Duhovne misli cerkvenih očetov in papeža Frančiška za 7. nedeljo med letom

1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23

Savel je vstal in šel v Zifsko puščavo, z njim pa tri tisoč mož, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski puščavi. David in Abišáj sta prišla ponoči k ljudstvu, in glej, Savel je spal, ležeč v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem vzglavju, Abnêr in ljudstvo pa so ležali okrog njega. Tedaj je Abišáj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji – drugič ga ne bo treba!« David pa je rekel Abišáju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan? David je vzel sulico in vrč za vodo od Savlovega vzglavja. Potem sta odšla, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbudil, kajti vsi so spali, ker je prišlo nanje trdno spanje od Gospoda.

David pa je prišel na nasprotno stran in se od daleč postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. David je odgovoril in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride čez kateri izmed mladeničev in jo vzame. Gospod pa naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi. Kajti danes te je Gospod dal meni v roko, pa nisem hotel iztegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca.

1 Kor 15,45-49

Tako je tudi pisano: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

Lk 6,27-38

»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, enako vi storite njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In če dobro delate tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Toda ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.

Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin razlaga: »Svet ljubi svojo krivdo in sovraži svojo naravo, medtem ko mora imeti kristjan nasprotno držo do sveta.« Tertulijan pojasnjuje: »Ljubiti svoje sovražnike zahteva dejanje volje, ki je nasprotna tisti spontani. To dejanje so sposobni storiti samo kristjani.« Sv. Ambrož dodaja: »Ljubiti svoje sovražnike je izraz dejavne ljubezni, ki izhaja neposredno iz Božje ljubezni. Kristus je medtem, ko je trpel na križu, molil za tiste, ki so ga ubijali.« Evzebij Cezarejski pravi: »Jezus predpostavlja, da nasilje, torej da te udarijo po licu, ni kazen za kriminalno dejanje, ampak da izhaja iz preganjanja. Moliti za sovražnike pomeni sodelovati pri dobrem za sovražnika, kar vsekakor ni znamenje površinske ljubezni.« Sv. Izak iz Niniv nadaljuje: »Učenci morajo biti pripravljeni, da z njimi ravnajo nasilno, jim vzamejo obleko in materialne dobrine. Oseba, ki je usmiljena, prenaša krivičnost.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Če ima ljudstvo Kristusovega duha, kakor učijo blagri, tedaj bo sprejelo to preganjanje kot nekaj pričakovanega, saj je Kristus dopolnitev postave, kajti s svojo krvjo je spremenil postavo.« Sv. Ciprijan razlaga: »Sv. Štefan, prvi krščanski mučenec, s tem ko je ljubil svoje sovražnike, nam kaže, kako hodi za Kristusom.« Sv. Bazilij Cezarejski razmišlja: »Bralec ne more, da ne bi pomislil na Jezusovo trpljenje, ko prostovoljno dopusti, da ga bijejo in slečejo. Jezus hoče, da gremo onkraj preprostega povračila pri dajanju, saj gre za dar in za posojilo, dar za nas, a tudi posojilo, saj to, kar posojamo, nam je bilo podarjeno.« Origen pojasnjuje: »Bog je v nas položil svojo podobo in sličnost. Ta božanska podoba je vidna v tistih, ki so usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Sv. Ciril Aleksandrijski zatrdi: »Usmiljenje je značilnost Boga.« Sv. Justin, mučenec to pojasni: »Vsi ti stavki označujejo Boga kot usmiljenega tako do pravičnega kot do krivičnega.« Sv. Avguštin dodaja: »Lahko bi dali praktične primere, kako je potrebno drugim izkazovati to usmiljenje, še zlasti, da se opusti željo po maščevanju in se skuša biti sočuten z bližnjim.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Jezusovi učenci kažejo svetu značilnosti Boga, ki sodi s pravičnostjo in odpušča z milostjo.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezusovo usmiljenje se izraža na dva načina: odpuščanje in velikodušnost, dve obliki miloščine in dve krili molitve.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Božja velikodušnost je paradoks, še posebej, če uporablja človeške sheme, da opiše svoje dajanje darov.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 24. februar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi »vi, ki poslušate«. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki »ga posluša«. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: »kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo« (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: »Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. […] S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (v. 37-38).

Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščeno. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so »zbiralci krivic«: spominjajo se le slabih stvari, ki so jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: »Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost.« Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.

Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredila zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.