Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Svete Družine

1 Sam 1,20-22.24-28

Ko so pretekli dnevi, je Ana spočela in rodila sina. In dala mu je ime Samuel, ker je rekla: »Od Gospoda sem ga želela.« Mož Elkaná je tedaj šel gor z vso svojo hišo, da bi daroval Gospodu praznično klavno daritev in svoj zaobljubni dar. Ana pa ni šla, rekla je namreč svojemu možu: »Ko bom otroka odstavila, ga pripeljem, da se pokaže pred Gospodovim obličjem in ostane tam za vedno.«

Ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj s triletnim juncem vred, s škafom moke in mehom vina; pripeljala ga je v Gospodovo hišo v Šilu, čeprav je bil deček še mlad. Zaklali so junca in pripeljali dečka k Éliju. Rekla je: »O, moj gospod! Kakor živi tvoja duša, moj gospod, jaz sem žena, ki je tukaj pri tebi stala in molila h Gospodu. Za tega dečka sem molila in Gospod mi je izpolnil mojo željo, ki sem jo od njega želela. Pa tudi jaz sem ga zaželela Gospodu; vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu.« In padel je tam na kolena pred Gospodom.

1 Jn 3,1-2.21-24

Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.

Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.

Lk 2,41-52

Njegovi starši so vsako leto za velikonočni praznik hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši za to vedeli. Misleč, da je pri popotni druščini, sta prehodila pot enega dne. Iskala sta ga med sorodniki in znanci; in ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem, da bi ga poiskala. Po treh dneh se je dogodilo, da sta ga našla v templju, kjer je sedèl med učitelji, jih poslušal in spraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besede, ki jima jo je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu. Jezus je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Beda Častitljivi pravi: »Dogodek dvanajstletnega Jezusa v templju nam govori o njegovi človeškosti tako, da se lahko dvignemo k razumevanju njegove božanskosti. S to starostjo je začel potrjevati svojo popolnost.« Sv. Ambrož opaža, da časovna omemba treh dni nakazuje na vstajenje.« Origen pravi, da »Jezus poučuje tako, da sprašuje in tako izraža ponižnost, ki je primerna za dvanajstletnika.« Origen nadaljuje: »Jezus je izpovedal, da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin. Jezus se je podredil Jožefu, večji se je podredil manjšemu, četudi je po vsej verjetnosti je Jožef vedel, da je Jezus večji od njega.« Sv. Beda Častitljivi pravi: »Marija je ohranila vse tisto, kar je razumela in tudi tisto, kar ni mogla razumeti.« Sv. Hieronim pravi: »Jezus je napredoval v modrosti in milosti, kakor  se je njegova človeška narava učila od njegove božanske.« »Gre za rast tako telesa kot duše, kar je rezultat enosti božanske in človeške osebe«, pa dodaja sv. Janez Damaščan.

Misli Benedikta XVI.

Na zadnjo nedeljo leta obhajamo praznik Svete nazareške družine. Z veseljem pozdravljam vse družine na svetu ter jim voščim mir in ljubezen, ki nam ju je podaril Jezus, ko je za Božič prišel med nas. V evangeliju ne najdemo govorov o družini, temveč dogodek, ki je vreden več kot beseda: Bog se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. S tem jo je posvetil kot prvo in redno pot svojega srečanja s človeštvom. Med življenjem v Nazaretu je izkazal čast Devici Mariji in pravičnemu Jožefu tako, da jima je bil podložen ves čas otroštva in odraščanja (prim. Lk 2,51-52). S tem je poudaril osnovni pomen družine pri vzgoji človeške osebe.

Letos nam bogoslužje predstavlja znamenit evangeljski dogodek o dvanajstletnem Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju, ne da bi starša za to vedela. Ona sta ga začudena in zaskrbljena po treh dneh našla, ko je  razpravljal z učitelji postave. Materi, ki je zahtevala pojasnilo, je Jezus odgovoril, da mora 'biti v tem, kar je', torej v hiši, od njegovega Očeta, Boga (prim. Lk 2,49). V tem dogodku je videti deček Jezus poln gorečnosti do Boga in templja. Vprašajmo se, od koga je Jezus prevzel ljubezen do tega, kar je njegovega Očeta? Gotovo je imel kot sin notranje spoznanje svojega Očeta, Boga in nenehen globok osebni odnos z Njim. Pa vendar se je v konkretni kulturi, v kateri je živel, od svojih staršev naučil molitev, ljubezni do templja in izraelskih institucij. Torej lahko trdimo, da je bila Jezusova odločitev, ostati v templju, sad njegovega osebnega odnosa z Očetom, a tudi sad vzgoje, ki jo je prejel od Marije in Jožefa. Tukaj lahko zaslutimo resničen pomen krščanske vzgoje, ki je vedno sad sodelovanja med vzgojitelji in Bogom. Krščanska družina se zaveda, da so otroci dar in načrt Boga. Zaradi tega jih ne morejo imeti za svojo last, ampak so starši s tem, da so v službi Božjega načrta, poklicani vzgajati jih za večjo svobodo, ki je v tem, da bodo lahko rekli 'da' Bogu za izpolnjevanje njegove volje. Devica Marija je popoln zgled tega 'da'. Njej izročimo vse družine ter še posebej prosimo za njihovo dragoceno vzgojno poslanstvo.

Sveto Marijo in svetega Jožefa prosimo sedaj za varstvo vsake družine, še posebej za tiste, ki so v težavah. Naj jih podpirata, da se bodo lahko uprli razdiralnim sunkom določene sodobne kulture, ki spodjeda temelje ustanovi družine. Naj pomagata družinam, da bodo v vseh delih sveta žive podobe Božje ljubezni.

Bogoslužje nam z evangeljskim odlomkom predstavi Devico Marijo in svetega Jožefa, ki se, zvesta izročilu, skupaj z dvanajstletnim Jezusom povzpneta za velikonočne praznike v Jeruzalem. Jezus je prvič vstopil v Gospodov tempelj štirideset dni po svojem rojstvu, ko sta njegova starša zanj darovala 'dve grlici ali dva mlada goloba' (Lk 2,24), torej daritev revnih. 'Luka, katerega celotni evangelij je prežet s teologijo ubogih in uboštva, da razumeti, ... da je bila Jezusova družina prišteta med uboge v Izraelu. S tem nam da tudi razumeti, da je lahko ravno med njimi zorela izpolnitev obljube' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo). Jezus je danes ponovno v templju, a tokrat v drugačni vlogi, saj je osebno vpleten. On je skupaj z Marijo in Jožefom, kot je predpisovala postava, opravil romanje v Jeruzalem (prim. Es 23,17: 34,23sl.), čeprav še ni dopolnil trinajstega leta starosti, kar je znak globoke pobožnosti svete družine. Ko pa sta se starša odpravila nazaj v Nazaret, se je dogodilo nekaj nepričakovanega. On je, ne da bi kaj rekel, ostal v mestu. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala in našla v templju med pogovorom z učitelji postave (prim. Lc 2,46-47). Ko sta ga vprašala za pojasnilo, jima je Jezus odgovoril, da se ne bi smela čuditi, saj je tu njegovo mesto, to je njegova hiša, pri Očetu, ki je Bog. 'On je izpovedal', piše Origen, 'da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin'.

Marijina in Jožefova zaskrbljenost za Jezusa, je zaskrbljenost vsakega starša, ki vzgaja otroka, ga uvaja v življenje in v razumevanje resničnosti. Danes moramo še posebej moliti h Gospodu za vse družine sveta. Da bi starši s posnemanjem svete nazareške družine, resnično skrbeli za rast in vzgojo svojih otrok, da bi ti zoreli v odgovorne in poštene državljane in da ne bi pri tem pozabili, da je potrebno vero, kot dragocen dar, gojiti pri svojih otrocih z osebnim zgledom. Hkrati pa tudi molimo, da bo vsak otrok sprejet kot Božji dar in ga po podpirala ljubezen očeta in matere, da bo lahko rastel kot Gospod Jezus 'v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh' (Lk 2,52). Naj bo Marijina in Jožefova ljubezen, zvestoba ter prizadevanje, zgled vsem krščanskim zakoncem, ki nikakor niso prijatelji svojih otrok ali gospodarji nad njihovimi življenji, temveč varuhi tega neprecenljivega Božjega daru.

Naj po molku Jožefa, pravičnega moža in zgledu Marije, ki je vse ohranila v svojem srcu, vstopimo v skrivnost svete družine, polne vere in človeškosti. Vsem krščanskim družinam želim, da bi živele v Božji navzočnosti z isto ljubeznijo ter istim veseljem kot Jezusova, Marijina in Jožefova družina.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 27. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Kako lepo pojejo ti otroci! V ozračju veselja značilnega za božič, obhajamo na to nedeljo praznik Svete Družine. Pri tem pomislim na veliko srečanje v Filadelfiji septembra letos, na številne družine, ki sem jih srečal med apostolskimi potovanji in na družine z vsega sveta. Z naklonjenostjo in ljubeznijo jih želim pozdraviti še posebej v tem današnjem času, v katerem je družina podvržena nerazumevanju in raznim težavam, ki jo skušajo oslabiti.

Današnji evangelij vabi družine, da zaznajo luč upanja, ki prihaja iz nazareškega doma, v katerem se je med veseljem odvijalo Jezusovo otroštvo, o katerem sveti Luka pravi, da je »napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Družinska celica Jezusa, Marije in Jožefa je za vsakega vernika, še posebej za družine, pristna šola evangelija. V tem občudujemo izpolnitev božanskega načrta, da družino napravi kot posebno skupnost življenja in ljubezni. Od tu razumemo, da je vsaka krščanska družinska celica poklicana biti 'domača cerkev', da bi zasvetile evangeljske kreposti in bi postale kvas za dobro družbe. Značilne poteze Svete Družine so zbranost in molitev, medsebojno razumevanje in spoštovanje, duh žrtvovanja, delo in solidarnost.

Iz zgleda in pričevanja Svete Družine lahko vsaka družina potegne dragocene smernice za način in izbire življenja, lahko zajema moč in modrost za svojo vsakodnevno pot. Marija in Jožef učita sprejemati otroke kot Božji dar, jih roditi in vzgajati sodelujoč tako na čudovit način s Stvarnikovim delovanjem ter tako darujoč svetu z vsakim otrokom nov nasmeh. V tako povezani družini otrok zori v svoji osebnosti, ko živi pomembno in učinkovito izkušnjo zastonjske ljubezni, nežnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja, odpuščanja in veselja.

Rad bi se zaustavil ob veselju. Resnično veselje, ki ga doživljamo v družini, ni nekaj naključnega in slučajnega. Veselje je namreč sad globokega soglasja med osebami in daje okušati, da je lepo biti skupaj in se medsebojno podpirati na poti življenja. Vendar pa je tista osnova veselja vedno le Božja navzočnost, njegova sprejemajoča, usmiljena in potrpežljiva ljubezen do vseh. Če vrata družine ne odpremo Božji navzočnosti in njegovi ljubezni, družina izgubi skladnost, prevlada samoljubje in ugasne veselje. Medtem ko pa družina, ki živi veselje življenja, veselje vere in to sporoča spontano naprej, je sol zemlje in luč sveta, je kvas za vso družbo.

Naj Jezus, Marija in Jožef blagoslavljajo in varujejo vse družine po svetu, da bi v njih vladala vedrina in veselje, pravičnost in mir, ki ga je novorojeni Kristus prinesel kot dar človeštvu.

Homilija med sveto mašo za družine, nedelja, 27. december 2015
 Svetopisemski berili, ki smo ju slišali, sta nam predstavili podobo dveh družin, ki sta romali v Božjo hišo. Elkaná in Ana sta peljala dečka Samuela s seboj v tempelj v Silu in ga posvetila Gospodu (prim. 1Sam 1,20-22.24-28). Enako sta Jožef in Marija za velikonočne praznike poromala v Jeruzalem in s sabo vzela Jezusa (prim. Lk 2,41-52).

Večkrat vidimo romarje, ki hodijo proti svetiščem in k priljubljenim krajem ljudske pobožnosti. V teh dneh so se številni podali na pot, da bi prišli do svetih vrat, odprtih po vseh stolnicah sveta in tudi po številnih svetiščih. Tisto najlepše, kar danes poudari Božja Beseda pa je, da je poromala vsa družina. Oče, mati in otroci so se skupaj napotili v Gospodovo hišo, da bi praznik posvetili s molitvijo. To je pomemben nauk, ponujen tudi našim družinam. Lahko rečemo, da je življenje skupek velikih in majhnih romanj.

Na primer, dobro nam bo delo pomisliti, da sta Marija in Jožef učila Jezusa moliti. In to je romanje, romanje vzgoje za molitev. Prav tako je dobro vedeti, da so čez dan skupaj molili ter šli v soboto v shodnico poslušat pisma Postave in Prerokov ter hvaliti skupaj z vsem ljudstvom Boga. Prav gotovo pa so med romanjem v Jeruzalem s petjem molili besede psalma: »Veselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo!' Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem!« (Ps 122,1-2).

Kako pomembno je za naše družine romati skupaj, hoditi skupaj in skušati doseči isti cilj! Tako vemo, da bomo skupaj prehodili pot, na kateri se bomo srečali tako s težavami kakor s trenutki veselja in tolažbe. Na tem življenjskem romanju delimo skupaj tudi trenutke molitve. Kaj je lahko lepše za očeta ali mamo kot da na začetku ali na koncu dneva blagoslovita svoje otroke tako, da naredita na njihovem čelu znamenje križa kot na dan krsta. Mar ni to ta najpreprostejša molitev staršev do svojih otrok? Blagosloviti jih, zaupati jih Gospodu, kakor so to storili Elkaná, Ana, Jožef in Marija, da bo On njihovo varstvo in podpora skozi različne trenutke dneva. Kako pomembno je za družino, da najde trenutek molitve pred skupnim obedom in se zahvali Gospodu za te darove ter se uči podeliti to, kar smo prejeli s tistim, ki to bolj potrebuje. Vse to so majhna dejanja, ki pa izrazijo, kako pomembno vzgojno vlogo ima družina med vsakodnevnim romanjem.

Na koncu tega romanja se je Jezus vrnil v Nazaret in je bil pokoren svojima staršema (prim. Lk 2,51).Tudi ta podoba vsebuje lep nauk za naše družine. Romanje se namreč ne konča, ko smo prispeli do svetišča, temveč ob vrnitvi domov, ko se ponovno začne vsakdanje življenje ter se skuša uresničevati duhovne sadove preživele izkušnje. Vemo, kaj je tistikrat Jezus storil. Namesto, da bi se s svojimi vrnil domov, se je ustavil v jeruzalemskem templju ter tako povzročil Mariji in Jožefu veliko žalost, ko ga nista več našla. Za to svojo 'lahkomiselnost' se je verjetno moral tudi Jezus opravičiti svojim staršem. Evangelij sicer tega ne pravi, vendar pa mislim, da to lahko predpostavimo. Marijino vprašanje sicer izraža nek očitek, ko razodene svojo in Jožefovo zaskrbljenost in tesnobo. Ob povratku domov je Jezus prav gotovo šel tesno ob njima, da bi pokazal vso svojo naklonjenost in poslušnost. K romanju družine spadajo tudi takšni trenutki, ki se z Gospodom spremenijo v priložnost za rast, v priložnost, da se prosi za opuščanje in se ga prejme, za izražanje ljubezni in pokorščine.

V letu Usmiljenja lahko vsaka krščanska družina postane privilegira kraj, kjer se okuša veselje odpuščanja. Odpuščanje je bistvo ljubezni, ki zmore razumeti napako in dati k temu zdravilo. Ubogi mi, če nam Bog ne bi odpuščal. In znotraj družine se vzgaja za odpuščanje, saj obstaja gotovost, da te razumejo in podpirajo kljub napakam, ki jih lahko storiš.

V družinah ne izgubimo zaupanja! Tako lepo je vedno odpreti srce drug drugemu, ne da bi karkoli prikrivali. Kjer je ljubezen, tam je tudi razumevanje in odpuščanje. Vsem vam drage družine, izročam to domače vsakodnevno romanje, to tako pomembno poslanstvo, ki ga svet in Cerkev tako zelo potrebujeta.

Angel Gospodov, 30. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik Svete družine in bogoslužje nas vabi, da razmišljamo o Marijini, Jožefovi in Jezusovi izkušnji, ki so bili povezani med seboj z neizmerno ljubeznijo ter poživljeni z velikim zaupanjem v Boga.

Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 2,41-52) pripoveduje o potovanju nazareške družine v Jeruzalem, da bi obhajali veliko noč. Toda med povratkom, sta starša opazila, da njun dvanajstletni sin ni v karavani. Po treh dneh iskanja in strahu sta ga našla v templju, kjer je sedel med učitelji zatopljen v razpravo z njimi. Ko sta Marija in Jožef zagledala Jezusa, sta bila začudena« (v. 48) in njegova mati mu je izrazila njuno bojazen, rekoč: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala« (ibid.). Čudenje, ostala sta začudena in tesnoba, tvoj oče in jaz sva bila v tesnobi, sta dva elementa, glede katerih bi hotel prebuditi vašo pozornost. Začudenje in tesnoba.

V nazareški družini ni nikoli zmanjkalo začudenja, niti v dramatičnem trenutku, kot je bilo Jezusovo izginotje, saj gre za sposobnost čudenja postopnemu razodevanju Božjega Sina. Enako so bili začudeni tempeljski učitelji, ki so strmeli »nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (v. 47). Kaj je začudenje, kaj je čuditi se? Čuditi se in strmeti je nasprotno od samoumevnosti in je nasprotno od razlaganja resničnosti, ki nas obdaja in dogodkov zgodovine samo z našimi kriteriji. Takšna oseba ne ve, kaj je občudovanje, kaj  je čudenje. Čuditi se, pomeni odpreti se drugim, razumeti razloge drugih. Ta drža je pomembna pri zdravljenju ogroženih odnosov med osebami, prav tako pa je tudi nepogrešljiva pri zdravljenju odprtih ran v družinskem okolju. Ko so težave v družinah, nam je samoumevno, da imamo prav mi in s tem zapremo vrata drugim. Nasprotno, potrebno je pomisliti: »Kaj vse dobro je v tej osebi?«, ter se čuditi za to dobro. To pomaga k enotnosti v družini. Če imate težave v družini, mislite na dobre stvari pri osebi vaše družine, s katero imate težave in se čudite nad tem. To bo pomagalo ozdraviti družinske rane.

Drugi element, ki ga hočem izluščiti iz evangelija, je tesnoba, ki sta jo doživljala Marija in Jožef, ko nista uspela najti Jezusa. Ta tesnoba izraža Jezusovo središčnost v Sveti družini. Devica in njen ženin sta sprejela tega Sina, ga varovala in ga videla med sabo odraščati, zoreti v modrosti in milosti. Predvsem pa je On rastel v njunih srcih. Korak za korakom se je večala njuna ljubezen do njega in njuno razumevanje. Poglejte zakaj je nazareška družina sveta? Zato, ker je bila usmerjena na Jezusa, njemu je bila namenjena vsa Marijina in Jožefova pozornost ter skrb.

Ta tesnoba, ki sta ju izkusila v treh dneh Jezusovega izginotja, mora biti tudi naša tesnoba, ko smo daleč od Njega, ko smo daleč od Jezusa. Tesnobo moramo izkusiti, ko za več kot za tri dni pozabimo na Jezusa tako, da ne molimo, ne beremo evangelija, ne da bi čutili potrebo po njegovi navzočnosti in njegovemu tolažečemu prijateljstvu. Večkrat lahko minejo dnevi, ne da se spomnim na Jezusa. Toda to je grdo, to je zelo grdo. Tesnobo bi morali začutiti, ko se dogajajo te stvari. Marija in Jožef sta ga iskala in ga našla v templju, medtem ko je učil. Tudi mi lahko predvsem v Božji hiši najdemo božanskega Učitelja in sprejmemo njegovo sporočilo zveličanja. V evharističnem obhajanju imamo živo izkušnjo Kristusa, saj nam govori, ponuja nam svojo Besedo, ki razsvetljuje našo pot. V evharistiji nam daje svoje Telo, iz katerega zajemamo moč za soočanje z vsakodnevnimi težavami.

Danes se vrnimo domov s tema dvema besedama: čudenje in tesnoba. Znam biti začuden, ko vidim dobre stvari pri drugih in tako rešujem družinske težave? Čutim tesnobo, ko sem se oddaljil od Jezusa?

Molimo za vse družine po svetu, posebej za tiste, v katerih zaradi različnih vzrokov ni miru in soglasja. Izročimo jih v varstvo sveti nazareški družini.