Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva

Dan 7,13-14

V nočnih videnjih sem gledal:
Glej, z oblaki neba
je prihajal nekdo kakor Sin človekov;
dospel je do Pradavnega
in privedli so ga predenj.
Dana mu je bila oblast,
čast in kraljestvo,
in vsa ljudstva, narodi in jeziki
so mu služili.
Njegova oblast je večna oblast,
ki ne preide,
in njegovo kraljestvo,
ki ne bo uničeno.

Raz 1,5-8

Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride, in od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.

Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko,
tudi tisti, ki so ga prebodli,
in zaradi njega se bodo bíli na prsi
vsi narodi na zemlji.
Da, amen.

Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.

Jn 18,33-37

Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš: Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin takole razlaga Jezusove besede »Moje kraljestvo ni od tega sveta«: »On ne pravi, da ni v tem svetu, ampak da ni 'od tega sveta'. Verniki so v svetu, pa niso od  tega sveta. Od sveta je namreč vsak človek, ker je stvaritev in potomec Adamovega rodu, omadeževan z grehom, a ni več od tega sveta od trenutka, ko je prerojen v Kristusu.« Sv. Ciril Jeruzalemski namreč pravi: »Mi ne oznanjamo samo prvega Kristusovega prihoda, temveč tudi drugega, ki bo veliko lepši od prvega. Prvi je bil namreč razodetje trpljenja, drugi pa nosi pečat božjega kraljevanja. Med prvim je bil podvržen ponižanju križa, pri drugem pa ga bo obdajala množica angelov ter ga slavila.«

Misli Benedikta XVI.

Med homilijo je Benedikt XVI. izhajajoč iz odlomka Janezovega evangelija, ko Pilat zaslišuje Jezusa in ga vpraša: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33), razložil razliko med politično nadvlado ter zemeljskim kraljestvom in Božjim kraljestvom ter Kristusovim kraljevanjem.

Jezus je namreč med vsem svojim javnim delovanjem skušal razložiti in pokazati, da je Božje kraljestvo in njegovo mesijansko poslanstvo drugačno, kot so ga pričakovali Judje in tudi apostoli. Posebej jasno je to postalo po pomnožitvi kruha, ko je množica drugače razumela znamenje, ki ga je Jezus storil in ga je hotela postaviti za kralja. Jezus pa se je umaknil na samoten kraj in zatem jasno usmeril svoj pogled ter korak proti Jeruzalemu in Golgoti, saj je Božje kraljestvo popolnoma drugačno od zemeljskih kraljestev.

Zaradi tega je pred neoboroženim, krhkim in ponižanim človekom, kot je bil Jezus, oblastnik, kot je bil Pilat, začuden obstal. Začuden je bil nad tem, ker je slišal govoriti o kraljestvu služabnikov in je zato postavil vprašanje, ki se mu je zdelo paradoksalno: 'Torej si ti vendarle kralj?' Kakšen kralj bi lahko bil ta človek, ki je v takšnem stanju? Toda Jezus mu je potrdil: 'Ti to praviš; Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas' (Jn 18,37). Jezus govori o kralju, o kraljestvu, toda poudarek ni na nadvladi,  temveč na resnici... Jezus je prišel, da bi razodel ter prinesel novo kraljevanje, tisto Božje. Prišel je, da bi pričeval za resnico, da je Bog ljubezen (prim. 1Jn 4,8.16) in da hoče vzpostaviti kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kdor je odprt za ljubezen, prisluhne temu pričevanju ter ga z vero sprejme in vstopi v Božje kraljestvo.

Vam dragi in častitljivi bratje kardinali, še posebej pri tem mislim na tiste, ki sem jih včeraj umestil, je zaupana ta zahtevna odgovornost, da  z resnico pričujete za Božje kraljestvo. To pomeni, da vedno postavljate na prvo mesto Boga ter njegovo voljo in ne koristi tega sveta ter njegovo oblast. Posnemajte Jezusa, ki je pred Pilatom, v tako ponižujočem stanju, kot je opisano v evangeliju, razodel svojo slavo, to je ljubezen do konca, ko je za ljubljene osebe daroval svoje življenje. To je razodetje Jezusovega kraljestva. Zato s skupnim srcem enodušno molimo: 'Advenitat regnum tuum' (Pridi k nam tvoje kraljestvo). Amen.

Današnji praznik je postavljen na konec bogoslužnega leta ter povzema Kristusovo skrivnost 'prvorojenega med umrlimi ter vladarja nad vsemi mogočniki zemlje' in tako odpre naš pogled k polnemu uresničenju Božjega kraljestva, ko bo Bog ves v vseh (prim. 1Kor 15,28). Sv. Ciril Jeruzalemski namreč pravi: 'Mi ne oznanjamo samo prvega Kristusovega prihoda, temveč tudi drugega, ki bo veliko lepši od prvega. Prvi je bil namreč razodetje trpljenja, drugi pa nosi pečat božjega kraljevanja. Med prvim je bil podvržen ponižanju križa, pri drugem pa ga bo obdajala množica angelov ter ga slavila'. Vse Jezusovo poslanstvo ter vsebina njegovega sporočila naznanjata Božje kraljestvo ter ga z znamenji in čudeži uresničujeta med ljudmi. Kot nas spominja 2. vatikanski koncil, se to kraljestvo kaže predvsem v osebi Jezusa Kristusa (Lumen gentium 5), ki ga je vzpostavil s svojo smrtjo na križu ter s svojim vstajenjem. S tem se je razodel kot Gospod in Mesija ter kot Duhovnik na veke. To Kristusovo kraljestvo je bilo zaupano Cerkvi, ki je 'kal' in njegov 'začetek' ter ima nalogo oznanjati in širiti ga v moči Svetega Duha med vsemi ljudstvi. Ob koncu za to določenega časa, bo Gospod izročil Kraljestvo Bogu Očetu in mu predstavil vse tiste, ki so živeli po zapovedi ljubezni.

Dragi prijatelji, vsi mi smo poklicani k nadaljevanju Božjega zveličavnega dela tako, da se spreobrnemo k evangeliju ter odločno začnemo hoditi za tistim Kraljem, ki ni prišel, da mi mu stregli, ampak da bi stregel in pričeval za resnico (prim. Mr 10,45; Jn 18,37). V tem smislu vas vabim, da molite za šest novih kardinalov, ki sem jih včeraj umestil, da bi jih Sveti Duh utrdil v veri in ljubezni ter jih napolnil s svojimi darovi, da bodo živeli to novo odgovornost v nadaljnji posvetitvi Kristusu in njegovemu kraljestvu. Ti novi člani kardinalskega zbora lepo predstavljajo vesoljno razsežnost Cerkve. So namreč pastirji Cerkva v Libanonu, Indiji, Nigeriji, Kolumbiji ter na Filipinih. Eden od njih pa že dolgo časa službuje pri Svetem sedežu.

Na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Današnji evangelij nam ponovno predstavi dramatično zasliševanje, med katerim je Pilat zasliševal Jezusa, ko mu je bil ta izročen z obtožbo, da si je prisvojil naziv 'judovski kralj'. Na vprašanja rimskega namestnika je Jezus z odgovori potrdil, da je kralj, toda ne od tega sveta (prim. Jn 18,36). On ni prišel, da bi gospodoval nad ljudstvi in ozemlji, temveč da bi ljudi osvobodil sužnosti greha ter spravil z Bogom. Zato je dodal: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, ki je iz resnice rojen, posluša moj glas« (Jn 18,37).

Toda, kaj je ta 'resnica', za katero je Kristus prišel pričevat na svet? Vse njegovo bivanje razodeva, da je Bog ljubezen. To je torej resnica, za katero je On v polnosti pričeval z žrtvovanjem svojega življenja na Kalvariji. Križ je 'prestol,' s katerega je razodel plemenito kraljevanje Božje Ljubezni tako, da se je daroval v zadostitev za greh sveta in porazil gospodovanje 'vladarja tega sveta' (Jn 12,31) ter dokončno vzpostavil Božje kraljestvo. To Kraljestvo se bo v polnosti razodelo ob koncu časov, potem ko bodo podvrženi vsi sovražniki in kot zadnja smrt (prim. 1Kor 15,25-26).  Tedaj bo Sin izročil Kraljestvo Očetu in bo končno 'Bog vse v vsem' (1Kor 15,28). Pot za dosego tega cilja je dolga in ne dopušča bližnjic. Potrebno je namreč, da vsaka oseba svobodno sprejme resnico Božje ljubezni. On je namreč Ljubezen in Resnica, in tako ljubezen kot resnica se nikoli ne vsiljujeta. Trkata na vrata srca in razuma. In kamor smeta vstopiti, prineseta mir in veselje. Način Božjega kraljevanja je ta je njegov zveličavni načrt, ki je skrivnost v svetopisemskem pomenu, torej kot načrt, ki se postopoma razodeva skozi zgodovino.

Toda v čem je Jezusova kraljevska oblast? Nikakor ni takšna, kot je oblast kraljev in velikašev tega sveta, temveč je božja oblast, ki daje večno življenje, osvobaja od zla ter porazi nadvlado smrti. Torej je oblast Ljubezni, ki zna iz zla izluščiti dobro, omehčati otrdelo srce, prinesti mir v najhujši spor, prižgati upanje v najgostejši temi. To kraljestvo milosti, se nikoli ne uveljavi s silo, temveč spoštuje našo svobodo. Kristus je prišel, da bi pričeval za resnico (prim. Jn 18,37), kot je to izjavil pred Pilatom. Kdor sprejme njegovo pričevanje se postavi pod njegovo 'zastavo', če se izrazimo s podobo ljubo sv. Ignaciju Loyolskemu. Vsaka vest torej neizogibno stoji pred izbiro: za kom hočem hoditi? Za Bogom ali hudičem? Za resnico ali lažjo? Izbira Kristusa pa ne zagotavlja uspeha glede na merila tega sveta, pač pa zagotavlja mir in veselje, ki ju lahko samo On da. To potrjuje v vseh obdobjih izkušnja tolikih mož in žena, ki so se v Kristusovem imenu, v imenu resnice in pravičnosti, znali upreti dobrikanju dvoličnosti zemeljskih oblasti ter celo z mučeništvom zapečatili svojo zvestobo.

Devica Marija je bila na edinstven način pridružena temu Kristusovemu kraljevanju. Njo, ponižno nazareško dekle, je Bog prosil, da bi postala Mati Mesija. Marija je z vsem svojim bitem odgovorila na ta klic in s tem pridružila svoj brezpogojni 'da', 'daju' sina Jezusa ter s tem postala z Njim pokorna vse do žrtvovanja.  Zaradi tega jo je Bog povišal nad vse stvari in Kristus jo je okronal kot Kraljico nebes in zemlje. Cerkev in vse človeštvo izročimo njeni priprošnji, da bi Božja ljubezen lahko kraljevala v srcih vseh in bi se tako izpolnil Božji načrt pravičnosti in miru.

Kličimo varstvo Svete Marije na vsakega od njih ter nad vernike, ki so jim zaupani. Naj nam vsem Devica Marija pomaga živeti sedanji čas v pričakovanju Gospodove vrnitve in z vso močjo prositi Boga: 'Pridi k nam tvoje Kraljestvo' ter izpolnjevati tista dela luči, ki nas vedno bolj približujejo nebesom z zavestjo, da med nemirnimi dogodki zgodovine Bog nadaljuje z gradnjo svojega Kraljestva ljubezni.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 22. november 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja. V današnjem evangeliju zremo Jezusa, ko se pred Pilatom predstavi kot kralj kraljestva, ki »ni od tega sveta« (Jn 18,36). To ne pomeni, da je Kristus kralj nekega drugega sveta, temveč da je kralj na drugačen način, je kralj na tem svetu. Gre namreč za nasprotovanje dveh logik. Svetna logika, ki temelji na častihlepnosti, na tekmovalnosti in za ta boj uporablja orožje strahu, izsiljevanja in manipuliranja z vestjo. Evangeljska, to je Jezusova logika, pa se izraža v ponižnosti, v zastonjskosti ter se uveljavlja na tih, a učinkovit način z močjo resnice. Kraljestva tega sveta se včasih obdržijo z nasiljem, rivalstvom in zatiranjem, medtem ko je Kristusovo kraljestvo, »kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru« (glavna prošnja).

Kristus se je razodel kot kralj. Kdaj? Med dogodkom križa! Kdor gleda Kristusov križ, ne more ne videti presenetljivo zastonjskost ljubezni. Kdo med vami bi rekel: 'Oče, to je bil polom'. Ravno to, v polomu greha, greh je polom, v polomu človeške častihlepnosti, je zmagoslavje križa, je zastonjskost ljubezni, v polomu križa, je vidna ljubezen. In ta ljubezen, ki nam jo da Jezus, je zastonjska. Ko kristjan govori o sili in moči to pomeni, da se sklicuje na silo križa in moč Jezusove ljubezni. Ta ljubezen ostane trdna in nedotaknjena tudi, ko je zavržena in postane izpolnitev življenja, preživetega v popolni podaritvi samega sebe v prid človeštva. Na Kalvariji so se mimoidoči in voditelji posmehovali Jezusu pribitemu na križ in ga skušali: »Reši samega sebe in stopi s križa« (Mr 15,30), 'reši samega sebe'. Vendar pa je paradoksalno Jezusova resnica ravno to, kar so mu z zasmehovalnim tonom metali nasprotniki v obraz: »Samega sebe ne more rešiti!« (v. 31). Če bi Jezus stopil s križa, bi podlegel skušnjavi princa tega sveta, saj On ne more rešiti samega sebe ravno zato, da bi rešil druge.  Ravno zato, ker je dal svoje življenje za nas, zame. Ko rečemo, da je Jezus dal življenje za svet, je res. A je veliko lepše reči: »Jezus je dal svoje življenje zame«. Danes na trgu naj vsak v svojem srcu reče: »Dal je svoje življenje zame«, da bi rešil vsakega od nas naših grehov.

Kdo je to razumel? To je dobro razumel eden od dveh hudodelcev, ki sta bila z Njim križana, torej ta tako imenovani 'dobri razbojnik', ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). Bil je razbojnik, bil je pokvarjen, bil je tam obsojen na smrt zaradi vseh hudodelstev, ki jih je v svojem življenju storil. Vendar je v Jezusovi drži, v Jezusovi krotkosti videl ljubezen. In to je moč Kristusovega kraljestva, torej ljubezen. Zaradi tega nas Jezusovo kraljevanje ne tlači, temveč nas osvobaja naših slabosti in bede ter opogumlja naj hodimo po poti dobrega, po poti sprave in odpuščanja. Glejmo Kristusov križ in dobrega razbojnika in recimo vsi skupaj to, kar je rekel 'dobri razbojnik': »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Vsi skupaj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Prosimo Jezusa, ko smo slabotni, grešni, poraženi, da nas pogleda: »Ti si tam, ne pozabi name!«

Zaradi tolikih bridkosti, ki so na svetu ter zaradi preštevilnih ran na mesu človeštva, prosimo Devico Marijo, naj nas podpira pri našem prizadevanju posnemati Jezusa, našega Kralja, da bomo uresničevali njegovo kraljestvo z dejanji nežnosti, sočutja in usmiljenja.

Angel Gospodov, nedelja, 25. november 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Slovesni praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, ki ga obhajamo danes, je postavljen na konec bogoslužnega leta in spominja, da življenje stvarstva ne napreduje slučajno, temveč gre proti končnemu cilju, torej dokončnemu razodetju Kristusa, Gospoda zgodovine in vsega stvarstva. Zaključek zgodovine bo njegovo večno kraljestvo.

Današnji evangeljski odlomek (prim. Jn 18,33b-37) nam govori o tem kraljestvu, o Kristusovem kraljestvu, o Jezusovem kraljestvu, ko pripoveduje ponižujočo situacijo, v kateri se je znašel Jezus, potem ko je bil aretiran v Getsemaniju, zvezan, zasramovan, pripeljan pred jeruzalemske oblasti. In potem je bil pripeljan pred rimskega prokuratorja kot tisti, ki ogroža politično oblast s tem, da bi postal judovski kralj. Pilat je torej napravil preiskavo in ga je v dramatičnem zasliševanju dvakrat vprašal, če je kralj (prim. vv. 33b.37).

Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost.

Jezus nas danes prosi, naj pustimo, da bo On postal naš kralj. Kralj, ki nas je s svojo besedo, s svojim zgledom ter s svojim življenjem žrtvovanim na križu rešil iz smrti, ta kralj kaže pot izgubljenemu človeku, da novo luč našemu bivanju, zaznamovanemu z dvomi, s strahom in z vsakodnevnimi preizkušnjami. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

Devica Marija naj nam pomaga sprejeti Jezusa kot kralja našega življenja in širiti njegovo kraljestvo tako, da bomo pričevali za resnico, ki je ljubezen.