Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 22. nedeljo med letom
Sir 3,17-18.20.28-29
Sin, v krotkosti izvršuj svoja dela,
in boš bolj priljubljen kot darežljiv človek.
Čim večji si, tem bolj bodi ponižen,
in našel boš milost pri Gospodu.
Zakaj silna je Gospodova moč,
in ponižni ga poveličujejo.
Za naduteževo rano ni zdravila,
v njej se je namreč zakoreninila zel hudobije.
Srce pametnega pa bo razmišljalo modre izreke,
pazljivo uho je želja modrega.
Heb 12,18-19.22-24
Niste se namreč približali dotakljivemu in gorečemu ognju in mraku in temi in viharju in donenju trobente in glasu besed, za katerega so tisti, ki so ga slišali, prosili, naj se jim ne izreče nobena beseda več. Vi pa ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, slovesnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, zapisanih v nebesih; in Bogu, sodniku vseh; in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu in krvi kropljenja, ki je bolj zgovorna kakor Abelova.
Lk 14,1.7-14
Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Odstopi prostor temu!‹ Takrat se boš začel osramočen presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je rekel: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne svojih prijateljev ne svojih bratov ne svojih sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ambrož pravi: »Jezusa je povabil nek krajevni dostojanstvenik, da bi »jedel kruh« na sobotni predpraznični večer. Ob tej priložnosti je storil čudež ter gostitelju in povabljenim, ki so bili predvsem farizeji, za njih dobro jim namenil nauk.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Jezusova navodila gostom ob mizi se tičejo ponižnosti, torej daru podarjenem tistim, ki hodijo za njim. Vabi torej farizeje, da ga posnemajo s skromnim in hvalevrednim življenjem, ne pa da hitijo za svetno slavo, kakor se to vidi na pojedini.« Sv. Avguštin dodaja: »Jezus jasno loči med tistimi, ki so ponižni ter tistimi, ki so ošabni.« Sv. Benedikt pojasnjuje: »Jakobova lestev s svojo možnostjo, da se po njej vzpenja in spušča, predstavlja takšen način življenja, po katerem smo povišani ali ponižani.« Sv. Irenej Lyonski razlaga: »Jezus nakaže, da deliti pojedino z obrobnimi, prinaša blagoslov, če ti ti ne morejo povrniti tega in doda, da bo vsak prejel povračilo pri zadnji večerji, ko bo revež sedel za mizo s pravičnim.« Sv. Avguštin še doda: »Ponižnost je v Jezusovem nauku znamenje mesijanske dobe, torej ponižnost, ki jo zaznamuje izpoved grehov.«
Misli Benedikta XVI.
V evangeliju današnje nedelje srečamo Jezusa za mizo v hiši prvaka med farizeji. Ko je opazil, da si povabljeni izbirajo prva mesta za mizo, jim je povedal priliko, ki se dogaja med svatbo. »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹... Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto« (Lk 14,8,10). Gospod nam ne želi dati poduk o obnašanju, niti o hierarhiji oblastnikov. On vztraja pri tistem odločilnem, ki je ponižnost: »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Ob tej priliki lahko na nekem globljem nivoju pomislimo na odnos med človekom in Bogom. 'Zadnje mesto' pravzaprav predstavlja stanje človeštva, ki ga je ponižal greh, stanje iz katerega ga lahko reši samo učlovečenje Edinorojenega Sina. Zato je Kristus na svetu zasedel zadnje mesto – križ – in ravno s to korenito ponižnostjo nas je odrešil in nam nenehno pomaga.
Na koncu prilike Jezus predlaga prvaku farizejev naj ne vabi za mizo ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, ampak povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, ki ti ne morejo povrniti, da bo to res zastonjsko. Resnično povračilo bo dal na koncu Bog, ki vlada svetu. Mi Bogu lahko pomagamo samo s tistim, kar lahko in dokler nam On da moči. Ponovno vidimo v Kristusu zgled ponižnosti in zastonjskosti: od njega se učimo potrpežljivosti med skušnjavami, krotkosti med žalitvami, poslušnost Bogu med bolečino, v pričakovanju Njega, ki nas je povabil, da nam reče: ›Prijatelj, pomakni se više!‹, kajti resnična dobrina je biti ob Njem.
Sveti Ludvik, francoski kralj, je uresničil to, kar je zapisano v Sirahovi knjigi: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu«. Tako je Ludvik zapisal v svoji duhovni oporoki svojemu sinu: »Če ti bo Gospod dal bogastvo, ne samo da se mu moraš ponižno zahvaliti, temveč dobro pazi, da ne postaneš slabši zaradi domišljavosti ali zaradi česa drugega, pazi, da ne se ne boš postavil nasproti Bogu in ga žalil z njegovimi darovi«. Prosimo Devico Marijo, naj nas voditi po poti ponižnosti, da postanemo vredni Božjega povračila.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, 28. avgust 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dogodek današnjega evangelija nam prestavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.
Prva primera je postavljena na poročno gostijo. »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Odstopi prostor temu!‹… Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto« (Lk 14,8-9). S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (v. 11).
Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. »In blagor tebi… povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih« (v.14).
To je to, kar je opisano v drugi priliki, v kateri Jezus nakaže držo nesebičnosti, ki mora biti značilna za gostoljubnost. Tako pravi: »Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti« (vv. 13-14). Gre za to, da izberemo zastonjskost namesto koristoljubnega preračunavanja, s katerim bi si pridobili povračilo, obresti, postali še bolj bogati. Kajti reveži, preprosti, tisti, ki nič ne veljajo, ne bodo mogli nikoli povrniti povabilo na obed. S tem je Jezus pokazal svojo prednost do revežev in izključenih, saj so privilegiranci Božjega kraljestva in s tem poda temeljno sporočilo evangelija, ki je služiti bližnjemu iz ljubezni do Boga. Danes je Jezus glas tistih, ki nimajo glasu in vsakemu med nami namenja žalosten poziv, naj odpremo srce, da postanejo naša trpljenja in tesnobe revežev, tistih, ki so lačni, obrobni, begunci, poraženci v življenju, tisti, ki jih je družba in oblastnost mogočnikov odvrgla. Ti odvrženi predstavljajo velik del prebivalstva.
V tem trenutku z hvaležnostjo mislim na menze, kjer številni prostovoljci vršijo svoje služenje tako, da delijo hrano osamljenim, revnim, in tistim, ki so brez dela ali strehe nad glavo. Te menze in druga dela dejavne ljubezni do bolnikov, obrobnih so telovadnice dejavne ljubezni, saj širijo kulturo zastonjskosti, ker vsakega, ki tam deluje, žene Božja ljubezen in razsvetljuje modrost evangelija. Tako služenje bratom postaja pričevanje ljubezni, saj s tem postaja Kristusova ljubezen verodostojna in vidna.
Prosimo Devico Marijo, naj nas vsak dan vodi po poti ponižnosti, saj je bila Ona ponižna vse življenje, naj nas usposablja za zastonjska dejanja gostoljubnosti in solidarnosti do obrobnih, da bomo vredni božanskega povračila.
Angel Gospodov, nedelja, 1. september 2019
Evangelij te nedelje (prim. Lk 14,1.7-14) nam pokaže Jezusa, ki se je udeležil gostije v hiši prvaka med farizeji. Jezus gleda in opazuje, kako povabljeni hitijo preskrbeti si prva mesta. Gre za precej razširjeno držo tudi danes in ne samo, ko gre za povabilo na kosilo, se običajno išče prva mesta za potrditev namišljene superiornosti nad drugimi. Dejansko to tekanje za prvimi mesti ni dobro za skupnost, tako civilno kot cerkveno, saj uničuje bratstvo. Vsi poznamo te povzpetniške osebe, ki se povzpenjajo, da bi šle gor, gor… S tem delajo slabo bratstvu, škodijo bratstvu. Ob tem prizoru je Jezus povedal dve kratki priliki.
Prva prilika je namenjena tistemu, ki je povabljen na gostijo, saj ga opozarja, naj ne seda na prvo mesto, »ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Prosim te, pojdi zadaj, odstopi prostor temu!‹ Kakšna sramota! Takrat se boš začel osramočen presedati na zadnje mesto« (prim. vv. 8-9). Jezus nas pa namreč uči, naj imamo nasprotno držo: »Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹« (v. 10). Ne smemo torej iz lastne pobude iskati pozornost in spoštovanje drugih, temveč če že, pustiti, da nam ju dajo drugi. Jezus nam vedno kaže pot ponižnosti, to pot ponižnosti se moramo naučiti, ker je najbolj pristna, saj omogoča, da imamo pristne odnose. Gre za resnično ponižnost in ne lažno, ki jo v Piemontu imenujejo »la mugna quacia«. Ne, ne te. Ampak resnično ponižnost.
Z drugo priliko se Jezus obrača na tistega, ki je povabil in nanašajoč se na način, s katerim povabljeni izbirajo, mu reče: »Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti« (vv 13-14). Tudi s tem gre Jezus popolnoma proti toku, saj kakor vedno razodeva logiko Boga Očeta. Pri tem doda tudi ključ za razlago tega svojega govora. In kakšen je ta ključ? Obljuba je in če boš takole delal boš dobil »povrnjeno ob vstajenju pravičnih« (v. 14). To pomeni, da kdo se tako obnaša, bo imel božje povračilo, ki je veliko večje, kot je človeško povračilo. To uslugo ti bom naredil, a zato pričakujem od tebe, da mi storiš drugo. To ni krščansko. Krščanska je ponižna velikodušnost. Človeško povračilo namreč pogosto kvari odnose, jih komercializira, saj uvaja osebne interese v odnos, ki bi moral biti velikodušen in zastonjski. Jezus pa nasprotno vabi k brezpogojni velikodušnosti, da nam odpre pot do veliko večjega veselja, veselja, da smo deležni ljubezni Boga samega, ki nas vse čaka na nebeški gostiji.
Devica Marija, »ponižna in visoka bolj kot vsaka stvaritev« (Dante, Raj, XXXIII, 2), naj nam pomaga prepoznati se takšne kot smo, torej majhne in veseliti se v podarjanju, ne da bi pričakovali povračilo.
