Duhovne misli cerkvenih očetov in papeža Frančiška za 8. nedeljo med letom

Sir 27,4-7

Če tresemo rešeto, ostanejo na njem odpadki,
podobno človekove pomanjkljivosti v njegovem govorjenju.
Lončarsko posodo preizkuša peč,
tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim.
Nego drevesa dokaže njegov sad,
tako beseda razodene misli človekovega srca.
Ne hvali moža, dokler ne spregovori,
tako namreč preizkušamo ljudi.

1 Kor 15,54-58

Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in si bo to umrljivo nadelo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana:
Použita je smrt v zmago.
Smrt, kje je tvoja zmaga?
Smrt, kje je tvoje želo?

Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. In tako, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu.

Lk 6,39-45

Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu; kajti smokev ne obirajo s trnja in grozdja ne trgajo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo. Kajti njegova usta govorijo to, kar kipi iz srca.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Obstaja naraven prehod med prepovedjo ne soditi in prilikami, ki sledijo, saj ponazarjajo to, kar Jezus govori. Nezaslužena obtožba in kritika vodita v hinavščino, zato ju ne smemo tolerirati. Sadovi vsakega, torej dejanja in besede, razkrivajo značaj neke osebe in stanje njegovega srca.«  Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Težko je soditi misli in namene nekoga, saj jih določa razpoloženje srca. Dejanje v skromnosti pridobi večjo zadostitev in pomembnejše delo še večje zadoščenje.«

Misli papeža Frančiška

Da bi bili do drugih usmiljeni, moramo imeti pogum, da obtožimo sami sebe. Potrebno se je naučiti ne soditi drugih, saj sicer postanemo hinavci. To je tveganje, katerega se moramo varovati vsi.

Liturgija nas spodbuja k premišljevanju o »velikodušnosti odpuščanja in usmiljenja«. S tem nas spominja na »krščanski stil«, ki ga vodijo nežnost, dobrotljivost in krotkost ter ki nas vabi, da bi se medsebojno prenašali. Gospod nam govori o »nekakšni nagradi«: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« To se sliši zelo lepo, toda lahko se nam zastavi vprašanje, kako to pot začeti, kateri je prvi korak. Prvi korak vidimo danes v evangeliju. Prvi korak je obtožiti samega sebe. Pogum, da obtožimo sebe, preden obtožimo druge. Gospod nas to uči s podobo iverja, ki je v očesu brata, in bruna v lastnem očesu. Najprej je potrebno odstraniti bruno iz svojega očesa, kar pomeni obtožiti sebe. To je prvi korak: »Obtoži samega sebe, ne imej se za sodnika, da bi odstranil iver iz očesa drugega.«

Jezus na tem mestu uporabi besedo, ki jo uporablja samo za tiste, ki imajo dva obraza in dvojno dušo: »Hinavec«. Moški in ženska, ki se ne naučita obtožiti samega sebe, postaneta hinavca. To velja za vse: Začenši od papeža navzdol. Za vse. Če nekdo med nami nima sposobnosti, da bi obtožil samega sebe, in potem nekomu govori stvari o drugih, ni kristjan, ne vstopi v to tako lepo delo sprave, pomiritve, nežnosti, dobrotljivosti, odpuščanja, velikodušnosti in usmiljenja, ki nam ga je predlagal Jezus Kristus.

Gospoda moramo prositi »za milost spreobrnjenja«. Kadar si zaželimo, da bi komu govorili o pomanjkljivostih drugih, se ustavimo. Vprašajmo se, kako pa je z mano. Imejmo pogum, ki ga ima sv. Pavel, ko pravi: »Bil sem bogokletnik, preganjalec in nasilnež«. Koliko stvari lahko rečemo o samih sebi? Prihranimo pripombe o drugih in komentirajmo sebe. To je prvi korak na poti velikodušnosti. Kajti kdor vidi samo iver v očesu drugega, konča v ozkosrčnosti. Njegova duša je ozkosrčna, polna malenkosti in polna govoric.

Molimo za milost, da bi poslušali Jezusov nasvet: Da bi bili velikodušni v odpuščanju in velikodušni v usmiljenju. Da bi neko osebo kanonizirali, je potreben cel postopek, skupaj s čudežem. Šele potem jo Cerkev razglasi za sveto. Toda, če bi našli kakšno osebo, ki ni nikoli, zares nikoli rekla nič slabega o drugih, bi jo lahko kanonizirali takoj.

Angel Gospodov, nedelja, 3. marec 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek predstavlja kratke prilike, s katerimi hoče Jezus nakazati svojim učencem pot, po kateri je potrebno hoditi, da bi razumno živeli. Z vprašanjem: »Mar more slepi voditi slepega?« (Lk 6,39), hoče On poudariti, da voditelj ne sme biti slep, temveč mora dobro videti, to je, mora imeti modrost za razumno vodstvo, če ne tvega, da bo povzročal škodo osebam, ki se mu zaupajo. Jezus s tem privabi pozornost tistih, ki imajo vzgojne ali vodstvene odgovornosti: pastirjev duš, političnih oblasti, zakonodajalcev, učiteljev, staršev in jih opozori, da se morajo zavedati svoje občutljive vloge in vedno razločevati pravo pot, po kateri voditi osebe.

Jezus uporabi enega od modrostnih izrekov, da bi pokazal na samega sebe kot zgled učitelja in voditelja, za katerim hoditi: »Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov učitelj« (v. 40). To je povabilo za hojo za njegovim zgledom in njegovim naukom, da bi bili zanesljivi in modri voditelji. Ta nauk predvsem vsebuje govor na gori, ki ga zadnje tri nedelje predlaga v evangeliju bogoslužje in pokaže na drži krotkosti ter usmiljenja, da bi bili iskrene, ponižne in pravične osebe.

V današnjem odlomku najdemo še drugi pomenljiv stavek, torej tisti, ki opozarja, da nismo domišljavi in hinavci. Tako pravi: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš?« (v. 41). Večkrat, to vemo vsi, je veliko lažje opaziti in obsoditi pomanjkljivosti ter grehe drugih in ne uspeti videti z isto jasnostjo svojih. Mi vedno skrivamo svoje napake, skrivamo jih tudi pred samim seboj, medtem ko je lahko videti napake drugih. Skušnjava je namreč v tem, da smo popustljivi s samim seboj, širokogrudni s samim seboj in pa trdi pri obsodbi drugih. Vedno je koristno pomagati bližnjemu z modrimi nasveti, a ko opazujemo in popravljamo napake svojega bližnjega, se moramo pri tem zavedati, da imamo tudi mi napake. Če sam mislim, da jih nimam, ne morem obsojati in popravljati drugih. Vsi imamo napake, vsi. Tega se moramo zavedati in preden obsojamo druge, moramo pogledati sami vase. Na ta način se bomo odzivali s ponižnostjo in verodostojnostjo ter pričevali z dejavno ljubeznijo.

Kako lahko razumemo, če je naše oko svobodno ali pa ga ovira bruno? O tem reče ponovno Jezus: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (vv. 43-44). Sad so dejanja, pa tudi besede. Tudi po besedah se prepozna kvaliteto drevesa. Saj tisti, ki je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro in kdor je slab jemlje ven slabo, ker izvaja najbolj škodljivo dejanje med nami in to je opravljanje. Govorice, govoriti slabo o drugih, to uničuje. Uničuje družino, uničuje šolo, uničuje delovno mesto, uničuje četrt… Z jezikom se začenjajo vojne. Pomislimo malo na ta Jezusov nauk in premislimo. Zastavimo si vprašanje: Govorim grdo o drugih? Skušam vedno umazati druge? Zame je lažje videti napake drugih ali svoje napake? Skušajmo se vsaj malo popravljati. To bo dobro delo vsem. Prosimo za Marijino pomoč in priprošnjo, da bi lahko hodili za Gospodom po tej poti.