Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 11. nedeljo med letom

Ezk 17,22-24

 Tako govori Gospod Bog:
 Jaz sam bom vzel vršič visoke cedre in ga potaknil,
 od njegovih vrhnjih mladik bom odtrgal nežno vejico
 in jo zasadil na visoko in vzvišeno goro.
 Na Izraelov gorski vrh jo bom zasadil,
 pognala bo veje in obrodila sad,
 postala bo veličastna cedra.
 Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice,
 vse krilate živali bodo prebivale v senci njenih vej.
 Tedaj bodo spoznala vsa poljska drevesa,
 da sem jaz, Gospod, ponižal visoko drevo
 in povišal nizko,
 da sem posušil zeleno drevo
 in dal, da je suho pognalo.
 Jaz, Gospod, sem govoril in tudi naredim.

2Kor 5,6-10

 Vedno smo torej polni zaupanja in vemo, dokler smo doma v telesu, smo zdoma proč od Gospoda; v veri namreč hodimo in ne v gledanju. Smo torej polni zaupanja in si bolj želimo, da bi šli zdoma, iz telesa in prišli domov, h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, naj bomo doma ali zdoma, da bi mu bili všeč. Vsi se moramo namreč prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel glede na to, kar je v telesu storil, ali dobro ali slabo.

Mr 4,26-34

 In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej bilko, nato klas in nato polno zrnje v klasu. Ko pa sad dozori, takoj zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vse je v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo mogli poslušati. Brez prilike jim ni govoril; a svojim učencem je na samem vse razlagal.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ambrož in sv. Gregor Veliki pravita: »Kraljestvo raste v tihoti, če je v človeku pozitivno čutenje.« Sv. Gregor pa dodaja: »Kakor zrnje zori in dozori, tako tudi pravičnost dozori.« Tertulijan skuša to pojasniti: »Po padcu, lahko vidimo razvoj pravičnosti v štirih obdobjih: prvotno in naravno strahovanje, obdobje prevzemanja postave, obdobje pravičnosti razodete po evangeliju, zrelo obdobje Svetega Duha.« Sv. Atanazij pa o priliki pravi: » Gorčično zrno, ki gre skozi faze gnitja ter naravnih nevšečnosti in zraste v čudovito in brezmejno drevo skupnosti vere, ki ponuja svoje veje celotnemu svetu.« Sv. Avguštin razvija to misel še naprej: »To drevo je zaradi svoje razširjenosti poznano po vsem svetu in ne kakšen divji ali samostojen ali ločen poganjek.« Origen nadaljuje: »Skrivnost Besede nam je bila zastonjsko razodeta po milosti prilik, ki pa jih moramo brati in razlagati po analognem (podobnostnem) pomenu in ne z navadno literarno analizo.« Zato Tertulijan dodaja, da je »Jezus hotel na jasen način razodeti vso resnico tistim, ki so poklicani razglašati njegov prihod.«

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, nedelja, 17. junij 2012
V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dinamiko setve. Seme, ki je bilo posejano v zemljo, pa naj kmet spi ali bedi, klije in raste samo. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Ta prilika prikliče v spomin skrivnost stvarjenja in odrešenja, torej rodovitno Božje delo skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Ob setvi na koncu, pomislimo na zadnji Božji poseg ob koncu časov, ko bo dokončno uresničil svoje Kraljestvo. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Ta zavest ga drži pokonci med vsakodnevnem naporom, še posebej, ko postane težko. O tem je zapisal sv. Ignacij Loyolski: »Deluj, kot da je vse odvisno od tebe, vedoč, da je v resnici vse odvisno od Boga«.

Tudi druga prilika se poslužuje podobe semena. Pri tem gre za posebno seme, gorčično zrno, ki ga imajo za najmanjše med semeni. Čeprav je tako majhno, pa je polno življenja, saj potem ko se razpoči, požene kalček, ki je sposoben predreti površino zemlje, priti do dnevne svetlobe ter rasti vse dokler ne »postane večje od vseh rastlin na vrtu« (prim. Mr 4,32). Slabost je namreč moč semena, to da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno.

Podoba semena je Jezusu še posebej pri srcu, ker dobro izrazi skrivnost Božjega kraljestva, saj seme v današnjih prilikah prestavlja »rast« in »nasprotje«. »Rast«, ki se zgodi zaradi dinamizma zapisanega v seme samo in »nasprotje«, ki je med majhnostjo semena ter velikostjo tega, kar iz njega nastane. Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majna moč, na videz nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen.

Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 14. junij 2015
Današnji evangelij nam prinaša dve priliki. Najprej je tu prilika o semenu, ki samo požene in raste, zatem pa prilika o gorčičnem semenu. S tema podobama, ki sta vzeti iz ruralnega sveta, Jezus predstavi učinkovitost Božje Besede in zahteve njegovega kraljestva ter tako pokaže na razloge našega upanja in našega prizadevanja v zgodovini.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dejstvo, da seme, ki se ga vrže v zemljo, klije in raste samo, ko kmet spi ali ko bedi. Ta zaupa v notranjo moč samega semena in rodovitnost zemlje. V evangeljskem jeziku je seme simbol Božje Besede, o njeni rodovitnosti pa govori ravno ta prilika. Kot se ponižno seme razvija v zemlji, tako Beseda z Božjo močjo deluje v srcu tistega, ki jo posluša. Bog je zaupal svojo besedo naši zemlji, to pomeni vsakemu med nami z našo konkretno človeškostjo. Lahko zaupamo, kajti Božja Beseda je Beseda stvariteljica, namenjena ravno temu, da postane »polno zrnje v klasju«. Če je ta Beseda sprejeta, zagotovo rodi svoje sadove, saj Bog sam spodbudi njeno klitje in rast po poteh, ki jih ne moremo vedno preveriti, in na način, ki ga ne poznamo. Vse to nam daje razumeti, da je vedno Bog tisti, ki daje rast svojemu kraljestvu…, človek pa je njegov ponižni delavec, ki opazuje in se veseli ob božjem stvariteljskem delovanju in potrpežljivo čaka na sadove. Božja Beseda daje rast in življenje, zato je pomembno je pri sebi vedno imeti majhen evangelij ter vsak dan iz njega prebrati kakšen odlomek.

Pri drugi priliki današnjega evangelija je uporabljena podoba gorčičnega semena. Čeprav je to »manjše od vseh semen na zemlji«, je polno življenja in raste dokler ne postane »večje od vseh zelišč na vrtu«. In táko je tudi  Božje kraljestvo: je stvarnost, ki je s človeškega vidika majhna in na videz nepomembna. Da bi vanjo vstopili, je potrebno uboštvo srca; ne zaupati v lastne sposobnosti, ampak v moč Božje ljubezni; ne delovati, da bi bili pomembni v očeh sveta, ampak da bi bili dragoceni v očeh Boga, ki ima rajši preproste in ponižne. Ko živimo na ta način, skozi nas vdre Kristusova moč in spremeni to, kar je majhno in skromno, v stvarnost, ki povzroči vretje celotne mase sveta in zgodovine.

Obe priliki nam po papeževih besedah govorita o pomembnem nauku. Božje kraljestvo zahteva naše sodelovanje, predvsem pa je Gospodova iniciativa in njegov dar. Če je naše slabotno delo, ki je na videz majhno pred kompleksnostjo problemov tega sveta, umeščeno v Božje delo, se ne boji težav. Gospodova zmaga je zagotovljena: njegova ljubezen bo dala klitje in rast vsakemu semenu dobrega, ki je na zemlji. To nas odpira za zaupanje in optimizem, kljub dramam, krivicam in trpljenju, s katerimi se srečujemo. Seme dobrega in miru klije in raste, ker mu daje zorenje usmiljena Božja ljubezen.

Sveta Devica, ki je kot »rodovitna zemlja« sprejela seme Božje Besede, naj nas podpira v tem upanju, ki nas nikoli ne razočara.

Angel Gospodov, nedelja, 17. junij 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mr 4,26-34) Jezus govori množicam o Božjem kraljestvu in o notranjem dogajanju njegove rasti tako, da jim pove dve kratki priliki.

V prvi priliki (prim. 26-29) se Božje kraljestvo primerja skrivnostni rasti semena, ki je bilo posejano v zemljo in zatem poganja, raste in obrodi klas, neodvisno od kmetove skrbi, ki potem, ko je zrelo, opravi žetev. Sporočilo, ki nam ga izroča ta prilika je, da je oznanjeno Božje kraljestvo preko Jezusovega pridiganja in delovanja vdrlo na njivo sveta in kot seme raste, se samo razvija, torej z lastno močjo in po človeško nerazumljivih kriterijih. Njegova rast in brstenje znotraj zgodovine ni odvisna toliko od človekovega dela, temveč je predvsem izraz Božje moči in dobrote ter moči Svetega Duha, ki pelje naprej krščansko življenje Božjega ljudstva.

Včasih se zdi, da gre zgodovina s svojimi dogodki in protagonisti v nasprotno smer od načrtov nebeškega Očeta, ki hoče za vse svoje otroke pravičnost, bratstvo in mir. Mi smo poklicani živeti to obdobje kot čas preizkušnje, upanja ter v pričakovanju žetve. Kajti tako kot včeraj tudi danes Božje kraljestvo raste na svetu na skrivnosten in presenetljiv način, razodevajoč tako skrito moč majhnega semena, njegovo zmagovito vitalnost. Za grebeni osebnih in družbenih dogodkov, za katere se včasih zdi, da naznanjajo brodolom upanja, je potrebno ostati zaupljivi v tiho, a močno Božje delovanje. Zaradi tega v temnih trenutkih in v težavah ne smemo izgubiti poguma, ampak moramo ostati zasidrani v Božji zvestobi, v njegovi navzočnosti, ki vedno rešuje. Zapomnite si to: Bog vedno rešuje, je Zveličar.

V drugi priliki (prim. vv. 30-32) Jezus primerja Božje kraljestvo z gorčičnim semenom. To je zelo majhno seme, vendar se razvije tako, da postane večje kot vse rastline na vrtu, torej nepredvidljiva in presenetljiva rast. Nam ni lahko vstopiti v to logiko Božje neprevedljivosti in jo sprejeti v svoje življenje. Toda danes nas Gospod spodbuja k drži vere, ki gre onkraj naših načrtov, naših preračunavanj, naših napovedi. Bog  je vedno Bog presenečenj. Gospod nas vedno preseneča. Povabilo je namreč, da se s še večjo velikodušnostjo odpremo Božjim načrtom in sicer bodisi na osebnem kot na skupnostnem nivoju. Po naših skupnostih je potrebno biti pozoren na majhne in velike priložnosti za dobro, ki nam ga Gospod ponuja s tem, ko nas vključuje v svoje dinamike ljubezni, sprejemanja in usmiljenja do vseh.

Pristnost poslanstva Cerkve ne izhaja iz uspeha ali iz zadovoljstva nad rezultati, temveč iz tega, da se gre pogumno naprej z zaupanjem ter s ponižnostjo v izročitvi Bogu. Iti naprej v izpovedovanju Jezusa in z močjo Svetega Duha. To je zavest, da smo majhno in nemočno orodje, ki lahko v Božjih rokah ter z njegovo milostjo vrši velika dela, da napreduje njegovo kraljestvo, ki je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Devica Marija naj nam pomaga, da bomo preprosti ter pozorni pri sodelovanju s svojo vero ter s svojim delom pri napredovanju Božjega kraljestva v srcih in v zgodovini.