Kardinal Pietro Parolin daroval sveto mašo za Evropo na Brezjah

Prisluhni sveti maši za Evropo na Brezjah

HOMILIJA DRŽAVNEGA TAJNIKA, KARDINALA PIETRA PAROLINA,
SVETA MAŠA OB TRIDESETI OBLETNICI
SLOVENSKE NEODVISNOSTI
(Brezje, 31. avgust 2021)

Prisluhni pridigi med sveto mašo za Evropo na Brezjah

Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji,
spoštovani slovenski nadškofje in škofje,
spoštovani predsednik vlade,
gospodje ministri in drugi ugledni predstavniki oblasti,
spoštovani veleposlaniki,
dragi duhovniki, redovniki in redovnice,
dragi bratje in sestre v Kristusu.

Vesel sem, da lahko ob 30. obletnici samostojne Slovenije obhajam to sveto mašo v Marijinem svetišču na Brezjah. Prisrčno pozdravljam vse navzoče, tudi v imenu svetega očeta Frančiška.

V prvem berilu apostol Pavel priporoča molitev, da bi živeli mirno in spokojno življenje z vso pobožnostjo in dostojanstvom (prim. 1 Tim 2,1-2). To nameravamo storiti pri tej sveti maši, pri kateri se bomo spomnili vsakega posameznika v tej državi, od predstavnikov oblasti do zadnjega danes rojenega človeka, zlasti tistih, ki trpijo na telesu in v duhu.

Za kristjane je zemeljska domovina vrednota. "Ljubezen do domovine," je dejal papež Frančišek v Čilu leta 2018, "je ljubezen do matere"[1]. Res je, da sveti Pavel drugje zatrjuje, da je naša domovina v nebesih (prim. Flp 3,20; 2 Kor 5,1), vendar so zemeljske stvarnosti za nas pristne vrednote, četudi ne edine in najvišje. Svobodna in demokratična domovina, v kateri prevladujejo načela pravičnosti, spoštovanja človekovih pravic, pravne države in skupnega dobrega ter v kateri je razširjena kultura bratstva, zastonjskosti in solidarnostne ljubezni, je izjemno velika vrednota, saj je neposredno povezana s človeškim dostojanstvom. Po drugi strani pa je mirno in varno družbeno okolje v posamezni državi zagotovljeno v obsegu, ki ga zagotavlja mednarodno okolje.

Slovenija letos praznuje 30. obletnico razglasitve samostojnosti in s tem polne suverenosti, hkrati pa z veseljem in hvaležnostjo obeležuje 25. obletnico obiska svetega očeta Janeza Pavla II. Prišel je tudi sem, na Brezje, da bi vaš mladi narod zaupal v varstvo Matere Božje, ki jo tu že stoletja in tudi danes častite kot Pomočnico in Zavetnico.

Ob tistem obisku je poudaril svoje veselje ob osamosvojitvi Slovenije: "Papežev prvi pastoralni obisk v Sloveniji poteka po osamosvojitvi. Ta položaj, ki je nov v zgodovini vašega naroda, je dodaten razlog za veselje ob moji navzočnosti med vami. Apostolski sedež je pozdravil ustanovitev nove države, med prvimi priznal njeno neodvisnost in odločno potrdil pravico narodov do samoodločbe ... Tudi danes vas Sveti sedež, ki deli vaša prizadevanja za premagovanje neizogibnih težav, povezanih z novim obdobjem vaše zgodovine, spodbuja, da pogumno iščete moč za skupno izgradnjo vaše prihodnosti v najtrdnejših vrlinah vašega naroda in v krščanski veri."[2]

Slovenija je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije, katere Svetu v teh šestih mesecih tudi predseduje. O Evropi oziroma o njeni prihodnosti bomo v prihodnjih dneh na bližnjem Bledu razpravljali na pomembnem srečanju predstavnikov številnih evropskih in drugih držav in institucij, katerega uspeh smo nocoj uvrstili med naše molitvene namene.

Proces evropskega združevanja se je začel po grozotah druge svetovne vojne prav zato, da bi zagotovili spravo, mir in solidarnost v Evropi ter tako prispevali k mirnemu sobivanju v svetu. Ustanovitelji Evropske unije so bili kristjani, ki so bili prepričani, da je treba - kot pravi Jezus - najprej in predvsem iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, da bi nam bilo dano tudi vse drugo, kar potrebujemo za dostojno življenje (prim. Mt 6,13). Isto temeljno resnico Jezus predstavi s podobama hiše, zgrajene na skali, in hiše, zgrajene na pesku, v evangeljskem odlomku, ki smo ga pravkar slišali (prim. Mt 7,24-28).

Kaj je ta skala, ki hiši omogoča, da kljubuje vsem ekstremnim vremenskim pojavom, ki jih danes zaradi podnebnih sprememb doživljamo vse pogosteje? To je poslušanje in uresničevanje Božje besede, ki jo Jezus oznanja: "Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo."

Cerkev v času svojega obstoja, zlasti pa v zadnjih stoletjih, ni nikoli prenehala ponavljati Jezusovega sporočila, da mora stabilnost človeka in družbe v njunih različnih in nujnih izrazih (družina, skupine in združenja, nacionalna in mednarodna politična skupnost) temeljiti na poslušanju in uresničevanju Božje Besede v praksi. Njen družbeni nauk ni nič drugega - po mojem mnenju - kot konkretizacija in aktualizacija tega sporočila.

To je storil tudi sveti Janez XXIII., ki je v okrožnici Mir na zemlji[3] navedel trdne temelje, na katerih naj gradimo svojo hišo: resnico, pravičnost, svobodo in ljubezen. To so granitne skale, zaradi katerih se naša hiša ne zruši! Zato vabilo, ki nam ga Jezus namenja v evangeliju, postaja za nas, ki smo se tu zbrali, vsak v skladu s svojo poklicanostjo in odgovornostjo, zaveza, da bomo 30 let po osamosvojitvi vse bolj gradili to državo, združeno Evropo in mednarodno skupnost na skali Božje besede, to je na temeljih resnice, pravičnosti, svobode in ljubezni.

Resnica se nam pokaže v vsem svojem sijaju v podobi križanega in vstalega Gospoda. Kdor hodi za Kristusom, postane sam bolj človek: to je prva resnica, na katero želimo danes opozoriti. Morda desetletja navajeni odrekati tudi najpreprostejšim resnicam, da bi preživeli predrzno in despotsko oblast, danes pa obdani z ozračjem, ki ga preveva skoraj popoln skepticizem do resnice, kot v vprašanju, ki ga je Pilat naslovil na Jezusa (prim. Jn 18,38), težko pustimo, da bi resnica prodrla v naše besede in dejanja. Papež Frančišek nas v knjigi Bratje vsi spodbuja: "Naučiti se moramo, kako razkriti različne načine, s katerimi se v javnem in zasebnem diskurzu manipulira z resnico, jo izkrivlja in prikriva" (št. 208). Le tako se bodo verske in kulturne korenine slovenskega naroda in širše Evrope spet napolnile z življenjsko krvjo in se razrasle v bujno listje: v privlačno drevo, na katerem bodo rade gnezdile vse ptice, in več dreves skupaj kot zelene gozdne površine v teh prijetnih dolinah.

In resnica nas bo osvobodila (Jn 8,32): svoboda od vseh oblik suženjstva in zatiranja, ki ponižujejo dostojanstvo človeka, ustvarjenega svobodnega po Stvarnikovi podobi in sličnosti, in kratijo njegove neodtujljive pravice, ter svoboda, da delamo dobro. Sveti Pavel nas spodbuja: "Vi, bratje, ste bili poklicani k svobodi." Vendar ta svoboda ne sme postati izgovor za življenje po lastnih željah in muhah, ampak nas mora postaviti v služenje drug drugemu (prim. Gal 5,13).

V tem kontekstu omenjam versko svobodo, ki po besedah svetega Janeza Pavla II. "predstavlja srce človekovih pravic" (Sporočilo za svetovni dan miru 1999). Zaščita, h kateri poziva Cerkev, je torej zaščita notranjega dobrega osebe, ki v dialogu s svojim Stvarnikom najde razloge svojega bivanja, razume vezi, ki jo povezujejo s stvarstvom in zgodovino, ter postane etično odgovorna za lastno izpolnitev in izpolnitev drugih, pri čemer razvije svoj polni potencial. Ta zaščita, ki jo priznavajo in zagotavljajo državni pravni sistemi, "je tudi pokazatelj zdrave demokracije in eden od glavnih virov državne legitimnosti"[4].

Cilj svobode je torej ljubezen. Človek je svoboden, da ljubi, in ljubi, da je svoboden. Seveda je prvi korak ljubezni pravičnost, eden od štirih stebrov, na katerih mora biti zgrajena naša hiša. Pravičnost ima različne pomene, v osnovi pa jo lahko opredelimo kot stalen in trajen namen, da bi vsakomur zagotovili njegovo pravico. Brez tega stalnega in nenehnega namena tudi ni ljubezni. Toda ljubezen to presega, v primerjavi s pravičnostjo prekipeva, saj daje več, gre čez mejo tistega, kar narekuje dolžnost, in sega v zastonjskost. Kristus z odprtimi rokami na križu razgali svoje Srce v skrajnem dejanju ljubezni do vseh ljudi. To je zadnja skala, na katero se lahko brez strahu oprimemo, na kateri lahko gradimo svoje osebnosti in družbe. Zakoni so dolžni urejati pravice in dolžnosti med nami, ljubezen pa nas vodi k temu, da podarjamo sami sebe nepreračunljivo in brez koristi. Ljubezen je zahtevnejša od dolžnosti, vendar je nežnejša; ne hrani se s strahom, temveč z zaupanjem. To je ljubezen, za katero sveti Pavel pravi, da je "dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice" (1 Kor 13,4-6).

To ljubezen, sad resnice, svobode in pravičnosti, bomo pri tej sveti maši prosili zase, za Slovenijo, za Evropo in za ves svet na priprošnjo presvete Device Marije, Pomočnice kristjanov. Amen.

[1] Srečanje z mladimi v narodnem svetišču Maipú, Čile, 17. januar 2018.
[2] Pozdravna slovesnost, Mednarodno letališče Brnik, Ljubljana, 17. maj 1996.
[3] Janez XXIII, okrožnica Mir na zemlji, 11. april 1963.
[4] Frančišek, nagovor udeležencem mednarodne konference Verska svoboda po mednarodnem pravu in svetovni spopad vrednot, 20. junij 2014.