Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 1. adventno nedeljo
Jer 33,14-16
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši. Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: »Gospod, naša pravičnost.«
1Tes 3,12-4,2
Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse, prav kakor jo čutimo mi do vas, da bi tako utrdil vaša srca, da bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi. Amen. Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu.
Lk 21,25-28.34-36
Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«
»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka, kajti prišel bo nad vse, ki prebivajo na površju vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se mora zgoditi, in obstati pred Sinom človekovim.«
Razlaga cerkvenih očetov
V Didahe (v Nauku dvanajsterih apostolov) je takole rečeno: »Čujte nad svojim življenjem; naj ne ugasnejo vaše svetilke in naj se ne razvežejo pasovi z vaših ledij, ampak bodite pripravljeni. Ne veste namreč za uro, v kateri pride naš Gospod. Zbirajte se pogosto in iščite, kar koristi vašim dušam; kajti ves čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku popolni.
V poslednjih dneh se bodo namreč pomnožili krivi preroki in kvarljivci. Jagnjeta se bodo spreminjala v volkove in ljubezen se bo sprevrgla v sovraštvo. Ker bo narastla hudobija (anomia, nepostavnost), bodo ljudje drug drugega sovražili, preganjali in izdajali; in takrat se bo pojavil zapeljivec sveta, kakor da bi bil Sin Božji. Delal bo znamenja in čudeže in zemlja bo dana v njegove roke in izvršil bo hudodelstva, kakršnih ni bilo od začetka sveta. Takrat bo ves človeški rod vstopil v ogenj preizkušnje in mnogi se bodo pohujšali in se pogubili; tisti pa, ki bodo vztrajali v svoji veri, bodo rešeni tudi iz samega groba. In takrat se bodo prikazala znamenja resnice: najprej znamenje odprtih nebes, potem znamenje doneče trombe in kot tretje znamenje vstajenja mrtvih. Seveda ne vseh, ampak kakor je bilo rečeno: »Prišel bo Gospod in z njim vsi sveti.« Takrat bo svet videl Gospoda, ki bo prišel na oblakih neba.«
Misli Benedikta XVI.
S to nedeljo začenjamo po Božji milosti novo bogoslužno leto, v katero vstopimo z adventom, časom priprave na Gospodovo rojstvo. Drugi vatikanski koncil je v konstituciji o bogoslužju zatrdil, da Cerkev 'v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo' (Sacrosanctum Concilium 102).
To je resničnost bogoslužnega leta, videnega, če tako rečemo, 'z Božje strani'. Kaj pa s človekove strani, s strani zgodovine in družbe? Kakšen pomen lahko ima? Na to nam odgovarja ravno pot adventa, ki jo danes začenjamo. Današnji svet potrebuje predvsem upanje in to tako ljudstva, ki so na poti razvoja, kakor tista, ki so ekonomsko razvita. Vedno bolj se namreč zavedamo, da se nahajamo na isti barki in se lahko rešimo le skupaj. Predvsem pa nam postaja jasno, ko gledamo kako propadajo lažne gotovosti, da potrebujemo upanje, ki mu res lahko zaupamo. To pa lahko najdemo samo v Kristusu, ki je, kakor pravi Pismo Hebrejcem: »včeraj in danes, isti tudi na veke« (Heb 13,8). Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali. On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam ponuja Božjo trdnost. Je namreč 'meso' kot mi in 'skala' kakor Bog. Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem evangeliju. Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In to upanje potrebuje vsako človeško bitje.
Na kratko še razmislimo o pomenu besede 'advent', ki jo lahko prevedemo kot 'navzočnost' oziroma 'prihod'. V antičnem svetu so uporabljali ta izraz, ko so hoteli naznaniti prihod nekega funkcionarja ali pa obisk kralja oziroma cesarja v neko pokrajino. Je pa ta izraz označeval tudi prihod božanstva, ki pride na dan iz skritosti, da se razodene z močjo oziroma se pojavi med obhajanjem njenega kulta. Kristjani so prevzeli besedo 'advent', da bi izrazili svoj odnos do Jezusa Kristusa. Jezus je namreč Kralj, ki je vstopil v to našo ubogo pokrajino, imenovano zemlja, da bi vsem povrnil vid. Praznovanja njegovega prihoda se udeležujejo vsi, ki Vanj verujejo in ki v bogoslužnem zboru verujejo v njegovo navzočnost. Z besedo advent se hoče izraziti, da je Bog tu, da se ni umaknil s sveta in nas pustil samih. Četudi ga ne moremo videti in otipati kakor s čutili zaznane resničnosti, pa je On tukaj ter nas obiskuje na različne načine.
Dragi prijatelji, advent je čas navzočnosti in pričakovanja večnosti. Zaradi tega je še posebej čas veselja, ponotranjenega veselja, ki ga nobeno trpljenje ne more izbrisati. Veselje zaradi dejstva, da je Bog postal otrok. To veselje, v nas nevidno navzoče, nas opogumlja, da z zaupanjem gremo naprej. Devica Marija je zgled in podpora tega notranjega veselja, saj nam je bilo po njej podarjeno dete Jezus. Naj nam Ona, zvesta učenka svojega Sina, izprosi milost, da bomo ta bogoslužni čas preživeli budni in v pričakovanju dejavni. Amen.
Dragi bratje in sestre! Cerkev danes začenja novo bogoslužno leto. Prvo obdobje na tej poti je adventi čas, ki ga po rimskem obredu pred Gospodovim rojstvom oziroma skrivnostjo učlovečenja, sestavljajo štirje tedni. Beseda 'advent' pomeni 'prihod' ali 'navzočnost'. V antičnem svetu so s to besedo označevali obisk kralja ali cesarja v neko pokrajino. V krščanskem izrazoslovju pa se nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa. Prvi je ravno učlovečenje, drugi pa je njegov veličastni prihod ob koncu časov. Ta dva dogodka, ki sta časovno ločena med sabo in nam ni dano vedeti koliko, pa sta v globini povezana, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem uresničil tisto preobrazbo človeka in vesolja, ki je končni cilj stvarstva. Toda preden bo konec, je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, kakor pravi Jezus v Markovem evangeliju. Gospodov prihod se nadaljuje in svet je potrebno prekvasiti z njegovo navzočnostjo. Pri tem stalnem Gospodovem prihodu v oznanjevanju evangelija, je potrebno naše nenehno sodelovanje. Cerkev, ki je kot Nevesta, zaročenka Božjega križanega in vstalega Jagnjeta (prim. Raz 21,9), v povezanosti s svojim Gospodom, sodeluje pri tem Njegovim prihodu, s katerim se že začenja njegov veličastni prihod.
K temu nas kliče današnja Božja Beseda, ki zarisuje način obnašanja, s katerim bomo pripravljeni za Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus pravi svojim učencem: 'Varujte se, da vaša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi... Zato čujte in vsak čas molite' (Lk 21,34.36). Torej treznost in molitev. K temu apostol Pavel dodaja povabilo 'k rasti in k preobilju v ljubezni' med nami in do vseh, da bodo naša srca trdna in neoporečna v svetosti (prim. 1Tes 3,12-13). Sredi svetovnih preobratov in puščav ravnodušnosti ter materializma sprejemajo kristjani Božje zveličanje ter zanj pričujejo z drugačnim načinom življenja, kakor mesto, ki je postavljeno na goro. 'Tiste dni' naznanja prerok Jeremija, 'bo Jeruzalem prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: 'Gospod', naša pravičnost' (Jer 33,16). Skupnost vernikov je namreč znamenje Božje ljubezni, njegove pravičnosti, ki je v sedanji zgodovini že navzoča in delujoča, ki pa še ni v polnosti uresničena in jo je zato potrebno nenehno pričakovati, zanjo prositi ter jo pogumno ter s potrpežljivostjo iskati.
Devica Marija s svojim poslušanjem Boga, z globoko željo izpolnjevati njegovo voljo ter z veselim služenjem bližnjemu, v polnosti uteleša duha adventa. Pustimo se ji voditi, da nas Bog, ki prihaja, ne najde zaprtih vase ali raztresenih, temveč bo lahko v vsakem od nas vsaj malo razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.
Misli papeža Frančiška
Bangui, homilija, nedelja, 29. november 2015
O nekaterih značilnostih Božjega zveličanja nam govorijo današnja bogoslužna besedila. Predstavljajo oporne točke, ki nas vodijo pri našem poslanstvu. Sreča, ki jo obljublja Bog, je oznanjena z izrazi pravičnosti. Advent je čas, da pripravimo svoja srca za sprejem Zveličarja, edinega Pravičnega in edinega Sodnika, ki lahko vsakemu nameni tisto usodo, ki si jo zasluži. Mnoge moške in ženske žeja po spoštovanju, pravičnosti, nepristranskosti, ne da bi pri tem videli pozitivna znamenja na obzorju. In k tem Gospod prihaja in jim daje dar svoje pravičnosti. Prihaja in daje rodovitnost našim osebnim in kolektivnim zgodbam, našemu razočaranemu upanju in našim nerodovitnim željam. Pošilja nas oznanjat, predvsem tistim, ki so zatirani od mogočnežev tega sveta, ter tudi tistim, ki jočejo pod težo svojih grehov. Bog je Pravičnost in zato smo mi, kristjani poklicani biti na svetu obrtniki miru, ki je postavljen na pravičnost.
Božje zveličanje, ki ga pričakujemo, ima prav tako okus po ljubezni. Ko se pripravljamo na božič, se ponovno podajamo na pot Božjega ljudstva, da bi sprejeli Sina, ki prihaja in nam hoče razodeti, da Bog ni samo Pravičnost, ampak je tudi in predvsem Ljubezen. Vsepovsod, predvsem pa tam, kjer vladajo nasilje, sovraštvo, krivica in preganjanje, so kristjani poklicani dati pričevanje o tem Bogu, ki je Ljubezen. Kot svojo molitev hočem izreči Pavlove besede: »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse« (1 Tes 3,12).
Božje zveličanje ima lastnost nepremagljive moči. Potem, ko je Jezus svojim učencem opisal znamenja, ki bodo naznanila njegov prihod, je dodal: »Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje« (Lk 21,28). Krščansko pričevanje mora premišljevati o tej nezaustavljivi moči, o kateri govori evangelij. Jezus želi tudi sredi nezaslišanih razdejanj pokazati svojo moč, svojo neprimerljivo slavo in svojo moč ljubezni, ki se pred ničemer ne umakne, ne pred razmajanim nebom, ne pred gorečo zemljo, ne pred pobesnelim morjem. Bog je močnejši od vsega. To prepričanje daje verniku vedrino, pogum in moč, da vztraja v dobrem sredi največjih tegob. Tudi kadar se dvignejo sile zla, morajo kristjani odgovoriti na poziv z dvignjeno glavo, pripravljeni zoperstaviti se v tej bitki, v kateri bo Bog imel zadnjo besedo. In ta beseda bo beseda ljubezni!
Angel Gospodov, nedelja, 2. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se začenja advent, bogoslužni čas, ki nas pripravlja na božič tako, da nas vabi naj dvignemo pogled in odpremo srce za sprejem Jezusa. V adventu ne živimo samo pričakovanje božiča, ampak smo tudi povabljeni, da prebudimo pričakovanje slavne Kristusove vrnitve – ko se bo vrnil ob koncu časov - ter se z doslednimi in pogumnimi odločitvami pripravljamo na končno srečanje z Njim. Spominjamo se božiča in pričakujemo slavno Kristusovo vrnitev in tudi naše osebno srečanje, torej dan, ko nas bo Gospod poklical.
V teh štirih tednih smo poklicani iziti iz sprijaznjenega in suženjsko vdanega načina življenja ter iziti tako, da gojimo upanje in gojimo sanje po novi prihodnosti. Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 21,25-28.34-36) je ravno v tej smeri in nas opozarja, naj se ne pustimo potlačiti sebičnemu stilu življenja ali krčevitemu vsakodnevnemu ritmu. Še posebej ostro odmevajo Jezusove besede: »Varujte se, varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma... Zato čujte in vsak čas molíte« (vv. 34.36).
Biti čuječi in moliti. Poglejte, kako preživeti ta čas od danes do božiča. Biti čuječi in moliti. Notranji spanec se porodi iz tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo bolečino, torej vedno se vrteti okoli samih sebe. To pa utrudi, to postane nadležno, to zapira pred upanjem. V tem je korenina toposti in lenobnosti, o katerima govori evangelij. Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da pogledamo izven nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe ljudi, bratov in za željo po novem svetu. To je želja tolikih ljudstev, ki jih muči lakota, krivičnost in vojna. To je želja revnih, slabotnih, zavrženih. Ta čas je priložnost, da odpremo svoje srce in si zastavimo konkretna vprašanja, kako in za koga živimo svoje življenje.
Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev. »Vzravnajte se in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje«, opozarja Lukov evangelij. Gre za to, da se dvignimo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce k Jezusu, ki prihaja. Vstane se, ko se pričakuje nekoga. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo. Moliti, pričakovati Jezusa, odpreti se drugim, biti budni in ne zaprti sami vase. Toda če razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da naredim to in to, da pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakovati v molitvi, ki je tesno povezana z čuječnostjo.
Katero pa je obzorje našega molitvenega pričakovanja? V Svetem pismu ga predvsem nakazujejo glasovi prerokov. Danes je Jeremijev, ki govori zaradi izgnanstva težko preizkušenemu ljudstvu in ki je v nevarnosti, da izgubi svojo identiteto. Tudi mi kristjani, ki smo prav tako Božje ljudstvo, tvegamo, da »se posvetimo« in izgubimo svojo identiteto, še več, da »poganiziramo« krščanski stil življenja. Zaradi tega potrebujemo Besedo Boga, ki nam po preroku naznanja: »Glej, pridejo dnevi, ko izpolnim obljubo… Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi« (Jer 33,14-15). Ta pravična mladika je Jezus, ki prihaja in ga mi pričakujemo.
Devica Marija, ki nam prinaša Jezusa, žena pričakovanja in molitve, naj nam pomaga okrepiti upanje v obljube svojega Sina Jezusa, da bomo doživeli, kako tudi med stiskami zgodovine Bog ostaja vedno zvest ter se poslužuje človeških zmot, da bi pokazal svoje usmiljenje.
