Janez in Peter sta tekla h grobu. O Janezu pravi evangelij, da je veroval. Tudi Peter, a na svoj način, z vero pomešano z očitkom vesti, da je zatajil Gospoda.

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za veliko noč - dnevna maša

Janez in Peter sta tekla h grobu. O Janezu pravi evangelij, da je veroval. Tudi Peter, a na svoj način, z vero pomešano z očitkom vesti, da je zatajil Gospoda. Presenetljivo oznanilo, iti v naglici, ter vprašanje: »In jaz danes, na to veliko noč 2018, jaz kaj? Ti, kaj? Jaz, kaj?«

Apd 10,34.37-43

Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je Janez oznanjal: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog v naprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je od mrtvih vstal. Nam je tudi naročil, naj oznanimo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«

Kol 3,1-4

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.

Jn 20,1-9

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, ko je bila še tema, h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na njegovi glavi, vendar ni ležal med povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor iz Nise pravi, da »smo prišli do zveličanja po Kristusovem učlovečenju, v katerem je premagal greh in smrt in po njegovem križanju, smrti ter vstajenju. Pri vsem tem smo soudeleženi po veri v Kristusa«. Teodoret Cirski ter Sever iz Antiohije dodajata, da »ta vera izhaja iz raznih potrditev samega Kristusa apostolom« in »o kateri pričujejo vsi preroki«, pa dodaja Didim Slepi.

Sv. Janez Krizostom in Severin pravita: »Pavlov namen je opisati novo življenje tistih, ki so bili krščeni. Živeti moramo pod Kristusovim gospostvom in za Kristusa, kot edinim namenom vsakega našega prizadevanja, pričevati za novo življenje, ki nam je bilo dano in biti pozorni v ljubezni na nebeške stvari.

Misli Benedikta XVI.

Misli Benedikta XVI. o odlomku iz Janezovega evangelija
Benedikt XVI. je med obiskom svetega groba v Jeruzalemu 25. maja 2009 dejal: »Hvalnica, ki smo jo pravkar zapeli, nas je povezala z angelskimi zbori ter s Cerkvijo vseh časov in krajev, veličastnim zborom apostolov, odlično družbo prerokov in sijajno množico mučencev. Peli smo slavo Bogu za njegovo delo našega odrešenja, ki se je izpolnilo po trpljenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Pred tem svetim grobom, v katerem je Gospod premagal želo smrti in odprl nebeško kraljestvo vsakemu verniku, vas z velikonočnim veseljem vse pozdravljam.

Evangelij sv. Janeza nam je posredoval sugestivno pripoved obiska praznega groba Petra in ljubljenega učenca na velikonočno jutro. Danes se, po dvajsetih stoletjih, Petrov naslednik in rimski škof, nahaja pred istim grobom in zre skrivnost vstajenja. Kot je to storil Apostol, želim tudi jaz oznaniti možem in ženam današnjega časa trdno vero Cerkve, da je bil Jezus Kristus križan, da je umrl, bil v grob položen in da je tretji dan vstal od mrtvih. Povzdignjen na Očetovo desnico, nam je v odpuščanje grehov poslal Svetega Duha. V nikomer drugem kot v Njem, ki ga je Bog postavil za Gospoda in Kristusa, »pod nebom ni dano ljudem nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 1. april 2018
Potem ko smo poslušali Božjo besedo, ta evangeljski odlomek, bi rad rekel tri stvari. Najprej oznanilo. V tem je oznanilo. Gospod je vstal. To oznanilo se je v prvih časih krščanstva prenašalo od ust do ust, saj je bilo pozdrav: »Gospod je vstal«.

Žene so šle mazilit Gospodovo telo in so se znašle pred presenečenjem. Presenečenje. Božja oznanila so vedno presenečenja, saj je naš Bog, Bog presenečenj. Tako je od začetka zgodovine zveličanja, od našega očeta Abrahama. Ga preseneti: »Pojdi…, pusti, pojdi…, zapusti svojo zemljo in pojdi.« Vedno je presenečenje za presenečenjem. Bog ne zna oznaniti, ne da bi nas presenetil. Presenečenje te gani v srcu, se te dotakne ravno tja, kjer ti ne pričakuješ. Če rečem z jezikom mladih, je presenečenje nizki udarec, ki ga nisi pričakoval. On gre in te gane. Prvo oznanilo je storjeno s presenečenjem.

Druga je naglica. Žene so tekle reči: »Tam smo našle tole.« Božja presenečenja nas takoj spravijo na pot, ne da bi čakali. Tekle so torej, da bi videle. Tudi Peter in Janez tečeta. Pastirji so v božični noči tekli: »Gremo v Betlehem pogledat to, kar so nam rekli angeli.« In Samarijanka teče, da bi povedala svojim ljudem: »To je novost, saj sem našla človeka, ki mi je povedal to, kar sem storila.« Ljudje so vedeli, kaj je ona storila. In tisti ljudje tečejo, pustijo vse kar so počeli, tudi gospodinja pusti krompir v loncu - našla ga bo sicer zažganega – a pomembno je iti, teči, da bi videli tisto presenečenje, tisto oznanilo. Tudi danes se to dogaja. Po naših četrtih, po naših vaseh ljudje, ko se kaj zgodi tečejo, da bi videli. Iti torej v naglici. Andrej ni zgubljal časa, saj je v naglici šel do Petra, da bi mu rekel: »Našli smo Mesija.« Presenečenja, dobre novice se prenašajo vedno tako, torej v naglici. V evangeliju je eden, ki si želi vzeti čas, saj ne želi tvegati. Toda Gospod je dober in ga z ljubeznijo čaka. Tomaž. »Veroval bom, ko bom videl rane.« Toda Gospod ima tudi potrpežljivost s tistimi, ki ne gredo takoj, v naglici.

Oznanilo, presenečenje, odgovor v naglici in tretje, kar vam želim danes reči je vprašanje: »In jaz, kaj? Imam odprto srce za Božja presenečenja, sem sposoben iti v naglici ali vedno z isto pesmijo: »Bom jutri videl, jutri… Kaj mi pravi presenečenje? Janez in Peter sta tekla h grobu. O Janezu pravi evangelij, da je veroval. Tudi Peter, a na svoj način, z vero pomešano z očitkom vesti, da je zatajil Gospoda. Presenetljivo oznanilo, iti v naglici, ter vprašanje: »In jaz danes, na to veliko noč 2018, jaz kaj? Ti, kaj? Jaz, kaj?«