Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za god sv. Ignacija Lojolskega
1Kor 10,31-11,1
Če torej jeste ali če pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo. Bodite brezgrajni tako nasproti Judom kot Grkom kot Božji Cerkvi, kakor tudi jaz skušam vsem vse ugoditi in ne iščem svoje koristi, ampak korist mnogih, da bi bili rešeni. Moji posnemovalci postanite, kakor sem tudi jaz Kristusov.
Lk 14,25-33
Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom, sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če pa ne, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin razlaga: »Pred nami je velik paradoks. Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi strani pa moramo sovražiti naše družine, če nas ovirajo pri večnem življenju.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »V resnici nam Kristus pravi, ne da ne smemo ljubiti svoje družine, temveč da si ne smemo dovoliti ljubiti jo bolj kot njega.« Sv. Avguštin dodaja: »Istočasno ne smemo pustiti, da naša naravna mati in naša čustva do nje nadomestijo našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani z hrano, ki traja večno.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi: »To k čemur nas Jezus kliče je, da smo križani, umremo in smo pokopani z njim v krstu.« Tertulijan pa pravi: »Apostoli so tu kot zgled tistih, ki so zapustili vse, da nosijo križ.« Sv. Simeon novi teolog dodaja: »Križ je na koncu seznama žrtev povezanih s pogoji, kdo je učenec. Smrt za Kristusa je zadnja preizkušnja, da smo sprejeti med Jezusove učence.« Sv. Ciril Aleksandrijski povzema: »Obe priliki učita, da biti Jezusov učenec zahteva nepremagljivo moč in vztrajno gorečnost.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Vse to vodi do končne kvalitete učenca in do naslednjega namena prilik, to je k odpovedi bogastvu, ter da vsak nosi svoje breme.«
Misli Benedikta XVI.
Benedikt XVI. je ob različnih priložnostih spregovoril o sv. Ignaciju Lojolskem, ustanovitelju Družbe Jezusove, ki danes goduje. V nagovoru pred Angelovim češčenjem prvega avgusta 2010 je dejal: »Živel je v 16. stoletju, spreobrnil sej e ob prebiranju Jezusovega življenja in življenja svetnikov med dolgim okrevanjem zaradi rane, ki jo je dobil med bojem. To kar je bral, ga je tako navdušilo, da se je odločil hoditi za Gospodom.«
Benedikt XVI. je med obiskom papeške univerze Gregoriane, ki je bila od nekdaj zaupana jezuitom, dejal: »Ta že od začetka predstavlja prednostni apostolat Družbe Jezusove. V pariškem univerzitetnem okolju je namreč dozorela goreča želja Ignacija in prvih tovarišev, pomagati dušam tako, da bi v vsem ljubili in služili Bogu, v njegovo večjo slavo. Sveti Ignacij je gnan po notranjem vzgibu Svetega Duha prišel v Rim, v središče krščanstva, kjer je sedež Petrovega naslednika in tu ustanovil Rimski kolegij, torej prvo univerzo Družbe Jezusove. Še danes je Univerza Gregoriana takšno univerzitetno okolje, v katerem se v polnosti in zelo izrazito uresničuje želja sv. Ignacija in njegovih prvih tovarišev pomagati dušam, da bodo v vsem ljubile in služile Bogu, za njegovo večjo slavo. Lahko rečem, da se tukaj, med temi zidovi uresničuje to, kar je papež Julij III. 21. julija 1550 potrdil v Formula Istituti ter tako za vsakega člana Družbe Jezusove: 'Kdor koli se hoče pod zastavo križa bojevati za Boga v naši Družbi, za katero želimo, naj nosi Jezusovo ime, ter služiti edino Gospodu in Cerkvi, njegovi nevesti, pod rimskim škofom, Kristusovim namestnikom na zemlji, naj si po slovesni zaobljubi večne čistosti, uboštva in pokorščine vtisne v srce, da je član Družbe, ustanovljene predvsem za obrambo in širjenje vere in za napredek duš v krščanskem življenju in nauku z javnimi pridigami, razlagami in vsako drugo službo Božje besede ter z duhovnimi vajami, s poučevanjem otrok in neukih v krščanski veri in še posebej z dajanjem duhovne tolažbe vernim s spovedovanjem in delitvijo drugih zakramentov; nič manj tudi za delo za spravo sprtih in za usmiljeno pomoč in služenje tistim, ki so v ječah ali v bolnišnicah, in za opravljanje drugih del ljubezni, kakor se bo zdelo primerno za Božjo slavo in skupno dobro' (Ustanovna listina 1).
Sveti oče je zaključil govor udeležencem 35. generalne kongregacije Družbe Jezusove z Ignacijevo molitvijo: »Pridružujem se vam v molitvi, ki nas jo uči sv. Ignacij ob koncu duhovnih vaj – ta molitev se mi zdi vedno prevelika, tako da se je skoraj ne upam izreči, in vendar si jo moramo vedno znova predložiti: 'Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, kar koli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča' (DV 234).«
Misli papeža Frančiška
»Dragi bratje in prijatelji v Gospodu, medtem ko sem molil z mislijo, kaj vam bom rekel, sem se s posebno vznemirjenostjo spomnil zadnjih besed, ki nam jih je izrekel blaženi Pavel VI. ob zaključku naše 32. generalne kongregacije: »Tako, tako, bratje in sinovi. Naprej in Nomine Domini (v Gospodovem imenu). Hodimo skupaj, svobodni, pokorni, združeni v Kristusovi ljubezni v večjo Božjo slavo.
Hoditi skupaj – svobodni in pokorni – hoditi idoč na obrobja, kamor drugi ne pridejo, »pod Jezusovim pogledom ter s pogledom proti obzorju, ki je vedno večja slava Boga, ki nas vedno znova preseneča.« Jezuit je poklican »misliti – kot zatrjuje sv. Ignacij – in živeti v katerem koli delu sveta, kjer se pričakuje večja Božja služba in pomoč dušam« (Kons. 304). Dejstvo je, da »za Družbo ves svet mora postati njegov dom«, je govoril Nadal.
Ignacij je pisal Borgiji glede kritike jezuitov, ki so jih imenovali »angelski« (Oviedo in Onfroy), ker so govorili, da Družba ni bila dobro ustanovljena in da bi jo bilo treba ustanoviti bolj duhovno: duh, ki jih vodi, je rekel Ignacij, »zanemarja stanje stvari v Družbi, ki so in fieri (nastajanju), razen nujnega (in) bistvenega«[5]. Zelo mi je všeč ta Ignacijev način gledanja stvari v njihovem nastajanju, dopolnjevanju, razen kar je bistveno. Ker to Družbo rešuje pred ohromelostmi ter jo osvobaja voluntarizma.
Ustanovna listina je »nujno in bistveno«, ki moramo vse dni imeti pred očmi, potem ko smo obrnili pogled k Bogu, našemu Gospodu: »Način Instituta je pot k Njemu.« Tako je bilo za prve tovariše, ki so predvideli, da bo tudi »za tiste, ki nam bodo sledili na tej poti«. Tako, da ne uboštvo ne pokorščina ali dejstvo, da nismo dolžni izpolnjevati nekaterih stvari, kot je molitev v koru, niso ne zahteve ne privilegiji, ampak pomoč gibljivosti Družbe, da bi bili razpoložljivi in bi lahko »tekli po poti Kristusa, našega Gospoda (Kons. 582)«, odprti, zahvaljujoč zaobljubi pokorščine papežu, »zanesljivejšemu vodstvu Svetega Duha« (Ustanovna listina 3).V Formuli se kaže Ignacijeva intuicija in njena jedrnatost je v tem, da dovoljuje Konstitucijam, da poudarjajo, da je treba vedno upoštevati »kraje, čase in osebe« ter da so vsa pravila v pomoč – kolikor toliko – konkretnim stvarem.
Hoditi za Ignacija ni preprosto pohajkovanje, ampak se spreminja v nekaj kvalitetnega: je »korist« in napredek, iti naprej in delati kaj za druge. Tako hojo izražata dve Ustanovni listini, potrjeni od Pavla III. (1540) in Julija III. (1550), ko osredinjata delovanje Družbe na vero – njeno obrambo in oznanjevanje – in na življenje in učenje oseb. Tu Ignacij in prvi tovariši uporabljajo besedo korist (ad profectum prim. Fil 1,12.25), ki je praktični kriterij razločevanja, lastnega naši duhovnosti.
