Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Marijinega rojstva

Mih 5,1-4

Ti pa, Betlehem Efráta,
premajhen si, da bi bil med Judovimi tisočnijami:
iz tebe mi pride on,
ki naj vlada v Izraelu.
Njegov izhod je od nekdaj,
od dni starodavnosti.
Zato jih bo izročil do časa,
ko porodnica porodi
in se ostanek njegovih bratov povrne
k Izraelovim sinovom.
Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo,
z veličastjem imena Gospoda, svojega Boga.
Varno bodo prebivali, ker bo njegova veličina
tja do koncev zemlje.
On sam bo mir!
Če pride Asirec v našo deželo
in vstopi v naše palače,
vzdignemo proti njemu sedmero pastirjev,
in osmero poglavarjev zemlje.

Mt 1,16.18-23

Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina:
Abrahamu se je rodil Izak,
Izaku Jakob,
Jakobu Juda in njegovi bratje,
Judu je Tamara rodila Pereca in Zeraha,
Perecu se je rodil Hecrón,
Hecrónu se je rodil Ram,
Ramu se je rodil Aminadáb,
Aminadábu se je rodil Nahšón,
Nahšónu se je rodil Salmón,
Salmónu je Rahába rodila Boaza,
Boazu je Ruta rodila Obéda,
Obédu se je rodil Jese,
Jeseju se je rodil David, kralj.
Davidu je Urijájeva žena rodila Salomona.
Salomonu se je rodil Roboám,
Roboámu se je rodil Abíja,
Abíju se je rodil Asá,
Asáju se je rodil Józafat,
Józafatu se je rodil Jorám,
Jorámu se je rodil Uzíja,
Uzíju se je rodil Jotám,
Jotámu se je rodil Aház,
Aházu se je rodil Ezekíja,
Ezekíju se je rodil Manáse,
Manáseju se je rodil Amos,
Amosu se je rodil Jošíja,
Jošíju se je rodil Jojahín in njegovi bratje
ob preselitvi v Babilon.
Po preselitvi v Babilon
se je Jojahínu rodil Šealtiél,
Šealtiélu se je rodil Zerubabél,
Zerubabélu se je rodil Abihúd,
Abihúdu se je rodil Eljakím,
Eljakímu se je rodil Azór,
Azórju se je rodil Cadók,
Cadóku se je rodil Ahím,
Ahímu se je rodil Eliúd,
Eliúdu se je rodil Eleazar,
Eleazarju se je rodil Matán,
Matánu se je rodil Jakob,
Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije,
iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takole: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi. Ko je to premišljeval, se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov. Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:
Glej, devica bo spočela in rodila sina
in imenovali ga bodo Emanuel,
kar pomeni: Bog z nami.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Angel je podelil Jožefu čast, da da Zveličarju ime in da skrbi za Očetovega Sina. Skrivnost rojstva je lažje razumljiva, če jo povežemo z napredovanjem zveličanja in njenim preroškim pričakovanjem, ki jo je Gospod naznanil po besedah preroka Izaija.«Neznani  pisec pravi: »Devica je v svojem telesu nosila to, kar ni mogel ves svet. Kakor je Kristus pozneje izročil Marijo svojim učencem, tako jo sedaj izroča Jožefu«. Sv. Janez Krizostom pa ponovno poudarja: »Angel je podelil Jožefu čast, da se je lahko imel za očeta in mu dal pravico dati Božjemu Sinu ime.«

Cerkveni očetje o Marijinem rojstvu

Sv. Andrej s Krete, ki je živel med 7. in 8. stoletjem je v svoji znani pridigi o Marijinem rojstvu dogodek predstavil kot dragoceni kamenček v izjemnem mozaiku, ki je Božji načrt za zveličanje človeštva. »Skrivnost Boga, ki postane človek, pobožanstvenje človeka z Besedo, predstavljata najbolj vzvišeni dar, ki nam ga je poklonil Kristus,« je Benedikt XVI. navedel besede svetega Andreja s Krete. »Prihod Boga med ljudi kot sijoče luči in jasne ter vidne božje stvarnosti je velik in čudovit dar zveličanja, ki nam je podarjeno. Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa je pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi, se doji in raste zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov.«

Misli Benedikta XVI.

Bogoslužje Božje besede nam prinaša berila praznika Rojstva Device Marije, ki se že stoletja obhaja 8. septembra. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Berila praznika nam govorijo o skrivnosti rojstva. V prvem berilu je čudovita prerokba preroka Miheja o Betlehemu, v katerem naj bi se po napovedi rodil Mesija. Ta bo, kakor pravi prerokba, potomec kralja Davida, ki je bil kakor bo Mesija iz Betlehema. Toda njegova podoba bo presegala meje človeškega: 'Njegov izhod je od nekdaj', se izgublja v davnih časih in prehajaj v večnost. Njegova veličina bo segla do skrajnih meja zemlje in do tja se bo razširjal tudi mir (prim. Mih 5,1-4a). Prihod 'Gospodovega maziljenca', ki bo začetek osvoboditve ljudstva, je prerok izrazil na skrivnosten način: ko porodnica porodi ' (Mih 5,2). Tako nas bogoslužje, ki je najodličnejša šola vere, uči prepoznati v Marijinem rojstvu neposredno povezavo z rojstvom Mesije, Davidovega Sina.

V evangeliju po Mateju pa smo slišali pripoved o Jezusovem rojstvu. Toda pred tem je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija kot uvod. Tudi v njem se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je popolnoma povezana s Kristusom, predvsem z njegovim učlovečenjem. ' Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.' (Mt 1.16). Pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj ne piše 'se mu je rodil' temveč ' mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus'. V tem lahko opazimo lepoto Božjega načrta, ki s spoštovanjem človeškega spočne od znotraj ter iz ponižne Device iz Nazareta pride na dan, kot najlepši sad Njegovega stvariteljskega in odrešenjskega delovanja.

Tako lahko ponovno zremo Marijino mesto v zveličavnem Božjem načrtu, tistem načrtu, ki je zapisan v Pismu Rimljanom. Apostol Pavel namreč v dveh stavkih povzame onkraj zgodovinski pogled na človeško bivanje, v priliki o zveličanju, ki ima začetek in konec pri Bogu ter ima vzgib in jo vodi le Njegova ljubezen. Gre za Božji načrt, ves prežet z Božjo svobodo, ki pa pričakuje od človeške svobode bistveni prispevek; odgovor ustvarjenega bitja na Stvarnikovo ljubezen. In tukaj, v tem prostoru človeške svobode zaznamo navzočnost Device Marije, čeprav ni nikoli izrecno omenjena. Ona je namreč v Kristusu, prvina in zgled tistih, ki 'ljubijo Boga' (Rim 8,28). V Jezusovo v vnaprejšnjo odbranost je vključena tudi Marija, kakor tudi vsaka človeška oseba. V Sinovem 'Tukaj sem' je tudi Materin 'Tukaj sem', kakor tudi 'Tukaj sem' v Sinu posinovljenih Božjih otrok, torej vseh nas.

Naj vam Marija pomaga, da boste ponesli Kristusa v vaše družine, majhne domače cerkve in celice družbe, ki danes bolj kot kdaj koli potrebujejo zaupanje in pomoč bodisi na duhovnem kot na družbenem nivoju.

Misli papeža Frančiška

Maša v domu sv. Marte ponedeljek, 8. september 2014
Pri branju Geneze lahko mislimo, kako je Bog bil nek čarovnik in je stvari naredil s čarobno paličico. To seveda ni res. Bog je ustvaril stvari in vsaki dal notranje zakone, da bi se lahko razvijale in dospele do polnosti. Gospod je stvarem vesolja dal samostojnost, ne pa neodvisnosti. Ker Bog ni čarovnik, je stvarnik. In ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, temu da neko drugo avtonomijo, malo drugačno, a ne neodvisno: avtonomijo, ki je svoboda. Človeku pravi, naj gre naprej skozi zgodovino, naredi ga odgovornega za stvarstvo, tudi zato, da bi mu gospodoval, ga razvijal in tako prispel do polnosti časov. Polnost časov pa je bila tisto, kar je Bog imel v srcu: prihod njegovega Sina. Kajti Bog nas je vse v naprej določil, da bi bili podobni njegovemu Sinu. To je pot človeštva, je pot človeka. Bog je želel, da bi bili kot njegov Sin in da bi njegov Sin bil kot mi.

Današnji evangelij govori o Jezusovem rodovniku. Na tem seznamu so tako svetniki kot grešniki, a zgodovina se nadaljuje, ker je Bog hotel, da bi ljudje bili svobodni. Ko je človek zlorabil svojo svobodo, ga je Bog izgnal iz raja in mu dal obljubo; človek je šel iz raja z upanjem. Kot grešnik, a z upanjem. A ljudje ne hodijo sami, Bog hodi z njimi. Dal je namreč možnost izbire za čas, ne za trenutek. Je Bog časa, Bog zgodovine, je Bog, ki hodi s svojimi otroki, in to vse do polnosti časov, ko se njegov Sin učloveči. Bog hodi s pravičnimi in grešniki. Hodi z vsemi, da bi človek prispel do dokončnega srečanja z Njim.

Evangelij to stoletno zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Bog velike zgodovine je tudi v mali zgodovini, saj hoče z nami hoditi. Kot je dejal sv. Tomaž: Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se tudi zavedati malih, to je božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih. Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti. Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.«

Tako torej prispemo do Marije. Danes se nahajamo v predsobi te zgodovine: Marijino rojstvo. Prosimo v molitvi, naj  nam Gospod podeli edinost za skupno hojo in mir v srcu. To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali pa hočem hoditi sam? Dopuščam, da me boža, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel v srečanje z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Zastavimo si vprašanje: Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? Ko tako zremo na to veliko zgodovino in tudi v ta majhni kraj, lahko slavimo Gospoda in ponižno prosimo, naj nam podari mir, tisti mir srca, ki nam ga lahko da samo On, ki nam ga daje smo takrat, ko mu dopustimo, da hodi z nami.