Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Lovrenca

»Glej, to so zakladi naše Cerkve«, tako je odgovoril sveti Lovrenc cesarjevemu sodniku, ki je zahteval, da mu izroči vse cerkvene zaklade v zameno za življenje. Toda zakladi, ki jih je Lovrenc pokazal ni bilo ne zlato ne dragi kamni, bili so ubogi, bolni, obrobni, za katere je Lovrenc vsak dan skrbel. Ta odgovor ga je v času preganjanja kristjanov stal življenje. Mučili so ga na ražnju. To je bilo 10. avgusta 258. Štiri dni prej je namreč umrl papež Sikst II., kateremu je bil Lovrec nadiakon.«

»Zgodovina ju ni pozabila, saj potrjuje, kako slavno je ime današnjega svetnika. Zbrani smo namreč ob njegovem grobu« je dejal Benedikt XVI. v pridigi 30. novembra 2008 v baziliki sv. Lovrenca zunaj obzidja in nadaljeval »Njegova vnema za uboge, njegovo velikodušno služenje rimski Cerkvi na področju oskrbe in karitativne dejavnosti, njegova zvestoba papežu do takšne mere, da je hotel iti za njim tudi v največjo preizkušnjo – mučeništvo, ki ga je samo nekaj dni za njim tudi prestal. Vse to so zgodovinsko obče znana dejstva.«

Sveti Lovrenc, pogumni pričevalec za vero v Kristusa nam tako posreduje sporočilo o vrednosti svetništva in nam kaže pot po kateri naj bi hodili. Benedikt XVI. je v isti pridigi o Lovrencu dejal: »On nam ponavlja, da svetost, to je iti naproti Kristusu, ki nas prihaja nenehno obiskovat, ni nekaj kar obledi, temveč sčasoma še bolj zasveti in kaže na človekovo nenehno težnjo iti k Bogu. Lovrenc, herojski pričevalec križanega in vstalega Kristusa, je za vsakega primer voljne privolitve Božji volji, saj, kakor smo slišali v berilu apostola Pavla, ko spominja Korinčane, da bi tudi mi živeli tako, da nas bo Gospod našel ob svojem dnevu neomadeževane.«