Na Zaplazu tradicionalno romanje bolnikov in ostarelih novomeške škofije

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni sveti maši med tradicionalnim romanjem bolnikov in ostarelih novomeške škofije

Pridiga duhovnika Mira Šlibarja

Poljski kardinal Stanislaw Dziwisz, upokojeni krakovski nadškof in štiri desetletja osebni tajnik papeža Janeza Pavla II. (1978-2005), ki je lansko leto (27. aprila 2019 dopolnil 80 let). Dziwisz je eden najbolj znanih in najbolj priljubljenih duhovnikov v svoji domovini Poljski. Na srečanju mladih je pred leti mladim postavil vprašanje: »Kdo si? Kam si prišel? Kaj boš odnesel s seboj?

Pozdravljeni vsi! Vi bolniki in vaši spremljevalci in prostovoljci. Zdravstveni in drugi delavci v zdravstvu in sociali. Vsi sorodniki in prijatelji bolnih.

Sodelavci karitas in sodelavci pri oltarju in organizaciji srečanja na Zaplazu.

Sobratje duhovniki, redovniki, redovnice, diakona. Voditelj škofijske komisije karitativnih dejavnosti (ŠKKD) Ciril Murn. Rektor romarskega središča na Zaplazu Marko Japelj. Spoštovani novomeški škof ordinarij msgr. Andrej Glavan. Dragi bratje in sestre! Povezani smo tudi z drugimi, ki v duhu spremljajo naše romanje ter rajnimi, ki so romali sem in v druga romarska središča.

Ime, ki so nam ga ob krstu dali starši, nam je znano (jaz). Vemo tudi, da smo prišli, se pripeljali v cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu. Včasih so ta romarski kraj imenovali dolenjske Brezje. Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili, po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu. Pomembnost je ta cerkev dobila s posmrtnimi ostanki bl. Alojzija Grozdeta. Vsakič pa jo posvetite vi, ki priromate vsako leto sem na zadnjo avgustovsko soboto in ob drugih priložnostih. Kaj pa bomo odnesli s seboj? Morda boste dobili odgovor v nadaljevanju evharističnega slavja, našega druženja z Gospodom, Marijo in med seboj.

Troje poudarkov naj spremlja naše srečanje pri oltarju: Mučeništvo Janeza Krstnika, vsakoletno obhajanje svetovnega dneva bolnikov s papeževo poslanico bolnikom (ki jo boste tudi dobili) in še kakšno pričevanje bolnikov.

1. Mučeništvo Janeza Krstnika
V življenju in smrti je bil glasnik Jezusa Kristus, njemu je pripravljal pot. Današnji evangelij nam razodeva, da ga je celo Herod »rad poslušal«, kljub temu, da je Janez ostro obsojal njegovo grešno ravnanje.

Pri Janezu preseneča njegova možatost, premočrtnost, predanost poslanstvu. Jasno je vedel za svojo nalogo in jo izpolnil. Da bi imeli mož in žena tudi danes – Janezovega kova! Naj za to posreduje pri Bogu tudi bl. Alojzij Grozde, ki je bil »velikan« naj tej poti!

Ob njima in tolikih drugih najdimo tudi mi navdih za življenje s pogumno ljubeznijo. »Življenje«, kot je pred leti povedal papež Frančišek, »ima vrednost samo, če ga darujemo, če ga darujemo v ljubezni, v resnici, v darovanju za druge, v družini, v župniji, v narodu in svetu«.

2. Svetovni dan bolnikov
Obhajamo ga 11. februarja ob prazniku Lurške Matere Božje. Namen dneva je, da bi Cerkev, župnije, družine in vse skupnosti, prepoznali in živeli, da smo kot usmiljeni Samarijan v službi vseh, ki trpijo. Letos smo že 28. leto obhajali svetovni dan bolnikov, ki nosi pomenljiv naslov: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28).

Papež v poslanici nagovarja: »Vi ste po bolezni in starosti na poseben način postali tisti, ki so »utrujeni in obteženi, zato vas pritegne Jezusov pogled in njegovo srce«. In nadaljuje: »Potrebujete kraj, kjer boste našli počitek. Cerkev želi vedno bolj posajati »gostišče« usmiljenega Samarijana, torej dom, v katerem boste našli njegovo milost, ki se pokaže v bližini, sprejemanju in olajšanju«. Svojo poslanico papež sklene: »Ključno vlogo pri prizadevanju za počitek in prenovo naših bolnih bratov in sester igrajo zdravstveni delavci: zdravniki, medicinske sestre, zdravstveno in upravno osebje, pomočniki in prostovoljci ...  Konča pa  z izročitvijo blaženi Devici Mariji vse, ki nosijo breme bolezni, njihove družine in vse zdravstvene delavce in zagotavlja bližino vsem. Svetovni dan bolnikov odmeva danes tu, ob Marijinem romarskem svetišču na Zaplazu, nedaleč od bl. Alojzija Grozdeta.      

3. Pričevanje
Pred dnevi mi je mož, srednjih let pripovedoval: »12 letna vnukinja je zbolela. To je bilo v času, ko naj bi se poročil sin. Z veliko vero je romal na Brezje. Ob obhodu kapele po kolenih, je vneto in z vero prosil Marijo, da ozdravi vnukinjo, ki se je zdravila v bolnišnici. Pripravljen je bil sprejeti vse, kakor bo Božja volja, čeprav si je zelo želel zdravje deklice, da bi lahko izvedli sinovo poroko. In res, dekletce se je pravočasno vrnilo iz bolnišnice brez znakov bolezni. Zdravnikom in drugim, ki so jo spremljali, se je to zdelo čudežno«.

Koliko podobnih pričevanj bi lahko povedali vi, dragi bolniki in vsi navzoči! Omenim še moje srečanje z boleznijo. Ob novici, da imam raka, sem poromal na Brezje. Tudi sam imam navado, da grem po kolenih okoli Marijinega oltarja. Brez velikih besed in  molitev, sem svojo stisko izročil Mariji. Kaj vse sem ji še povedal, ne vem. V pomoč mi je bila tudi opoldanska molitev angel Gospodov. Posebej so me nagovorile besede: »zgodi se mi po tvoji besedi«. Umirjen se odšel z Brezij. V naslednjih dneh je  bila operacija na prostati. Do sedaj je minilo dobrih sedem let. Vse situacije življenja kot so: menjava treh kaplanskih mest, več kot tridesetletno spremljanje bolnikov v bolnišnicah, zgodnje smrti staršev in dveh bratov in tolikih drugih, pa poslušanje tolikih v njihovi žalosti, mi dajejo pogum besede, ki sem si jih izbral za mašno geslo: »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8, 28).

Obstaja veliko primerov, ko je trpljenje izklesalo čvrste in plemenite značaje. Zato zelo verodostojno zvenijo besede ruskega pisca Fjodorja Dostojevskega, ki je po svojem liku Razkolnikovu (Zločin in kazen) dejal, da si ne more predstavljati plemenitega človeka, ki ni ničesar pretrpel. Dobesedno: »Bolečina in trpljenje sta nepogrešljiva za visoko razviti um in čuteče srce.« (John C Lennox, Kje je Bog v času koronovirusa?, str. 33)

Po vzpenjanju »po treh stopnicah« našega razmišljanja: o mučeništvu Janeza Krstnika, Svetovnem dnevu bolnikov in pričevanjih, vem, da ste dobili kakšno spodbudo, da boste lahko odgovorili na tretje zastavljeno  vprašanje na začetku. Odgovorili smo že, ko smo, kam smo poromali. Kaj pa bomo »odnesli« z romanja? Vam pomagam?

Morda bo to želja:
- »z darovanjem vseh nevšečnosti, pripravljate pot Jezusu v srcih mladih, naših družin ...«, kot Janez Krstnik? Preprosto, da boste misijonarji;
- nas nagovarja Marijino sporočilo Bernardki v Lurdu:  molite, delajte pokoro, postite se! Se bom še bolj trudil z Gospodovim pogledom, poln nežnosti in sočutja, pristopati k bolnim in preizkušenim?
- ob lastnih težavah bom mislil na druge in v veri sprejemal Božjo voljo;
- ali pa bodo živele v meni besede preroka Jeremije iz  današnjega berila: »Jaz sem s teboj, da te obvarujem«!

Sklenem z mislijo iz že omenjene knjižice Kje je Bog v času koronavirusa (str. 61–62): »Kristjan ni nekdo, ki  je našel odgovor na vprašanje bolečine, trpljenja in koronovirusa, ampak nekdo, ki ljubi Boga in mu zaupa zato, ker je ta tudi sam trpel ... Če bi bilo Jezusovo trpljenje zadnje, kar je za nas storil, ne bi o njem slišali ničesar več. Toda ni se vse končalo z njegovo smrtjo. Veselo sporočilo, ki je ob tisti prvi veliki noči spravilo ves Jeruzalem na noge in se je nato skozi stoletja razlegalo vse do danes, je, da je Jezus smrt premagal, da je vstal od mrtvih in bo ob koncu časov sodil vsemu človeštvu«.

S pogledom, uprtim v Marijo Vnebovzeto na Zaplazu, se ji priporočimo in izročimo sebe in vse svoje. Za nas naj prosi tudi bl. Alojzij Grozde in vsi svetniški kandidati! Amen.