Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 11. nedeljo med letom

2 Mz 19,2-6

Odrinili so iz Refidíma in prišli v Sinajsko puščavo ter se ušotorili v puščavi. Izrael se je tam ušotoril nasproti gori. Mojzes je stopil k Bogu in Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in naznani Izraelovim sinovom: ›Vi sami ste videli, kaj sem storil Egiptu in kako sem vas nosil na orljih perutih ter vas pripeljal k sebi. Zdaj pa, če boste zares poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, boste moja posebna lastnina med vsemi ljudstvi, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih govori Izraelovim sinovom!«

Rim 5,6-11

Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.

Mt 9,36-10,8

Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil, rekoč: »Ne odpravljajte se na pot k poganom in ne vstopajte v samarijska mesta! Pojdite raje k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je še naprej hodil v mesta, vasi in shodnice ter učil, da ne smemo našim obrekovalcem odgovoriti s sramotenjem, temveč še z večjo dobroto.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Začutil je sočutje do množice, ker še nima pastirja, ki bi ji dal obilen dar Svetega Duha. Obilje žetve je tako veliko, da zelo prekaša število tistih, ki k njej pristopajo.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Število ljudstev je veliko, majhno pa učiteljev.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Jezus sam je gospodar žetve.«

O izbranih Jezusovih učencih sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je izbral take, ki so bili preprostega stanu, zaničevani pri ljudstvu, da bi izpolnil svoje poslanstvo. Štirje so bili ribiči, dva cestninarja, eden pa celo izdajalec.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Ker on zdravi vsako bolezen in vsako slabost, je hotel dati to oblast tudi svojim apostolom.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Šele potem, ko so videli vstati mrtvega, ukazovati razbesnelemu morju, izgnati hude duhove, ozdraviti hromega, odpuščati grehe, ozdraviti gobavca, jih je Jezus poslal pridigat med ljudi in delati čudeže.« Sv. Hieronim doda: »Številna imena apostolov imajo pomen.«

Sv. Hieronim pravi: »Zapoved: 'ne hodite med pogane', je bila dana pred vstajenjem, medtem ko pa zapoved: 'pojdite po vsem svetu', po vstajenju.« Sv. Hilarij iz Poitiersa dodaja: »Učenci so poslani k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, pa vendar se je le-ta obrnila proti njim z kačjim jezikom in volčjim žrelom.« Sv. Gregorij Veliki pravi: »On hoče, da oznanilo Besede doseže najprej samo Jude in potem vsa

Misli Benedikta XVI.

Homilija, Brindisi, nedelja, 15. junij 2008
Dragi bratje in sestre, svetopisemska besedila, ki smo jih slišali na to 11. nedeljo med letom nam pomagajo razumeti resničnost Cerkve. Prvo berilo (prim. 2Mz 19,2-6a) ponovno prikliče zavezo, sklenjeno na gori Sinaj, med eksodusom iz Egipta. Evangeljski odlomek (prim. Mt 9,36-10,8) pa je sestavljen iz klica ter poslanstva dvanajstih apostolov. Tu je predstavljena 'ustava' Cerkve in ni težko opaziti v to vključen poziv vsaki skupnosti, da obnovi lastno poklicanost in misijonarsko zagnanost. V prvem berilu sveti pisatelj pripoveduje o pogodbi Boga z Mojzesom in Izraelom na Sinaju. To je ena od velikih etap zgodovine zveličanja, eden od tistih trenutkov, ki presega zgodovino, saj v njem izgine meja med Staro in Novo zavezo in se pokaže večni načrt Boga zaveze. Načrt, zveličati vse ljudi po posvetitvi ljudstva, ki mu Bog predlaga, da postane 'njegova last med vsemi ljudstvi' (2Mz 19,5). V tej viziji je ljudstvo poklicano postati 'svet narod', ne samo v moralnem smislu, temveč najprej in predvsem v ontološki resničnosti, v svojem, biti ljudstvo. V kakšnem smislu moramo razumeti identiteto tega ljudstva, se je počasi pokazalo skozi zveličavne dogodke že v Stari zavezi in se je v polnosti razodelo s prihodom Jezusa Kristusa.

Današnji evangeljski odlomek nam predstavi odločilni trenutek tega razodetja. Ko je Jezus poklical Dvanajstere, se je hotel simbolično sklicevati na Izraelove rodove, ki izhajajo iz dvanajstih Jakobovih sinov. S tem, ko je v središče nove skupnosti postavil Dvanajstere, je dal razumeti, da je prišel izpolniti načrt nebeškega Očeta. Ta novi obraz Cerkve se bo pokazal šele na Binkošti, ko bodo Dvanajsteri, 'polni Svetega Duha', oznanjali evangelij tako, da bodo govorili vse jezike (prim. Apd 2,3-4). Tedaj se bo razodela vesoljna Cerkev, zbrana okoli edinega Telesa, katerega vstali Kristus je Glava, in ki je istočasno od njega poslana vsem narodom, vse do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,20).

Jezusov stil je nezamenljiv, je stil značilen za Boga, ki želi storiti velike stvari na ubog in ponižen način. Če je pripoved o zavezi v Drugi Mojzesovi knjigi veličastna, pa je v to v evangeljskem odlomku bolj preprosto in diskretno. Takšna je logika Božjega kraljestva, ki ni slučajno prikazana z majhnim semenom in velikim drevesom (prim. Mt 13,31-32). Pogodbo na Sinaju spremljajo kozmična znamenja, ki so prestrašila Izraelce, medtem ko začetki Cerkve v Galileji, med katerimi ni takšnih pojavov, odsevajo krotkost in sočutje Kristusovega srca, napovedujejo pa drugačen boj, drugačen preobrat, ki ga povzročajo sile zla. Zato je dal Dvanajsterim »oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 10,1). Dvanajsteri bodo morali sodelovati z Jezusom pri vzpostavitvi Božjega kraljestva, torej njegovega dobrohotnega gospodovanja, ki prinaša življenje in to življenje v obilju za vso človeštvo.

Skratka, Cerkev je kot Kristus in skupaj z Njim, poklicana in poslana vzpostaviti kraljestvo življenja in izgnati demona smrti, da bi v svetu življenja Bog slavil zmago. Slavil zmago Bog, ki je Ljubezen. To Kristusovo delovanje pa je vedno tiho, nikoli spektakularno, saj ravno v ponižnosti biti Cerkev, v živeti vsakdan evangelij, raste veliko drevo resničnega življenja. Ravno s temi skromnimi začetki nas Gospod opogumlja, da bi lahko v ponižanju današnje Cerkve, v revščini našega krščanskega življenja, videli njegovo navzočnost ter imeli pogum iti naproti srečanju z Njim ter udejanjiti na tej zemlji njegovo ljubezen, to moč miru in resničnega življenja. V drugem berilu smo slišali o tem povzetek apostola Pavla: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Cerkev je torej skupnost grešnikov, ki verujejo v Božjo ljubezen ter se pustijo Njemu preoblikovati, ter tako s tem, ko so postali sveti, posvečujejo svet.

Misli papeža Frančiška

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA 51. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE, 11. MAJ 2014
POKLICI, PRIČEVANJE RESNICE
Dragi bratje in sestre!
1. Evangelij nam pripoveduje, da je: Jezus obhodil vsa mesta in vasi... Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Mt 9,35–38). Te besede nas presenečajo, ker vsi vemo, da je najprej potrebno orati, sejati in obdelovati, da bi nato, ob pravem času, želi obilen pridelek. Jezus pa trdi, da je »žetev obilna«. Toda kdo je delal za takšne rezultate? Odgovor je samo eden: Bog. Očitno je polje, o katerem govori Jezus, človeštvo, smo mi sami. In učinkovita dejavnost, ki je obrodila »obilen sad«, je Božja milost ter občestvo z Njim (prim. Jn 15,15). Molitev, ki jo Jezus naroča Cerkvi, se torej nanaša na potrebo po povečanju števila tistih, ki služijo njegovemu Kraljestvu. Sveti Pavel, ki je bil eden teh »Božjih sodelavcev«, se je neutrudno posvečal stvári evangelija in Cerkve. Z zavestjo nekoga, ki je sam osebno izkusil, kako skrivnostna je Božja rešilna volja in kako je pobuda milosti v izvoru vsake poklicanosti, apostol spominja kristjane v Korintu: "Vi pa ste Božja njiva" (1 Kor 3.9). Zato se v naših srcih budi najprej čudenje obilni žetvi, ki jo more dati samo Gospod; nato hvaležnost za ljubezen, ki gre vedno pred nami; in končno, češčenje za delo, ki ga je naredil in ki zahteva našo svobodno privolitev v delovanje z Njim in zanj.

2. Mnogokrat molimo z besedami Psalmista: »On nas je naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše« (Ps 100,3); ali: »Gospod si je izbral Jakoba, Izraela za svojo posebno lastnino« (Ps 135,4). In vendar smo Božja »lastnina«, ne v smislu lastnine, ki usužnjuje, ampak v smislu močne vezi, ki nas zedinja z Bogom in med seboj, v skladu z zavezo, ki traja večno, »ker vekomaj traja njegova dobrota« (Ps 136). V poročilu preroka Jeremija o poklicanosti, na primer, nas Bog spominja, da stalno bdi nad vsakim od nas, da bi se njegova beseda v nas izpolnila. Poslužuje se podobe mandljeve veje, ki izmed vseh prva vzcveti in naznani prerojenje življenja spomladi (prim. Jer 1,11–12). Vse prihaja od Njega in je Njegov dar: svet, življenje, smrt, sedanjost, bodočnost, ampak — apostol nam zagotavlja — »Vi ste Kristusovi, Kristus pa Božji« (1 Kor 3,23). To torej razloži, da naša pripadnost Bogu pride po edinstvenem in osebnem odnosu z Jezusom, ki nam je podeljen s krstom od začetka našega prerojenja v novo življenje. Kristus nas stalno poziva s svojo besedo, naj položimo svoje zaupanje vanj in ga ljubimo »iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo« (Mr 12,33). Torej vsaka poklicanost, kljub vsej raznolikosti poti, vedno zahteva od vsakega izhod iz sebe samega, da se njegovo bivanje osredotoči na Kristusa in Njegov evangelij. Naj gre za poročeno življenje ali za oblike posvečenega življenja ali za duhovniško življenje, vsak mora preseči načine mišljenja in delovanja, ki niso v skladu z Božjo voljo. To je »izhod, ki nas vodi na pot češčenja Gospoda in služenja Njemu v naših bratih in sestrah« (nagovor Mednarodni zvezi vrhovnih predstojnikov, 8. maj 2013). Zato smo vsi poklicani k češčenju Kristusa v naših srcih (prim. 1 Pet 3,15), da se pustimo dotakniti impulzu milosti, ki je v semenu besede, ki mora rasti v nas in se spremeniti v dejavno služenje bližnjemu. Ni se nam treba bati: Bog spremlja delo svojih rok s strastjo in spretnostjo na vsaki stopnji življenja. Nikoli nas ne zapusti! Iz srca želi, da se izpolni Njegov načrt za nas, toda namerava ga doseči z našo privolitvijo in sodelovanjem.

3. Tudi danes Jezus živi in hodi v resničnosti vsakdanjega življenja, da bi se približal vsem, začenši z najmanjšimi, in da bi nas ozdravil bolezni in hib. Sedaj se obračam k tistim, ki so razpoloženi poslušati Kristusov glas, ki odmeva v Cerkvi, in razumeti, kaj je njihova lastna poklicanost. Vabim vas, da poslušate in sledite Jezusu, da se pustite notranje preoblikovati Njegovim besedam, ki so »duh in življenje« (Jn 6,63). Marija, Jezusova in naša Mati, tudi nam naroča: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Pomagalo vam bo, da se boste z zaupanjem udeležili potovanja občestva, ki more sprostiti najboljše energije v vas in okoli vas. Poklic je sad, ki zori na dobro obdelani njivi vzajemne ljubezni, ki postane medsebojno služenje, v kontekstu pristnega cerkvenega življenja. Noben poklic se ne rodi iz sebe in živi zase. Poklic teče iz Božjega Srca in vzklije v dobri zemlji vernega ljudstva, v izkušnji bratske ljubezni. Ali ni Jezus rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35)?

4. Dragi bratje in sestre, živeti »visoko mero navadnega krščanskega življenja« (prim. Janez Pavel II., apostolsko pismo Novo Millennio Ineunte, 31) pomeni, da včasih gremo proti toku in naletimo na ovire, zunaj in znotraj nas samih. Jezus sam nas opozarja: dobro seme Božje besede pogosto ugrabi hudič, ovirajo stiske, zadušijo posvetne skrbi in skušnjave (prim. Mt 13,19–22). Vse te težave nam morejo vzeti pogum in nas usmeriti, da pademo na navidezno bolj udobno pot. Vendar resnično veselje tistih, ki so poklicani, je v verovanju in doživljanju, da je On, Gospod, zvest, in da moremo z Njim hoditi, biti Njegovi učenci in priče Njegove ljubezni, odpreti naša srca velikim idealom in velikim stvarem. »Gospod nas kristjanov ni izbral za majhne stvari; prizadevajmo si za velika načela. Stavite svoja življenja za žlahtne cilje!« (homilija pri sveti maši in podelitvi zakramenta svete birme, 28. april 2013). Prosim vas, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, krščanska občestva in družine, da usmerite pastoralo za poklice v to smer, da spremljate mlade ljudi po poteh svetosti, ki, ker so osebne, »zahtevajo pristno 'vzgojo v svetosti', ki jo je mogoče prilagoditi potrebam vsake osebe. Ta vzgoja mora povezati bogastvo tega predloga z vsemi tradicionalnimi oblikami individualne in skupinske pomoči, kot tudi z novejšimi oblikami podpore, ki jih ponujajo združbe in gibanja, ki jih priznava Cerkev« (Novo Millennio Ineunte, 31). Pripravimo torej naša srca, da bodo »dobra zemlja«, da bodo poslušala, sprejemala in živela besedo in tako obrodila sadove. Bolj ko se zedinimo z Jezusom v molitvi, v Božji besedi, v evharistiji, v zakramentih, ki jih obhajamo in živimo v Cerkvi in v živem bratstvu, bolj bo v nas raslo veselje v sodelovanju z Bogom v službi Kraljestva usmiljenja in resnice, pravičnosti in miru. In žetev bo obilna, v sorazmerju z milostjo, ki jo krotko sprejemamo v naša življenja. S to željo in s prošnjo, da mólite zame, vam iz srca podeljujem Apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 15. januarja 2014
papež Frančišek