Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za binkoštni praznik

Apd 2,1-11

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!

1Kor 12,3-7.12-13

Zato vam spominjam, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: »Jezus je izobčen,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu pa je dano razkritje Duha v skupno korist. Kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Jn 20,19-23

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil sredo mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Razlaga cerkvenih očetov

V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, torej se novi Izrael v moči Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni očetje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'začetek evangelija', kar bi pomenilo začetek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa povežejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi Častitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru kaže na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo še sv. Avguštin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor.

»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Misli Benedikta XVI.

Od binkoštnega dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim Duhom in Njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem vidiku delovanja Svetega Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O tem govori drugo berilo, ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu z istim Duhom. To se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del. V binkoštnem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture, ki se lahko v veri medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati temeljno zamisel, da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška, to je vesoljna.

Evangeljski odlomek nam čudovito razjasni povezanost med Jezusom, Svetim Duhom in Očetom. Sveti Duh je namreč predstavljen kot dih vstalega Jezusa Kristusa (prim. Jn 20,22). Primerjava je ponovno vzeta iz stvarjenja. Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.

Bazilika sv. Petra, sveta maša, nedelja, 12. junij 2011
Na binkoštni praznik se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to, kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Zbrani so bili v ponižnem in zaupljivem pričakovanju, da se bo izpolnila Očetova obljuba o kateri jim je govoril Jezus: »Vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu ... prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas« (Apd 1,5.8).

To kar nam želi reči Cerkev je, da je Duh stvarnik vseh stvari ter Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta nad skupnost njegovih učencev eden in isti Duh. Stvarjenje in odrešenje sta povezana med seboj in dejansko izražata eno in isto skrivnost ljubezni in zveličanja. Vera v Duha Stvarnika in vera v Duha, ki ga je Vstali Kristus podaril apostolom in ga podarja vsakemu od nas, sta tako neločljivo povezani. V Svetem Duhu namreč prepoznamo v Kristusu Gospoda in v njem lahko tudi izpovemo vero Cerkve: da je 'Jezus Gospod'.

Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.

V današnji liturgiji pa najdemo še eno povezavo. Sveti Duh je Stvarnik in je prav tako Duh Jezusa Kristusa na način, da so Oče, Sin in Sveti Duh en in edini Bog. V luči današnjega prvega berila lahko dodamo: Sveti Duh poživlja Cerkev. Ta ne izhaja iz volje, premisleka in sposobnosti človeka ter njegove organizacijske sposobnosti, saj če bi bilo tako, bi že zdavnaj zamrla, kakor mine vsaka človeška stvaritev. Ona je namreč Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh... Od prvega trenutka jo je Sveti Duh ustvaril, kot Cerkev vseh narodov. Tako objema ves svet, presega vse meje ras, slojev in narodov. Podira vse ovire ter združuje ljudi v izpovedi vere v Troedinega Boga. Od vsega začetka je Cerkev ena, katoliška in apostolska. To je njena resnična narava in kot takšno jo moramo priznati. Ona je sveta, ne zaradi sposobnosti njenih članov, temveč ker jo Bog sam s svojim Duhom ustvarja in nenehno posvečuje.

Ob tem naj dodam besedo iz Janezovega evangelija, ki je zelo povezana s skrivnostjo Cerkve ustvarjene po Duhu. Beseda, ki jo je vstali Jezus dvakrat izgovoril, ko se je zvečer na veliko noč prikazal učencem v dvorani zadnje večerje: »Shalom - Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21). Izraz »shalom« ni samo pozdrav, ampak je veliko več. Je dar obljubljenega miru (prim. Jn 20,14,27), ki ga je osvojil Jezus za ceno svoje krvi. Je sad zmage v boju proti duhu zla. To je mir, »ne kakor ga daje svet«, temveč kakor ga lahko da samo Bog.

Živeti moramo v skladu z Duhom edinosti in resnice; in za to moramo moliti, da bi nas Sveti Duh razsvetlil in nas vodil, da bi premagali navdušenje nad sledenjem lastnih resnic in sprejeli Kristusovo resnico, ki jo posreduje Cerkev. Binkošti je praznik povezanosti, razumevanja in občestva. V današnjem svetu pa opažamo, kako sta razumevanje in občestvo med osebami pogosto površinska in otežena. Pomenljiva je pripoved o gradnji babilonskega stolpa, s katerim so ljudje sami hoteli zgraditi pot v nebesa in stopiti na mesto Boga. A medtem ko so postavljali stolp, so se postavili eden proti drugemu, izgubili so temeljni element, ki pripada človeški osebi, to je zmožnost sporazumevanja, razumevanja in skupnega dela. Ta svetopisemska zgodba vsebuje trajno resnico, ki jo lahko vidimo tudi v današnjem času. Z znanstvenim in tehničnim napredkom smo prišli do tega, da obvladujemo naravne sile, manipuliramo z elementi, proizvajamo živa bitja. V takem stanju se zdi, da je prositi Boga nekaj zastarelega in nekoristnega, saj lahko sami zgradimo vse. A ne zavedamo se, da živimo izkušnjo babilonskega stolpa. Res je sicer, da so se povečale možnosti komuniciranja, informiranja in posredovanja novic, ampak ali lahko rečemo, da se je povečala tudi sposobnost medsebojnega razumevanja ali pa se razumemo vedno manj? Odgovor najdemo v Svetem pismu: »Edinost lahko obstaja samo z darom Božjega Duha, ki nam bo dal novo srce in nov jezik, novo zmožnost sporazumevanja. To je tisto, kar se je zgodilo na binkošti.« Petdeseti dan po veliki noči je nad zbrane učence prišel plamen Svetega Duha in jih napolnil z božjim ognjem, z ognjem ljubezni, ki spreminja. Izginil je strah, srce je začutilo novo moč in začeli so govoriti v tujih jezikih, tako da so vsi lahko razumeli oznanilo Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega. Na binkošti sta se tam, kjer sta bila ločitev in odtujenost, rodili edinost in razumevanje.

Jezus je rekel: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13). Delovati kot kristjani pomeni ne biti zaprti v lastni 'jaz', ampak se usmeriti proti vsemu; pomeni vase sprejeti celotno Cerkev oziroma notranje pustiti, da nas Cerkev sprejme. Duh nas uvaja v vso resnico, ki je Jezus, vodi nas, da jo poglobimo in razumemo. V znanju ne rastemo, če se zapremo v lastni »jaz«, ampak samo če postane zmožni poslušati in deliti, samo v 'mi' Cerkve in z držo globoke notranje ponižnosti. Kjer ljudje hočejo postati Bog, se lahko postavijo samo drug proti drugemu. Kjer pa se postavijo v Gospodovo resnico, se odprejo za delovanje njegovega Duha, ki jih podpira in povezuje.

Sv. Pavel je dejal: »Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa« (Gal 5,16). Naše osebno življenje je zaznamovano z notranjim konfliktom med težnjami, ki prihajajo iz mesa, in tistimi, ki prihajajo iz Duha. Ne moremo slediti obojih; nenehno moramo izbirati, katere bomo sledili; in pravilno lahko izberemo samo s pomočjo Kristusovega Duha. Sv. Pavel našteva dela mesa: to so grehi egoizma in nasilja, kot so sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, razprtije, to so misli in dejanja, ki ne pomenijo zares človeškega in krščanskega življenja v ljubezni. Gre za smer, ki vodi v izgubo lastnega življenja. Sveti Duh pa nas vodi k Bogu, da bi že na tej zemlji lahko živeli zametek božjega življenja, ki je v nas. Kot pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir,« (Gal 5,22).

Misli papeža Frančiška

Trg sv. Petra, Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 24. maj 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. S praznikom binkošti podoživljamo začetke Cerkve. Knjiga Apostolskih del pripoveduje, da je petdeset dni po veliki noči v hiši, kjer so bili Jezusovi učenci »nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar… in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« ( Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo: namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati ter vsak dvom je pregnala ljubezni polna vera. To je »krst« Cerkve, ki je tako začela pod vodstvom moči Svetega Duha svojo pot skozi zgodovino.

Ta dogodek, ki je spremenil srce in življenje apostolom ter drugim učencem, se je takoj ponovil zunaj dvorane zadnje večerje, saj so se namreč vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, končno na stežaj odprla in je krščanska skupnost, ne več zagledana sama vase, začela govoriti množici različnih narodov o velikih delih, ki jih je Bog storil (v. 11), torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Vsakdo od navzočih je slišal učence govoriti v svojem jeziku. Dar Duha je ponovno vzpostavil skladnost med jeziki, ki se je razblinila v Babilonu in je s tem predpodoba vesoljne razsežnosti poslanstva apostolov. Cerkev se ne rodi odmaknjena, rodi se kot vesoljna, ena in katoliška, z jasno identiteto, a odprta, saj objema ves svet, ne da bi koga izključila. Nikomur Mati Cerkev ne zapre vrat, nikomur, tudi največjemu grešniku, nikomur. Mati Cerkev na stežaj odpre vrata.

Sveti Duh izlit na binkošti v srca učencev je začetek novega obdobja, obdobja pričevanja in bratstva. To obdobje prihaja od zgoraj, od Boga, kakor plameni, ki so obstali nad glavo vsakega učenca. To je bil plamen ljubezni, ki požge vsako trpkost, je bil jezik evangelija, ki je šel onkraj od ljudi postavljenih meja in se dotaknil src množice, ne glede na jezik, raso ali narodnost. Kakor tisti dan na binkošti, tako se Sveti Duh tudi danes neprenehoma izliva na Cerkev in na vsakega od nas, da bi izšli iz naše povprečnosti, iz našega zapiranja ter bi vsemu svetu sporočali usmiljeno Gospodovo ljubezen. Sporočati usmiljeno Gospodovo ljubezen. To je naše poslanstvo! Tudi nam sta bila podarjena 'jezik' evangelija in 'ogenj' Svetega Duha, da bi medtem ko oznanjamo Jezusa vstalega, živega in navzočega med nami, ogreli srce ljudem, jih približali Njemu, ki je pot, resnica in življenje.

Izročimo se materinski priprošnji Presvete Marije, ki je bila kot Mati, Mati Cerkev, kot Jezusova mati, je postala Mati Cerkve, navzoča med apostoli v dvorani zadnje večerje, da bi se Sveti Duh v obilju spustil na Cerkev današnjega časa, napolnil srca vsem vernikom ter prižgal v njih ogenj svoje ljubezni.

Bazilika sv. Petra, sveta maša, nedelja, 24. maj 2015
Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam… Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,21.22). Tako nam pravi Jezus. Izlitje, ki se je zgodilo na dan vstajenja zvečer, se je okrepljeno z nenavadnimi zunanjimi znamenji ponovilo na Binkoštni dan. Na velikonočni večer se je Jezus prikazal apostolom ter dahnil vanje svojega Duha (prim. Jn 20,22), na binkoštno jutro pa se izlitje zgodi na hrupen način, kakor veter, ki se je silovito zagnal v hišo ter vdrl v razum in srce apostolov. Ob tem so prijeli takšno moč, ki jih je gnala oznanjati v različnih jezikih dogodek Kristusovega vstajenja: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Skupaj z njimi je bila Marija, Jezusova Mati, prva učenka, tam je bila Mati porajajoče se Cerkve. S svojim mirom, s svojim nasmehom, s svojim materinstvom je spremljala veselje mlade Neveste, Jezusove Cerkve.

Božja Beseda nam še posebej danes pravi, da Sveti Duh deluje v osebah in skupnostih, ki so napolnjene z njim tako, naredi jih sposobne sprejeti Boga (capat Dei), kot pravijo sveti očetje. Kaj dela Sveti Duh v tej novi sposobnosti, ki nam jo je dal? 'Vodi k vsej resnici' (Jn 16,13), prenavlja obličje zemlje (Ps 103) ter daje svoje sadove (Gal 5, 22-23).

V evangeliju je Jezus obljubil svojim učencem, da ko se bo On vrnil k Očetu, bo prišel Sveti Duh, ki jih »bo vodil k vsej resnici« (Jn 16,13). Prav Duh resnice ga imenuje in razloži jim, da bo njegovo delovanje v njih, vedno globlje uvajanje v razumevanje tega, kaj jim je On, Mesija rekel in kar je storil, še posebej o njegovi smrti in vstajenju. Apostolom, ki so bili nesposobni prenašati pohujšanje trpljenja njihovega Učitelja, bo Duh dal nov ključ za branje, ki jih bo uvedel v resnico in lepoto zveličavnega dogodka. Ti ljudje, ki so bili do tedaj prestrašeni in ohromeli, zaprti v dvorano zadnje večerje, da bi se izognili učinku velikega petka, se več ne sramujejo biti Kristusovi učenci in ne bodo več trepetali pred človeškimi sodišči. Zaradi Svetega Duha, ki so ga polni, razumejo 'vso resnico', torej to, da Jezusova smrt ni poraz, temveč skrajni izraz Božje Ljubezni, Ljubezni, ki je v vstajenju premagala smrt ter povišala Jezusa kot Živečega, kot Gospoda, kot Odrešenika človeka, zgodovine in sveta. In ta resničnost, katere priče so, je postala blagovest, ki jo je potrebno oznaniti vsem.

Dar Svetega Duha prenavlja, vodi in prenavlja obličje zemlje. Psalm pravi, ki smo ga molili med bogoslužnim branjem: »Pošlješ svoj dih… in prenoviš obličje zemlje« (Ps 103,30). Pripoved Apostolskih del o rojstvu Cerkve najde svoj pomenljiv pomen v tem psalmu, ki je velika hvalnica Boga Stvarnika. Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta in Duh Stvarnik, ki je dal življenje vsem stvarem, je eden in isti. Zaradi tega je spoštovanje stvarstva zahteva naše vere, saj 'vrt' v katerem živimo, nam ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo (prim. 1Mz 2,15). To pa je mogoče le, če se Adam, torej človek oblikovan iz zemlje, pusti prenoviti Svetemu Duhu, če se pusti ponovno oblikovati Očetu po vzorcu Kristusa, novega Adama. Tedaj pa bomo lahko, prenovljeni po Božjem Duhu, lahko živeli svobodo otrok v harmoniji z vsem stvarstvom ter bomo lahko v vsaki stvaritvi prepoznali odsev Stvarnikove slave, kakor to trdi nek drugi psalm: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Ps 8,2.10). Vodi, prenavlja, podarja

Sveti Pavel hoče v pismu Galačanom pokazati, kaj se tisti 'sad', ki se pokaže v življenju tistih, ki hodijo v Duhu (prim. Gal 5, 22). Na eni strani je 'meso' s sprehodom svojih grehov, ki jih apostol našteje in so dela sebičnega človeka, zaprtega za delovanje Božje milosti. Medtem ko v človeku, ki pusti v veri, da 'vdre' vanj Božji Duh, cvetijo božanski darovi, povzeti v devet veselih kreposti, ki jih Pavel imenuje 'dar Duha'. Iz tega izhaja tudi poziv na začetku in na koncu odlomka, kot program življenja: »Živite po Duhu« (prim. Gal 5,16.25).

Svet potrebuje moške in ženske, ki niso zaprti vase, temveč polni Svetega Duha. Zaprtost pred Svetim Duhom in samo pomanjkanje svobode, ampak je tudi greh. Toliko načinov zapiranja pred Svetim Duhom je, kot na primer zapiranje v koristoljubno sebičnost, v zakrknjeno legalnost, kot je bila drža učiteljev postave, ki jih je Jezus imenoval s hinavci, ali umanjkanje spomina za to, kar je Jezus učil ali če živimo krščansko življenje, ne kot služenje temveč kot osebno korist, itd. Svet pa potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev. Svet potrebuje sadove, darove Svetega Duha: »ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22). Dar Svetega Duha je bil v obilju dan Cerkvi in vsakemu od nas, da bi lahko živeli s pristno vero in dejavno ljubeznijo ter bi lahko širili semena sprave in miru. Okrepljeni s Duhom, ki vodi, ki prenavlja vso zemljo, ki nam daje darove in njegovimi številnimi darovi, postanemo sposobni bojevati se brez popuščanja proti grehu in sposobni bojevati se brez popuščanja pokvarjenosti, ki se dan za dnem širi po svetu ter se s potrpežljivo vztrajnostjo posvetiti delom pravičnosti in miru.

Trg sv. Petra, Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 20. maj 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji praznik binkošti je višek velikonočnega časa, ki je osredotočen na Jezusovo smrt in vstajenje. Ta slovesni praznik nas spomni in nam da ponovno podoživeti izliv Svetega Duha na apostole in druge učence, ki so bili zbrani v molitvi z Devico Marijo v dvorani zadnje večerje (prim. 2,1-11). Ta dan se je začela zgodovina krščanske svetosti, saj je Sveti Duh vir svetosti, ki ni privilegij redkih, ampak poklicanost vseh.

Po krstu smo namreč vsi poklicani biti deležni istega Kristusovega božanskega življenja in z birmo postanemo njegove priče v svetu. »Sveti Duh razliva svetost povsod v svetem vernem Božjem ljudstvu« (Gaudete et exsultete, 6). »Bog hoče ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih hoče narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo« (Lumen gentium, 9).

Že po starodavnih prerokih je Gospod naznanil ljudstvu ta svoj načrt. Ezekijel: »Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali… in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog« (Ezk 36,27-28). Prerok Joel: »Potem se bo zgodilo: Razlil bom svojega duha na vsakega človeka in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere… Tudi na hlapce in dekle bom v tistih dneh razlil svojega duha. Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Jl 3,1-2.5). Vse te prerokbe so se uresničile v Jezusu Kristusu »sredniku in poroku večnega izlitja Duha«. In danes je praznik razlitja Svetega Duha.

Od tistega binkoštnega dne in vse do konca časov je ta svetost, katere polnost je Kristus, podarjena vsem tistim, ki se odprejo delovanju Svetega Duha in si prizadevajo biti učljivi. Sveti Duh nam da okušati polnost veselja. Sveti Duh, ko pride v nas, premaga suhost, odpre srce za upanje, preganja in spodbuja notranje zorenje v odnosu z Bogom in z bližnjim. Kakor to pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22). Vse to počne Duh v nas. Zato, danes praznujemo to bogastvo, ki nam ga podarja Oče.

Prosimo Devico Marijo naj tudi danes Cerkvi izprosi obnovljene binkošti, obnovljeno mladost, ki nam bodo podarile veselje do življenja in pričevanja evangelija in »prebudi v nas močno željo, da bi bili sveti za večjo Božjo slavo« (Gaudete et exsultete, 177).

Bazilika sv. Petra, sveta maša, nedelja, 20. maj 2018
Prvo berilo prihod Svetega Duha na binkošti primerja s šumom silovitega viharja (Apd 2,2). Kaj nam pove ta podoba? Silovit vihar nas spominja na veliko moč, vendar pa le-ta ni sama sebi namen: gre za moč, ki spreminja stvarnost. Veter namreč prinaša spremembo: tople tokove, kadar je mrzlo, hladne, kadar je vroče, dež, kadar je suša ... Tudi Sveti Duh, na popolnoma drugi ravni, dela tako: On je Božja moč, ki spreminja svet. Na to nas je spomnila Pesem slednica: Duh je "v hudem trudu mir; tolažba v žalosti"; in zato ga prosimo: "Duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!" On vstopa v situacije in jih preoblikuje; spreminja srca in spreminja dogodke.

Spreminja srca. Jezus je rekel svojim apostolom: "Prejeli boste moč Svetega Duha ... in boste moje priče". (Apd 1,8) In prav tako se je zgodilo: tiste učence, ki so bili prej prestrašeni in so se skrivali za zaprtimi vrati tudi po Učiteljevem vstajenju, Sveti Duh preoblikuje. Kakor pravi Jezus v današnjem evangeliju, "so pričevali zanj" (prim. Jn 15,27). Če so bili prej neodločni, postanejo pogumni in gredo iz Jeruzalema na skrajne konce sveta. Ko je bil Jezus med njimi, so bili prestrašeni, zdaj so brez Njega neustrašni, saj je Duh spremenil njihova srca.

Duh odpravlja ovire v srcih, ki so zapečatena s strahom. Premaga upiranja. Tistemu, ki se zadovolji s povprečnostjo, predoča dar zanosa. Razširja zaprta srca. Spodbuja k služenju tistega, ki se prepušča lagodnosti. Tistega, ki misli, da je dosegel svoj cilj, spodbuja k hoji. Tistemu, ki je okužen z mlačnostjo, pomaga sanjati. To je sprememba srca. Mnogi obljubljajo obdobja sprememb, nove začetke, izjemne prenove, vendar pa nas izkušnja uči, da noben zemeljski poskus spreminjanja stvari ne more popolnoma zadovoljiti človeškega srca. Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado. Mladost kljub vsem prizadevanjem, da bi jo podaljšali, prej ali slej mine; Duh pa je tisti, ki preprečuje edino nezdravo staranje, tisto notranje. In kako to stori? Tako, da prenavlja srce, ga spreminja iz grešnega v tistega, ki mu je bilo odpuščeno. To je velika sprememba: iz krivcev nas naredi za pravične in tako se vse spremeni, saj iz sužnjev greha postanemo svobodni; iz sužnjev sinovi, iz škartiranih dragoceni, iz razočarancev polni upanja. Tako Sveti Duh stori, da se ponovno rodi veselje, tako stori, da v srcu cveti mir.

Danes se torej naučimo, kaj storiti, ko potrebujemo resnično spremembo. Kdo izmed nas je ne potrebuje? Posebej takrat, ko smo na tleh, ko se trudimo pod težo življenja, ko nas naše slabosti pritiskajo k tlom, ko je težko iti naprej in se zdi nemogoče ljubiti. Takrat bi potrebovali močno "krepčilo": to je On, Božja moč. On je tisti, ki, kakor izpovedujemo v veroizpovedi, "oživlja". Kako dobro bi nam delo, če bi vsak dan vzeli to življenjsko krepčilo! Če bi vsak dan, ko se zbudimo, rekli: "Pridi, Sveti Duh, pridi v moje srce, pridi v moj dan."

Duh, po srcih, spreminja dogodke. Kakor veter verje kjerkoli, tako On dosega tudi najbolj nepredvidene situacije. V Apostolskih delih, kjer je Duh protagonist, smo priče nenehni dinamičnosti, ki je polna presenečenj. Ko apostoli ne pričakujejo, jih Sveti Duh pošlje k poganom. Odpira nove poti, kakor v prizoru, ki opisuje diakona Filipa. Duh ga je spodbudil, da je šel k zapuščeni cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo – kako žalostno zveni danes to ime! Naj Duh spremeni srca in dogodke ter prinese mir v Sveto deželo. – Na tisti cesti Filip pridiga etiopskemu dvorjanu in ga krsti; zatem ga Duh vodi v Azoto, nato v Cezarejo: vedno v nove situacije, da bi širil novost Boga. Potem je Pavel, ki "zavezan Duhu" (Apd 20,22) potuje do skrajnih meja, prinaša evangelij ljudstvom, ki jih ni nikoli videl. Kadar je Duh, se vedno nekaj dogaja, kadar veje On, ni nikoli brezvetrja.

Ko gre življenje naših skupnosti skozi obdobja "mlahavosti", kjer se ima raje domače zatišje kakor novost Boga, gre za slabo znamenje. Pomeni, da se išče zatočišče pred vetrom Duha. Kadar se živi za samoohranitev in se ne gre k tistim, ki so daleč, to ni lepo znamenje. Duh veje, vendar pa mi spuščamo jadra. In vendar smo ga tolikokrat videli delati čudovite stvari. Pogosto je Duh prav v najtemnejših obdobjih zbudil najsvetlejšo svetost! On je duša Cerkve, vedno znova jo oživlja z upanjem, napolnjuje z veseljem, oplaja z novostjo, ji podarja poganjke življenja. Tako kot takrat, ko se v družini rodi otrok: zameša urnike, prikrajša za spanec, vendar pa prinaša veselje, ki prenavlja življenje, ga priganja naprej, da se razširi v ljubezni. Duh v Cerkev prinaša t.i. "okus otroštva". Preko njegovega delovanja se neprenehoma dogajajo prerojenja. Poživlja začetno ljubezen. Duh spominja Cerkev, da je kljub stoletjem svoje zgodovine vedno dvajsetletnica, mlada Nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ne naveličajmo se torej vabiti Svetega Duha v naša okolja, ga klicati preden začnemo s svojimi dejavnostmi: "Pridi, Sveti Duh!"      

On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna, oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenost, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel v drugem berilu, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (prim. Gal 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je On hkrati tudi centrifugalna sila, oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva – še piše Pavel – ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu ter k svetu.«

Prosimo ga, da bi bili takšni. Sveti Duh, silovit Božji veter, vej nad nami. Vej v naših srcih in daj nam dihati Očetovo nežnost. Vej nad Cerkvijo in jo priganjaj, naj gre vse do skrajnih meja, da ne bi prinašala ničesar drugega kot Tebe, saj jo nosiš Ti. Vej nad svetom tenkočutno toplino miru in sveže okrepčilo upanja. Pridi, Sveti Duh, spremeni nas od znotraj in prenovi obličje zemlje. Amen.