Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 27. nedeljo med letom

1Mz 2,18-24

Gospod Bog je rekel: »Ni dobro človeku samemu biti. Naredil mu bom pomočnico, njemu primerno.« Gospod Bog je naredil iz zemlje vse živali polja in vse ptice neba in jih privedel k Adamu, da bi videl, kako jih bo imenoval, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal Adam. In Adam je dal imena vsej živini in vsem pticam neba in vsem živalim polja, za Adama pa se ni našla pomočnica, njemu primerna. Gospod Bog je dal pasti na Adama trdno spanje, da je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel Adamu, naredil ženo in jo pripeljal k Adamu. Tedaj je Adam rekel:
»To je končno kost iz mojih kosti
in meso iz mojega mesa;
ta se bo imenovala móžinja,
kajti iz moža je vzeta.«
Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso.

Heb 2,9-11

Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo ovenčan, da je z Božjo milostjo za vse okusil smrt. Spodobilo se je namreč njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, da je tistega, ki je veliko sinov pripeljal v slavo in je začetnik njihovega odrešenja, s trpljenjem izpopolnil. Ta namreč, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni, so vsi iz enega, zato ga ni sram, da jih imenuje brate.

Mr 10,2-16

Pristopili so farizeji, in da bi ga skušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je in rekel: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved,  na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« V hiši so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor odslovi svojo ženo in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če ona odslovi svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih odganjali. Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnim pripada Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »Kakor se Jezus ni vznemiril, ko so ga z zlobnim namenom vprašali, tako morajo biti njegovi učenci pripravljeni soočiti se z kakršnim koli zahrbtnim vprašanjem.« Sv. Avguštin potrdi, da je »svetopisemski prototip 'enega mesa' odnos med Kristusom in Cerkvijo.« Tertulijan razlaga: »Gospod bi lahko človeku za krajšanje osamljenosti ponudil različne družabnike, a je hotel ustvariti samo eno ženo. Zaradi takega začetka ne sme biti v zakonu nikakršne ločitve. Mož in žena morata biti 'eno meso' in en duh, da si tako medsebojno pomagata.« Origen to osnovno trditev razvija naprej: »Skrivnost združitve enega moža in ene žene v eno meso, lahko po analogiji gledamo v združitvi Boga s človeštvom v učlovečenju.« Sv. Klemen Aleksandrijski in Atenagora Atenski vidita, kako hudi duh ogroža to božansko naročilo s skušnjavo tako, da »napeljuje k ločitvi in ponovni poroki.« Sv. Bazilij Cezarejski pojasnjuje: »Nauk našega Gospoda glede ločitve velja tako za moške kot za ženske.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju današnje nedelje so Jezusove besede o zakonu. Tistemu, ki ga je spraševal, če je dovoljeno možu odsloviti ženo, kot je predvidel predpis Mojzesove postave, je Jezus odgovoril, da je Mojzes to dovolil zaradi 'trdosrčnosti', medtem ko resnica o zakonu izhaja 'z začetka stvarjenja', ko 'ju je Bog', kot je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi, 'ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (Mr 10, 6-7; prim. 1Mz 1,27; 2,24). Jezus je še dodal: 'Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!' (Mr 10,8-9). In to je prvotni Božji načrt, na katerega je spomnil tudi 2. vatikanski koncil v konstituciji Gaudium et spes (Veselje in upanje): 'Stvarnik sam je ustanovil in položil zakonitosti v to intimno povezanost zakonskega življenja in ljubezni, ki se vzpostavi z zakonsko zavezo. Bog sam je začetnik zakona' (GS 48).

Svojo misel namenjam vsem krščanskim zakoncem. Skupaj z njimi se Gospodu zahvaljujem za zakrament svetega zakona in jih spodbujam, da ostanejo zvesti svoji poklicanosti v vseh življenjskih obdobjih 'v veselju in trpljenju, v bolezni in zdravju'  kakor sta obljubila med poročnim obredom. Če se zavedata prejete milosti, lahko krščanska zakonca ustvarita družino, ki bo odprta za življenje in bo sposobna enotno soočiti se s številnimi in zapletenimi izzivi današnjega časa. Njihovo pričevanje je danes še posebej potrebno. Potrebujemo družine, ki jih ne bodo za seboj potegnili moderni kulturni tokovi navdihnjeni ob hedonizmu in relativizmu, ampak bodo pripravljene z velikodušno posvetitvijo izpolniti njihovo poslanstvo v Cerkvi in družbi.

V apostolski spodbudi Familiaris consortio (Družinska skupnost) je blaženi Janez Pavel II. zapisal, da 'zakrament svetega zakona usposobi krščanska zakonca in starša za Kristusovi priči' 'vse do skrajnih meja zemlje', kot prava in resnična misijonarja ljubezni in življenja (prim. FC 54). To poslanstvo je usmerjeno tako znotraj družine, posebej v medsebojnem služenju in v vzgoji otrok, kakor tudi navzven, saj je kot domača skupnost poklicana, da je znamenje Božje ljubezni do vseh. To poslanstvo pa lahko krščanska družina izpolni le, če jo pri tem podpira božja milost. Za to pa je potrebno nenehno moliti in se nikoli utruditi ter si vsak dan vztrajno prizadevati za izpolnjevanje dolžnosti sprejetih na dan poroke. Nad vse družine, še posebej nad tiste, ko so v težavah, kličem Marijino materinsko varstvo, kakor tudi varstvo svetega Jožefa, njenega ženina. Marija, Kraljica družine, prosi za nas!

Benedikt XVI. je v maši ob začetku sinode za novo evangelizacijo dejal: »Iz beril današnje nedelje bom izluščil dve izhodišči. Prvo izhaja iz pisma Hebrejcem. Na začetku sinodalnega zasedanja moramo sprejeti povabilo, naj osredotočimo pogled na Gospoda Jezusa, 'kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt'(Heb 2,9). Božja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega Križanega, tako da se vse naše življenje in še posebej prizadevanje tega sinodalnega zborovanja, odvija pred njegovim obličjem in v luči njegove skrivnosti. Evangelizacija ima v vsakem času in prostoru svoje središče ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Božjem Sinu (prim. Mr 1,1). Križani je najodličnejše prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv k spreobrnjenju in spravi. Mi, častitljivi bratje, smo se prvi s pogledom srca obrnili Nanj in sedaj se pustimo očistiti njegovi milosti.

Drugo izhodišče, ki izhaja iz današnjih beril je tematika zakona. Sporočilo Božje besede lahko povzamemo z izrazom, ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in ga je uporabil tudi Jezus sam: 'Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj nam danes pove ta beseda? Združitev moža in žene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) 'postaneta eno meso' v rodovitni in neločljivi ljubezni, je znamenje, ki močno in zgovorno govori o Bogu. Ta je v današnjih časih postalo še zgovornejše, saj žal zakon zaradi različnih vzrokov na področjih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo. Vendar to ni naključje. Zakon, kot neločljiva in zvesta združitev ljubezni, je utemeljen na milosti, ki prihaja od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo vse do križa. Danes lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje v realnosti številnih zakonov, ki se žal slabo končajo. Tu gre za očitno povezavo med krizo vere in krizo zakona. Kljub temu pa,, kot Cerkev že od nekdaj trdi in pričuje, zakon ni samo predmet nove evangelizacije, temveč je tudi njen subjekt. To potrjujejo številne izkušnje skupnosti in gibanj, se pa to začenja uresničevati tudi v tkivu škofij in župnij, kakor se je to pokazalo na zadnjem svetovnem srečanju družin.«

Misli papeža Frančiška

Sveta maša na začetku sinode o družini, nedelja, 4. oktober 2015
»Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (1Jn 4,12). Svetopisemska berila današnje nedelje se zdi, kot da so namenoma izbrane za trenutek milosti, ki ga živi Cerkev, to je za zasedanje redne škofovske sinode o temi družine, ki jo začenjamo s tem obhajanjem evharistije. Osredotočena so na tri teme, na dramo osamljenosti, na ljubezen med moškim in žensko ter na družino.

Osamljenost
Adam je, kakor beremo v prvem berilu, živel v raju, dajal imena drugim stvarem in tako izvajal nad njimi nadvlado, ki razodeva njegovo nesporno in neprimerljivo superiornost, a se je kljub temu čutil samega, ker se »ni našla pomočnica, njemu primerna« in je zato občutil osamljenost.

Osamljenost je drama, ki še tudi danes prizadene toliko moških in žensk. Mislim na ostarele, ki so jih zapustili celo njihovi dragi in lastni otroci; na vdovce in vdove, na toliko moških in žensk, ki so jih zapustile njihove žene ali njihovi možje, na toliko oseb, ki se dejansko čutijo same, nerazumljene in ne slišane, na migrante in begunce, ki bežijo iz vojne ali pred preganjanji, na tolike mlade, ki so žrtve potrošništva, torej uporabi in odvrzi in kulture odmetavanja.

Danes živimo protislovje globaliziranega sveta s tolikšnimi razkošnimi stanovanji in nebotičniki; a z vedno manj topline doma in družine; toliko ambicioznih projektov, a z malo časa za to, kar je bilo uresničeno; toliko izpopolnjenih sredstev za zabavo, a z vedno večjo praznino v srcu; toliko užitkov, a malo ljubezni; toliko svobode, a tako malo samostojnosti...  Vedno bolj so v porastu osebe, ki se čutijo same, pa tudi tiste, ki se zaprejo v sebičnost, v otožnost, v uničevalno nasilje, v suženjstvo užitka in boga denarja.

Danes živimo v nekem smislu isto Adamovo izkušnjo, tolikšna moč, ki pa jo spremlja takšna osamljenost in ranljivost, in družina je ikona tega. Vedno manj resnosti je pri nadaljevanju trdnega in rodovitnega odnosa ljubezni, tako v zdravju kot v bolezni, tako v bogastvu kot v revščini, ko gre dobro in ko gre slabo. Trajna, zvesta vestna, trdna in rodovitna ljubezen je vedno bolj zasmehovana in se nanjo gleda, kot na nekaj starinskega. Zdi se, da imajo najbolj razvite družbe najnižji odstotek rodnosti in najvišji odstotek splavov, ločitev, samomorov in tudi okoljskega in družbenega onesnaževanja.

Ljubezen med moškim in žensko
V prvem berilu še beremo, da je Božje srce postalo, kakor bi bilo žalostno, ko je videl Adamovo osamljenost. Zato je rekel: »Ni dobro človeku samemu biti. Naredil mu bom pomočnico, njemu primerno« (1Mz 2,18). Te besede kažejo na to, da ni nič osrečilo človekovo srce, kot le srce, ki mu je podobno, s katerim se ujema, ki ga ljubi in ki mu odvzame osamljenost in to, da se čuti samega. Kažejo tudi na to, da Bog ni ustvaril človeškega bitja, da živel v žalosti ali bil sam, temveč za srečo ter da bi delil svojo pot z drugo osebo, s katero bi se dopolnjeval, da bi živel čudovito izkušnjo ljubezni, torej, da bi ljubil in bil ljubljen in bi gledal svojo rodovitno ljubezen v otrocih, kakor pravi današnji psalm (prim. Ps 128).

Poglejte, kakšne so Božje sanje za njegovo najljubšo stvaritev, torej, da jo vidi uresničeno v ljubezenski zvezi med moškim in žensko, srečno na skupni poti, rodovitno v medsebojni podaritvi. Ta isti načrt povzame Jezus v današnjem evangeliju s temi besedami: »Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moškega in žensko. Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso« (Mr 10,6-8; prim. 1Mz 1,27; 2,24).

Jezus na retorično vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno, verjetno nastavljeno kot past, da bi od njega odvrnili ljudi, ki so hodili za njim in so prakticirali ločitev kot nekaj ustaljenega in nedotakljivega, odgovori jasno in nepričakovano. Vse namreč usmeri na začetek stvarjenja z namenom poučiti nas, da Bog blagoslavlja človeško ljubezen in združuje srca moškega in ženske, ki se imata rada in ju združi v enost in neločljivost. To pa pomeni, da namen zakonskega življenja ni samo živeti skupaj za vedno, ampak tudi ljubiti se za vedno. Jezus tako ponovno vzpostavi prvotni in izvirni red.

Družina
»Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mr 10,9). To je opomin vernikom, da prerastejo vsako obliko individualizma in legalizma, ki skrivata v sebi ozkosrčno sebičnost in strah privoliti v pristen pomen para in človeške spolnosti v Božjem načrtu.

Pravzaprav bo samo v luči nespameti Jezusove zastonjske velikonočne ljubezni postala razumljiva nespamet zastonjske edinstvene in vse do smrti (usque ad mortem) zakonske ljubezni.

Za Boga to ni mladostniška utvara, temveč sanje, brez katerih, bi bila njegova stvaritev obsojena na osamljenost! Saj strah pred privolitvijo v ta načrt omrtviči človekovo srce.

Čudno pa je, da tudi današnjega človeka, ki pogosto smeši ta načrt, privlači in navdušuje vsaka pristna ljubezen, vsaka trdna ljubezen, vsaka rodovitna ljubezen, vsaka zvesta in trajna ljubezen. Vidimo ga, kako hodi za začasnimi ljubeznimi, a sanja o resnični ljubezni, teče za mesenimi poželenji, a si želi popolne podaritve.

Saj »sedaj, ko smo v polnosti okusili obljube brezmejne svobode, začenjamo ponovno razumeti izraz 'žalost tega sveta'. Nedovoljeni užitki so izgubili svojo privlačnost takoj, ko so nehali biti prepovedani. Čeprav so bili pripeljani do skrajnosti in jih do neskončnosti ponavljajo, ostanejo plehki, saj so končni, mi pa hrepenimo po neskončnem« (Joseph Ratzinger, Auf Christus schauen.... str. 73).

V takšnem dokaj težkem družbenem in zakonskem kontekstu je Cerkev poklicana živeti svoje poslanstvo v zvestobi, resnici in dejavni ljubezni.

Živeti svoje poslanstvo v zvestobi svojemu Učitelju, kakor glas, ki vpije v puščavi, da brani zvesto ljubezen in spodbuja številne družine, ki živijo njihov zakon kot prostor, kjer se razodeva božja ljubezen; da brani svetost življenja, vsakega življenja; da brani enost in neločljivost zakonske zveze, kot znamenje Božje milosti in človekove sposobnosti, da lahko resnično ljubi.

Cerkev je poklicana živeti svoje poslanstvo v resnici, ki se ne spreminja glede na trenutno modo ali zaradi prevladujočega mnenja. Resnica varuje človeka in človeštvo pred skušnjavo sklicevanja nase in pred tem, da rodovitno ljubezen preobrazi v nerodovitno sebičnost, zvesto zvezo v začasne veze. »Brez resnice zdrsne dejavna ljubezen v osladnost. Ljubezen postane prazna lupina, ki se jo samovoljno napolnjuje. V kulturi brez resnice je za ljubezen to tveganje usodno. (Benedikt XVI. Okrožnica Caritas in veritate, 3).

Cerkev je poklicana živeti svoje poslanstvo v dejavni ljubezni, ki ne žuga drugim z obsojajočim prstom, temveč zvesta svoji naravi matere, čuti dolžnost iskati in zdraviti ranjene pare z oljem sprejemanja in usmiljenja; biti 'poljska bolnišnica', z odprtimi vrati za sprejem vsakega, ki trka in prosi pomoč ter podporo; še več, da gre iz svoje ograje k drugim z ljubeznijo in hodi skupaj z ranjenim človeštvom, da ga vključi in vodi k izvirom zveličanja.

Cerkev, ki uči in brani temeljne vrednote, a pri tem ne pozabi, da je »sobota ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Mr 2,27) in tudi, da je Jezus rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Torej Cerkev, ki vzgaja za resnično ljubezen, ki je sposobna premagati osamljenost, a pri tem ne pozabi na svoje poslanstvo dobrega Samarijana za ranjeno človeštvo.

Spomnim se sv. Janeza Pavla II., ki je rekel: »Zmoto in zlo je potrebno vedno obsoditi in se boriti proti njima, toda človeka, ki pade ali pogreši, je potrebno razumeti in ljubiti... Radi moramo imeti naš čas in pomagati človeku današnjega časa« (Govor italijanski katoliški akciji, 30. december 1978; Insegnamenti I (1978), 450). In Cerkev ga mora iskati, sprejeti in spremljati, saj Cerkev z zaprtimi vrati izda sama sebe in svoje poslanstvo, ker namesto, da je most, postane pregrada: Saj »vsi so namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate« (Heb 2,11).

V tem duhu prosimo Gospoda, da nas spremlja med sinodo in vodi svojo Cerkev na priprošnjo Blažene Device Marije in sv. Jožefa, njenega čistega ženina.

Angel Gospodov, nedelja, 7. oktober 2018
Evangelij današnje nedelje nam ponuja Jezusove besede o zakonski zvezi. Pripoved se začne s provokacijo farizejev, ki Jezusa sprašujejo, ali je možu dovoljeno odsloviti ženo, kakor je to bilo dovoljeno po Mojzesovi postavi. Jezus z modrostjo in oblastjo, ki ju ima od Očeta, Mojzesovo pravilo postavi na pravo mesto in zatrdi: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved.« Gre za dovoljenje, ki zamaši razpoke, nastale zaradi našega egoizma, a ne ustreza Stvarnikovemu prvotnemu namenu«.

Jezus nadaljuje s 1. Mojzesovo knjigo: »Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo.« In sklene: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Frančišek je zatrdil, da v prvotnem Stvarnikovem načrtu ni tega, da se moški poroči z žensko in če stvari ne gredo dobro, jo odslovi. Mož in žena sta namreč poklicana, da se spoznata, dopolnjujeta in si v zakonu od blizu pomagata.

Ta Jezusov nauk je zelo jasen in brani dostojanstvo zakona kot zveze ljubezni, ki vključuje zvestobo. Kar zakoncema omogoča, da ostaneta združena v zakonu, je ljubezen vzajemnega darovanja, ki je podprta s Kristusovo milostjo. Če pa v zakoncema prevlada individualni interes, lastno zadovoljstvo, njuna zveza ne bo mogla vzdržati.

Prav tako nas evangeljski odlomek z velikim realizmom spominja, da mož in žena, ki sta poklicana živeti izkušnjo odnosa in ljubezni, lahko storita boleča dejanja, ki povzročijo krizo. Jezus ne sprejme odslovitve in vsega tistega, kar lahko privede do poloma odnosa. In to zato, da potrdi Božji načrt, v katerem izstopata moč in lepota človeškega odnosa. Cerkev se po eni strani ne utrudi potrjevati lepote družine, kakor nam je bila izročena v spisih in s tradicijo; istočasno pa si prizadeva, da se konkretno čuti njena materinska bližina tistim, ki živijo zlomljene odnose ali pa jih živijo na trpeč in težak način.

Način delovanja samega Boga pri svojem nezvestem ljudstvu, kar smo mi, nas po papeževih besedah uči, da je ranjena ljubezen lahko ozdravljena od Boga preko usmiljenja in odpuščanja. Zato se od Cerkve v teh situacijah ne zahteva takoj in samo obsodba. Nasprotno, pred mnogimi bolečimi zakonskimi neuspehi, se Cerkev čuti poklicana živeti svojo navzočnost ljubezni, usmiljenja, razumevanja, da bi ranjena in izgubljena srca ponovno privedla k Bogu.  Prosimo Devico Marijo, da pomaga vsem zakoncem živeti in vedno obnavljati njihovo zvezo, začenši pri prvotnem Božjem daru.