Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 14. nedeljo med letom
Iz 66,10-14
Veselite se s hčerjo jeruzalemsko,
radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite,
uživajte z njo veselje,
vsi, ki žalujete nad njo,
da se nasesate in nasitite
iz prsi njenih tolažb,
da se nasrkate in okrepite
iz njenega veličastnega naročja.
Kajti tako govori Gospod:
Glej, napeljal bom k njej mir kakor reko
kakor preplavljajoč potok veličastvo narodov,
In boste sesali, na bokih vas bodo nosili,
in na kolenih ljubkovali.
Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati,
tako vas bom jaz tolažil,
v Jeruzalemu boste potolaženi.
Videli boste in vaše srce se bo veselilo,
vaše kosti bodo brstele kakor trava.
Gospodova roka bo očitna na njegovih služabnikih
in njegova togota na njegovih sovražnikih.
Gal 6,14-18
Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom. Za naprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.
Lk 10,1-12.17-20
Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo tam sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar imajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas: vendar to védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor tistemu mestu.«
Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Beda Častitljivi pravi: »Kot so dvanajsteri napoved škofovske službe v Cerkvi, tako dvainsedemdeseteri predstavljajo prezbiterat (duhovniško službo).« Evzebij iz Cezareje ugiba: »Od Barnabe naprej so nekateri starodavni očetje mislili, da so morda bili med dvainsedemdesetimi Sosten, Matija in Tadej.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Jezus je dvainsedemdesetere poslal kakor jagnjeta med volkove in s tem izpolnil Izaijevo prerokbo, da bodo ob koncu časov volkovi in jagnjeta živeli v miru skupaj in majhen otrok jih bo vodil.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Sposobni bodo preživeti kot ovce med volkovi zato, ker je Jezus njihov pastir in jih bo varoval pred volkovi tudi sredi preganjanj. Učenci so poslani, ne da bi imeli kaj s seboj, saj morajo biti popolnoma odvisni od Gospoda žetve.« Sv. Efrem Sirski dodaja: »Saj so oznanjevalci in ne trgovci.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Voščilo miru je potrebno dati vsem, brez kakršnega koli razlikovanja, četudi bo potem sprejet samo od tistih, ki so sinovi miru« in k temu sv. Ambrož dodaja: »saj to voščilo miru razkriva Očetovo bistvo. Učence ne sme med njihovim poslanstvom ničesar raztresati, zato ne smejo med potjo nikogar pozdravljati, da jih morda to ne bi oviralo pri njim dodeljenem namenu, ki je, oznanjevanje Božjega kraljestva.« Sv. Efrem Sirski še pravi: »Ko učence zavrnejo, morajo ti otresti prah s svojih nog, saj je prah pravičnega kot znamenje maščevanja nad tistimi, ki se ne spokorijo in bodo bolj kaznovani, kot je bila Sodoma.«
Sv. Ciril Aleksandrijski začne razlago o vrnitvi dvainsedemdesetih: »Moč nad hudičem potrjuje, da jih je Kristus poslal pridigat.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »(Jezus) je Satana primerjal z bliskom, saj je s tem nakazal, kar je ta bil prej in kako je v svoji pokvarjenosti padel.« Sv. Efrem Sirski to pojasnjuje: »Kakor blisk sveti le trenutek in mine, tako je tudi Satanova oblast omahnila in padla ter bila uničena zaradi zmage križa.« Sv. Maksim Torinski pravi: »Oblast učencev, da lahko hodijo po škorpijonih izhaja iz resničnega dejstva, ker je Kristus zdrobil glavo Kači, in če tudi jih bodo škorpijoni in kače zastrupili, bodo ozdravljeni z zdravilom njegovih ran na križu.« Sv. Ciril Aleksandrijski to bolj podrobno pojasni: »Kristus si je podvrgel Satana med krstom v Jordanu in od takrat vsem nam da preko krsta to isto moč.«
Misli Benedikta XVI.
Današnji evangelij (prim. Lk 10,1-12.17-20) nam prestavlja Jezusa, ki pošilja 72 učencev v vasi, v katere želi iti, da pripravijo za njegov prihod. Samo evangelist Luka poudarja, da poslanstvo ni pridržano samo dvanajsterim, temveč je za vse učence. Jezus namreč pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo« (Lk 10,2). Na Božji njivi je dela za vse. Jezus misijonarjem ob tem, da jih pošilja, tudi da jasna in natančna navodila, kako naj se obnašajo. Kot prvo jih pošilja po 'dva in dva' z namenom, da si medsebojno pomagajo in tako pričujejo za bratsko ljubezen. Nadalje jih opozarja, da bodo 'kot jagnjeta med volkovi', kar pomeni, da bodo morali ohranjati mir, pa naj se zgodi kar koli ter tako v kakršno koli situacijo prinašati sporočilo miru. S sabo ne smejo vzeti ne oblek ne denarja, ampak naj živijo od tega, kar jim bo Božja previdnost ponudila. Nadalje naj oskrbujejo bolnike in sicer kot znamenje Božjega usmiljenja. Če jih kje ne sprejmejo, naj gredo naprej, a naj opozorijo, da so prebivalci sami odgovorni, ker so zavrnili Božje kraljestvo. Sveti Luka tudi poudarja, da so bili učenci navdušeni zaradi dobrih sadov svojega poslanstva in nam predstavlja tisti lepi Jezusov stavek: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Naj ta evangelij prebudi v vseh krščenih zavest, da so Kristusovi misijonarji in da so poklicani pripraviti mu pot tako z besedami, kakor s pričevanjem življenja.
Benedikt XVI. je ob današnjem berilu iz pisma apostola Pavla Galačanom ter ob današnjem evangeliju predstavil življenje sv. Petra Celestina, ko je 4. julija 2010 v Sulmoni obhajal sveto mašo ob praznovanju osemsto letnice rojstva tega svetnika: »V današnjem drugem berilu iz pisma Galačanom smo slišali lep izraz svetega Pavla, ki čudovito oriše duhovnost svetega Petra Celestina: 'Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu' (Gal 6,14). Križ je resnično predstavljal središče njegovega življenja, mu dajal moč pri soočanju s trdimi pokorami in težkimi trenutki vse od mladosti do zadnje njegove ure. Vedno mu je bilo jasno, da po križu prihaja zveličanje. Peter Celestin je prav tako po križu imel jasno zavest greha, ki jo je vedno spremljala prav tako jasna zavest neskončnega Božjega usmiljenja. Kot duhovnik je okušal lepoto podeljevalca tega usmiljenja, ko je spokornikom odvezoval grehe in tudi ko je bil izvoljen na apostolski sedež, saj je kot papež uvedel posebni odpustek. Zato želim spodbuditi duhovnike, naj postanejo jasni in verodostojni pričevalci vesele novice sprave z Bogom, da bodo tako okušali čezmerno veselje, o katerem govori prerok Izaija v današnjem prvem berilu (prim. Iz 66,10-14).«
Benedikt XVI. je na koncu svoje homilije predstavil še zadnjo značilnost Petra Celestina, ki ni bil zaprt 'sam vase', »čeprav je živel samotarsko življenje, temveč je z navdušenjem prinašal veselo novico evangelija svojim bratom. Skrivnost njegove rodovitne pastorale pa je v tem, da je vedno 'ostal' v molitvi z Gospodom.«
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, 3. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnja evangeljska stran vzeta iz desetega poglavja Lukovega evangelija (vv. 1-12.17-20), nam da razumeti, kako pomembno je klicati Boga »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2). »Delavci«, o katerih Jezus govori, so misijonarji Božjega kraljestva, ki jih je On sam klical in pošiljal »po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (v. 1). Njihova naloga je oznanjati sporočilo zveličanja namenjeno vsem. Misijonarji oznanjajo sporočilo zveličanja vsem. Ne samo misijonarji, ki gredo daleč, tudi mi kristjani, misijonarji, ki izrečemo dobro besedo zveličanja. In to je dar, ki ga da Jezus s Svetim Duhom. To oznanilo: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (v. 9), se izgovarja zato, ker je Jezus »približal« Boga nam, Bog je postal eden od nas. V Jezusu Bog kraljuje med nami, njegova usmiljena ljubezen premaga greh in človeško bedo.
To je »blagovest«, ki jo morajo »delavci« ponesti vsem, torej sporočilo upanja in tolažbe, miru in dejavne ljubezni. Ko Jezus pošilja svoje učence pred sabo v vasi, jim naroča: »Najprej recite: ›Mir tej hiši!‹…. Ozdravljajte bolnike, ki so tam« (v. 5.9.). Vse to pomeni, da se Božje kraljestvo gradi dan za dnem in že tukaj na zemlji ponuja svoje sadove spreobrnjenja, očiščevanja, ljubezni in tolažbe med ljudmi. Nekaj lepega je graditi dan za dnem Božje kraljestvo, ne ga uničevati, graditi ga.
S kakšnim duhom pa mora Jezusov učenec vršiti to poslanstvo? Predvsem se bo moral zavedati težke, včasih celo sovražne realnosti, ki ga čaka. Jezus ne molči o tem, temveč pravi: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (v. 3), zelo jasno, sovražnost je vedno na začetku preganjanja kristjanov, saj Jezus ve, da poslanstvo ovira hudič s svojim delovanjem. Zaradi tega si delavec evangelija prizadeva biti svoboden vsakršne človeške pogojenosti, tako da s seboj ne nosi denarnice ne torbe ne sandal (prim. v. 4), kakor je to priporočal Jezus z namenom, da bodo zaupali samo moči Kristusovega križa. To pomeni, pustiti ob strani vsak motiv za osebno bahanje, kariero ali oblast in postati ponižno orodje zveličanja, izvršenega po žrtvi Jezusa, ki je umrl in vstal za nas.
Poslanstvo kristjana v svetu je nekaj čudovitega in namenjeno vsem, je poslanstvo služenja, iz katerega, nihče ni izključen. Za to je potrebno mnogo velikodušnosti, predvsem pa pogled in srce usmerjena v višave, da kličeta Gospodovo pomoč. Velika potreba je po kristjanih, ki v vsakodnevnem življenju z veseljem pričujejo evangelij življenja vsak dan. Učenci, ki jih je Jezus poslal, »so se vrnili polni veselja« (v. 17). Ko mi to storimo, je srce napolnjeno z veseljem. Ob tem pomislim, kako se Cerkev veseli, ko njeni otroci prejemajo 'blagovest' po posvetitvi tolikih moških in žensk, ki vsakodnevno oznanjajo evangelij: duhovniki, tisti čudoviti župniki, ki jih poznamo, sestre, posvečene osebe, misijonarke, misijonarji, in se sprašujem, prisluhnite vprašanju: »Koliko izmed vas mladih, ki ste danes tukaj na trgu, slišite Gospodov klic, hoditi za njim?« Ne bojte se! Bodite pogumni ponesti tudi drugim to plamenico apostolske gorečnosti, ki nam je bila po zglednih učencih dana.
Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da ne bo v Cerkvi nikoli manjkalo velikodušnih src, ki bodo delala, da prinesejo vsem ljubezen in nežnost nebeškega Očeta.
Angel Gospodov, nedelja, 7. julij 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 10,1-12.27-20) predstavlja Jezusa, ko pošilja v poslanstvo dvainsedemdeset učencev, ki so še poleg dvanajsterih.
Število dvainsedemdeset najverjetneje nakazuje na vse narode. Kajti v Prvi Mojzesovi knjigi je omenjenih 72 različnih narodov (prim. 1Mz 10,1-32). Tako je to pošiljanje predpodoba poslanstva Cerkve, da oznanja evangelij vsem ljudem. Tem učencem Jezus pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2).
Ta Jezusova prošnja je vedno veljavna. Vedno moramo moliti »gospodarja žetve«, torej Boga Očeta, da pošlje delavce delat na svojo njivo, ki je svet. Vsakdo izmed nas mora to storiti z odprtim srcem, z misijonarsko držo. Naša molitev se ne sme omejevati samo na naše potrebe, naše nuje. Molitev je zares krščanska, če ima tudi univerzalno razsežnost.
Med pošiljanjem dvainsedemdesetih jim Jezus da natančna navodila, ki izražajo značilnosti poslanstva. Prvo smo že videli: »molite«; druga je »pojdite«; in zatem: »ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe«; »recite: ›Mir tej hiši!‹«; »ostanite v tej hiši«; »ne prehajajte iz hiše v hišo«; »ozdravljajte bolnike in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo‹«; in če vas ne sprejmejo, pojdite na trge in poslovite se (prim. vv 2-10). Ti ukazi kažejo: da je poslanstvo utemeljeno na molitvi; da je potujoče, ni statično; da zahteva nenavezanost in uboštvo; da prinaša mir in ozdravljenje, ki sta znamenji bližine Božjega kraljestva; da ni prozelitizem, temveč oznanjevanje in pričevanje; da zahteva tudi evangeljsko iskrenost in svobodo iti proč, s katero se nakaže odgovornost, če je zavrnjeno sporočilo zveličanja, toda brez obsodb in prekletstev.
Če je poslanstvo Cerkve živeto na ta način, bo zanj značilno veselje. Kako se zaključi ta odlomek? »Dvainsedemdeseteri so se vrnili polni veselja« (v. 17), pripomni evangelist. Ne gre za kratkotrajno veselje, ki izhaja iz uspeha poslanstva, temveč nasprotno za veselje, ki je zakoreninjeno v obljubi, kot pravi Jezus: »ker so vaša imena zapisana v nebesih« (v. 20). S tem izrazom misli na notranjo in neuničljivo veselje, ki izhaja iz zavesti, da so bili od Boga poklicani hoditi za njegovim Sinom. Torej veselje, da so njegovi učenci. Danes lahko vsakdo od nas tu na trgu pomisli na ime, ki ga je prijel na dan krsta; to ime je »zapisano v nebesih«, v srcu Boga Očeta. In veselje nad tem darom napravljava vsakega učenca za misijonarja, torej tistega, ki hodi v družbi Gospoda Jezusa, ki se od Njega uči brezpogojno použivati se za druge, osvobojen samega sebe in svojega imetja.
Prosimo za materinsko varstvo Sveto Marijo, da naj podpira v vsakem kraju poslanstvo Kristusovih učencev, torej poslanstvo oznanjevanja vsem, ki jih Bog kliče in hoče rešiti ter nas kliče, da se pridružimo njegovemu kraljestvu.
