Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Elizabete Ogrske

Dragi bratje in sestre!
Danes vam želim spregovoriti o eni izmed srednjeveških žena, ki je zbudila ogromno zanimanja; gre za sv. Elizabeto Ogrsko, ki je znana tudi kot Elizabeta Turingijska.

Turingijska princesa
Rodila se je leta 1207, zgodovinarji pa niso enotni glede kraja rojstva. Njen oče je bil Andrej II., bogat in mogočen ogrski kralj, ki se je zato, da bi okrepil politične vezi, poročil z nemško grofico Gertrudo von Andechs-Merania, sestro sv. Hedvike, žene šlezijskega vojvoda. Elizabeta je živela na ogrskem dvoru samo prva štiri leta svojega otroštva skupaj s sestro in tremi brati. Rada se je igrala, poslušala glasbo in plesala; zvesto je molila svoje molitvice in kazala posebno pozornost do ubogih, ki jim je pomagala z lepo besedo ali s prijaznim dejanjem.

Njeno srečno otroštvo se je iznenada prekinilo, ko so iz daljne Turingije prišli vitezi, da bi jo odpeljali na novi dom v osrednji Nemčiji. Po navadah tistega časa se je namreč njen oče odločil, da bo Elizabeta postala turingijska princesa. Tamkajšnji landgraf oziroma deželni grof je bil eden najbogatejših in najvplivnejših evropskih vladarjev z začetka 13. stoletja in njegov grad je bil središče blišča in kulture. Za praznovanji in navidezno slavo pa so se skrivale ambicije fevdalnih gospodov, ki so bili pogosto v medsebojnih vojnah in sporih s kraljevskimi in cesarskimi oblastmi. V takih razmerah je deželni grof Herman rade volje sprejel zaroko med sinom Ludvikom in ogrsko princeso. Elizabeta je zapustila domovino z bogato doto in velikim spremstvom, vključno z osebnimi služabnicami – dve izmed njih sta ostali njeni zvesti prijateljici vse do konca. Ti sta nam ohranili dragocene podatke o otroštvu in življenju svetnice.

Po dolgem potovanju so dospeli do Eisenacha in se povzpeli v utrdbo Wartburg, mogočen grad nad mestom. Tam so obhajali zaroko med Ludvikom in Elizabeto. V letih, ki so sledila, se je Ludvik uril v viteških veščinah, Elizabeta pa se je s svojimi spremljevalkami učila nemško, francosko, latinsko, glasbo, književnost in vezenje. Čeprav so za zaroko stali politični razlogi, se je med mladima porodila pristna ljubezen, ki sta jo poživljala vera in hrepenenje po spolnjevanju božje volje. Pri 18 letih je Ludvik po očetovi smrti zavladal nad Turingijo. Elizabeta je tedaj postala tarča prikritih kritik, ker se njeno vedenje ni ujemalo z dvornim življenjem. Tako tudi poročna slovesnost ni bila razsipna in je bil del stroškov za pojedino namenjen ubogim. V svojem globokem čutenju je Elizabeta videla protislovje med izpovedano vero in premalo krščanskim ravnanjem. Polovičarstva ni prenesla. Ko je nekoč na praznik Marijinega vnebovzetja vstopila v cerkev, si je vzela krono z glave in jo položila h križu ter se z zakritim obličjem poklonila do tal in tako ostala dalj časa. Ko jo je tašča zaradi tega kregala, ji je odgovorila: »Kako bi mogla jaz, uboga stvar, še naprej nositi krono zemeljskega dostojanstva, ko vidim svojega kralja Jezusa Kristusa kronanega s trnjem?« Kakor se je vedla pred Bogom, se je vedla tudi pred podložniki. V Izrekih štirih služabnic najdemo tole pričevanje: »Ni zaužila jedi, če se prej ni prepričala, da prihajajo z moževe posesti in s pravično pridobljenih zemljišč. Medtem ko se je odrekala krivično pridobljenim dobrinam, se je trudila tudi za povračilo tistim, ki so prestali nasilje« (št. 25 in 37). Pravi zgled za tiste, ki si nadevajo vlogo voditeljev: oblast je treba na vsaki ravni izvajati kot služenje pravičnosti in ljubezni v nenehnem iskanju skupnega dobrega.

Dela usmiljenja
Elizabeta je vztrajno opravljala dela usmiljenja: dajala je jesti in piti tistim, ki so potrkali na njena vrata, poskrbela za obleko, plačevala dolgove, skrbela za bolne, pokopavala mrtve. Pogosto je šla s svojimi služabnicami dol z gradu v hiše revežev, jim nosila kruh, meso, moko in druga živila. Osebno je izročala jedi in pozorno pregledovala obleko in ležišča ubogih. Zaradi tega ravnanja so jo zatožili možu, ki ne le da ni bil nezadovoljen, ampak je odgovoril tožnikom: »Dokler mi ne proda gradu, sem čisto zadovoljen!« Sem umeščajo tudi čudež s kruhom, ki se je spremenil v vrtnice. Ko je Elizabeta šla po cesti s predpasnikom, polnim kruha za reveže, je srečala moža, ki jo je vprašal, kaj nosi. Odgrnila je predpasnik in namesto kruha so se pokazale veličastne vrtnice. To znamenje ljubezni in dobrote je na slikah sv. Elizabete pogosto upodobljeno.

Njen zakon je bil resnično srečen. Elizabeta je pomagala soprogu, da je razvil svoje človeške vrline do nadnaravne ravni, on pa je v zameno branil velikodušnost svoje žene do revežev in njeno versko življenje. Ko so Ludvika vedno bolj občudovali zaradi ženine močne vere, ji je v zvezi z njeno pozornostjo do ubogih rekel: »Draga Elizabeta, Kristusa si umila, nasitila in zanj poskrbela.« Jasno pričevanje, kako vera in ljubezen do Boga in bližnjega krepita družinsko življenje in še utrjujeta zakonsko zvezo.

Mladi par je našel duhovno oporo v manjših bratih, ki so se leta 1222 razširili po Turingiji. Med njimi je Elizabeta izbrala za duhovnega voditelja brata Rogerija (Rüdigerja). Ko ji je pripovedoval zgodbo o spreobrnjenju mladega bogatega trgovca Frančiška Asiškega, se je Elizabeta še bolj navdušila za njegovo pot krščanskega življenja. Od tistega trenutka je še odločneje sledila Kristusu, ubogemu in križanemu, navzočemu v ubogih. Tudi ko se ji je rodil prvi sin, ki sta mu sledila še dva, naša svetnica ni nikoli opustila svojih dobrih del. Manjšim bratom je tudi pomagala, da so si v Halberstadtu zgradili samostan, kjer je brat Rogerij postal predstojnik. Duhovno vodstvo Elizabete je tako prevzel Konrad iz Marburga.

Izročitev Bogu
Težka preizkušnja je bilo slovo od moža konec junija 1227, ko se je Ludvik IV. pridružil križarskemu pohodu cesarja Friderika II. in opomnil ženo, da to zahteva staro izročilo turingijskih vladarjev. Elizabeta je odgovorila: »Ne bom te zadrževala. Vsa sem se izročila Bogu in zdaj mu moram dati še tebe.« Mrzlica je zdesetkala čete in tudi Ludvik je zbolel in umrl v Otrantu septembra 1227, še pred vkrcanjem, ko mu je bilo komaj 27 let. Ko je Elizabeta to zvedela, jo je hudo prizadelo in se je umaknila v samoto, potem pa se je, okrepljena z molitvijo in potolažena v upanju, da ga bo spet videla v nebesih, začela ukvarjati z zadevami kraljestva. Čakala pa jo je še ena preizkušnja: svak se je polastil oblasti nad Turingijo in se razglasil za pravega Ludvikovega dediča ter obtožil Elizabeto, da je pobožna ženička, ki ni sposobna vladati. Mlado vdovo so skupaj s tremi otroki izgnali z gradu Wartburg in si je morala iskati novega zatočišča. Samo dve od njenih služabnic sta ostali ob njej, jo spremljali in poskrbeli, da so se za otroke zavzeli in jih sprejeli Ludvikovi prijatelji. Elizabeta pa je hodila od vasi do vasi, delala, kjer so jo sprejeli, pomagala bolnikom, predla in šivala. Med to kalvarijo, ki jo je prenašala z močno vero, potrpežljivostjo in predanostjo Bogu, je nekaj sorodnikov, ki so ji ostali zvesti in so imeli svakovo vlado za protipravno, vrnili njenemu imenu vso čast. Tako je Elizabeta v začetku 1228 lahko dobila ustrezne dohodke in se umaknila v družinski grad v Marburgu, kjer je bival tudi njen duhovni voditelj brat Konrad. Ta je sporočil papežu Gregoriju IX. o naslednjem dogodku: »Na veliki petek 1228 je Elizabeta v navzočnosti nekaj bratov in sorodnikov položila roke na oltar v kapeli svojega mesta Eisenacha, kjer je sprejela manjše brate, se odpovedala lastni volji in vsem nečimrnostim sveta. Hotela se je odpovedati tudi vsej svoji posesti, a sem jo od tega odvrnil zaradi ljubezni do revežev. Kmalu zatem je zgradila bolnišnico, sprejemala bolnike in onemogle ter za svojo mizo stregla najbolj bednim in zapuščenim. Ko sem jo zaradi tega pograjal, je Elizabeta odgovorila, da je od revežev prejemala posebno milost in ponižnost« (Epistula magistri Conradi, 14–17).

Iz te trditve lahko razberemo nekakšno mistično izkustvo, podobno tistemu, ki ga je doživel sv. Frančišek: asiški ubožec je namreč v svoji oporoki zatrdil, da mu je pri služenju gobavcem tisto, kar se mu je prej zdelo odvratno, spremenilo v sladkost za dušo in telo (Testamentum, 1–3). Elizabeta je preživela zadnja tri leta v bolnišnici, ki jo je sama ustanovila, stregla bolnikom in bedela pri umirajočih. Vedno je skušala opravljati najnižja in najtežavnejša dela. Postala je tako rekoč posvečena žena sredi sveta (soror in saeculo) in je s svojimi prijateljicami, oblečenimi v siva oblačila, ustanovila redovno skupnost. Ni naključje, da je zavetnica samostanskega tretjega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda.

Novembra 1231 je zbolela za hudo vročico. Ko se je razširila vest o njeni bolezni, je prihitelo ogromno ljudi, da bi jo videli. Po kakih desetih dneh je zaprosila, naj zapro vrata, da bi lahko ostala sama z Bogom. Ponoči 17. novembra je mirno zaspala v Gospodu. Pričevanj o njeni svetosti je bilo toliko in so bila takšna, da jo je že štiri leta zatem papež Gregor IX. razglasil za svetnico; še istega leta je bila posvečena lepa cerkev, zgrajena njej v čast v Marburgu (prvo zunaj Nemčije je komaj 20 let po njeni smrti v Slovenj Gradcu posvetil njen stric; op. prev.).

Dragi bratje in sestre! Sv. Elizabeta nam kaže, kako vera in prijateljstvo s Kristusom ustvarjata čut za pravičnost, za enakost vseh, za pravice drugih; kako ustvarjata ljubezen in dobroto. In iz te dobrote se rojeva tudi upanje, gotovost, da nas ljubi Kristus in da nas pričakuje Kristusova ljubezen ter nas usposablja za posnemanje Kristusa in za to, da v drugih vidimo Kristusa. Sv. Elizabeta nas vabi, da znova odkrijemo Kristusa in ga vzljubimo, da imamo vero in tako najdemo pravo pravičnost in ljubezen pa tudi veselje, da se bomo nekega dne potopili v božjo ljubezen, v večno veselje z Bogom. Hvala.
Prevedel br. Miran Špelič