili eno« izpostavi sodelovanje med kristjani, ki pripadajo različnim veroizpovedim, na področju prizadevanja za svobodo, pravičnost, mir in prihodnost sveta. »Skupni glas kristjanov je vplivnejši od enega osamljenega glasu … Mnogi kristjani iz vseh skupnosti se na podlagi svoje vere skupaj udeležujejo pogumnih načrtov za spreminjanje sveta v smislu, da pomagajo uveljavljati spoštovanje pravic in potreb vseh, zlasti ubogih, ponižanih in nezaščitenih.« Za kristjane to niso zgolj humanitarne akcije, ampak odgovor na Jezusove besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.«
Spremeniti jezik
Janez Pavel II. poudarja tudi potrebo po spremembi jezika in drž. Izogibati se je treba agresivnega sloga in antagonističnih nasprotovanj, malodušju, ki vse vidi negativno, zapiranju v obsojanje drugih, in preziranju, ki prihaja iz napačnih domnev. Nasprotno pa, treba je storiti vse, kar lahko, da bi z Božjo pomočjo porušili zidove ločitev in nezaupanja ter presegli ovire in predsodke, s tem ko odstranimo besede, ki ranijo, izberemo pot ponižnosti, krotkosti in bratske velikodušnosti.
