Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. nedeljo med letom

Iz 62,1-5

Zaradi hčere sionske ne bom molčal,
zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval,
dokler ne vzide kakor svit njena pravičnost
in ne zagori kakor plamenica njeno odrešenje.
Narodi bodo videli tvojo pravičnost,
vsi kralji tvojo slavo.
Klicali te bodo z novim imenom,
ki ga bodo določila Gospodova usta.
Krasna krona boš v Gospodovi roki,
kraljevski načelek v roki svojega Boga.
Ne bodo ti več rekli Zapuščena,
tvoji deželi ne bodo več rekli Osamljena,
temveč te bodo imenovali V njej je moja radost
in tvojo deželo Omožena.
Kajti Gospod ima veselje s teboj
in tvoja dežela bo imela moža.
Kajti kakor se mladenič poroči z devico,
tako se bo tvoj graditelj poročil s teboj.
Kakor se ženin veseli neveste,
tako se tebe veseli tvoj Bog.

1Kor 12,4-11

Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur pa je dano razkritje Duha v skupno korist. Enemu je namreč po Duhu dana beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu, komu drugemu vera v istem Duhu, drugemu pa milostni darovi ozdravljanja v enem Duhu, spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, komu drugemu raznovrstni jeziki, drugemu pa razlaganje jezikov. Vse to dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.

Jn 2,1-11

Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo pa so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je rekel: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je starešina poklical ženina in mu rekel: »Vsak človek postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v Kani Galilejski naredil prvo od znamenj in razodel svojo slavo in njegovi učenci so verovali vanj.

Razlaga cerkvenih očetov odlomka Iz 62, 1-5

Evzebij iz Cezareje pravi: »Mučenci sestavljajo krono Kristusa v slavi.« Prokopij iz Gaze nadaljuje: »Božje kraljestvo pravičnosti in slave je bilo obljubljeno najprej Judom in zatem tujim ljudstvom.« Sv. Ciril Aleksandrijski to razloži: »Izraelsko ljudstvo je bilo vezano na Boga s poročno obljubo, sedaj pa ne samo Izrael, temveč skupaj z njim tudi tuja ljudstva prihajajo k Njemu v Cerkev, ki je s tem tako dopolnjena.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Nevestina duša prejme v krstu novo ime, skupno vsem vernikom.« Prokopij iz Gaze ponovno pravi: »Dejstvo, da Cerkev kot nevesta živi z Bogom pomeni, da jo njegova božanska navzočnost varuje in ohranja v njeni svetosti.« Teodor Cirski pa pravi: »Po veri v Gospoda verniki nosijo ime, ki izhaja neposredno iz Njegovega.« Isho'dad iz Merva dodaja: »Ta vera bo ponovno preko Cerkve poselila zemljo, da bo ta ponovno postala rodovitna v tisti svoji novi duhovni sposobnosti, ki sprejema vse.« Sv. Efrem Sirski pa odločno zatrdi: »Otroci iz zakona med Nevesto in Ženinom so voditelji Cerkve. To so apostoli, prezbiterji in vsi pravični.«

Sv. Avguštin in sv. Maksim Torinski o evangeljskem odlomku

Sv. Avguštin pravi: »Gospod je bil povabljen in je šel na svatbo. Ne preseneča, da je šel na svatbo v Kano Galilejsko On, ki je prišel na svatbo tega sveta. Beseda je namreč ženin in človeško meso je nevesta. Da je Gospod sprejel povabilo in šel na svatbo, je ne glede na mističen pomen, potrditev, da je on avtor poroke. Gospod je namreč šel na svatbo, da bi utrdil zakonsko (karitativno) ljubezen in razodel skrivnost zakonske združitve.«

Sv. Maksim Torinski razlaga: »Mati je dobro vedela, da človeštvo še ni bilo pripravljeno sprejeti Sina, a ga je s svojo neposredno priprošnjo izraženo v 'Vina nimajo', povabila, da stori prvo dejanje izrednega usmiljenja, torej da spremeni naravno vodo v novo snov, torej vino, ki je simbol milosti Svetega Duha.«

Misli Benedikta XVI.

»Vina nimajo!« je rekla Marija in s tem prosila Jezusa, da bi se lahko poročno slavje nadaljevalo, kakor je treba, kajti 'povabljeni na svatbo se ne morejo postiti, dokler je ženin med njimi' (prim. Mr 2,19). Zatem je Jezusova Mati šla k služabnikom ter jim naročila: 'Kar vam bo rekel storite' (prim. Jn 2, 1-5). To Marijino posredovanje je omogočilo 'dobro vino', ki je naznanilo nove zaveze med božjo vsemogočnostjo ter med sicer ubogim, a razpoložljivim človeškim srcem.

To znamenje, ki ga je Jezus storil, je izhodišče za različna razmišljanja. Eno od teh je o zakonu. Kriza je torej prehod k rasti. S tega vidika lahko beremo pripoved o svatbi v Kani (Jn 2,1-11). Devica Marija je opazila, da mladoporočenca 'nimata več vina' ter to rekla Jezusu. Ob tem pomanjkanju vina pomislimo na trenutke, ko v življenju zakonskega para ni več ljubezni, ni več veselja ter naenkrat upade navdušenje za zakonsko življenje. Potem, ko je Jezus spremenil vodo v vino, vsi hvalijo ženina, ker je, kakor pravijo, ohranil vse do tega trenutka 'dobro vino'. To seveda pomeni, da je bilo Jezusovo vino boljše, kot prejšnje. Vemo, da je to 'dobro vino' znamenje zaveze, svatbe nove zaveze, ki jo je Jezus prišel sklenit s človeštvom. Ravno zato, ker vsak krščanski zakrament svetega zakona izhaja iz te zaveze, pa naj se uresničuje še na tako beden ali opotekajoč način, lahko z neko mero ponižnosti najde pogum, da zaprosi za pomoč Gospoda. Ko se namreč par v težavah ali celo tisti, ki se je že ločil, zaupa Mariji in se obrne na Njega, ki je iz obeh napravil 'eno meso', je lahko popolnoma prepričan, da bo ta kriza z Gospodovo pomočjo prešla v rast in bo ljubezen iz tega izšla prečiščena, bolj zrela in utrjena. To pa lahko stori samo Bog, ki pa se hoče posluževati svojih učencev kot vrednih sodelavcev, ki se približajo parom, jih poslušajo ter jim pomagajo ponovno odkriti skriti zaklad zakona, torej tiste žerjavice, ki je še ostala pod pepelom. On je torej, ki bo poživil, da bo plamen ponovno zažarel, seveda ne na isti način, kot med zaljubljenostjo, temveč na močnejši in globlji način, vendar ta isti plamen.

Benedikt XVI. je ob istem odlomku spregovoril tudi o Mariji, ženi vere. »'Blagor ti, ki si verovala', ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45). Magnifikat – nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje Besede. Tako je vidno, da je v Božji Besedi Marija zares doma. Govori in misli z Božjo Besedo. Božja Beseda postane njena beseda, in njena beseda prihaja od Božje Besede.

Kako bi moglo biti drugače? Kot verujoča v veri misli z Božjimi mislimi, hoče z Božjo voljo, zato more biti ljubeča. To slutimo ob tihih dejanjih, o katerih nam govorijo poročila o Jezusovem otroštvu iz evangelija. To vidimo v rahločutnosti, s katero v Kani Galilejski zazna stisko ženina in neveste ter jo zaupa Jezusu. To vidimo v ponižnosti, s katero sprejema zavrnitev v času Jezusovega javnega življenja. Saj ve, da mora Sin zdaj ustanoviti novo družino in da bo materina ura spet prišla šele v trenutku križa, ki je seveda resnična Jezusova ura (prim. Jn 2,4; 13,1).

Angel Gospodov, nedelja, 20. januar 2013
Bogoslužje nam danes predstavlja evangelij o svatbi v Kani, ki ga pripoveduje Janez, očividec tega dejanja. Ta dogodek je na današnjo nedeljo, ki neposredno sledi božičnemu času, saj skupaj z obiskom modrih z Vzhoda ter z Jezusovim krstom oblikuje trilogijo 'razglašenja', torej Jezusovega razodevanja. Dogodek svatbe v Kani je pravzaprav 'prvi od znamenj' (Jn 2,11), oziroma prvi Jezusov čudež, s katerim je javno razodel svojo slavo ter s tem prebudil vero v svojih učencih. Obudimo na kratko to, kar se je pripetilo med praznovanjem svatbe v Kani Galilejski. Zgodilo se je, da je zmanjkalo vina in Marija, Jezusova Mati, je o tem obvestila svojega Sina. Ta ji je odgovoril, da njegova ura še ni prišla, toda potem je sledil Marijini spodbudi in je, ko so napolnili šest velikih vrčev z vodo, spremenil vodo v vino, v odlično vino, boljše kot je bilo prej. S tem 'znamenjem' se je Jezus razodel kot mesijanski Ženin, ki je prišel vzpostavit s svojim ljudstvom novo in večno Zavezo, kot o tem pravijo preroki: 'Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog' (Iz 62,5). Vino je namreč simbol tega veselja ljubezni, spominja pa tudi na kri, ki jo bo Jezus na koncu prelil ter s tem zapečatil poročno zvezo s človeštvom.

Cerkev je Kristusova nevesta, ki jo On nareja s svojo milostjo sveto in lepo. Kljub temu pa je ta nevesta, ki jo sestavljajo človeška bitja, potrebna očiščevanja. In ena od najtežjih krivd, ki kazijo obličje Cerkve, je vidna neenotnost, ki se še posebej kaže v zgodovinskih sporih, ki so razdelili kristjane in še niso povsem preraščeni.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 17. januar 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nam prestavlja čudežni dogodek, ki se je zgodil v galilejski vasi Kana, med svatbo, ki sta se je udeležila tudi Marija in Jezus ter njegovi prvi učenci (prim. Jn 2,1-11). Mati je Sinu omenila, da je zmanjkalo vina in Jezus potem, ko ji je odgovoril, da še ni prišla njegova ura, je kljub vsemu sprejel njeno spodbudo in podaril mladoporočencema najboljše vino vsega slavja. Evangelist je še poudaril, da je »naredil prvo od znamenj«, ki jih je Jezus storil in »razodel svojo slavo in njegovi učenci so verovali vanj« (v. 11).

Čudeži so torej izredna znamenja, ki spremljajo pridiganje dobre novice. Njihov namen je zbuditi ali poživiti vero v Jezusa. V čudežu storjenem v Kani lahko opazimo Jezusovo dejanje naklonjenosti do mladoporočencev, znamenje Božjega blagoslova nad zakonom. Ljubezen med možem in ženo je torej dobra pot kako živeti evangelij, oziroma z veseljem se podati na pot svetosti.

Toda čudež v Kani se ne tiče samo mladoporočencev. Vsak človek je poklican v svojem življenju srečati se z Gospodom. Krščanska vera je dar, ki ga prejmemo s krstom in ki nam omogoči srečanje z Bogom. Vera pa gre, kakor v vsaki pristni izkušnji ljubezni,  skozi obdobja veselja in bolečine, svetlobe in teme. Pripoved svatbe v Kani nas vabi odkriti, da se nam Jezus ne prestavlja kot sodnik, ki je takoj pripravljen obsoditi naše krivde, ali kot poveljnik, ki zahteva, da slepo izpolnjujemo njegove ukaze. Razodeva se namreč kot Zveličar človeštva, kot brat, kot starejši brat, kot Očetov Sin, kot Tisti, ki odgovarja na pričakovanja in obljube veselja, ki jih ima v srcu vsak od nas.

Torej se lahko vprašamo: a zares poznam takšnega Gospoda? Ga čutim ob sebi, blizu v svojem življenju? Mu odgovarjam z valovno dolžino tiste njegove poročne ljubezni, ki jo vsak dan razodeva vsem, vsakemu človeškemu bitju? Gre namreč zato, da se spoznamo, da nas Jezus išče ter vabi narediti mu prostor v globini svojega srca. Na tej poti vere nismo prepuščeni sami sebi. V dar smo namreč prejeli Kristusovo Kri. Veliki kamniti vrči, katere je Jezus naročil napolniti z vodo, da jo bo spremenil v vino (v. 7), so znamenje prehoda iz stare v novo zavezo, kjer smo namesto vode za obredno umivanje prejeli Jezusovo Kri, ki se preliva na zakramentalni način v evharistiji in na krvav način med trpljenjem na križu. Zakramenti, ki izhajajo iz velikonočne skrivnosti, nam vlivajo nadnaravno moč in nam omogočajo okušati brezmejno Božje usmiljenje.

Devica Marija, ki je zgled premišljevanja Gospodovih besed in dejanj, nam pomaga z vero odkriti lepoto in bogastvo evharistije ter drugih zakramentov, ki ponavzočujejo zvesto Božjo ljubezen do nas. Tako se bomo lahko vedno bolj zaljubili v Gospoda Jezusa, našega ženina in mu šli naproti s prižganimi svetilkami naše vesele vere ter postali tako v svetu njegovi pričevalci.

Angel Gospodov, nedelja, 20. januar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo smo začeli bogoslužni čas, ki se imenuje »med letom«, navaden, torej obdobje, v katerem se hodi za Jezusom v njegovem javnem življenju, v njegovem poslanstvu, za katerega ga je Oče poslal na svet.

V današnjem evangeliju (prim. Jn 2,1-11) najdemo pripoved o prvem izmed Jezusovih čudežev, ki jih evangelist Janez imenuje »znamenja«. Prvo od teh čudežnih znamenj se zgodi v vasi Kana v Galileji, med praznovanjem poroke. Ni naključje, da je na začetku Jezusovega javnega življenja poročni obred, saj je Bog v Njem poročil človeštvo. In to je dobra novica, četudi tisti, ki so ga povabili, ne vedo, da za mizo sedi Božji Sin in da je pravi ženin prav On. Dejansko je vsa skrivnost znamenja v Kani utemeljena na navzočnosti tega božanskega ženina, ki se začenja razodevati. Jezus se razodene kot ženin Božjega ljudstva, ki so ga naznanjali preroki in nam razkriva globino odnosa, ki nas povezuje z Njim. Gre za novo zavezo ljubezni.

V kontekstu zaveze se v polnosti razume pomen simbola vina, ki je v središču tega čudeža. Ravno ko je praznovanje na višku, zmanjka vina. Marija to opazi in reče Jezusu: »Vina nimajo« (v. 3). Slabo bi bilo nadaljevati z vodo. Ti ljudje bi se osmešili. Marija je to opazila in ker je mati, gre takoj k Jezusu.  Sveto pismo, predvsem pa preroki, so pokazali na vino kot na tipičen element mesijanske gostije (prim. Am 9,13-14; Jl 2,24; Iz 25,6), ko bo prišel Mesija. Voda je potrebna za življenje, medtem ko vino izraža obilje na gostiji ter veselje praznovanja. Praznovanje brez vina, ne vem… S spremenjenjem vode v vino v »kamnitih vrčih za judovsko očiščevanje« (v. 6), saj je bila navada, da se je, preden se je vstopilo v hišo, obredno očistilo, je Jezus napravil zelo zgovorno znamenje, tako je spremenil Mojzesovo postavo v evangelij, ki prinaša veselje.

Iz zatem, poglejmo Marijo. Besede, ki jih je Marija namenila služabnikom, okronajo poročni okvir Kane: »Kar koli vam reče, storite« (v. 5). Marija danes pravi tudi vsem nam: »Kar koli vam reče, storite.« Te besede so dragocena dediščina, ki nam jo je zapustila naša Mati. In dejansko so jo služabniki v Kani ubogali. »Jezus jim je rekel: 'Napolnite vrče z vodo!' In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: 'Zajemite zdaj in nesite starešini!' In nesli so mu« (vv. 7-8). Na tej svatbi je bila resnično sklenjena nova zaveza in Gospodovim služabnikom, to je vsej Cerkvi je zaupano novo poslanstvo: »Kar koli vam reče, storite«. Služiti Gospodu pomeni prisluhniti mu in udejanjiti njegovo besedo. To je preprosto, a bistveno priporočilo Jezusove Matere, je program življenja kristjana.

Rad bi poudaril življenjsko izkušnjo, ki smo jo gotovo mnogi imeli v življenju. Ko smo v težki situaciji, ko pridejo problemi, ki jih mi ne znamo rešiti, takrat ko čutimo tesnobo in stisko, ko nimamo veselja, takrat pojdimo k Mariji in ji recimo: »Vina nimamo. Zmanjkalo je vina. Poglej, kako sem, poglej moje srce, poglej mojo dušo«. To recite materi. In ona bo šla k Jezusu in mu rekla: »Poglej ga, poglej jo, vina nima.« Zatem se bo vrnila k nam ter nam rekla: »Karkoli vam reče, storite«.

Za vsakega od nas zajemanje iz vrča, pomeni, zaupati Besedi in zakramentom, da bi okušali Božjo milost v svojem življenju. Tako tudi mi, kakor starešina, ko je poskusil vodo, ki je postala vino, lahko vzkliknemo: »Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj« (v. 10). Jezus nas vedno preseneča. Povejmo Materi, da pove Jezusu in On nas bo presenetil.

Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo upoštevali njeno povabilo: »Kar koli vam reče, storite« in se v polnosti odprli Jezusu ter tako vsak dan življenja prepoznavali znamenja njegove poživljajoče navzočnosti.