Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 21. nedeljo med letom

Iz 66,18-21

Jaz pa pridem, da zberem vse narode in jezike, prišli bodo in gledali moje veličastvo. Položil bom nanje znamenje in tiste, ki so preživeli, bom poslal k narodom: v Taršíš, Pul in Lud, ki napenjajo loke, v Tubál in Javán, oddaljena obrežja, ki še niso slišala mojega oznanila, ne videla mojega veličastva, in oznanili bodo moje veličastvo med narodi. In pripeljali bodo vse vaše brate izmed vseh narodov v dar Gospodu, na konjih, na vozeh, na nosilnicah, na mezgih in na dromedarjih, na mojo sveto goro v Jeruzalem, govori Gospod, kakor prinašajo Izraelovi sinovi jedilno daritev v čisti posodi v Gospodovo hišo. Nekatere izmed njih bom vzel za duhovnike, za levite, govori Gospod.

Heb 12,5-7.11-13

In pozabili ste na spodbudo, ki vam kakor sinovom govori:
Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje
in ne omaguj, kadar te kara.
Kogar namreč Gospod ljubi, ga vzgaja,
in tepe vsakega sina, ki ga sprejema.

Za vzgojo to prenašajte. Kakor s sinovi Bog ravna z vami. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Nobena vzgoja se takrat, ko se izvaja, ne zdi vesela, ampak bridka;  pozneje pa daje tistim, ki so se po njej izurili, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in svojim nogam napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, temveč raje ozdravelo.

Lk 13,22-30

Ko je bil na poti v Jeruzalem, je hodil skozi mesta in vasi ter učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Vpričo tebe smo jedli in pili in po naših trgih si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne poznam vas, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki ravnate krivično!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Vprašanje o tem, koliko bo zveličanih ter Jezusov odgovor o poti zveličanja, kažeta na to, kar je res pomembno, torej ne koliko bo zveličanih temveč, kako postaneš 'zveličan'. Vstopiti skozi ozka vrata zahteva odločno vero ter neomadeževano moralnost. Široka vrata pa so za tiste, ki se ne menijo za postavo in to pokažejo s svojim grešnim obnašanjem.« Sv. Avguštin pa pravi: »Hrana, ki so jo jedli v Jezusovi navzočnosti, je bil Kristus, torej hrana, ki so jo jedli njegovi sovražniki, ki so ga zavrgli.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Biti za isto mizo z Jezusom med njegovim zemeljskim poslanstvom, ni zagotovilo za sedež pri eshatološki gostiji. Tudi tisti, ki se udeležujejo Gospodove večerje, si lahko preskrbijo obsodbo, v kolikor niso prepoznali v tem Gospodovo telo in kri ter zato niso izpolnili Očetove volje.« Sv. Avguštin dodaja: »Trije modri predstavljajo vse tiste, ki bodo prišli z vseh koncev sveta ter bodo sedeli pri eshatološki poročni gostiji.« Sv. Ciril Aleksandrijski ponovno pravi: »Ironično je, da bodo gostje na tej eshatološki gostiji zelo verjetno tisti, ki so bili od Izraela zavrženi ter pogani. To se zelo dobro ujema s tipično Lukovo tematiko o velikem preobratu, na osnovi katerega bo zadnji prvi in prvi zadnji.«

Misli Benedikta XVI.

Tudi današnje bogoslužje nam ponuja Jezusovo besedo, ki nas razsvetljuje, hkrati pa nas osupne. Med njegovim zadnjim vzponom proti Jeruzalemu ga je nekdo vprašal: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« Jezus mu je odgovoril: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli« (Lk 13,23-24). Kaj torej pomenijo ta »ozka vrata«? Zakaj mnogim ne uspe vstopiti? Je ta prehod prihranjen samo nekaterim izbrancem? Takšen način razmišljanja Jezusovih sogovornikov je, če dobro pomislimo, vedno aktualen. Vedno je namreč prisotna skušnjava, da si bi versko prakso razlagali kot vir privilegijev ter gotovosti. Dejansko pa je Kristusovo sporočilo ravno nasprotno. Vsi lahko vstopijo v življenje, a za vse so vrata »ozka«. Pri tem ni privilegijev. Prehod v večno življenje je odprt za vse, toda je »ozek«, saj je zahteven, potrebno si je prizadevati, samozatajevati in mrtvičiti lastno sebičnost.

Evangelij nas ponovno, kot že prejšnje nedelje, vabi, da premislimo o prihodnosti, ki nas čaka in na katero se moramo pripraviti med našim romanjem na zemlji. Odrešenje, ki ga je Jezus izvršil s svojo smrtjo in vstajenjem, je za vse. On je edini Odrešenik in nas vse vabi na gostijo nesmrtnega življenja. Toda pod enim in za vse enakim pogojem, da si prizadevamo hoditi za njim in ga posnemati tako, da vzamemo nase, kakor je to On storil, svoj križ in posvetimo svoje življenje v službi bratom in sestram. To je edini in za vse enak pogoj za vstop v nebeško življenje. Poslednji dan, nas Jezus v evangeliju ponovno spominja, ne bomo sojeni na osnovi domnevnih privilegijev, temveč po naših delih. Tisti, ki 'ravnajo krivično' bodo zavrženi, sprejeti pa bodo vsi, ki so delali tudi za ceno žrtev dobro ter si prizadevali za pravičnost. Premalo bo razglašati se za 'Kristusove prijatelje' in hvaliti se z lažnimi zaslugami: »V pričo tebe smo jedli in pili in po naših trgih si učil« (Lk 13,26). Resnično prijateljstvo z Jezusom se izrazi v načinu življenja, torej z dobroto srca, ponižnostjo, krotkostjo in usmiljenjem, ljubeznijo do pravičnosti in resnice, z iskrenim in poštenim prizadevanjem za mir in spravo. To, lahko rečemo, je 'osebna izkaznica', s katero smo njegovi pristni 'prijatelji'; to je 'potni list', ki nam bo omogočil vstop v večno življenje.

Dragi bratje in sestre, če hočemo tudi mi vstopiti skozi ozka vrata, si moramo prizadevati biti 'majhni', to je v srcu ponižni, kot je Jezus. Kakor Marija, njegova in naša mati. Ona je prva, ki je za Sinom, prehodila pot križa ter bila vzeta v nebeško slavo, kakor smo se tega spominjali pred nekaj dnevi. Krščansko ljudstvo jo kliče kot Ianua Caeli, Vrata nebeška. Prosimo jo, naj nas vodi pri naših vsakodnevnih izbirah po poti, ki vodi do 'nebeških vrat'.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 25. avgust 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nas vabi k razmišljanju o tematiki zveličanja. Jezus se je vzpenjal iz Galileje proti mestu Jeruzalem in med potjo se mu je nekdo, kot pripoveduje evangelist Luka, približal in ga vprašal: »Gospod, je malo teh, ki se bodo zveličali?« (Lk 13,23). Jezus ni odgovoril naravnost na vprašanje, saj ni pomembno koliko se jih bo zveličalo, ampak je pomembno, katera pot vodi v zveličanje. Jezus je zato na vprašanje odgovoril z besedami: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli« (Lk 13,24). Kaj je Jezus hotel reči? Katera so vrata, skozi katera moramo vstopiti? In še, zakaj Jezus govori o 'ozkih vratih'?

Podoba vrat se v evangeliju večkrat pojavi in nam prikliče vrata hiše, domače ognjišče, kjer najdemo varnost, ljubezen, toplino. Jezus nam pravi, da so tudi vrata, skozi katera se vstopi v Božjo družino, v toplino Božje hiše, v občestvo z Njim. Ta vrata je Jezus sam (prim. Jn 10,9). On je vrata. On je prehod za zveličanje. On nas vodi k Očetu. In vrata, ki je Jezus, niso nikoli zaprta, ta vrata niso nikoli zaprta. Brez razlike, brez izključevanja, brez privilegijev so vedno in za vse odprta. Saj, kot veste, Jezus nikogar ne izključuje. Kdo med vami, bi mi morda rekel: 'Toda, oče, jaz sem zagotovo izključen, saj sem velik grešnik. Storil sem toliko grdega, veliko grdega sem storil v življenju'. Ne, nisi izključen! Ravno zaradi tega si njegov ljubljenec, saj Jezus daje prednost grešniku, vedno, da bi mu odpustil, ga ljubil. Jezus te čaka, da te objame, da ti odpusti. Ne boj se. Čaka te. Premakni se, pogumno vstopi skozi njegova vrata. Vsi so povabljeni, da vstopijo skozi ta vrata, da vstopijo skozi vrata vere, da vstopijo v njegovo življenje in da omogočijo, da vstopi v naša življenja, ga preoblikuje, prenovi ter podari polno in dolgotrajno veselje.

Dandanes gremo mimo številnih vrat, ki nas vabijo vstopiti ter nam obljubljajo srečo, za katero ugotovimo, da je kratkotrajna, se sama izčrpa in nima prihodnosti. Toda, vprašam vas: mi, skozi katera vrata hočemo vstopiti? In komu bi odprli vrata svojega življenja? Z vso močjo hočem reči: ne bojmo se prestopiti vrat vere v Jezusa, mu pustiti vedno bolj vstopiti v naše življenje, da bomo izšli iz naših sebičnosti, zaprtosti, iz naše neobčutljivosti do drugih in bo Jezus razsvetlil naše življenje. Saj Jezus razsvetljuje naše življenje z lučjo, ki več ne ugasne, saj ni ognjemet, ni flash! Ne, on je stalna luč, ki za vedno gori in nam daje mir. Taka je luč, ki jo srečamo, če vstopimo skozi Jezusova vrata.

Gotovo, ta Jezusova vrata so ozka, pa ne zato, da bi bila mučilnica. Ne zaradi tega! Temveč zato, ker zahteva, da mu odpremo svoje srce in priznamo, da smo grešniki, potrebni njegovega zveličanja, njegovega odpuščanja, njegove ljubezni, da v ponižnosti sprejmemo njegovo usmiljenje in se mu pustimo prenoviti. Jezus v evangeliju pravi, da biti kristjan ni samo 'etiketa'. Vprašam vas: ste kristjani po 'etiketi' ali v resnici? Vsak naj si v sebi odgovori! Ne kristjani, nikoli kristjani, po 'etiketi'! Kristjani v resnici, iz srca. Biti kristjan je, živeti in pričevati vero v molitvi, z deli dejavne ljubezni, s spodbujanjem pravičnosti, z izvrševanjem dobrega. Skozi ozka vrata, ki je Kristus, mora vstopiti vse naše življenje.

Devico Marijo, Vrata nebeška, prosimo, naj nam pomaga prestopiti vrata vere in dovoliti, da njen Sin preoblikuje naše bivanje, kakor je preoblikoval njeno, da bomo vsem prinašali veselje evangelija.

Angel Gospodov, 21. avgust 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek nas spodbuja k razmišljanju o temi zveličanja. Evangelist Luka pripoveduje, da je Jezus na svoji poti proti Jeruzalemu in se mu je med potjo nekdo približal ter mu postavil to vprašanje: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« (Lk 13,23). Jezus mu ne odgovori naravnost, temveč prestavi pogovor na drug nivo z govorico, ki je na začetku učenci morda niso razumeli: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli« (v. 24). S podobo vrat je skušal svojim poslušalcem pojasniti, da ne gre za vprašanje številk, koliko se jih bo zveličalo, ni pomembno koliko,  temveč je pomembno, da vsi vedo, katera pot vodi v zveličanje. Vrata!

Ta pot pa predvideva, da se gre skozi vrata. Toda kje so vrata, kakšna so vrata, kdo je vrata? Jezus sam je vrata (prim. Jn 10, 9). To nam pravi On sam v Janezovem evangeliju. On nas vodi k občestvu z Očetom, kjer najdemo ljubezen, razumevanje in varstvo. Toda zakaj so ta vrata ozka, bi se lahko vprašali? Zakaj pravi, da so ozka? Vrata so ozka, ne zato, ker so zatiralska, temveč ker zahtevajo, da zmanjšamo in brzdamo našo ošabnost ter naš strah in s ponižnim in zaupljivim srcem odpremo Njemu ter priznamo, da smo grešniki, potrebni njegovega odpuščanja. Zaradi tega so ozka, da brzdajo našo ošabnost, ki nas napihuje. Vrata Božjega usmiljenja so vedno na stežaj odprta za vse! Bog ne daje nikomur prednost, ampak vedno sprejema vse brez razlik. Vrata so ozka, da zmanjšajo našo ošabnost in naš strah. Na stežaj odprta, ker nas Bog brez razlikovanja sprejema. Zveličanje, ki nam ga On daje, je neusahljiv tok usmiljenja, ki podre vsako prepreko ter nepričakovano odpre pogled svetlobe in miru. Ozka so vrata, a vedno na široko odprta! Ne pozabite tega!

Jezus se danes ponovno obrača na nas z nujnim pozivom, naj gremo za Njim in tako prestopimo vrata polnega, spravljenega ter srečnega življenja. On čaka na vsakega od nas, ne glede na greh, ki smo ga storili, da bi nas objel in nam ponudil svoje odpuščanje. Samo On lahko spremeni naše srce, samo On lahko da polni smisel našemu bivanju in da resnično veselje. Ko bomo vstopili skozi Jezusova vrata, vrata vere in evangelija, bomo lahko izstopili iz posvetnih drž, slabih navad, sebičnosti ter zaprtosti. Ko je stik z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem, tedaj je sprememba pristna. In naše življenje je razsvetljeno z lučjo Duha, z neugasljivo lučjo! Želim vam nekaj predlagati. Sedaj v tišini premislimo o stvareh, ki jih imam v sebi in ki preprečujejo, da stopim skozi vrata, moja ošabnost, moj napuh, moji grehi... Potem pomislimo na druga Vrata, tista na stežaj odprta z Božjim usmiljenjem, ki nas na drugi strani čakajo, da nam dajo odpuščanje... Nekaj trenutkov v tišini premislimo te stvari.

Gospod nam ponuja toliko priložnosti, da nas reši ter da bi vstopili skozi vrata zveličanja. Ta vrata so priložnost, ki je ni dobro zapraviti. O zveličanju ne smemo držati akademskih govorov, kakor tisti, ki se je obrnil na Jezusa, temveč moramo zagrabiti za priložnosti zveličanja. Saj bo ob nekem trenutku »hišni gospodar vstal in vrata zaprl« (v. 25), kakor nas na to spominja evangelij. Toda, če je Bog dober in nas ima rad, zakaj torej zapre, bo zaprl vrata? Zato, ker naše življenje ni video igrica ali telenovela. Naše življenje je nekaj resnega in cilj, ki ga moramo doseči, torej večno zveličanje, je zelo pomemben.

Devico Marijo, Vrata nebeška, prosimo, naj nam pomaga zagrabiti priložnosti, ki nam jih Gospod ponuja, da bi prestopili vrata vere in vstopili na široko pot, ki je pot zveličanja in je sposobna sprejeti vse tiste, ki pustijo, da jih zajame Ljubezen. Ljubezen je, ki rešuje, ljubezen, ki je že na zemlji vir blaženosti tistim, ki v krotkosti, potrpežljivosti in pravičnosti, pozabljajo nase in se podarjajo za druge, posebej najbolj šibke.

Angel Gospodov, nedelja, 25. avgust 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na »kvantiteto«: »je malo teh« in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli« (v. 24).

S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega »dokončnega števila« v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: »Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…«. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So »ozka vrata«, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več »prizadevanje«, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje »dober boj vere« (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: »Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹« (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: »saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.« Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za »delavce krivičnosti«. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. »Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…« Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo. Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo »porabiti« svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: »Vrata nebeška«. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusova, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.