Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. adventno nedeljo

Bar 5,1-9

Sleci si, prestolnica Jeruzalem, obleko žalovanja in nesreče
in si obleci lepoto slave, ki je od Boga na veke!
Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga,
ovenčaj glavo s pokrivalom slave Večnega!
Kajti Bog bo vsemu, kar je pod nebom, pokazal tvoj sijaj.
Imenovala se boš namreč z imenom, ki je od Boga na veke:
Mir pravičnosti in slava bogaboječnosti.
Vstani, Jeruzalem, stopi na višavo,
in ozri se proti vzhodu in poglej svoje otroke,
zbrane od sončnega zahoda do vzhoda na besedo Svetega
in vesele, da se jih je Bog spomnil.
Odšli so namreč od tebe peš,
in sovražniki so jih gnali,
Bog pa jih vrača k tebi
in jih nosi kakor kraljevi prestol.
Bog je namreč določil,
da se poniža vsaka visoka gora in večna vzpetina,
da se napolnijo doline in se zemlja vzravna,
da bo Izrael varno hodil v Božji slavi.
Pa tudi gozdovi in vsako dišeče drevo
bodo na Božji ukaz dajali Izraelu senco.
Bog bo namreč privedel Izraela z radostjo v svetlobi svoje slave,
z usmiljenjem in pravičnostjo, ki je od njega.

Flp 1,4-6.8-11

V sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. Prepričan sem, da bo on, ki je v vas dobro delo začel, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.

Lk 3,1-6

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu.« Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je zapisano v knjigi izrekov preroka Izaija:
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!
Vsaka dolina naj se napolni
in vsaka gora in hrib naj se zniža.
Kar je krivo, naj bo ravno
in razkopana pota naj bodo gladka.
In vse meso bo videlo Božje odrešenje.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor Veliki pravi: »S tem ko Luka postavi svojo pripoved v rimsko judovski zgodovinski kontekst, poudari, da je spust Božje Besede nad Janeza med kralji in duhovniki, pomemben dogodek zgodovine sveta in zgodovine zveličanja.« Sveti Ambrož, veliki milanski škof razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda.« Origen razlaga: »Jordan pomeni 'spust', saj se Božja reka za krst spušča iz Kristusa.« Sv. Gregor Veliki razlaga naprej: »Janez se je spustil k Jordanu in pridigal krst pokore, ki nas pripelje do odpuščanja grehov.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa k temu dodaja, da »je vera v Kristusa najvišja oblika skesanosti«, in sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Pripraviti pot Gospodu je isto kot obroditi sadove kesanja.« Origen to pojasni takole: »Gospodova pot je pot kateheze, je osebna pot življenja in dela Mesije, Jezusa, ki ni pot v 'dobesednem pomenu', temveč jo najdemo v srcu.« Sveti Avguštin pravi: »Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: 'V začetku je bila Beseda' (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca« (Govor 293,3).

Misli Benedikta XVI.

Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Pri tem dve stvari pritegneta našo pozornost. Prvo je obilno navajanje vseh političnih in verskih voditeljev Palestine leta 27/28 po Kristusu. Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Drugi element, ki ga je vredno omeniti po tem obsežnem zgodovinskem uvodu, je to, da postane subjekt pripovedi 'Božja Beseda', ki jo evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala na Janezu Krstniku.

Sveti Ambrož, veliki milanski škof, katerega god smo obhajali 7. decembra, razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. Poglejte, v čem je pomen tega: Božja Beseda je subjekt, ki premika zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Mesiju, zbere skupaj Cerkev. Jezus je ta Božja Beseda, ki je postala v Marijinem deviškem telesu meso. V njem se je Bog v polnosti razodel. Izrekel in dal nam je vse, saj je odprl svoje zaklade resnice in usmiljenja. Sveti Ambrož nadaljuje s svojo razlago: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

Dragi prijatelji, najlepši cvet, ki je vzklil iz Božje Besede je Devica Marija. Ona je prvina Cerkve, Božji vrt na zemlji. Toda, medtem ko je Marija Brezmadežna, pa je Cerkev potrebna nenehnega očiščenja, saj greh zalezuje vse njene člane. V Cerkvi nenehno poteka boj med puščavo in vrtom, med grehom, ki izsuši zemljo ter milostjo, ki jo namoči, da obrodi obilne sadove svetosti. Prosimo torej Gospodovo Mater, da nam pomaga med tem adventnim časom 'zravnati' naše poti ter se pustiti voditi Božji Besedi.

Bogoslužje adventnega časa še posebej predstavi dve osebnosti, ki sta pripravili Mesijev prihod: Devica Marija in Janez Krstnik. Danes nam sv. Luka predstavi to drugo osebnost z značilnostmi, ki se razlikujejo od drugih evangelistov. 'Vsi štirje evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika, ki ga predstavijo kot njegovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema osebnostnima in njunimi poslanstvi predstavil že prej... Že s spočetjem ter rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos.' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo, str. 23). Iz tega lahko razumemo, da Janez kot sin Zaharija in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, ni samo zadnji izmed prerokov, temveč predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom (prim. ibid.27-28). Luka pa tudi ovrže vsako pogosto mitsko branje evangelijev tako, da postavi Janezovo življenje v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!

Janez Krstnik je sebe označil kot 'glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!' (Lk 3,4). Glas izreka besedo, toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se pred tem spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi (prim. Lk 3,2). On ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Kristusu. Sveti Avguštin razlaga: 'Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: 'V začetku je bila Beseda' (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca' (Govor 293,3). Naša naloga je torej, da danes prisluhnemo temu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere, v skromni betlehemski votlini, Božje zveličanje (prim. Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno, da bomo Božič preživeli, ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.

Zaupajmo materinski priprošnji Marije, Device adventa, našo pot srečanja z Gospodom, ki prihaja, da bomo pripravljeni sprejeli v srce in tudi v vse svoje življenje, Emanuela, Boga z nami.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov nedelja, 6. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo adventno nedeljo nas bogoslužje postavi v šolo Janezu Krstniku, ki je pridigal »krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3). Morda se sprašujemo: Zakaj se moramo spreobrniti? Spreobrne se tisti, ki od ateista postane vernik, od grešnika postane pravičen, toda mi tega ne potrebujemo, mi smo že kristjani! Se smemo tako spraševati? Torej smo v redu? Toda to ni res!

Ko tako mislimo, se niti ne zavedamo, da se moramo ravno od te domišljavosti spreobrniti, da smo kristjani, da smo vsi dobri, da smo v redu in ravno od te domišljavosti se moramo spreobrniti, torej od stališča, da konec koncev je dobro tako in da ne potrebujemo spreobrnjenja. Poskušajmo se vprašati, če je res tako, da imamo v različnih situacijah in okoliščinah v sebi resnično Jezusova čutenja. Je res, da čutimo tako, kakor čuti Jezus? Na primer, ko utrpimo krivico ali žalitev, se odzovemo brez sovražnosti in odpustimo iz srca tistemu, ki se nam opraviči? Kako težko je odpusti! Kako težko je! To mi boš že plačal! Ta beseda prihaja iz notranjosti? Ko smo poklicani deliti z drugimi veselje in bolečino, resnično jočemo s tistim, ki joče in se veselimo s tistim, ki se veseli? Ko moramo izraziti svojo vero, zmoremo to storiti pogumno in preprosto, ne da bi se sramovali evangelija? Tako si torej lahko postavljamo številna vprašanja. Nismo v redu… vedno se moramo spreobrniti, da bomo imeli ista čutenja kot Jezus.

Krstnikov glas vpije tudi v današnjih puščavah človeštva. Kateri sta ti puščavi danes? Zaprt razum in trdo srce. Glas nas izziva, da se vprašamo, če resnično hodimo po pravi poti tako, da živimo po evangeliju. Tudi danes kakor takrat nas on opominja z besedami preroka Izaija: »Pripravite Gospodovo pot!« (v. 4). To je nujno povabilo, da odpremo srce in sprejmemo Božje zveličanje, ki nam ga nenehno, skoraj trmoglavo ponuja, saj nam želi, da smo prosti sužnosti greha. Toda besedilo še bolj razširi ta glas, saj napoveduje, da »bo vsak človek videl Božje zveličanje« (v. 6). Zveličanje je ponujeno vsakemu človeku, vsakemu ljudstvu, nihče ni izključen, vsakemu od nas. Nihče med nami ne more reči: »Sem že svetnik, popoln sem, sem že zveličan.« Ne. Vedno moramo sprejeti to ponudbo zveličanja, in zaradi tega je to leto Usmiljenja, torej zato, da bi šli naprej po tej poti zveličanja, po tej poti, ki nas jo je učil Jezus. Bog namreč želi, da bi se vsi ljudje zveličali po Jezusu Kristusu, edinem sredniku (prim. 1Tim 2,4-6).

Zaradi tega je vsak od nas poklican predstaviti Jezusa tistim, ki ga še ne poznajo. To ne pomeni prozelitizma. Ne, to je le odpiranje vrat. »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1Kor 9,16), pravi sv. Pavel. Če je Gospod Jezus nam spremenil življenje in ga spremeni vsakič, ko gremo k Njemu, kako ne bi čutili strasti predstaviti ga tistim, ki jih srečujemo na delu, v šoli, v stanovanjski zgradbi, v bolnišnici, na krajih, kjer se zbiramo? Če se ozremo naokoli, bomo našli osebe, ki bi bile pripravljene začeti ali ponovno začeti pot vere, če bi le srečale kristjane zaljubljene v Jezusa. Ne bi morali biti in ne bi lahko bili mi tisti kristjani? Izročam vam vprašanje: Sem res zaljubljen v Jezusa? Sem prepričan, da mi Jezus ponuja in mi daje zveličanje? In če sem zaljubljen, ga moram predstaviti drugim!Toda biti moramo pogumni, saj moramo ponižati gore ošabnosti in rivalstva, napolniti brezna, ki sta jih izkopala ravnodušnost in mlačnost, zravnati steze naše lenobe in našega popuščanja.

Naj nam Devica Marija, ki je Mati in ve kako to storiti, pomaga podreti pregrade in ovire, ki preprečujejo našo spreobrnitev, torej našo pot naproti Gospodu. Samo On, samo Jezus lahko izpolni vsa človekova upanja!

Angel Gospodov nedelja, 9. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nas je bogoslužje vabilo naj začnemo živeti adventni čas in pričakovanje Gospoda z držo čuječnosti in tudi z molitvijo: »Čujte in molite«. Danes, na drugo adventno nedeljo pa nam je nakazano, kako hraniti to pričakovanje in sicer, da se podamo na pot spreobrnitve torej kako napraviti to pričakovanje konkretno.

Kot vodnika na tej poti nam evangelij predstavlja lik Janeza Krstnika, ki je »prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3). Da bi opisal Krstnikovo poslanstvo, je evangelist Luka zbral starodavno Izaijevo prerokbo, ki takole pravi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža« (vv. 4-5).

Da pripravimo pot Gospodu, ki prihaja, je potrebno računati na zahteve po spreobrnjenju, h kateremu vabi Krstnik. Katere so te zahteve po spreobrnitvi? Predvsem smo poklicani očistiti usedline, ki sta jih povzročila hladnost in ravnodušnost tako, da se odpremo drugim z istimi Jezusovimi občutji, torej z tisto prisrčnostjo in bratsko pozornostjo, ki si naloži nase potrebe bližnjih in tako torej očistiti usedline, ki jih je proizvedla hladnost. Ne moremo imeti odnosa ljubezni, dejavne ljubezni, bratstva z bližnjim, če so jame. To je isto, kot iti po poti, ki ima ogromno lukenj. Ta potreba po spremembi drže. In vse to s posebno nujnostjo do najbolj pomoči potrebnim. Potem je potrebno znižati tolike hrapavosti, ki sta jih povzročila ošabnost in nadutost. Koliko ljudi je, ki se morda niti ne zavedajo, ošabnih in rezkih ter nima tistega prisrčnega odnosa. To je potrebno prerasti tako, da napravimo konkretne geste sprave s svojimi brati in sestrami in jih prosimo za odpuščanje svojih krivd. Ni se lahko spraviti. Vedno se misli na to, kdo bo napravil prvi korak. Gospod nam bo pri tem pomagal, če bomo imeli dobro voljo. Spreobrnjenje je namreč popolno, če vodi v ponižno priznanje svojih napak, svojih nezvestob in neizpolnitev.

Vernik je tisti, ki preko tega, da postane bližnji bratu, kot Janez Krstnik odpre poti v puščavi, torej nakaže vidike upanja tudi v tistih nedostopnih bivanjskih kontekstih, ki sta ju povzročila polom in poraz. Ne smemo odnehati pred negativnimi situacijami zaprtosti in zavračanja. Ne smemo se podvreči miselnosti sveta, saj je središče življenja Jezus ter njegova beseda svetlobe, ljubezni in tolažbe. On je! Krstnik je k spreobrnjenju vabil ljudi svojega časa z vso močjo, gorečnostjo in strogostjo. Kljub temu pa je znal poslušati, vršiti dejanja nežnosti in odpuščanja vsej tej množici moških in žensk, ki so prihajali k njemu, da bi izpovedali svoje grehe in bi se dali krstiti s krstom pokore.

Pričevanje Janeza Krstnika naj nam pomaga iti naprej v našem pričevanju življenja. Čistost njegovega oznanila, njegov pogum razglašati resnico sta uspela prebuditi pričakovanja in upanja po Mesiju, ki so že dolgo časa utihnile. Tudi danes so Jezusovi učenci poklicani biti njegovi ponižni a pogumni pričevalci, ki bodo ponovno prižgali upanje in dali razumeti, kako se kljub vsemu nadaljuje iz dneva v dan z močjo Svetega Duha z izgradnjo Božjega kraljestva. Naj pomisli vsak od nas, kako lahko pripravi pot Gospodu.

Naj nam Devica Marija pomaga dan za dnem pripraviti pot Gospodu tako, da začnemo pri nas samih in bomo tako z vztrajno potrpežljivostjo širili okoli nas semena miru, pravičnosti in bratstva.