Na praznik sv. Ignacija Lojolskega slovesno v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prisluhni akademiji v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah na praznik sv. Ignacija Lojolskega
Prisluhni sveti maši v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah na praznik sv. Ignacija Lojolskega
Pridiga p. Mirana Žvanuta DJ
Prisluhni pridigi p. Mirana Žvanuta DJ med sveto mašo na praznik sv. Ignacija Lojolskega
Spoštovani gospod škof Franc Šuštar, dragi sobratje, dragi vsi navzoči!
Pisalo se je leto 1556, petek, 31. julij. Ignacij je bil precej miren in od časa do časa je vzkliknil: »Moj Bog, moj Bog!« Ob njem sta bila p. Madrid in p. Des Freux, rektor Germanika. Malce pred sedmo uro zjutraj je za vedno zaspal. »Umrl je svetnik!« so še isti dan govorili po Rimu. Pravzaprav se je rodil za nebesa, kot še danes govorimo ob smrti svetnikov. Ignacijev tajnik p. Juan Alfonso de Polanco je zapisal: »Čeprav je bil Ignacij prepričan, da bo umrl, nas ni hotel poklicati, da bi nam dal svoj blagoslov, niti ni imenoval svojega naslednika ali namestnika do prvih volitev, ni dokončal Konstitucij niti ni dal kakega drugega znamenja, ki ga v takem primeru navadno dajejo božji služabniki, ampak je, ker je imel o sebi tako nizko mnenje in ni hotel, da bi Družba stavila svoje upanje v karkoli drugega razen v Boga, našega Gospoda, zapustil svet tako kot vsi drugi. Imel se je za srečnega, da mu je Bog podelil milost, da ob njegovi smrti ni bilo nobenih drugih znamenj, saj je hrepenel le po Božji slavi.«
To svoje hrepenenje po Božji slavi je Ignacij nakazal že v samem začetku svojih duhovnih vaj, kjer v točki 23 pravi: »Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen.«
Natanko 465 let po Ignacijevi smrti smo zbrani v tem čudovitem svetišču, da skupaj slavimo Boga. To si je Ignacij iskreno želel, slaviti skupaj s sobrati in Cerkvijo, ki se ji je popolnoma predal. »Cerkev vas potrebuje, računa na vas, še naprej se z zaupanjem obrača na vas,« je rekel papež Benedikt XVI na 35. generalni kongregaciji. »Cerkev nujno potrebuje osebe trdne in globoke vere, resne kulture ter pristne človeške in socialne občutljivosti; potrebuje redovnike in duhovnike, ki posvetijo svoje življenje temu, da stojijo na mejah ter pričajo in pomagajo razumeti, da obstaja globoko soglasje med vero in razumom, med evangeljskim duhom in žejo po pravičnosti ter prizadevanjem za mir. Samo na ta način bodo mogli toliki prepoznati pravi Gospodov obraz, ki jim danes ostaja skrit in neprepoznaven. Temu se zato mora Družba Jezusova prednostno posvetiti.«
Cerkev nas potrebuje, posebno v današnjem burnem času. In kje je moje mesto? To se tudi sam sprašujem, kot jezuit in kot pripadnik Cerkve. Ali podlegam tokovom časa, usmerjenih v rušenje, kritiziranje, obrekovanje, obtoževanje…? Ali sem pripravljen, tako kot sv. Ignacij in njegovi nasledniki zastaviti življenje za Kristusa, pustiti, da sem ponižan, zapostavljen ali pa podlegam posvetni slavi in se skrivam za krinko Cerkve in redovništva ko mi ustreza? Ali sem pripravljen stopiti v ospredje, se izpostaviti in braniti Cerkev v času, ko je aktualno po njej udrihati in jo poniževati? Ko je bil Ignacij postavljen pred inkvizicijo ni zamahnil z roko in se oddaljil od Cerkve, nasprotno, še bolj jo je vzljubil. Ni rušil, ni obrekoval temveč tako kot že njegovi predhodniki svetniki, pristopil z ljubeznijo. In to držo želi za popotnico dati tudi nam, na samo jezuitom, vsem.
Ignacij je bil strokovnjak v razločevanju, zelo izkušen, oprt na besede apostola Pavla, kjer poziva Galačane k življenju v Duhu, naj pustijo sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jezo, nevoščljivost, častihlepje… in se dajo voditi Duhu, kjer so sadovi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, zvestoba…
Kaj opažam pri sebi, pri svojem vsakodnevnem ekzamnu? Zelo pomembno vprašanje! Katere misli prevladujejo v meni? Kam me vodijo? Ali prevladuje v meni ljubezen, veselje, mir ali morda ljubosumnost in častihlepje?
Ignacij je bil pri tem zelo jasen, ker je močno čutil s Cerkvijo in ker je vedel, da se jo lahko spreminja le z ljubeznijo in osebnim sodelovanjem.
V knjižici Duhovnih vaj razvije 18 pravil, kako priti do pravega čutenja s Cerkvijo. Že prvo pravilo je zelo pomenljivo: »Odpovedati se moramo vsaki svoji sodbi in imeti srce odprto in pripravljeno, da ubogamo v vsem resnično nevesto Kristusa, našega Gospoda, ki je naša sveta mati, hierarhična Cerkev.« Ljubezen do Kristusa naj bi šla skupaj z ljubeznijo do Cerkve in naj bi se izražala v konkretnih dejanjih. V desetem pravilu pravi: »Bolj moramo biti pripravljeni, da odobravamo in hvalimo bodisi določila, priporočila in navade naših predstojnikov, kot pa da jih grajamo.« Ignacij se je zelo dobro zavedal in na lastni koži tudi sam okušal posledice delovanja hudobnega Duha in njegovih sadov. Ignacij je človek, ki povezuje, gradi, ustvarja in ki nas želi pripeljati v ljubečo povezanost z Bogom, kot lepo zaključi svoje duhovne vaje. »Združen z ljubeznijo do Boga,« so njegove zadnje besede v knjižici duhovnih vaj. Ignacij je prepričan, da to povezanost ne moremo živeti neodvisno od Cerkve. Zanj je Cerkev vir življenja in zaveda se, da smo v Cerkvi tako grešniki kot svetniki, tako šibki kot močni, vse pa nas povezuje Kristus in vsak od nas ima svojo vlogo in mesto, tako kot v orkestru ali športni ekipi.
Pred leti je papež Frančišek prav na današnji dan nagovoril jezuite: »Kristus je naše življenje! … Ne morem slediti Kristusu drugače kot v Cerkvi in s Cerkvijo… Da bi bili možje, ukoreninjeni in utemeljeni v Cerkvi: takšne nas hoče Jezus.«
In takšno Družbo Jezusovo si je zamislil tudi Ignacij Lojolski, Družbo, ki bo Cerkvi in škofom v oporo in pomoč, ki bo razpoložljiva, dejavna in pripravljena na izzive časa, Družbo, kjer bodo sadovi duha ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, zvestoba… in kjer bomo jezuiti hrepeneli po Božji slavi.
