Razmišljanje Raphaela Bedrosa XXI. Minassiana o edinosti Cerkva

Raphael Bedros XXI. Minassian

Razmišljanje njegove svetosti Raphaela Bedrosa XXI. Minassiana

Zahvaljujem se vam za to dragoceno priložnost, ki ste mi jo dali, da spregovorim o molitvi za edinost Cerkva, ki so bile v preteklih stoletjih razkosane in zaradi česar še danes trpijo. Veliko sem premišljeval in prišla mi je tale podoba: podoba zakramenta spovedi ali zakramenta pokore, ki ga prejemamo v svojem vsakdanjem življenju.

Ko se zatečemo k spovedi, rečemo: Oče, odpusti mi, ker sem grešil v mislih, v besedah, v dejanjih in v opustitvah. Tako danes pred našim Gospodom lahko rečemo, da smo v resnici grešili v mislih, besedah, dejanjih in zanemarjanju naše cerkvene edinosti. Grešili smo in moramo se pokesati ter se izogibati potem, ki vodijo v greh, kajti očitek vesti ni samo v besedah, ampak tudi v dejanjih.

Ob tej slovesni priložnosti sem bil izbran, da bi govoril o edinosti Cerkva. To je dragocena in bistvena priložnost, ki pa prinaša globoke rane in mučne bolečine, ki so jih povzročila stoletja, da bi se ponovno vzpostavila edinost in harmonija. Za to edinost smo sprejeli molitev in molitev je neupogljivo orožje.

Naši nameni in besede se ne ujemajo z našimi dejanji. Želimo edinost, ki jo je hotel Bog, naš Stvarnik, ki se je učlovečil in se rodil iz Device Marije v ponižnih in ubogih jaslih. Rodil se je in je tako kot mi nosil težo življenja, izseljenstvo in njegova bremena, križ in smrt za naše zveličanje.

Vendar vse do danes ne razumemo resničnega pomena te preizkušnje in odrekanja, ki ju je Jezus prestal za naše odrešenje. Razkropljeni smo po zemlji, padli smo v hrušč individualne in kolektivne sebičnosti ter pozabili na našega Odrešenika. Skrivnost odrešenja smo analizirali in pojasnili v skladu z našo voljo in našo osebno zamislijo, pozabili pa smo na njen namen, to je odrešenje.

Trdo in trmasto smo delali za edinost, toda z namenom, da bi druge približali svojim sektaškim načelom, kakor so storili rimski vojaki pod križem, ko so se borili za Kristusovo suknjo. Tako se tudi mi prepiramo za Kristusovo oblačilo. Dragi bratje, ta misel je sebična.

Kristus ni bil rojen in ni umrl za neko skupino, za neko elito, ampak za vse narode, za odrešenje vsega človeštva. Tako beremo v Prvem Pavlovem pismu Timoteju: On »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse« (1 Tim 2,4-6).

Danes moramo torej razmišljati precej realno. Danes se moramo izvleči iz hrupa naših src in slediti luči betlehemske votline, kjer se je rodil Zveličar, in širiti luč zveličanja, ki so jo oznanjali najprej pastirji, potem modri in vse do nas krščenih ter potrjenih v pripadnosti Kristusu Zveličarju, Kristusu, ki se vsak dan in v vsaki Cerkvi rodi v skrivnosti evharistije.

Duh evharistije je isti v vseh obredih in Cerkvah. V čem je spor? Sveto pismo pravi: »V svojo hišo je prišel in njegovi ga niso sprejeli.« To je prava razlika, ki jo moramo priznati, ko prevzemamo odgovornost za to bolečo resničnost.

 Vračam se k orožju molitve. Tiste molitve, ki jo molimo skupaj in jo dopolnjujejo dejanja. Molitev, ki nas vodi, da drug drugemu rečemo, da ni nesoglasja v zakramentu krsta, ni nesoglasja v zakramentu evharistije, ni nesoglasja v skupni molitvi v vseh Cerkvah, katoliških in pravoslavnih, pa tudi v vseh drugih Cerkvah.

Jaz sem za tradicijo in vsaka Cerkev ima svojo tradicijo in dediščino, vendar smo vsi skupaj del lepe ubrane simfonije, ki mora slaviti Stvarnika. Glasbenikov je veliko, in mi poslušamo njihovo glasbo in cenimo melodije orkestra. Zakaj ne bi tudi mi pisali te simfonije, ki je sestavljena iz številnih bogatih izročil, in ne bi uživali v njej skupaj z Zveličarjem Božjim Sinom?

Vem, da bo moja današnja beseda ostala prazna, če v nas ne bo naletela na pozitivne odzive, da bi začeli novo življenje, okrepljeno z ljubeznijo in solidarnostjo, ko se izogibamo vsem razlogom in obsedenostim, ki nas ločujejo med seboj in nas vse ločujejo od našega Odrešenika, ki je dal življenje za nas, vendar je ostal in ostaja v skrivnosti evharistije.

Katoličan zavrača obhajilo s pravoslavnimi in pravoslavci s katoličani. Ali je katoliški Kristus slučajno drugačen od pravoslavnega Kristusa? Ali je zakrament krsta drugačen od zakramenta krsta drugih? S polno zavestjo vemo, da je vse zakramente v Cerkvi postavil neposredno Kristus, v čem je torej spor? Je spor človeški in sta ga prevzela sebičnost in sektaštvo, daleč od vsakega duhovnega in krščanskega načela?

Ljubi moji bratje, v teh svojih izrazih nisem ne oster ne toleranten, ampak sem poln ljubezni in bratstva ter iščem pot, ki nas združuje brez pogojev in omejitev. Berač sem, ki išče duhovno preživetje, da po mojih žilah teče luč Kristusa Zveličarja.

Svoje razmišljanje zaključujem z molitvijo, ki jo želim za vse nas, molitvijo čiste ljubezni, ki ugaja Jezusu, našemu Zveličarju in v njej vidi naše najbolj čiste namene.

Moj Gospod in moj Bog, iz vsega srca se kesam greha nehotenega razkola, v katerega sem padel zaradi posvetnih skrbi. V tebi je moje pribežališče in moje upanje, po tebi hrepenim in upam, da me boš oblekel v oblačilo zveličanja in razsvetlil mojo pot k zaželeni edinosti, k priznanju ene Cerkve, ene, apostolske, ene župnije, za katero poskrbi s svojimi obilnimi milostmi. Ti si luč in resnica, ti si pot in mir, in od tebe in k tebi se bomo vrnili, zato se me usmili, o Gospod, s svojim velikim usmiljenjem, usmili se in me reši mojih grehov. Amen.