Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Andreja, apostola
Rim 10,9-18
Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.
Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh! Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi. Sprašujem: mar niso slišali? O, pač!
Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas
in do koncev sveta njihove besede.
Mt 4,18-22
Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in Andreja, njegovega brata. Metala sta mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je. Takoj sta pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pravi: »Takoj ko so zaslišali Jezusov klic, so učenci takoj zapustili svoje mreže. Kristus od nas pričakuje takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec razlaga: »Vsak učenec, ki se pridruži Kristusu mora nujno zapustiti te tri zemeljske navezanosti: dejanja mesa, materialne dobrine, roditelje.« Sv. Gregor Veliki gre pri razlagi še naprej: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih kdo ima, temveč tudi svojim najbolj notranjim željam.« Neznani pisec ponovno razlaga: »Jezus jih ne opazuje s fizičnega temveč z duhovnega vidika ter jih ne izbere kot apostole, temveč, da bodo lahko postali Apostoli.« Kromacij Oglejski pravi: »Izbral je nepismene, nevedne in nesposobne za poučevanje posameznike, da bi pokazal, kako je imela Božja milost sposobnost odpreti jim razum.« Neznani pisec zaključi: »Napravil jih je za ribiče ljudi, učitelje, da bi z mrežo Božje Besede ljudstvo popeljali daleč stran od tega varljivega sveta.«
Misli Benedikta XVI.
Kateheza Benedikta XVI. o sv. Andreju, apostolu
Dragi bratje in sestre! V zadnjih katehezah smo govorili o liku sv. Petra. Zdaj bomo, kolikor viri to dopuščajo, spoznavali nekoliko bliže tudi drugih enajst apostolov. Zato spregovorimo danes o bratu Simona Petra, sv. Andreju, ki je prav tako eden od dvanajsterih. Prva lastnost, ki vzbuja pozornost pri Andreju, je ime; ni hebrejsko ime, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Smo v Galileji, kjer sta grški jezik in kultura precej močno zastopana. Pri naštevanju apostolov je Andrej na drugem mestu - pri Mateju (10,1-4) in Luku (6,13-16) - oziroma na četrtem mestu pri Marku (3,13-19) in v Apostolskih delih (1,13-14). Vsekakor je imel znotraj prve krščanske skupnosti gotovo velik ugled.
V evangelijih so razločno poudarjene krvne vezi med Petrom in Andrejem, kakor tudi to, da ju Jezus skupaj pokliče. Tam beremo: »Ko je Jezus hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Reče jima: pridita, hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,18-19; prim. Mr 1,16-17). V četrtem evangeliju najdemo še naslednjo pomembno podrobnost: Andrej je bil najprej učenec Janeza Krstnika. To nam kaže, da je bil iščoč človek, mož, ki je pričakoval Izraelovo upanje in ki je hotel bližje spoznati Gospodovo besedo, resničnost navzočega Gospoda. Bil je zares mož vere in upanja. In nekega dne je slišal, da je Janez Krstnik označil Jezusa kot »jagnje božje« (Jn 1,36). Tedaj se je podvizal in je šel skupaj z drugim učencem, katerega ime ni omenjeno, za Jezusom, ki ga je Janez imenoval »jagnje božje«. Evangelist poroča: »Videla sta, kje stanuje in tisti dan ostala pri njem« (Jn 1,37-39). Andrej je torej doživljal dragocene trenutke tesne zaupnosti z Jezusom. Pripoved se nadaljuje s pomenljivo pripombo: »Andrej, brat Simona Petra, je bil eden od obeh, ki sta slišala Janezovo besedo in šla za Jezusom. Ta je srečal najprej svojega brata Simona in mu rekel: našli smo Mesija. Mesija pomeni prevedeno: Maziljenec (Kristus). Privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,40-42) in s tem takoj dokazal izreden apostolski duh. Andrej je bil torej prvi od apostolov, ki je bil poklican, naj hodi za Jezusom. Iz tega razloga ga liturgija bizantinske Cerkve časti z vzdevkom Protóklitos, kar pomeni »Prvopoklicani«. Gotovo je, da se tudi zaradi bratskega odnosa med Petrom in Andrejem rimska Cerkev in carigrajska Cerkev na poseben način čutita druga do druge kot sestrski Cerkvi. Da bi poudaril ta odnos, je moj predhodnik papež Pavel VI. leta 1964 vrnil znamenito relikvijo sv. Andreja, ki je bila do tedaj shranjena v vatikanski baziliki, pravoslavnemu metropolitu mesta Patras v Grčiji, kjer je bil po izročilu apostol križan.
Vrhu tega omenjajo evangeljska izročila Andrejevo ime zlasti v povezavi s tremi nadaljnjimi dogodki, po katerih moremo tega moža spoznati še nekoliko bolje. Prvi dogodek je pomnožitev kruha v Galileji. V tistem težavnem položaju je Andrej opozoril Jezusa na navzočnost dečka, ki je imel pri sebi pet ječmenovih hlebov in dve ribi: premalo – tako je ugotovil – za vse ljudi, ki so se zbrali na onem kraju (prim. Jn 6,8-9). Andrejev realizem zasluži, da ga posebej poudarimo. Andrej je videl dečka – in si rekel: »A kaj je to za toliko ljudi!« (pr.t.) - in opazil, da njegove pičle zaloge ne zadoščajo. Jezus pa je mogel storiti, da so zadostovale za množico ljudi, ki je prišla, da bi ga poslušala. Drugi dogodek se je zgodil v Jeruzalemu. Ko so šli iz mesta, je eden od učencev opozoril Jezusa, naj pogleda velikansko obzidje, ki je nosilo tempelj. Učenikov odgovor je bil presenetljiv. Rekel je, da od tega obzidja ne bo ostal kamen na kamnu. Tedaj ga je Andrej, skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, povprašal: »Povej nam, kdaj se bo to zgodilo in po kakšnem znamenju bomo spoznali, da je konec vsega tega blizu?« (Mr 13,1-4). Kot odgovor na to vprašanje je imel Jezus pomemben govor o razrušenju Jeruzalema in o koncu sveta ter je svoje učence pozval, naj pozorno berejo znamenja časa in ostanejo vedno čuječi. Iz tega pripetljaja moremo sklepati, da se nam ni treba bati, postavljati Jezusu vprašanja. Pač pa moramo biti hkrati pripravljeni, da sprejmemo nauke, ki nam jih daje, tudi presenetljive in težavne.
Evangeliji končno poročajo še o tretji Andrejevi pobudi. Prizorišče je spet Jeruzalem, malo pred pasijonom. K velikonočnemu prazniku – tako poroča Janez – so prišli v sveto mesto tudi nekateri Grki, verjetno gorečniki ali bogaboječi, da bi ob velikonočnem prazniku častili Izraelovega Boga. Andrej in Filip, oba apostola z grškim imenom, imata vlogo tolmača in posrednika te majhne skupine Grkov pri Jezusu. Gospodov odgovor na njuno vprašanje se zdi – kakor pogosto v Janezovem evangeliju – zagoneten, a prav s tem se izkazuje njegovo pomensko bogastvo. Jezus reče obema učencema in po njima grškemu svetu: »Prišla je ura, da bo poveličan Sin človekov. Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi bogat sad« (Jn 12,23-24). Kaj pomenijo te besede v tej povezavi? Jezus hoče reči: da, jaz in Grki se bomo srečali, a to srečanje ne bo preprost kratek pogovor med menoj in nekaterimi ljudmi, ki jih žene predvsem radovednost. Z mojo smrtjo, ki jo je mogoče primerjati s pšeničnim zrnom, ki pade v zemljo, bo prišla ura mojega poveličanja. Od moje smrti na križu bo izhajala velika rodovitnost: »mrtvo pšenično zrno« - simbol zame kot Križanega – bo v vstajenju postalo kruh življenja za svet; bo luč za ljudstva in kulture. Da, srečanje z grško dušo, z grškim svetom, se bo uresničilo v tisti globini, na katero kaže zgodba o pšeničnem zrnu, ki pritegne moči zemlje in nebes, ter postane kruh. Z drugimi besedami, Jezus preroško napoveduje Cerkev Grkov, Cerkev poganov, Cerkev sveta kot sad svoje pashe.
Zelo stara izročila vidijo v Andreju, ki je Grkom posredoval to besedo, ne le tolmača nekaterih Grkov pri pravkar omenjenem srečanju z Jezusom, marveč ga imajo za apostola Grkov v letih, ki so sledila binkoštnim dogodkom. Dajo nam vedeti, da je bil Andrej v svojem preostalem življenju Jezusov oznanjevalec in glasnik za grški svet. Peter, njegov brat, je prispel iz Jeruzalema prek Antiohije v Rim, da bi tu izpolnjeval svoje vesoljno poslanstvo. Andrej pa je bil apostol grškega sveta: tako se v življenju in v smrti kažeta kot resnična brata – in to pride simbolično do izraza v posebnem odnosu rimskega in carigrajskega škofovskega sedeža, ki sta zares sestrski Cerkvi. Neko kasnejše izročilo poroča, kakor že nakazano, o Andrejevi smrti v Patrasu, kjer je bil tudi on usmrčen s križanjem. V tisti pomembni uri pa je prosil, prav tako kakor njegov brat Peter, da bi bil pribit na križ, ki se razlikuje od Jezusovega križa. V njegovem primeru je šlo za križ v obliki X, to se pravi, križ z dvema diagonalno potekajočima tramovoma, ki se zato imenuje tudi »Andrejev križ«. Po podatkih starodavnega poročila iz začetka 6. stoletja, ki nosi naslov Andrejevo trpljenje, naj bi bil apostol tedaj rekel: »Bodi pozdravljen, o križ, ki si bil posvečen s Kristusovim telesom in bil okrašen z njegovimi udi, kakor z dragocenimi biseri. Preden je Gospod stopil nate, si vzbujal zemeljsko bojazen. Zdaj pa si obdan z nebeško ljubeznijo in te zato sprejemamo kot dar. Verujoči vemo o tebi, kako veliko veselje vsebuješ, kako velike darove pripravljaš. Zdaj prihajam k tebi gotov in poln veselja, da tudi mene z radostjo sprejmeš kot učenca tistega, ki je bil na tebe pribit. … O blaženi križ, ki si sprejel veličastvo in lepoto Gospodovih udov! … Sprejmi me, popelji me daleč proč od ljudi in me vrni mojemu Učitelju – da me bo po tebi sprejel tisti, ki me je po tebi odrešil. Bodi pozdravljen, o križ; da, bodi zares pozdravljen!«
Kakor vidimo prihaja tu na dan zelo globoka krščanska duhovnost, ki v križu ne vidi toliko mučilnega orodja kakor pa odlično sredstvo za popolno priličenje Odrešeniku, pšeničnemu zrnu, ki je padlo v zemljo. Iz tega moramo potegniti zelo pomemben nauk: naši križi vsebujejo vrednost, če jih gledamo in sprejemamo kot del Kristusovega križa, če jih doseže odsev njegove luči. Samo Kristusov križ oplemeniti tudi naše bolečine in jim daje njihov pravi smisel.
Apostol Andrej naj nas torej uči, da bomo voljno hodili za Jezusom (prim. Mt 4,20; Mr 1,18), vsem ljudem, ki jih srečujemo, z navdušenjem pripovedovali o njem in predvsem gojili odnos pristne zaupnosti z njim, v zavesti, da moremo samo v njem najti poslednji smisel svojega življenja in svoje smrti.
