Zahvalna sveta maša ob jubilejih upokojenega nadškofa Franca Krambergerja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni zahvalni sveti maši ob jubilejih upokojenega nadškofa Franca Krambergerja

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Prisluhni pridigi med zahvalno sveto mašo ob jubilejih upokojenega nadškofa Franca Krambergerja

Spoštovani današnji slavljenec, g. nadškof Franc s svojimi sorodniki, dragi sobratje v škofovski službi, dragi duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki, spoštovani g. župan in drugi predstavniki javnega in kulturnega življenja, dragi bratje in sestre!

Evangelist Matej opisuje Jezusa kot nekakšnega »brezdomca«, kot potujočega pridigarja, ki potuje iz kraja v kraj: »Jezus je hodil po vsej Galileji« (Mt 4,23), je med drugim rečeno v evangeliju. Jezus se  je zaradi nas učlovečil, torej zapustil nebesa in postal eden izmed nas. Postal je nekak brezdomec zaradi nas in zaradi našega zveličanja; zato, da bi nam, ki smo »tavali sem in tja«, pokazal pot, ki vodi v nebesa.

Po drugi strani evangelist Matej Jezusa opisuje, kot tistega, ki je bil ljudem vedno blizu. Prihaja tja, kjer ljudje živijo in ne gre mimo njih. Nagovori jih z besedo, ali pa že z globino svojega pogleda. In ljudje se opredelijo zanj ali gredo mimo njega, svojo pot naprej.

V današnjem evangeliju evangelist še posebej pokaže, kako Jezus poišče ljudi prav sredi njihovega življenjskega okolja, tam, kjer živijo in delajo. Pokaže, kako sredi vsakdanjega življenja, sredi spiranja ribiških mrež in sredi urejanja ribiških čolnov, ob Genezareškem jezeru, sreča in nagovori brata, ribiča Petra in Andreja, ter druga dva brata, prav tako ribiča, Jakoba in Janeza.

Nagovori jih s svojo besedo, ki je povabilo Boga in človeka. Jezusova beseda seže tako globoko v srce teh štirih mladeničev, da se nemudoma odzovejo in odgovorijo Kristusu ter postanejo njegovi prvi učenci. Morda se sprašujemo, zakaj jih ni Jezus nagovoril na posvečenem tempeljskem dvorišču?

 Že v Stari zavezi beremo, da je Mojzes slišal glas, ko je pasel čredo svojega  tasta Jetra. Kaj pomeni odgovoriti na Jezusov klic? Veliko več, kot je posnemanje Jezusovih znamenj dobrote. Več, kot verovanje v njegov nauk… Odgovoriti Jezusu, to ni zgolj odraz kakšnega trenutnega navdušenja, temveč pomeni, da ga sprejmem za svojega osebnega Odrešenika in dopustim, da se lahko on razodeva po meni.

In katere so značilnosti Jezusovega učenca?
V središču je Jezus: To vidimo že iz dogodka, ko je Janez Krstnik s prstom pokazal na Jezusa: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta!« Pobuda je na Jezusovi strani. On je tisti, ki vidi; on je tisti, ki spregovori; on je tisti, ki pokliče. Ni človek tisti, ki bi prišel k Jezusu in se »mu ponudil«, ampak je Jezus tisti, ki človeka izbere in naredi za učenca.

Nenavezanost: Iti za Jezusom pomeni tudi nekaj zapustiti. Današnji odlomek nam pove, da to pomeni: »Pustiti mreže in očetov čoln«. To pomeni zapustiti neko ekonomsko varnost, ki so jo do tistega trenutka ribiči imeli. Po drugi strani pa pomeni zapustiti tudi dom in očeta. Z drugo besedo »stabilnost«.

Biti učenec, pomeni biti romar, biti na poti. Ta vidik je zelo pomemben, kajti pomeni sprejeti Jezusov stil, stil brezdomca, kot romarja, ki potuje iz kraja v kraj.

Misijonska razsežnost: Biti učenec, pomeni imeti misijonskega duha, ki se odraža v tem, da grem tja, kjer so ljudje. Učenec ni nekdo, ki se je utaboril in čaka, da bodo ljudje prišli k njemu, temveč »je ribič«, ki meče mrežo in tisti, ki se vedno znova znajde v bližini ljudi.

Za četverico poklicanih učencev se začenja novo življenje. To, čemur so se prej posvečali, pustijo za seboj in ostane preteklost. Vse to zato, da bi se odprli kraljestvu, ki se je jim približalo v Jezusu Kristusu.

Spreobrniti se in sprejeti Jezusa za svojo pot, to pomeni sprejeti Jezusovo usodo za svojo usodo. Postati morajo njegovi, da bodo lahko postali ribiči ljudi. Vendar se to ni zgodilo v nekem trenutku nenadoma in takoj. Jezus je učencema govoril v prihodnjem času: »Naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Da se bo pa to lahko zgodilo, je treba hoditi za Jezusom, da bi se od njega naučili, kaj pravzaprav pomeni oznanjevanje kraljestva.

Lepo je vlogo Kristusovega učenca orisal papež Frančišek: »Kaj torej pomeni za nas danes, da smo učenci Jezusa? Pomeni, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči, ljubezen, namesto napuha, ponižnost, namesto ugleda, služenje.

Biti Jezusov učenec torej ne pomeni živeti kot 'oblegano mesto', temveč kot mesto, ki stoji na gori, odprto, gostoljubno in solidarno.

To pomeni, da ne zavzemamo obrambne drže, drže zaprtosti, temveč da vsem predlagamo življenje po evangeliju in da s svojim življenjem pričujemo, da nas hoja za Jezusom osvobaja in napravlja bolj vesele«.

Te besede nas danes še na poseben način nagovarjajo, ko smo zbrani ob slavljencu, našem upokojenem mariborskem nadškofu dr. Francu Krambergerju, ki se danes skupaj z nami Bogu zahvaljuje za 60. letno pot duhovništva, za 40 let škofovske službe in za 85 let življenja. Ta trojni jubilej zaradi razmer povezanih z epidemijo, na žalost praznujemo šele sedaj in v največji skromnosti. Po drugi strani, pa se mi zdi, da je že tako prav, kajti nadškof Kramberger je skromen človek in tako obhajamo tudi ta jubilej v takšnem vzdušju.

Že kot ravnatelj dijaškega semenišča in kot škof ordinarij je bil človek služenja, ki ni želel postavljati v ospredje sebe, ampak Njega, ki mu je posvetil svoje življenje, mu z vsem srcem služil in ga oznanjal. Povsod je uresničeval svoje novomašno geslo: »Gospod, mene naj vidijo, Tebe naj ljubijo«.

Nadškof Franc je tudi človek poslušanja tistega notranjega glasu, ki nas na vsakem koraku vodi in nas usmerja na pravo pot. Mi pa smo poklicani, da izpolnjujemo njegovo voljo. Vse to lepo pokaže tudi njegovo škofovsko geslo: »Zgodi se tvoja volja.« Nadškof Franc z malo besedami, veliko pove. Ko spregovori, imajo njegove besede težo in duhovno globino. Je človek molitve in zaupanja v Boga.

Tudi, ko so se začeli zgrinjati temni oblaki in je prišel čas preizkušnje, ko se je zdelo, da je bil ves trud zaman, je bil gospod nadškof Franc za nas velika opora, s svojo človeško držo. Formalno, na zunaj se je sicer umaknil, a ostal je z nami, dejaven v molitvi in tudi po svoji pastoralni pomoči po župnijah z vodenjem raznih slovesnosti in tudi s podeljevanjem zakramenta sv. birme.

Tudi v Domu sv. Lenarta je vedno na razpolago za sv. mašo, za  podeljevanje zakramentov in za pogovor. Po njegovi zvesti službi, tudi še sedaj, se lahko mnogi poslovijo od zemeljskega življenja spravljeni z Bogom in okrepljeni s svetimi zakramenti ter se tako obogateni z Božjim mirom in tolažbo podajajo na pot domov, k Očetu.

Dragi g. nadškof Franc, hvala za to tvoje zvesto služenje. Tudi za pokončno nošenje križa, za zgled tvoje vere in zaupanja v Boga. V svojem imenu in v imenu vseh duhovnikov, diakonov, bogoslovcev, redovnic in redovnikov, ter vsega Božjega ljudstva se s teboj veselim in Bogu zahvaljujem za ta častiti jubilej.

Naj te dobri Bog med nami ohranja še mnogo let, naj ti naklanja zdravje in ti da potrebnih moči, da nam boš lahko tudi še v prihodnje po svojih močeh pomagal v Božjem vinogradu.

Ena od značilnosti sodobnega sveta je, da marsikdaj besede izgubljajo svojo težo. Preveč jih je in premalo je verodostojnih. Tako tudi naše oznanjevanje ne doseže želenega učinka. Samo besede, ki so podkrepljene z življenjskim pričevanjem, se morejo dotakniti src.

Alojz Rebula je že 1967. leta v svojem članku »Slovenski duhovnik po koncilu« zapisal: »Prvo kar pričakuje današnji človek od duhovnika je, da bo človek, ki v ospredje postavlja srce in nadaljuje, da v današnjem laiciziranem, recimo kar poganiziranem svetu, je osebna človeškost edino, na kar more človek v svojih človeških stiskah računati pri duhovniku«.

 Zato tudi papež Frančišek nas duhovnike spodbuja, da pri duhovnem pogovoru znamo najprej poslušati in ne obsojati. Da znamo pri spovedi spodbujati in pri pridigah, da znamo nagovoriti tako, da nam ljudje prisluhnejo in razumejo, kar jim želimo sporočiti.

Dragi slavljenec, tvoje besede so takšne. Očitno je Bog uslišal tvojo željo ob novi maši. »Gospod, mene naj vidijo, Tebe pa ljubijo«.

Naj to današnje slavje izzveni, kot naša skupna zahvala Bogu za našega jubilanta in hkrati tudi kot prošnja: Da bi škofje in duhovniki znali biti blizu Bogu in ljudem, da bi imeli sočutno srce, ki opazi in začuti iskanje ter bolečino današnjega človeka. 

Tako bomo zmogli z besedo in z zgledom svojega življenja širiti veselo evangeljsko sporočilo, ki smo ga tudi sami sprejeli. Naj nas pri tem našem poslanstvu spremlja varstvo in priprošnja naše nebeške matere Marije in bl. škofa A. M. Slomška! Amen.

Prisluhni zahvalam in sklepu svete maše ob jubilejih upokojenega nadškofa Franca Krambergerja