Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za nedeljo Svete Trojice
5Mz 4,32-34.39-40
Vprašaj vendar o prejšnjih dneh, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega do drugega konca neba, ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega, ali se je kdaj slišalo kaj takega! Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz srede ognja, kakor si slišal ti, in ostalo živo? Ali je kateri bog skušal priti in si vzeti narod iz srede kakega drugega naroda s preizkušnjami, znamenji, čudeži, z bojem, z močno roko, z iztegnjenim laktom in z velikimi strahotami, kakor je vse to za vas storil Gospod, vaš Bog, pred tvojimi očmi v Egiptu? Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni! Drži se njegovih zakonov in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim otrokom in da dolgo živel v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, za vse dni!
Rim 8,14-17
Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.
Mt 28,16-20
Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril, rekoč: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«
Misli Benedikta XVI.
Po velikonočnem času, ki je dosegel višek v praznovanju binkošti, so v bogoslužju predvideni trije Gospodovi prazniki: najprej slovesni praznik Svete Trojice, prihodnji četrtek slovesni praznik Svetega Rešnjega Telesa in Svete Rešnje Krvi ter drugi petek praznik Srca Jezusovega. Vsak od teh bogoslužnih praznikov poudari enega od vidikov, s katerimi zajamemo vso skrivnost krščanske vere: resničnost Troedinega Boga, zakrament svete evharistije, ter božje-človeško središče Kristusove osebe. V resnici so to vidiki ene same zveličavne skrivnosti, ki v nekem smislu povzamejo vso pot Kristusovega razodetja od učlovečenja do smrti in vstajenja, pa vse do vnebohoda in daru Svetega Duha.
Danes zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel, da je Bog ljubezen 'ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave' (hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. To lahko do neke mere zaslutimo, ko opazujemo tako makrokozmos: naš svet, planete, zvezde, galaksije, kot mikrokozmos: celice, atome, osnovne delčke. V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno 'ime' Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen. Vse izhaja iz ljubezni, teži k ljubezni in se giblje zaradi ljubezni, seveda z različnimi stopnjami zavesti in svobode. 'Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Ps 8,2), vzklika psalmist. Ko Sveto pismo govori o imenu, misli na Boga samega, na njegovo najresničnejšo istovetnost, istovetnost, ki odseva v vsem stvarstvu, v katerem vsako bitje, že iz dejstva, da obstaja ter iz tega iz česar je ustvarjeno, kaže na presegajoče počelo, na večno in neskončno Življenje, ki se podarja, ali če rečemo z eno besedo: na Ljubezen. Sveti Pavel je pred Areopagom v Atenah dejal: 'Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo' (Apd 17,28). Največji dokaz, da smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, je ta, da nas samo ljubezen osrečuje, saj smo v odnosu zato, da ljubimo in živimo zato, da smo ljubljeni.
Apostolom je vstali Jezus zaupal tole poslanstvo: 'Pojdite torej in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha' (Mt 28,19) in jim zagotovil: 'Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta' (Mt 28,20).
Homilija Benedikta XVI. na srečanju družin v Milanu v nedeljo, 3. junija 2012
Častiti bratje, spoštovane oblasti, dragi bratje in sestre!
To je veliki trenutek veselja in občestva, ki ga doživljamo to jutro, ko obhajamo evharistično daritev. Tu je velika skupnost, zbrana s Petrovim naslednikom, ki jo tvorijo verniki iz mnogih narodov. Nudi močno podobo Cerkve, ene in vesoljne, ki jo je ustanovil Kristus in je sad tistega poslanstva, ki ga je, kot smo slišali v evangeliju, Jezus zaupal svojim apostolom: »iti in narediti za učence vsa ljudstva, krščevati jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,18–19).
V drugem berilu nas je apostol Pavel spomnil, da smo v krstu prejeli Svetega Duha, ki nas zedinja s Kristusom kot brate in nas postavlja v odnos z Očetom kot otroke, tako da lahko kličemo: »Aba, oče!« (prim. Rim 8,15.17). V tistem trenutku nam je bila dana kal novega življenja, božanskega, ki ji je namenjeno rasti do dokončne dovršitve v nebeški slavi; postali smo udje Cerkve, Božje družine, »sacrarium Trinitatis« – jo opredeli sv. Ambrozij –, »ljudstvo, ki – kakor uči drugi vatikanski koncil – črpa svojo edinost iz edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4).[1] Bogoslužni praznik Svete Trojice, ki ga danes obhajamo, nas vabi, naj se zazremo v to skrivnost, obenem pa nas tudi žene, naj zavzeto živimo občestvo z Bogom in med seboj po vzoru občestva Trojice. Poklicani smo, naj složno sprejmemo in predajamo resnice vere; naj živimo vzajemno ljubezen z vsemi, tako da si delimo veselje in trpljenje, tako da se učimo prositi za odpuščanje in ga tudi dajati, tako da pod vodstvom pastirjev ovrednotimo različne karizme. Z eno besedo, zaupana nam je naloga, da gradimo cerkvene skupnosti, ki bodo vedno bolj družinske, sposobne razmisliti o lepoti Trojice in evangelizirati ne le z besedo, ampak, da tako rečem, z izžarevanjem, z močjo živete ljubezni.
Ni pa samo Cerkev poklicana, da postane podoba edinega Boga v treh osebah, ampak tudi družina, ki je utemeljena na zakonski zvezi med moškim in žensko. V začetku je namreč »Bog ustvaril človeka po svoji podobi; po Božji podobi ga je ustvaril: moškega in žensko ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: plodita se in množita« (1 Mz 1,27–28). Bog je ustvaril človeško bitje kot moškega in žensko, z enakim dostojanstvom, a tudi z lastnimi in dopolnjujočimi značilnostmi, da bi oba bila dar drug za drugega, da bi se vzajemno ovrednotila in udejanjila občestvo ljubezni in življenja. Ljubezen je tisto, kar naredi iz človeške osebe pristno Božjo podobo. Dragi zakonci, ko živite zakonsko zvezo, si ne dajete neke stvari ali neke dejavnosti, ampak vse življenje. In vaša ljubezen je rodovitna predvsem za vas same, ker želite in udejanjate dobrino drug za drugega, ko izkušate veselje v sprejemanju in dajanju. Ta ljubezen je potem plodna v velikodušnem in odgovornem porajanju otrok, v skrbi zanje in v njihovi pozorni ter modri vzgoji. Slednjič je ta ljubezen rodovitna za družbo, ker je družinsko življenje prva in nenadomestljiva šola družbenih vrlin, kot so spoštovanje do sočloveka, zastonjskost, zaupanje, odgovornost, solidarnost, sodelovanje. Dragi zakonci, skrbite za svoje otroke in jim v svetu, ki ga obvladuje tehnika, z vedrino in zaupanjem predajajte razloge za življenje, moč vere, glejte na njihove visoke cilje in jih podpirajte v njihovi krhkosti. Pa tudi vi, otroci, naučite se vedno ohranjati odnos globoke naklonjenosti in skrbi do svojih staršev; tudi odnosi med brati in sestrami naj bodo priložnost za rast v ljubezni.
Božji načrt s človeškim parom najde polnost v Jezusu Kristusu, ki je zakonsko zvezo povzdignil v zakrament. Dragi zakonci, s posebnim darom Svetega Duha vam Kristus daje soudeleženost pri svoji ženitovanjski ljubezni in vas dela za znamenje svoje ljubezni do Cerkve, zveste in celovite ljubezni. Če boste znali sprejeti ta dar in boste vsak dan z vero in z močjo, ki prihaja iz milosti zakramenta, obnavljali svoj »da«, bo tudi vaša družina živela od Božje ljubezni po vzoru svete nazareške Družine. Drage družine, pogosto prosite v molitvi za pomoč Device Marije in sv. Jožefa, naj vas naučita sprejemati Božjo ljubezen, kakor sta jo sprejela onadva. Vaša poklicanost ni lahka, zlasti ne danes, vendar pa je poklicanost ljubezni čudovita resničnost, je edina moč, ki lahko resnično preobrazi svet. Pred seboj imate pričevanje toliko družin, ki kažejo, kako je mogoče rasti v ljubezni: tako da nenehno ohranjate odnos z Bogom in sodelujete v cerkvenem življenju, gojite dialog, spoštujete stališče drugega, ste pripravljeni služiti, ste potrpežljivi z napakami drugega, znate odpuščati in prositi odpuščanje, z modrostjo in ponižnostjo premagujete morebitne spore, se usklajujete glede vzgojnih usmeritev, ste odprti za druge družine, pozorni do ubogih, odgovorni v civilni družbi. Vse to so prvine, ki gradijo družino. Živite jih pogumno in v prepričanju, da boste v tolikšni meri, v kolikšni boste ob pomoči Božje milosti živeli vzajemno ljubezen do vseh, postajali živi evangelij, prava domača Cerkev (prim. Apostolska spodbuda Familiaris consortio, 49).
Besedo želim nameniti tudi vernim, ki so zaznamovani z bolečim izkustvom poraza in ločitve. Vedite, da vas papež in Cerkev podpirata v vaši bolečini. Spodbujam vas, da ostanete povezani s svojimi občestvi in želim, da bi škofije uresničile ustrezne pobude za sprejemanje in bližino.
V 1. Mojzesovi knjigi Bog človeškemu paru zaupa svoje stvarstvo, naj ga varujeta, gojita, ga usmerjata po njegovem načrtu (prim. 1,27–28; 2,15). V tej smeri lahko razumemo, da je naloga človeka, da sodeluje z Bogom pri preobrazbi sveta z delom, znanostjo in tehniko. Moški in ženska sta Božja podoba tudi v tem dragocenem delu, ki ga morata opraviti s sámo Stvarnikovo ljubeznijo. Vidimo, da v sodobnih ekonomskih teorijah pogosto prevlada utilitaristično pojmovanje dela, proizvodnje in trga. Božji načrt in izkustvo sámo pa kažeta, da enostranska logika lastne koristi in največjega dobička ne more pripeljati do skladnega razvoja, do družinske dobrine in do izgradnje pravičnejše družbe, ker vključuje ogorčeno tekmovalnost, močno neenakost, propadanje okolja, potrošniško tekmo, nelagodje v družinah. Še več, utilitaristična miselnost se hoče razširiti tudi na medosebne in družinske odnose, ki jih zreducira na bežne stike posameznikovih interesov in spodkopava trdnost družbenega tkiva.
Zadnja prvina. Človek kot Božja podoba je poklican tudi k počitku in praznovanju. Pripoved o stvarjenju se konča s temi besedami: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil« (1 Mz 2,2–3). Za nas, kristjane, je dan praznovanja nedelja, Gospodov dan, tedenska velika noč. To je dan Cerkve, zbora, ki ga Gospod skliče okrog mize Besede in evharistične daritve, kakor to počnemo mi danes, da bi se nahranili z Njim, vstopili v njegovo ljubezen in živeli od njegove ljubezni. To je dan za človeka in njegove vrednote: sožitje, prijateljstvo, solidarnost, kultura, stik z naravo, igra, šport. To je dan za družino, v katerem je mogoče skupaj doživeti čut za praznovanje, srečevanje, podelitev, tudi z udeležbo pri sveti maši. Drage družine, čeprav nas preganja napeti ritem našega časa, ne izgubite čuta za Gospodov dan! Ta je kot oaza, kjer se lahko ustavite, da bi okusili veselje ob srečanju in se odžejali v svoji žeji po Bogu.
Družina, delo, praznovanje: trije Božji darovi, tri razsežnosti našega bivanja, ki morajo najti skladno ravnovesje. Uskladiti čas za delo in zahteve družine, poklic in materinstvo, delo in praznovanje, je pomembno pri gradnji družbe s človeškim obrazom. V tem dajte vedno prvo mesto logiki biti pred logiko imeti. Prva gradi, druga slednjič ruši. Treba se je predvsem v družini vzgojiti, da bomo verjeli v pristno ljubezen, tisto, ki prihaja od Boga in nas združuje z njim in nas prav zato »spreminja v ‘mi’, ki premaga naše delitve in iz nas naredi eno samo stvar, dokler ob koncu Bog ne bo ‘vse v vseh’ (1 Kor 15,28)« (Deus caritas est, 18). Amen.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, nedelja, 31. maj 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Lepo nedeljo! Danes obhajamo praznik Svete Trojice, ki nas spominja na skrivnost enega Boga v treh osebah, Očeta, Sina in Svetega Duha. Trojica je občestvo treh božjih oseb, ki so druga z drugo, druga za drugo in druga v drugi. To občestvo je življenje Boga, skrivnost ljubezni Živega Boga. Toda kdo nam je razodel to skrivnost? Jezus. On nam je govoril o Bogu kot Očetu, govoril nam je o Duhu in govoril nam je tudi o sebi kot Božjem Sinu. Tako nam je razodel to skrivnost. In potem ko je vstal in poslal učence evangelizirat ljudstva, jim je rekel, naj krščujejo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Kristus zaupa to zapoved za vse čase Cerkvi, ki je to misijonarsko poslanstvo prejela od apostolov. Naslavlja pa jo tudi na vsakega od nas, ki smo v moči krsta postali del te njegove skupnosti.
Torej, današnje praznično bogoslužje, medtem ko nam daje zreti to čudovito skrivnost, iz katere prihajamo in proti kateri gremo, v nas tudi obnavlja poslanstvo živeti občestvo z Bogom in živeti občestvo med nami po tem trinitaričnem vzorcu. Poklicani smo da živimo, ne drug brez drugega, nad ali proti drugim, temveč drug z drugim, za druge in v drugih. To pomeni sprejeti in soglasno pričevati lepoto evangelija, živeti vzajemno ljubezen do drugih tako, da z njimi delimo veselje in trpljenje, se učimo prositi odpuščanje in odpuščati in ugotavljati pod vodstvom pastirjev vrednost različnih karizem. Če povzamem, zaupana nam je naloga graditve cerkvenih skupnosti, da bodo bedno bolj kot družina, sposobna odsevati sijaj Trojice in evangelizirati, ne samo s besedami, temveč tudi z močjo ljubezni Boga, ki prebiva v nas.
Trojica je, kot sem že omenil, zadnji cilj proti kateremu je usmerjeno naše zemeljsko romanje. Pot krščanskega življenja je pravzaprav v bistvu »trinitarična« pot. Sveti Duh nas namreč vodi k polnemu spoznanju Kristusovih naukov in nas tudi spominja, kar nas je Jezus učil. Prav tako pa je Jezus prišel na svet, da bi po njem spoznali Očeta in bi nas vodil k Njemu ter spravil z Njim. V krščanskem življenju se vse giblje okoli trinitarične skrivnosti ter se tudi udejanja po tej brezmejni trinitarični skrivnosti. Skušajmo zato vedno vzdrževati visok nivo svojega življenja in imeti vedno v spominu za kakšen cilj ter za kakšno slavo obstajamo, delamo, se bojujemo, trpimo ter za kakšno izredno nagrado smo bili poklicani. Ta skrivnost objema vse naše življenje in ves naš krščanski obstoj. Na to se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Sedaj vas vabim, da vsi skupaj z močnim glasom napravimo to znamenje križa. Vsi skupaj: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Na ta zadnji dan meseca maja, marijanskega meseca, se izročimo Devici Mariji. Ona, ki je bolj kakor katera koli stvaritev poznala, častila in ljubila skrivnost Svete Trojice, naj nas vodi za roko, nam pomaga razbirati v svetovnih dogodkih znamenja navzočnosti Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha ter nam izprosi, da bomo z vsem srcem ljubili Gospoda Jezusa ter hodili v smeri gledanja Trojice, čudovitemu cilju h kateremu teži vse naše življenje. Prosimo jo tudi, naj pomaga Cerkvi, ki je skrivnost občestva, da bo vedno Cerkev, skupnost, gostoljubna skupnost, kjer bo lahko vsaka oseba, še posebej najrevnejša in najbolj odrinjena lahko našla gostoljubje ter bo čutila hoteno in ljubljeno Božjo hčer.
Angel Gospodov, nedelja, 27. maj 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan. Danes, na nedeljo po binkoštih, obhajamo praznik Presvete Trojice. Na ta praznik zremo in hvalimo skrivnost Boga Jezusa Kristusa, ki je eden v občestvu treh Oseb: Oče, Sin in Sveti Duh ter da bi z začudenjem obhajali vedno novega Boga-Ljubezen, ki nam zastonj ponuja svoje življenje in nas prosi, da ga razširjamo v svetu.
Današnja svetopisemska berila nam dajo razumeti, da se Bog ni hotel toliko razodeti, da On obstaja, temveč, da je »Bog z nami«, blizu nas, da nas ljubi, hodi z nami ter da se zanima za našo osebno zgodovino ter da skrbi za vsakega od nas, začenši od najmanjših in najbolj pomoči potrebnih. On je »Bog tam zgoraj«, je pa tudi »tukaj na zemlji« (prim. 5Mz 4,39). Zato mi ne verujemo v neko oddaljeno entiteto, - ne! - nevtralno entiteto, temveč nasprotno v Ljubezen, ki je ustvarila vesolje in je rodila ljudstvo, ki je postala meso in je umrla ter vstala za nas in kot Sveti Duh vse preoblikuje in prinaša polnost.
Sveti Pavel (prim. Rim 8,14-17), ki je sam osebno doživel to preoblikovanje Boga-Ljubezni, nam sporoča njegovo željo, da naj ga imenujemo Oče, oziroma »Očka«, naš Bog je »Očka«, torej s popolnim zaupanjem otroka, ki se izroča v roke njega, ki mu je dal življenje. Sveti Duh, še pravi apostol, deluje v nas tako, da se Jezusa Kristusa ne skrči na osebnost preteklosti, - ne! - temveč ga čutimo ob sebi kot svojega sodobnika ter okušamo veselje, da smo ljubljeni Božji otroci. Dejansko je v evangeliju vstali Gospod obljubil, da bo ostal z nami za vedno: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28.20). Ravno zaradi te navzočnosti ter moči njegovega Duha lahko z vedrino uresničimo Njegovo poslanstvo. Katero poslanstvo? Ki nam ga je zaupal, torej oznanjati in pričevati njegov evangelij vsem in tako razširjati občestvo z Njim ter veselje, ki iz tega izhaja. Bog hodi z nami in nas napolni z veseljem. Veselje je prva govorica kristjana.
Torej, na praznik Presvete Trojice zremo skrivnost Boga, ki neprestano ustvarja, odrešuje in posvečuje, vendar pa vedno z ljubeznijo ter za ljubezen in vsaki stvaritvi, ki ga sprejme, podari, da odseva žarek njegove lepote, dobrote in resnice. On je od vedno izbral, da bo hodil s človeštvom ter oblikoval ljudstvo, ki bo blagoslov za vse narode in vsako osebo. Pri tem nihče ni izključen. Kristjan ni sam, pripada ljudstvu, temu ljudstvu, ki ga oblikuje Bog. Ne moremo biti kristjani, brez te pripadnosti in občestva. Mi smo ljudstvo, Božje ljudstvo.
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo z veseljem izpolnili poslanstvo pričevati svetu, ki ga žeja po ljubezni, da je smisel življenja ravno neskončna ljubezen, konkretna ljubezen Očeta, Sina in Svetega Duha.
