Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 14. nedeljo med letom

Ezk 2,2-5

Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge. Slišal sem tega, ki mi je govoril. Rekel mi je: Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, k upornikom, ki so se mi uprli. Oni in njihovi očetje so se mi upirali vse do tega dne. Ti ljudje so trmastega obraza in predrznega srca, k njim te pošiljam. Reci jim: Tako govori Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je prerok med njimi.

2Kor 12,7-10

In da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan trn v meso, Satanov sel, da bi me tepel in se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga odvrnil od mene. Pa mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.« Zelo rad se bom torej  bolj ponašal v  svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. Zelo sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah  za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten takrat sem močan.

Mr 6,1-6

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar; sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. In hodil je po vaseh v okolici in učil.

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »Kot mladenič, se Jezus ni ločil od shodničnega izročila.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Kot večni Sin se je sklonil k naši človeškosti in nas v sebi sprejel.« Sv. Justin, mučenec, nadaljuje: »V Nazaretu je Jezus živel v nenehnem delu in se s tem poistovetil z reveži, zvest v svojem poklicu kot delavec.« Origen ponovno razlaga: »Kakor magnet privlači železo, tako vera privlači ozdravljajočo moč Boga, ki lahko premaga tudi nevero, vendar pa z večjo močjo deluje v tistih, ki v verujejo.« Sv. Gregor Nacijanški nadalje razlaga: »Božje prizanesljivosti prav za prav ne  more ovirati noben odpor posameznika. Kljub temu pa, da ne bi onemogočil osebne svobode, spoštuje tudi zavrnitev svojih predlogov.« Sv. Janez Kasijan to potrdi: »Človekova volja lahko zavrne Božje darove in se odpove veri. Lažna moč nevere je torej zavračanje Božjih darov.«

Misli Benedikta XVI.

»Na kratko se želim ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob besedilu, iz katerega je vzet znamenit pregovor »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju)«, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati (prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so 'strmeli' zaradi njegove modrosti in ker so ga poznali kot 'Marijinega sina' in 'tesarja', ki je živel med njimi, namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali (prim. Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeškem nivoju onemogoča iti preko in se odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede tega za zgled izkušnjo prerokov v Izraelu, ki so bili ravno v svoji domovini predmet prezira in se poistovetil z njimi. Jezus zaradi te duhovne zaprtosti v Nazaretu 'ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil' (Mr 6,5). Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero. Origen piše: 'Kakor obstaja naravna telesna privlačnost enih do drugih in magneta privlačnost do železa, tako vera privlači božansko moč' (Razlaga Matejevega evangelija 10,19).

Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus 'čudil njihovi neveri' (Mr 6,6). Stremljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju,  je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zastrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo? Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.

Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala (prim. Lk 1,45). Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.«

Benedikt XVI. je med katehezo o kontemplaciji (zrenju) ter moči molitve, spregovoril o 12. poglavju drugega pisma apostola Pavla Korinčanom, iz katerega je današnje drugo berilo.
»Vsakodnevno srečanje z Gospodom ter prijemanje zakramentov nam omogočita, da se naš razum ter naše srce odpre njegovi navzočnosti, njegovim besedam in njegovemu delovanju. Molitev ni samo dihanje duše, ampak je tudi, če uporabimo prispodobo, oaza miru, v kateri lahko zajemamo vodo, ki napaja naše duhovno življenje ter preoblikuje naše bivanje. Bog nas po tem vabi k sebi in nam omogoča vzpon na goro svetosti, da smo tako vedno bližje Njemu, ki nam na naši poti ponuja svetlobo in tolažbe. To, kar je tudi njegova osebna izkušnja, navaja sveti Pavel v 12. poglavju drugega pisma Korinčanom. Tistim, ki so oporekali legitimnost njegovega apostolata, ni naštel samo skupnosti, ki jih je ustanovil, kilometre, ki jih je prehodil, ni omenjal samo težav in nasprotovanj, s katerimi se je srečal med oznanjevanjem evangelija, temveč je predvsem predstavil svoj odnos z Gospodom. Za ta intenziven odnos so značilni tudi trenutki zamaknjenosti ter globokega zrenja (kontemplacije) (prim. 2Kor 12,1). Pavel se tako ne hvali s tem, kar je on storil s svojimi močmi, s svojimi dejavnostmi in uspehi, temveč se hvali s delovanjem, ki ga je Bog storil v njem in po njem. Zelo obzirno namreč pripoveduje o trenutku posebne izkušnje, ko je bil vzet v Božje nebo. Spominja namreč, da je bil štirinajst let, preden je poslal to pismo 'vzet do tretjega neba' (v. 2). Z izrazi ter na način tistega, ki pripoveduje nekaj, kar je nemogoče pripovedovati, sveti Pavel govori o tem dejstvu kar v tretji osebi. Trdi, da je bil neki človek vzet v Božji 'vrt', v raj.

Sveti Pavel pa nadaljuje, da ravno zato, da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, nosi v sebi 'trn' (2Kor 12,7), torej trpljenje. Zato je z vso močjo prosil Vstalega, da ga osvobodi Satanovega sla, torej tega bolečega trna v mesu. Trikrat, pravi, je vztrajno prosil Gospoda, da odvrne od njega to preizkušnjo. In ravno v takšnem stanju med globokim zrenjem Boga, je 'slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti' (v. 4), ter prejel odgovor za svojo prošnjo. Vstali se obrne nanj z jasno in pomirjajočo besedo: 'Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabosti izpopolnjuje' (v. 9).

Pavlova razlaga ter besed nas bo morda presenetila, a razodeva, kako je on razumel, kaj pomeni v resnici biti apostol evangelija. Tako je namreč vzkliknil: 'Zelo rad se bom torej ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan' (vv. 9b-10). Ne hvali se torej s svojimi podvigi, temveč s Kristusom, ki deluje ravno takrat, ko je on slaboten.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 8. julij 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 6,1-6) predstavlja Jezusa, ki se je vrnil v Nazaret in je šel v soboto poučevat v shodnico.

Od takrat, ko je šel in je začel pridigati po bližnjih naseljih in vaseh, še ni stopil v svoj domači kraj. Vrnil se je. Zato je prišel ves kraj poslušat tega sina svojega ljudstva, o katerem se je sloves, da je razumen učitelj in mogočni zdravilec, razširila po vsej Galileji in še čez. Vendar pa se je to, kar se je nakazovalo kot uspeh, sprevrglo v presenetljivo zavrnitev do mere, da Jezus ni mogel storiti nobenega čudeža, ampak samo nekaj ozdravitev (prim. v. 5). Dinamiko tega dne je evangelist Marko ponovno podrobno sestavil: Nazarečani najprej poslušajo, se čudi, zatem se zmedeni sprašujejo: Od kod njemu te stvari, ta modrost… in na koncu se pohujšajo, saj so v njem prepoznali tesarja, sina Marije, ki so ga videli odraščati (prim. vv. 2-3). Zato je Jezus zaključil z izrazom, ki je postal pregovor: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju« (v. 4).

Vprašajmo se, kako to, da so Jezusovi rojaki prešli od čudenja do nevere? Primerjali so Jezusov skromen izvor in njegove sedanje sposobnosti: mizar je, ni študiral, pa vendar pridiga bolje kot pismouki in dela čudeže. In namesto, da bi se odprli resničnosti, so se pohujšali. Za prebivalce Nazareta je Bog prevelik, da bi se tako ponižal in spregovoril po tako preprostem človeku! To je pohujšanje učlovečenja, ta osupljiv dogodek Boga, ki postane meso, ki misli s človeškim razumom, dela in deluje s človeškimi rokami, ljubi s človeškim srcem, Boga, ki trdo dela, je in spi, kot vsak od nas. Božji Sin preobrne vsakršne človeške vzorce, kot naprimer niso bili učenci, ki so Gospodu umili noge, temveč je Gospod umil učencem noge (prim. Jn 13,1-20). V vsakem obdobju, ne samo v tistem, je to vzrok za pohujšanje in nevero, prav tako tudi danes.

Obrat, ki ga je storil Jezus, obvezuje njegove učence tako včeraj kot danes k osebnemu in skupnostnemu preverjanju. Tudi dandanes se lahko zgodi, da gojimo predsodke, ki preprečujejo, da bi razbrali realnost. Zato nas Gospod danes vabi, zavzamemo držo ponižnega poslušanja in učljivega pričakovanja, saj se nam Božja milost pogosto predstavi na presenetljiv način, ki ni v skladu z našimi pričakovanji. Naprimer, skupaj pomislimo na mati Terezijo iz Kalkute. Ena »majčkena sestrca«, za katero ne bi dal nihče 10 lir, je hodila po ulicah ter pobirala umirajoče, da bi imeli dostojno smrt. Ta »majčkena sestrca« je s svojo molitvijo in s tem, kar je delala, storila čudeže. Majhnost te žene je naredila prevrat pri izvajanju dejavne ljubezni v Cerkvi. To je primer današnjih dni.

Bog se namreč ne pokorava predsodkom. Potruditi se moramo, da odpremo srce in razum za sprejem božje resničnosti, ki nam prihaja naproti. Gre za to, da imamo vero. Pomanjkanje vere je ovira za Božjo milost. Številni krščeni živijo, kakor da bi Kristus ne obstajal. Ponavljajo geste in znamenja vere, a to ne odseva njihove resnične pripadnosti Jezusu in njegovemu evangeliju. Vsak kristjan, vsi mi, vsak od nas pa je nasprotno poklican poglobiti to temeljno pripadnost s tem, da jo skuša pričevati s temu skladnim življenjem, katerega osnovna nit je dejavna ljubezen.

Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da raztopi trdoto srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in za njegovo poslanstvo dobrote in usmiljenja, ki je namenjeno vsem, brez kakršnega koli izključevanja.