Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. božično nedeljo

Sir 24,1-4.8-12

Modrost poveličuje sama sebe,
sredi svojega ljudstva se hvali.
V občestvu Najvišjega odpira svoja usta,
pred njegovimi trumami se hvali:
»Jaz sem izšla iz ust Najvišjega
in kakor megla prekrila zemljo.
Jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor,
moj prestol je stal na oblačnem stebru.
Tedaj mi je zapovedal Stvarnik vsega,
moj Stvarnik mi je določil stalen prostor za šotor.
Rekel je: ›V Jakobu postavi svoj šotor,
v Izraelu prevzemi svojo dediščino!‹
Pred vekom, od začetka, me je ustvaril
in na veke ne bom nehala biti.
V svetem šotoru sem pred njim opravljala službo,
potem sem se utrdila na gori Sion.
Tako mi je dal, da prebivam v ljubljenem mestu,
v Jeruzalemu je moja oblast.
V poveličanem ljudstvu sem se zakoreninila,
v Gospodovem deležu, v njegovi dediščini.

Ef 1,3-6.15-18

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu. V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni;  vnaprej nas je določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci po Jezusu Kristusu. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih.

Jn 1,1-18

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci; njim, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej, klical in govoril: »Ta je bil tisti, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

Razlaga cerkvenih očetov

Bogoslužje današnje nedelje nam ponovno nudi Uvod (Prolog) v Janezov evangelij, ki smo ga slovesno brali na praznik Kristusovega rojstva. To čudovito besedilo izraža v obliki himne skrivnost Učlovečenja, ki so ga oznanjali očividci, apostoli, predvsem pa evangelist Janez, katerega praznik smo obhajali 27. decembra. Sveti Kromacij Oglejski pravi: »Janez je bil najmlajši med vsemi Gospodovimi učenci; najmlajši po starosti pa vendar starosta v veri« (Sermo II,1 De Sancto Iohanne Evangelista, CCL 9a, 101). Ko beremo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1), vidimo, da se Evangelist, ki ga po izročilu upodabljajo z orlom, dvigne nad človeško zgodovino in raziskuje Božje globine. Vendar se kmalu vrne nazaj v zemeljske razsežnosti, kot njegov Učitelj: »In Beseda je postala meso« (Jn 1,14). Beseda je 'živa resničnost Boga, ki se posreduje ljudem tako, da On sam postane Človek' (J. RATZINGER, Teologia della liturgia, LEV 2010, 618). Dejansko se je, kot pričuje Janez: »naselila med nami in videli smo njeno veličastvo« (Jn 1,14). »On se je spustil dol, da je sprejel našo ponižano pogojenost«, razlaga Leon Veliki, »ne da bi se pri tem zmanjšalo njegovo veličastvo« Tractatus XXI, 2, CCL 138, 86-87). V Uvodu še lahko preberemo: »Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,16). »Katera je prva milost, ki smo jo prejeli?«, se sprašuje sveti Avguštin in odgovarja: »Vera,« in takoj doda: »Druga milost pa je 'večno življenje'« (Tractatus in Ioh. III, 8.9, CCL 36, 24.25).«

Misli Benedikta XVI.

V bogoslužju druge božične nedelje beremo Uvod (Prolog) v Janezov evangeliji, ki smo ga slišali že tudi na sam božični dan. Po hrupu minulih dni in tekanju po nakupih ter iskanju daril, nas Cerkev ponovno vabi, da se zopet zazremo v skrivnost Kristusovega rojstva, da bi jo globlje doumeli ter odkrili njeno pomembnost za naše življenje. Uvod je izjemno besedilo, ki predstavi čudovit povzetek krščanske vere. Začne od zgoraj: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1) in nato razodene neverjetno in za človeka nedoumljivo novost: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14a). To nikakor ni retorični izraz, ampak resnično živeta izkušnja! O tem govori namreč Janez, ki pričuje, ker je to videl: »In videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice.« (Jn 1,14b). Teh besed ni zapisal nek učen rabin ali učitelj postave, temveč so te besede pričevanje ponižnega ribiča, ki ga je še kot mladeniča povabil Jezus iz Nazareta. V treh letih življenja z Njim je skupaj z drugimi apostoli tako močno okušal Kristusovo ljubezen, da se je celo sam imenoval »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. On je Jezusa videl umreti na križu. Videl ga je, ko se je prikazal, potem ko je vstal. Skupaj z drugimi je prejel njegovega Duha. Iz vse te izkušnje, ki jo je premišljeval v svojem srcu, je prišel do globoke gotovosti: 'Jezus je učlovečena Božja Modrost, je večna Božja Beseda, ki je postala umrljiv človek'.

Za pravega Izraelca, ki pozna Sveto pismo, to ni nesmisel, temveč dopolnitev celotne Stare zaveze: v Jezusu Kristusu je se je dopolnila skrivnost Boga, ki govori z ljudmi kot s prijatelji, ki se je Mojzesu, razumnim in prerokom razodel po Postavi. Ko so učenci spoznavali Jezusa, bili z njim, poslušali njegovo oznanjevanje ter videli znamenja, ki jih je delal, so prepoznali, da se v Njem uresničuje vse Sveto pismo. Krščanski avtor, Hugo de San Vitores pravi: »Vse božansko Sveto pismo sestavlja eno samo knjigo in ta knjiga je Kristus, govori o Kristusu in najde v Kristusu dopolnitev« (Hugo de San Vitores, De arca Noe 2,8). Za vsakega moškega in žensko je potrebno, da najde globok smisel za svoj obstoj. Za to ne zadostujejo knjige, niti Sveto pismo ne. Otrok iz Betlehema nam razodeva in posreduje resnično, dobro in zvesto obličje Boga, ki nas ljubi in nas niti v smrti ne zapusti. Janez zaključi Uvod z besedami: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18).

Marija, Jezusova Mati, je bila prva, ki je odprla svoje srce in zrla »Besedo, ki je postala meso«. Ponižno galilejsko dekle je tako postalo »Sedež Modrosti«! Kakor je bil povabljen apostol Janez, tako je tudi vsak od nas, da »Marijo vzame k sebi« (Jn 19,27), da bi tako globlje spoznal Jezusa in okušal zvesto in neizčrpno ljubezen.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 5. januar 2014
Bogoslužje današnje nedelje nam v Predgovoru (Prologu) Janezovega evangelija ponudi globlji pomen Jezusovega rojstva. On je Božja Beseda, ki je postala meso in postavila svoj »šotor«, svoje bivališče med ljudmi. Evangelist piše: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). V teh besedah, ki nas ne prenehajo čuditi, je vse krščanstvo. Bog je postal smrten, krhek kakor mi, je z nami v vsem delil našo človeško pogojenost, razen greh. Vzel pa je nase naše, kot bi bili njegovi. Vstopil je v našo zgodovino in v polnosti postal Bog z nami. Jezusovo rojstvo nam torej pokaže, da se je Bog hotel pridružiti vsakemu moškemu ter vsaki ženski, vsakemu od nas, da bi nam posredoval svoje življenje ter svoje veselje.

Tako je Bog, Bog z nami, Bog, ki nas ljubi, Bog, ki hodi z nami. To je sporočilo božiča: Beseda je postala meso. Tako nam božič razodeva neizmerno Božjo ljubezen do človeštva. Od tu tudi izhaja navdušenje ter upanje kristjanov, ki kljub naši revščini vemo, da nas ljubi, obiskuje ter spremlja Bog. Na svet in zgodovino gledamo kot na kraj, po katerem hodimo skupaj z Njim, ki je med nami, v smeri novih nebes in nove zemlje. Z Jezusovim rojstvom se je rodilo novo upanje, se je rodil nov svet, pa tudi svet, ki se lahko vedno prenavlja. Bog je vedno navzoč in dviguje nove ljudi, očiščuje svet greha, ki bi ga sicer postaral in pokvaril. Čeprav človeško zgodovino pa tudi vsakega od nas zaznamujejo težave in slabosti, nam vera v Učlovečenje pravi, da je Bog solidaren s človekom in njegovo zgodovino. Ta Božja bližina človeku, vsakemu človeku, vsakemu od nas, je dar, ki nikoli ne zaide! On je z nami! On je Bog z nami! In ta bližina nikoli ne zaide! To je torej veselo sporočilo božiča: božja luč, ki je obsijala srci Device Marije ter svetega Jožefa, ter vodila korake pastirjev in modrih, sveti tudi danes za nas.

V skrivnosti učlovečenja Božjega Sina pa je tudi vidik, ki je povezan s človeško svobodo, s svobodo vsakega od nas. Dejansko je Božja Beseda postavila svoj šotor med nami grešniki, potrebnimi usmiljenja. Vsi mi moramo pohiteti, da prejmemo milost, ki jo On ponuja. Nasprotno pa, nadaljuje Janezov evangelij: »a njegovi ga niso sprejeli« (v. 11). Tudi mi ga večkrat zavračamo, raje ostajamo zaprti v naše zmote ter v tesnobi naših grehov. Toda Jezus ne odneha in ne preneha ponujati samega sebe in svojo milost, ki nas rešuje. Jezus je potrpežljiv. Zna čakati. Vedno nas čaka. To je sporočilo upanja, sporočilo zveličanja, tako starodavno in vedno novo. Poklicani smo z veseljem pričevati to sporočilo evangelija življenja, evangelija luči, upanja in ljubezni. To je Jezusovo sporočilo: življenje, luč, upanje, ljubezen.

Marija, Božja Mati in naša nežna Mati naj nas vedno podpira, da bomo ostali zvesti krščanski poklicanosti in bomo lahko uresničili želji po pravičnosti in miru, ki ju nosimo v sebi od začetka tega novega leta.

Angel Gospodov, nedelja, 3. januar 2016
Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam želim! Bogoslužje današnje druge božične nedelje nam predstavi Prolog (Uvod) Janezovega evangelija, v katerem je oznanjeno, da je »Beseda« oziroma stvariteljska Beseda Boga, »meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14).

Ta Beseda, ki prebiva v nebesih, oziroma v razsežnosti Boga, je prišla na zemljo, da bi jo mi poslušali in bi lahko spoznali ter se z roko dotaknili Očetove ljubezni. Beseda Boga je torej isti njegov Edinorojeni Sin, ki je postal človek, poln ljubezni in zvestobe (prim. Jn 1,14), torej Jezus sam.

Evangelist ne skriva dramatičnosti učlovečenja Božjega Sina, saj poudari, da se je dar Božje ljubezni soočil z ne sprejemom s strani ljudi. Beseda je luč, a so ljudje imeli raje temo; prišla je med svoje, a ti je niso sprejeli (prim. vv. 9-10). Zaprli so pred nosom vrata Božjemu Sinu To je skrivnost zla, ki zalezuje tudi naše življenje in ki zato od nas zahteva čuječnost in pozornost, da ne prevlada. Knjiga Geneze (Prve Mojzesove knjige) ima lep stavek, po katerem bomo lažje razumeli, da zlo 'preži pred našimi vrati' (prim. 1Mz 4,7). Gorje nam, če mu pustimo vstopiti, saj bo tedaj ono zaprlo naša vrata pred komerkoli drugim. Mi pa smo poklicani na strežaj odpreti vrata našega srca Božji Besedi, Jezusu, da bi postali njegovi otroci.

Na božični dan je že bil oznanjen ta slovesni začetek Janezovega evangelija, danes pa nam je ponovno predlagan. To je namreč povabilo svete Matere Cerkve, da sprejmemo to Besedo zveličanja, to skrivnost luči. Če jo sprejmemo, bomo rastli v spoznanju in ljubezni Gospoda, naučili se bomo namreč biti usmiljeni kakor je On. Še posebej v tem svetem letu Usmiljenja delajmo tako, da bo evangelij vedno bolj postal 'meso' tudi v našem življenju. Približati se evangeliju, premišljevati ga, da postane 'meso' v vsakdanjem življenju, je najboljši način spoznavati Jezusa in prinašati ga drugim. Poklicanost in veselje vsakega krščenega je, da pokaže in podari drugim Jezusa. Da bomo pa lahko to storili, ga moramo poznati in ga imeti v sebi kot Gospoda našega življenja. On nas brani pred zlom, pred hudičem, ki je preži pred našimi vrati in hoče vstopiti. Z obnovljenim zagonom otroškega zaupanja, se ponovno izročamo Mariji. Njeno milo podobo Jezusove in naše matere namreč te dni zremo v jaslicah.

Angel Gospodov, nedelja, 5. januar 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to 2. božično nedeljo nam svetopisemska berila pomagajo razširiti pogled, da bi imeli polno zavedanje pomena Jezusovega rojstva«.

Evangelij s prologom sv. Janeza nam pokaže pretresljivo novost, da je večna Beseda, Božji Sin, »postala meso« (v. 14). Ni samo prišel prebivati med svoje ljudstvo, ampak je postal eden izmed svojega ljudstva, eden od nas. Po tem dogodku nimamo več za usmerjanje svojega življenja samo postavo, institucijo, ampak Božjo osebo, Jezusa, ki nam usmerja življenje, nas vabi na pot, ki jo je on prvi prehodil.

Sv. Pavel blagoslavlja Boga zaradi njegovega načrta ljubezni, ki se je uresničil v Jezusu Kristusu (prim. Ef 1,3-6.15-18). V tem načrtu vsak od nas najde svojo temeljno poklicanost. Katera je? Tako pravi Pavel: »Smo namreč v naprej določeni, da smo po Jezusu Kristusu Božji otroci.« Božji Sin je postal človek, da bi nas napravil za Božje otroke. Večni Sin je postal meso zato, da bi nas uvedel v svoj sinovski odnos z Očetom.

Torej dragi bratje in sestre, medtem ko nadaljujemo z zrenjem čudovitega znamenja jaslic, nam današnje bogoslužje pravi, da Kristusov evangelij ni pravljica, ni mit, ni spodbujajoča pripoved, ne. Kristusov evangelij je polno razodetje Božjega načrta o človeku in o svetu. Sporočilo je, ki je istočasno preprosto a hkrati veličastno in ki nas spodbuja, da se vprašamo: »Kateri konkreten načrt je Gospod položil vame, ko je ponovno uresničil svoje rojstvo med nami?«

Apostol Pavel nam predlaga odgovor: »(Bog) nas je izbral…, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni« (v. 4). Poglejte, to je pomen božiča. Če Gospod nadaljuje s svojim prihodom med nas, če nadaljuje s podarjanjem svoje Besede, je to zato, da bi lahko vsakdo izmed nas odgovoril na ta klic, postati sveti v ljubezni. Svetost je pripadati Bogu, je občestvo z Njim, je prosojnost njegove brezmejne dobrote. Svetost je ohranjanje daru, ki nam ga je Bog dal.  Samo to: ohranjati zastonjskost. To pomeni biti svet. Zato tisti, ki sprejme vase svetost kot dar milosti, ne more, da je ne bi prevedel v konkretno vsakdanje delovanje. Ta dar, ta milost, ki mi jo je Bog dal, jaz prevajam vsak dan v konkretna dejanja v srečanju z drugimi. Ta dejavna ljubezen, to usmiljenje do bližnjega, kot odsev Božje ljubezni, istočasno očiščuje naše srce in nas pripravlja na odpuščanje ter nas dan za dnem nareja »brezmadežne«, vendar ne v smislu, da jaz odvzamem en madež, temveč »brezmadežne« v smislu, da Bog vstopi v nas. Dar, Božja zastonjskost vstopi v nas, mi pa ga ohranjamo in dajemo drugim.

Devica Marija naj nam pomaga sprejeti z veseljem in hvaležnostjo Božji načrt ljubezni, ki ga je uresničil Jezus Kristus.