V Assisiju beatifikacija Carla Acutisa. Homilija kardinala Vallinija

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Moč kristjana: oseben odnos z Jezusom; evharistija

»Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5)
S temi besedami, ki smo jih slišali iz evangelija po Janezu, se Jezus pri zadnji večerji obrne na svoje učence in jih opominja, naj ostanejo združeni z Njim kakor mladike na trti. Podoba trte in mladik zelo zgovorno govori o tem, kako je za kristjana nujno, da živi v občestvu z Bogom. Njegova moč je prav v tem: da ima z Jezusom oseben odnos, notranji, globok, in da evharistija zanj postane najvišji trenutek njegovega odnosa z Bogom.

Zgled krščanskega življenja, predvsem za mlade

Dragi bratje in sestre,
danes posebej občudujemo in nas priteguje življenje in pričevanje Carla Acutisa, ki ga Cerkev prepoznava kot zgled in primer krščanskega življenja ter ga predlaga predvsem mladim. Ob tem se nam spontano pojavi vprašanje: kaj posebnega je imel ta komaj petnajstletni fant? Če gremo skozi njegovo biografijo, najdemo nekatere referenčne točke, ki ga opredelijo že kot človeka.

Običajen fant

Bil je običajen fant, preprost, spontan, simpatičen (to lahko vidimo že ob pogledu na njegovo fotografijo), rad je imel naravo in živali, igral je nogomet, imel je veliko prijateljev med svojimi sovrstniki, privlačila so ga sodobna komunikacijska sredstva, navdušen je bil nad računalnikom in kot samouk je načrtoval programe »za posredovanje evangelija, za sporočanje vrednot in lepote« (papež Frančišek). Imel je dar, da je privabljal druge in imeli so ga za zgled.

»Evharistija je moja avtocesta za nebesa«

Že kot otrok – o tem pričujejo njegovi domači – je čutil potrebo po veri in je imel svoj pogled uprt v Jezusa. Ljubezen do evharistije je bila temelj njegovega odnosa z Bogom in je le-tega ohranjala živega. Pogosto je govoril: »Evharistija je moja avtocesta za nebesa.« Vsak dan se je udeleževal svete maše in je dolgo ostajal pri adoraciji pred Najsvetejšim. Carlo je govoril: »Naravnost v nebesa se gre, če se vsak dan pristopa k evharistiji!«

Za vse zajemati moč pri Gospodu

Jezus je bil zanj Prijatelj, Učitelj in Rešitelj, bil je moč njegovega življenja in cilj vsega, kar je delal. Prepričan je bil, da je potrebno za to, da bi ljubili osebe in jim delali dobro, zajemati moč pri Gospodu. V tem duhu je gojil veliko pobožnost do Marije.

Oznanjati evangelij z zgledom življenja

Poleg tega je bila njegova goreča želja ta, da bi čim več ljudi pritegnil k Jezusu, da bi oznanjal evangelij predvsem z zgledom življenja. Prav pričevanje njegove vere ga je spodbudilo, da se je uspešno posvečal neprestanemu oznanjevanju v krogih, kamor je zahajal; njegov zgled se je dotaknil src ljudi, ki jih je srečeval, in je v njih vzbujal željo, da bi spremenili življenje in se približali Bogu. To je delal spontano, s svojim načinom življenja in vedênja je kazal Gospodovo ljubezen in dobroto. Izredna je bila njegova sposobnost pričevanja za vrednote, v katere je verjel, tudi za ceno soočanja  z nerazumevanjem, ovirami in celo zasmehovanjem.

Pomagati ljudem odkriti, da nam je Bog blizu

Carlo je močno čutil potrebo po tem, da bi pomagal osebam odkriti, da nam je Bog blizu in da je lepo biti z Njim, se veseliti njegovega prijateljstva in milosti. Z namenom, da bi posredoval to duhovno potrebo, je uporabljal vsa sredstva, tudi sodobna sredstva družbenega obveščanja, ki jih je znal zelo dobro uporabljati, posebej internet – imel ga je za Božji dar in pomembno sredstvo za srečanje z ljudmi ter za širjenje krščanskih vrednot.

Množična občila v službi evangeliju

Zaradi tega svojega načina razmišljanja je govoril, da omrežje ni le sredstvo za beg, ampak prostor za dialog, poznavanje, vzajemno spoštovanje, ki ga je potrebno uporabljati odgovorno, ne da bi postali sužnji ter tako, da zavračamo digitalni bulizem; v brezmejnem virtualnem svetu je potrebno znati razlikovati med dobrim in slabim. S tem pozitivnim vidikom je spodbujal, da bi množična občila uporabljali kot sredstva v službi evangeliju, da bi dosegli kar največ ljudi, ki bi mogli spoznati lepoto prijateljstva z Gospodom. S tem namenom je pripravil razstavo glavnih evharističnih čudežev, ki so se zgodili po svetu, in jo je uporabljal tudi pri verouku z otroki.

Pobožnost do Marije

Veliko pobožnost je gojil do Marije, vsak dan je molil rožni venec, večkrat se je posvetil Mariji, da bi ji tako ponovno izrazil svojo ljubezen in prosil za njen blagoslov.  

Molitev in poslanstvo

Molitev in poslanstvo sta torej dve lastnosti, ki sta značilni za junaško vero blaženega Carla Acutisa, ki ga je vodila, da se je v času svojega kratkega življenja zaupal Gospodu v vseh okoliščinah, posebej v najtežjih trenutkih.

Darovanje trpljenja za papeža in Cerkev

V tem duhu je živel bolezen, s katero se je soočil z vedrino in zaradi katere je umrl. Carlo se je prepustil v roke Božje Previdnosti in je pod Marijinim materinskim pogledom ponavljal: »Želim darovati vse svoje trpljenje Gospodu za papeža in za Cerkev. Ne želim iti v vice; želim iti naravnost v nebesa.« (Pozicija, 549). Spomnimo, da je to rekel petnajstletni fant, ki je pokazal presenetljivo krščansko zrelost, ki nas spodbuja in opogumlja, naj resno vzamemo življenje po veri.

Svetost družine in nedotakljivost življenja

Carlo je prav tako vzbujal občudovanje zaradi žara, s katerim je v pogovorih zagovarjal svetost družine in nedotakljivost življenja nasproti splavu in evtanaziji.

Konkretno živeti evangelij

Novi blaženi predstavlja tudi zgled trdnosti, tuja mu je bila vsakršna oblika kompromisa; zavedal se je, da je za to, da bi ostali v Jezusovi ljubezni, potrebno konkretno živeti evangelij (prim. Jn 15,10), tudi če to pomeni iti proti toku.

Blizu ubogim, ostarelim, odrinjenim

On je resnično vzel za svoje Jezusove besede: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« (v. 12) Ta njegova življenjska gotovost ga je vodila k veliki dejavni ljubezni do bližnjega, posebej do ubogih, ostarelih, ki so bili osamljeni in zapuščeni, brezdomcev, oseb s posebnimi potrebami in do tistih, ki jih je družba potisnila na rob in jih skrivala. Carlo je bil vedno prijazen do pomoči potrebnih in ko jih je srečeval na poti v šolo, se je ustavil in se pogovarjal z njimi, prisluhnil njihovim težavam in jim po svojih zmožnostih pomagal.

V osebah je videl Kristusovo obličje

Carlo nikoli ni bil zazrt sam vase, ampak je bil vedno sposoben razumeti stiske in potrebe oseb, v katerih je videl Kristusovo obličje. Tako je, na primer, pomagal tudi sošolcem, posebej tistim, ki so imeli več težav. Njegovo življenje je bilo torej svetlo, v celoti podarjeno za druge, kakor evharistični Kruh.

Carlo je »šel« in obrodil sad svetosti

Dragi bratje in sestre, Cerkev se veseli, ker so se v tem zelo mladem blaženem izpolnile Gospodove besede: »Jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (v. 16). Carlo je »šel« in obrodil sad svetosti; pokazal je, da gre za cilj, ki ga morejo doseči vsi, in ne za nekaj abstraktnega, kar je namenjeno le redkim.

Carlova beatifikacija je močno oznanilo

Njegovo življenje je posebej zgled za mlade, da ne bi iskali zadovoljstva le v kratkotrajnih uspehih, ampak v večnih vrednotah, ki jih Jezus predlaga v evangeliju. z drugimi besedami: postaviti Boga na prvo mesto, v velikih in malih življenjskih okoliščinah, in služiti bratom, posebej poslednjim.
Beatifikacija Carla Acutisa, sina lombardske zemlje, ki je bil zaljubljen v zemljo Frančiška Asiškega, je dobra novica, močno oznanilo, da je fanta našega časa, enega izmed mnogih, osvojil Kristus in je postal svetilnik za tiste, ki ga bodo želeli spoznati in slediti njegovemu zgledu.

Vera nam kaže, kako živeti veselje evangelija

On je pričal o tem, da nas vera ne oddaljuje od življenja, ampak nas še bolj potopi vanj, saj nam kaže konkretno pot, kako živeti veselje evangelija. Na nas je, da jo prehodimo, ko nas privlači navdušujoča izkušnja blaženega Carla, da bi moglo tudi naše življenje izžarevati luč in upanje.

Blaženi Carlo Acutis, prosi za nas!