Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Justina, mučenca

Kateheza, 21. marec 2007, sv. Justin

Dragi bratje in sestre!
V teh katehezah razmišljamo o velikih osebnostih porajajoče se Cerkve. Danes bomo spregovorili o sv. Justinu, filozofu in mučencu, najpomembnejšem apologetu 2. stoletja. Z besedo “apologeti” označujemo tiste starodavne krščanske pisatelje, ki so se lotili braniti novo verstvo pred hudimi obtožbami poganov in judov in širiti krščanski nauk z izrazi, ki so ustrezali kulturi tistega časa. Tako srečamo pri apologetih dvojno skrb: prvo, bolj značilno apologetsko, da bi branili porajajoče se krščanstvo (apologia v grščini pomeni “obramba”), in drugo, lahko bi rekli ponudbeno, “misijonarsko”, da bi razložili vsebino verovanja v jeziku in z miselnimi kategorijami, razumljivimi za njihove sodobnike.

Justin se je rodil okrog leta 100 blizu starodavnega Sihema v Samariji v Sveti deželi; dolgo je iskal resnico, ko je romal od ene do druge šole grškega filozofskega izročila. Končno ga je – tako sam pripoveduje v prvih poglavjih Razgovora s Trifonom – neka skrivnostna oseba, starec, ki ga je srečal na morskem obrežju, najprej pahnil v krizo, ko mu je dokazal človekovo nezmožnost, da bi z lastnimi močmi potešil hrepenenje po božanskem. Potem mu je v starih prerokih pokazal ljudi, na katere se je treba obrniti, da najdemo pravo pot do Boga in “pravo filozofijo”. Ko se je od njega poslovil, ga je starec spodbudil k molitvi, da bi se mu odprla vrata luči. Pripoved orisuje ključni dogodek Justinovega življenja: ob koncu dolgega filozofskega popotovanja v iskanju resnice je pristal v krščanski veri. V Rimu je ustanovil šolo, v kateri je brezplačno uvajal učence v novo vero, ki jo je razumel kot “pravo filozofijo”. V njej je dejansko našel resnico in umetnost pravega življenja. Zato je bil prijavljen in obglavljen okrog leta 165 pod vladarjem Markom Avrelijem, cesarjem filozofom, na katerega je Justin sam naslovil eno svojih Apologij.

Samo to, dve Apologiji in Razgovor z Judom Trifonom, se nam je ohranilo od njegovih del. V njih je Justin želel predvsem orisati božji načrt stvarjenja in odrešenja, ki se uresničuje v Jezusu  Kristusu, Logosu, to je v večni Besedi, večnem , stvariteljskem Razumu. Vsak človek, kolikor je razumna ustvarjenina, je deležen Logosa, nosi v sebi njegovo “seme” in lahko dojema brlenje resnice. Tako se je sam Logos, ki se je Judom razodel kot preroški lik v Stari zavezi, delno prikazal nekako v “semenih resnice” tudi v grški filozofiji.   Ker je krščanstvo zgodovinsko in osebno razodetje Logosa v polnosti, iz tega torej sledi, sklepa Justin, da “vse, kar je kdorkoli izrazil lepega, pripada nam, kristjanom” (2 Apol. 13,4). Na ta način Justin, ki sicer grški filozofiji oporeka njena protislovja, odločno usmerja k Logosu sleherno filozofsko resnico in tako z razumskega stališča motivira edinstveno “prisvajanje” resnice in univerzalnosti v krščanski veri. Če stara zaveza teži h Kristusu, kakor podoba usmerja k upodobljeni resničnosti, tedaj tudi grška filozofija stremi po Kristusu in evangeliju, kakor teži del po združenju s celoto. In pravi, da sta ti resničnosti, stara zaveza in grška filozofija, kot dve cesti, ki vodita h Kristusu, k Logosu. To je torej razlog, zakaj se grška filozofija ne more zoperstaviti evangeljski resnici in lahko kristjani mirno zajemajo iz nje kot iz svojega. Zato je moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. označil Justina kot “prvaka pozitivnega srečanja s filozofsko mislijo, čeprav v znamenju previdnega razločevanja,” kajti Justin, “ki je sicer tudi po spreobrnjenju ohranil veliko spoštovanje do grške filozofije, je z vso silo in jasnostjo potrdil, da je v krščanstvu našel ‘edino zanesljivo in koristno filozofijo’ (Dial. 8,1)” (Vera in razum 38).

Justinova oseba in njegova dela v celoti kažejo odločno opredelitev starodavne Cerkve za filozofijo, za razum, bolj kot pa za pogansko verovanje. Dejansko so prvi kristjani krepko zavračali sleherni kompromis s pogansko religijo. Imeli so jo za malikovanje, čeprav so s tem tvegali, da jih bodo obsodili “brezboštva” in “ateizma”. Justin je še posebej v svoji prvi Apologiji neizprosno kritičen do poganske religije in njenih mitov, ki jih je imel za diabolično “zavajanje” na poti resnice. Filozofija je zanj prednosten prostor za srečanje med poganstvom, judovstvom in krščanstvom prav na področju kritike poganske religije in njenih lažnih mitov. “Naša filozofija,” tako nadvse jasno opredeli novo verstvo Justinov sodobnik, prav tako apologet, škof Meliton iz Sard (navaja ga Evzebij, Cerkvena zgodovina 4, 26, 7).

Dejansko je poganska religija uhodila pota za Logos, a je trmasto vztrajala na potih mita, čeprav mu grška filozofija ni priznavala podlage v resničnosti. Zato je bil zaton poganske religije neizogiben. Pritekal je kot logična posledica preloma med religijo – omejeno na umeten sklop obredov, običajev in navad – in resnico bivanja. Justin in z njim tudi drugi apologeti so zapečatili jasno stališče krščanske vere v prid Bogu filozofov in proti lažnim bogovom poganske religije. To je bila odločitev za resnico bitja proti mitom iz navade. Nekaj desetletij za Justinom je Tertulijan isto odločitev kristjanov opredelil z lapidarnim in vedno veljavnim stavkom: “Dominus noster Christus veritatem se, non consuetudinem, cognominavit – Kristus se je predstavil kot resnica in ne kot navada (O zagrinjanju devic 1,1). S tem v zvezi lahko opazimo, da izraz  consuetudo, ki ga je tukaj uporabil Tertulijan in ga nanašal na pogansko religijo, lahko v sodobne jezike prevedemo tudi z izrazi kot “kulturna moda” ali “moda časa”.

V dobi, kakršna je naša, zaznamovana z relativizmom v razpravljanju o vrednotah in o religiji – kot tudi v medverskem dialogu –, je to nauk, ki ga ne gre pozabiti. V ta namen vam predlagam – in s tem končujem – zadnje besede skrivnostnega starca, ki ga je srečal filozof Justin na morskem obrežju: “Ti pa predvsem moli, da se ti odpro vrata luči, ker nihče ne more videti in razumeti, če mu Bog in njegov Kristus ne naklonita razumevanja” (Razgovor 7,3).

Volja brez ponižnosti
Tisti, ki imajo to pelagijansko in semi pelagijansko miselnost, čeprav govorijo v osladnih govorih o Božji milosti, »pa dejansko zaupajo le lastnim močem in se čutijo več od drugih, saj izpolnjujejo določene predpise ali zato, ker so neomajno zvesti določenemu katoliškemu stilu.« Namenoma prezrejo, da »vsi ne morejo vse« in da v tem življenju  človeška krhkost ni popolnoma ozdravljena in od milosti enkrat za vselej. Ko se nekateri obračajo na slabotne in jim govorijo, da je z Božjo milostjo vse mogoče, dejansko običajno prenašajo idejo, da se s človeško voljo zmore vse. Bog te namreč vabi, da storiš to, kar lahko in »prosiš za to, kar ne moreš« (sv. Avguštin), oziroma da rečeš ponižno Gospodu: »Daj mi to, kar zapoveduješ in zapoveduj to, kar hočeš.«