P. Robert Bahčič o pokojnem p. Pashalu: Najbolj ga poznamo po delu za nove duhovniške in redovniške poklice

P. Robert Bahčič OFM - Slovenija

Govor p. Roberta Bahčiča OFM med pogrebno mašo za patrom Pashalom Gorjupom

Prisluhni govoru p. Roberta Bahčiča OFM med pogrebno mašo za patrom Pashalom Gorjupom

V imenu Slovenske frančiškanske province svetega Križa najprej izrekam krščansko sožalje sorodnikom pokojnega patra Pashala Gorjupa: sestrama Vidi in Jožici ter bratu Janezu z družinami ter vsem ostalim sorodnikom.

Pater Pashal (Franc) Gorjup izhaja iz kmečke družine, kjer je bilo sedem otrok. Rodil se je 1. decembra 1933 v vasi Pôgled, župnija Moravče. Kmalu za tem je bil krščen, darove Svetega Duha pa je prejel 5. junija 1946 iz rok zagrebškega pomožnega škofa dr. Josipa Laha.

Pater Pashal je večkrat povedal, da so doma v družini vedno molili pred obedom in po njem. Ob večerih v zimskem času so molili rožni venec, poleti pa zaradi obsežnega dela samo daljše večerne molitve. Molitev, kakor je poudarjal pater Pashal, je bila vedno skupna. Opravljali so tudi pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Molitev, ki jo doživljal v domači družini, je še bolj obogatil in poglobil v samostanu.

Za vstop v samostan mu je veliko pomagal stric Joahim, ki je bil globoko veren mož in h kateremu je zelo rad zahajal in se z njim pogovarjal. Pri njem si je sposojal knjige in časopise za branje, da si je odpiral oči in širil svoje duhovno obzorje.

Svoje prvo romanje na Brezje k Mariji Pomagaj je pater Pashal opisal 23. septembra 2020, ko je bil na Brezjah in smo ga posneli. Povedal je, da sta skupaj z očetom, 6. septembra 1945, iz Moravč šla v Stranje, k očetovemu prijatelju s katerim sta se med vojno skupaj skrivala pred partizani in njegova žena je organizirala zahvalno romanje k Mariji Pomagaj. 7. septembra so skupaj krenili proti Brezjam kamor so prišli zvečer in kjer je opravil tudi spoved. Cerkev je bila nabito polna, polno pesmi in molitev. Na tem romanju je videl prvega frančiškana in to je bil frater Donat Jug. Ob stezi blizu Brezij je poudaril, da je videl veliko beračev, težkih bolnikov, revežev brez rok, brez nog, čeprav so jim v šoli komunisti govorili, da pri nas ni beračev. Naslednji dan so se po isti poti vrnili domov.

1. oktobra 1949 je prestopil prag samostana v Ljubljani. Bil je kandidat za brata laika. 3. maja 1950 so mu dali habit tretjerednikov in novo ime fr. Pashal.

22. julija 1953 je odšel k vojakom v planinsko pešadijo. Po šestih mesecih so ga poslali na vojni odsek Gevgelijo za kurirja, tam naj bi imel veliko svobode (saj jo je tudi bilo da bi užival, kakor so rekli. Spremeniti so hoteli njegovo življenjsko pot: ven iz samostana proč od Boga. Po enem letu bivanja v Negorcih-Gevgeliji se je njegov bataljon selil v Tetovo).

26. julija 1955 je prišel domov in 1. avgusta je moral biti na kapeli v Novi Gorici. Tam je bil zakristan in vrtnar. Po enem letu je šel v noviciat v Novo mesto. To je bilo 22. septembra 1956.

Po letu noviciata in prvih zaobljubah, ki jih je naredil, 23. septembra 1957, so ga nastavili v Ljubljani, kjer je obiskoval večerno gimnazijo. V samostanu je vestno skrbel za obednico in oratorij ter pomagal pri vseh ostalih delih. Bil je tudi vzgojitelj Rafku in Stanku Rijavcu. Vse pa se je pretrgalo, ko ga je iznenada premestil provincialni kustus p. Otmar za Bežigrad, 25. marca 1958, ker bil takrat provincial minister v ZDA. Za Bežigradom, kakor tudi povsod, so bili takrat hudi časi, saj je bila cerkev le na pol zgrajena. Večerna šola je bila zanj daleč, tam na Vegovi ulici. Prav tu je začel aktivno delati z ministranti. Delo z ministranti ni bilo prepovedano, vendar je veljalo nepisano pravilo, da ministranti spadajo samo za oltar, druge dejavnosti pa ne pridejo v poštev. Kljub temu jih je brat Pashal peljal na večdnevni izlet na Sveto Goro in v Novo Gorico. Na vlaku, kakor je sam povedal, jih je spremljala policija, ki pa jim ni delala težav.

O težkih svinčenih časih je pater Pashal velikokrat povedal, da je v samostanu prevladovalo razumevanje, bratstvo, poglobljena duhovnost in intenzivno molitveno življenje.

13. septembra 1959 je moral zapustiti Bežigrad in prevzeti zakristijo na Tromostovju, kjer je na praznik sv. Frančiška, 4. oktobra 1960, izrekel slovesne zaobljube. Tu naj omenim njegovo predano skrb za krašenje in čistočo cerkva. Rože je vzljubil že kot otrok. Ko se je odločal za poklic je kolebal med samostanom in vrtnarsko šolo v Medlogu pri Celju. V vrtnarske veščine ga je uvajal brat Edmund. Privzgojil mu je čut, da kjer koli že opravlja službo zakristana, naj stori vse, da bo cerkev čista in lepo okrašena. V tem je videl svoj apostolat in dodal, če imamo vero v Jezusovo navzočnost v tabernaklju, ali naj ga pustimo v prahu?

Od 11. februarja 1970 je bil prestavljen v Šiško na lastno prošnjo. Nato so ga prestavili v Kamnik 17. avgusta 1971. Prav tukaj v Kamniku, se je istega leta, med mladimi fanti gimnazijci porodila ideja, da bi ustanovili Živi rožni venec. Idejo so zaupali br. Pashalu, ki se je z idejo in pobudo strinjal. Molitveno pobudo so zaupali Mariji Pomagaj z Brezij, prve člane in članice pa so pridobivali po naših župnijah in postojankah. Letos je od tega že 50 let. Naj dobri Bog, po Mariji Pomagaj, še naprej blagoslavlja vse, ki molijo in delajo na področju novih duhovnih poklicev.

28. avgusta 1974 je šel v Maribor.

3. septembra 1980 je bil premeščen v Šiško, kjer je ostal tri leta in 11. septembra 1983 gre ponovno v Kamnik, kjer ostane do 5. oktobra 1985, potem se za slabo leto seli v Nazarje in 11. avgusta 1986 ga zopet srečamo v Kamniku, kjer ostane do 18. avgusta 1992. Tu je potrebno podčrtati njegovo delo in prizadevanje pri denacionalizaciji in sami obnovi samostana. Kot veliki častilec Matere Božje, nad katero je bil tako očaran, kakor sveti Frančišek, ker nam je rodila Jezusa, našega Odrešenika. Vse delo pri denacionalizaciji in obnovi samostana je izročil v varstvo fatimske Matere Božje. Prav pod tem varstvom je bil samostan obnovljen. Večkrat mi je povedal, da vse ni šlo tako gladko, ampak smo prišli do konca. In ko se je leta 2004 zopet vrnil v kamniški samostan je naju s patrom Borisom, ki je bil takrat gvardijan, prosil, da bi v cerkev namestili kip fatimske Matere Božje, ker smo pod njenim varstvom obnovili ta naš samostan. To smo izpolnili z velikim veseljem in kip fatimske Matere Božje se nahaja na steni tik ob ambonu.

18. avgusta 1992 je bil zopet prestavljen v Šiško. V Šiški je na veliki četrtek, 8. aprila 1993, po rokah takratnega pomožnega ljubljanskega škofa msgr. Alojzija Urana, prejel duhovniško posvečenje.

Pri posvečenju v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški, kjer sem bil navzoč kot diakon, je škof Uran z veseljem poudaril, da je brat Pashal prvi duhovnik na katerega bo položil roke in ga posvetil, ker ga je božja milost, ker je bil zvest v malem, postavila čez veliko. Omenil je še, da se spominja, kako je še kot bogoslovec opazoval brata Pashala v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, s kakšno ljubeznijo je skrbel za lepoto svetišča in mu zaželel, da naj s tàko ljubeznijo opravlja duhovniški poklic, da bo vreden oskrbnik Gospodovih skrivnosti.

Po posvečenju je kot novomašnik povedal, da je želel postati duhovnik predvsem zato, da bi se še lažje posvečal ministrantom in Marijinemu češčenju.

Za novomašno geslo si je izbral besede arškega župnika: »Evharističnemu Jezusu vsa naša ljubezen.« Ob tem svojem novomašnem geslu je še poudaril, da evharistija mora in more spremeniti človeka. Prepričan sem, če bi otroke vzgajali v evharističnem duhu, to je: pogosto sveto obhajilo, obisk Najsvetejšega, mesečna spoved, potem bi bil osip pri nedeljskih mašah manjši, čutili bi željo po verski izobrazbi in svoje življenje bi uravnavali po desetih zapovedih.

Fantom, ki čutijo duhovniški poklic, je položil na srce, da se naj oklenejo evharističnega življenja, branja dobrih knjig, izbira dobrih prijateljev, vsak dan eno dobro delo. Zelo koristne so tudi duhovne vaje. Fantu s takimi prizadevanji se ne bo odmaknil božji blagoslov.

8. avgusta 1995 je odšel na Sveto Goro, kjer je ostal dobrih devet let. Tudi Sveta Gora se mu je posebej zapisala v srce in vse svoje moči je posvetil za njeno večjo prepoznavnost ter obnovo. Za njegovo delo in napor mu je Občina Nova Gorica podelila občinsko plaketo. Na njej je pisalo, da je pater Pashal dober človek. In to je v vsem svojem bistvu tudi bil.

Še četrtič in zadnjič se je 5. avgusta 2004 zopet vrnil v Kamnik, kjer je ostal do svojega odhoda k nebeškemu Očetu.

Patra Pashala najbolj poznamo po delu za nove duhovniške in redovniške poklice. Na vseh postojankah je z največjo vnemo in ljubeznijo delal z ministranti. Pri delu z njimi se je odločil za evharistično metodo po knjigi Edvarda Poppeja: »Vzgajajmo evharistično.« Cilj vzgoje teh mladih ljudi mu je bil, kako naj postanejo sveti. Ministrante je vadil v obiskovanju Jezusa v tabernaklju. V sodelovanju z Družino je začel ministrantsko delo tudi na slovenski ravni. Enkrat na mesec je nekaj napisal za ministrante. Pripravljal je vseslovenske duhovne vaje, ki so se odvijale pri sv. Mohorju nad Moravčami. Vsake počitnice se jih je udeležilo okoli 300 ministrantov. Premalo se je za duhovne poklice truditi. Zanje se je treba žrtvovati«. Na zadnji vizitaciji je provincialnemu ministru rekel: »Ko bom v nebesih, bom prosil za nove duhovne poklice v naši provinci!« Verujem, da to obljubo že izpolnjuje.

V priprošnjo Nebeške Matere je imel p. Pashal neomajno zaupanje. Zdi se mi, da ni slučaj, da je bila zadnja, ki se je od njega poslovila, žena z imenom Marija – Marija Anžič. Blagoslovila ga je in rekla: »Pashal, sedaj pa pojdite v Očetov objem«. Nekaj trenutkov po tem blagoslovu, tako verujemo, ko je prestopil vrata večnosti, je p. Pashal prejel blagoslov Nebeške Matere, ki mu je z istimi besedami rekla: »Pashal, pojdi v Očetov objem!«

Hvala bratom, g. Lovru Peterlinu, g. Pavli in g. Mariji in vsem dobrim ljudem v Kamniku, ki ste za p. Pashala lepo skrbeli.