Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 24. nedeljo med letom
2 Mz 32,7-11.13-14
Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, dela hudo. Hitro so krenili s poti, ki sem jim jo zapovedal. Naredili so si ulito tele, ga častili, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹« Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo in glej, trdovratno ljudstvo je. Sedaj pa me pusti, da se vname moja jeza zoper nje in jih pokončam, tebe pa naredim za velik narod!« Mojzes pa je milo prosil obličje Gospoda, svojega Boga, in rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?
Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel sam pri sebi in govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo kakor zvezde na nebu in vso to deželo, o kateri sem rekel, da jo bom dal vašim potomcem v večno posest.‹« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.
1 Tim 1,12-17
Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, našemu Gospodu, ker je presodil, da sem zanesljiv, in me postavil v službo, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Toda dosegel sem usmiljenje, ker sem storil nevede, v neveri. Nad vse obilna pa je bila milost našega Gospoda skupaj z vero in ljubeznijo, ki je v Kristusu Jezusu. Zanesljiva je beseda in vredna, da se povsem sprejme: Kristus Jezus je prišel na svet, da bi rešil grešnike, med katerimi sem jaz prvi. Toda dosegel sem usmiljenje zato, da bi najprej na meni Kristus Jezus pokazal vso velikodušnost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj za večno življenje. Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidnemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen.
Lk 15,1-32
Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Povedal jim je tole priliko in rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
»Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
Povedal jim je tole priliko in rekel: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse porabil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo svinje past. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Sprejmi me kot enega svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k svojemu očetu.
Ko je bil še zelo daleč, ga je njegov oče zagledal in zasmilil se mu je. Oče je pritekel, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je rekel svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in mu ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko je prihajal in se približal hiši, je zaslišal glasbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal, kaj naj bi to bilo. Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril in rekel: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa mu je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Razlaga cerkvenih očetov
Prvi dve priliki
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Farizeji in pismouki se pritožujejo, ker nočejo sprejeti, da je Kristus postal človek zato, da bi lahko rešil cestninarje in grešnike.« Sv. Ambrož pa pravi: »Prilike so bile napisane za ozdravitev naših ran, saj predstavljajo božansko zdravilo, ki od Trojice prihaja k nam: oče je namreč Bog Oče, pastir je Kristus, žena pa je Cerkev.« Tertulijan dodaja: »Pastir pokaže krepost potrpežljivosti, ko išče ovco, prav tako pa oče s potrpežljivostjo čaka na sina.« Sv. Maksim Torinski nadaljuje: »Pastir, to je Bog, ne more pozabiti na nas, tudi na najmanjšega ne.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Pastir je moral nositi ovco vse do vasi, a se je kljub temu veselil. Pastirjeva ramena so raztegnjene roke na križu, ki potrpežljivo prenašajo težo ponovne vključitve.«
Prilika o usmiljenem očetu
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vključitvijo grešnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problematična. Številne so namreč domneve, vključno s tisto, da starejši brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog še dodaja: »Mlajši sin si je prislužil izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambrož pravi: »Zapustiti hišo svojega očeta pomeni, oddaljiti se od nas samih v nek tuj kraj. Podobno je kot zapustiti Cerkev, ločiti se od Kristusa in oditi v temačno deželo, kjer bo dotični ob vse svoje imetje.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Privoščiti si kraljevsko razkošnost strasti, je enako, kot predati se kraljestvu teme.« Ponovno pravi sv. Ambrož: »Lakota, ki jo on okuša, je lakota po Božji besedi in to, da je lačen, izhaja iz tega, ker ni prejel duhovne hrane, ki vodi k polnemu in obilnemu življenju.« Sv. Peter Krizolog dodaja: »Ironija je, da je dal blišč hiše svojega očeta za ležišče med prašiči.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Kot da ne bi bilo že vsega dovolj, je postal še tako obupan zaradi lakote, da si je želel hrane prašičev, ki je neužitna in nenasitljiva hrana, kakor je to 'hrana', ki jo ponudi hudič.« Filoksen Mabugški pravi: »Navkljub njegovemu grehu se Sveti Duh ni oddaljil od njega, tako da je še vedno sin, ki pozna ljubezen in usmiljenje svojega očeta.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Vrniti se v očetovo hišo pomeni, vrniti se v raj ter biti pridružen svojim najdražjim.« Sv. Ambrož pravi: »To je prva spoved, v kateri nekdo išče spravo s svojim očetom. On ni več vreden, da bi se imenoval sin, zato želi iti ter postati delavec v očetovem vinogradu. Eno je biti sin po rojstvu, drugo prijatelj na podlagi kreposti, služabnik zaradi dela in suženj iz strahu.« Sv. Atanazij pravi: »Oče je ponovno sprejel svojega izgubljenega sina na božansko praznovanje kot svojega sina.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čeprav nekateri razlagalci za starejšega brata pravijo, da predstavlja Izrael, ga je težko poistovetiti s tem.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Starejši brat se je postavil zunaj Cerkve poganov, kakor Judje, ki poslušajo zveličavno glasbo, a nočejo vstopiti v Cerkev. Ta starejši sin je vedno z očetom, saj pripada rodu svetih iz Stare zaveze. In Kristus se je rodil ravno za starejšega sina.«
Misli Benedikta XVI.
Današnje bogoslužje nam ponuja v premišljevanje 15. poglavje Lukovega evangelija, ki je ena najbolj vzvišenih in ganljivih strani v vsem Svetem pismu. Lepo je pomisliti, da po vsem svetu, kjer se krščanska skupnost zbere za obhajanje nedeljske evharistije, odmeva na ta dan ta vesela novica o resnici in zveličanju, da je Bog usmiljena ljubezen. Evangelist Luka je v tem poglavju zbral tri prilike o božjem usmiljenju, dve krajši, ki sta tudi pri Mateju in Marku in sicer o izgubljeni ovci ter izgubljeni drahmi in tretja, ki je dolga, lepo oblikovana in je samo pri njem. To je znamenita prilika ob usmiljenem Očetu, ki ji običajno pravimo o »izgubljenem sinu«. Ko beremo to stran evangelija se zdi, da slišimo Jezusov glas, ki nam razkriva obličje svojega in našega Očeta. Končno, Sin je zato prišel na svet, da bi nam govoril o Očetu, da bi ga mi izgubljeni sinovi spoznali in bi v naših srcih prebudil veselje ob tem, da smo njegovi ter upanje, da nam je odpuščeno ter nam je tako vrnjeno naše prvotno dostojanstvo, kakor tudi željo, da bi vedno prebivali v njegovi hiši, ki je tudi naš dom.
Jezus je povedal te tri prilike o usmiljenju, ker je videl, da so pismouki in farizeji o Njem slabo govorili, ko so videli, da se druži z grešniki in celo z njimi je (Lk 15,1-3). Tedaj jim je s svojo značilno govorico razložil, da Bog ne želi, da bi se kdo od njegovih otrok izgubil in da njegova duša prekipeva v veselju, kadar se grešnik spreobrne. Prava vernost je torej v tem, da vzpostavimo sozvočje s tem Srcem, »ki je bogato z usmiljenjem« in ki od nas zahteva, da ljubimo vse, tudi oddaljene in sovražnike, ter v tem posnemamo nebeškega Očeta, ki spoštuje svobodo vsakega in vse priteguje k sebi z nepremagljivo močjo svoje zvestobe. Kdor želi postati Jezusov učenec, mu pokaže tole pot: »Ne sodite, ne obsojajte, odpuščajte in vam bo odpuščeno, dajajte in boste prejeli. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče« (Lk 6,36-38). V teh besedah najdemo dokaj konkretne napotke, kako naj vsak dan kot verniki ravnamo.
V našem času človeštvo potrebuje, da krepko in dosledno oznanjamo ter pričujemo o Božjem usmiljenju. To pastoralno nujo je na preroški način zaslutil ljubljeni Janez Pavel II., ki je bil veliki apostol Božjega usmiljenja. Usmiljenem Očetu je posvetil svojo drugo okrožnico, v svojem dolgem pontifikatu pa je vsem ljudstvom postal misijonar Božje ljubezni. Po tragičnih dogodkih, 11. septembra 2001, ki so zatemnili zarjo tretjega tisočletja, je povabil kristjane in ljudi dobre volje, naj verujejo, da je Božje usmiljenje močnejše od vsakega zla in, da je zveličanje sveta samo v Kristusovem križu.
Devica Marija, Mati usmiljenja, ki jo danes zremo kot žalostno Mater ob vznožju križa, naj nam izprosi dar, da bomo vedno bolj zaupali v Božjo ljubezen in nam pomaga, da bomo usmiljeni, kot je naš Oče, ki je v nebesih.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, 15. september 2013
Vse tri prispodobe današnjega evangelija govorijo o veselju Boga. Bog je vesel, veselje Boga je v odpuščanju. To je veselje pastirja, ki najde svojo ovco; je veselje žene, ki najde svoj denar; je veselje očeta, ki spet sprejme v hišo izgubljenega sina, ki je bil kot mrtev in se je vrnil v življenje, vrnil se je domov. Tukaj je ves evangelij, vse krščanstvo. Vendar pa ne gre za čustvo, za nek »dobroizem«. Ravno nasprotno, usmiljenje je resnična moč, ki lahko reši človeka in svet pred »rakom«, ki je greh, moralno zlo, duhovno zlo. Samo ljubezen lahko napolni praznine, negativne prepade, ki jih zlo odpira v srcu in zgodovini. Samo ljubezen lahko to naredi, in to je veselje Boga.
Jezus je ves usmiljenje, Jezus je ves ljubezen, je učlovečeni Bog, so bile papeževe besede. Vsak med nami je tista izgubljena ovca, tisti izgubljeni kovanec. Vsak med nami je tisti sin, ki je zapravil lastno svobodo in sledil lažne idole, privide veselja, ter izgubil vse. A Bog nas ne pozabi, Oče nas nikoli ne zapusti. Je potrpežljiv Oče, vedno nas čaka. Spoštuje našo svobodo, a vedno ostane zvest. In kadar se vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo kot otroke, kajti nikoli nas ne neha čakati z ljubeznijo, niti za trenutek. Njegovo srce praznuje ob vsakem sinu, ki se vrne. Praznuje, ker je veselje! Bog ima to veselje, kadar eden od nas grešnikov pride k njemu in ga prosi odpuščanja.
A obstaja tudi nevarnost, in sicer, da mislimo, kako smo pravični in tako sodimo druge. Sodimo tudi Boga, ker mislimo, da mora kaznovati grešnike, jih obsoditi na smrt in ne odpuščati. Tako smo v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove hiše. Kot starejši sin v prispodobi: namesto da bi bil zadovoljen ob bratovi vrnitvi, se je razjezil na očeta, ker ga je sprejel in naredil gostijo. Če v našem srcu ni usmiljenja, veselja odpuščanja, nismo v občestvu z Bogom, četudi spoštujemo vse zapovedi, kajti ljubezen rešuje, ne samo prakticiranje zapovedi. Ljubezen do Boga in do bližnjega je tista, ki daje izpolnitev vsem zapovedim. In to je ljubezen Boga, njegovo veselje: odpuščati.
Če živimo po zakonu »oko za oko, zob za zob«, ne bomo nikoli izstopili iz spirale zla. Hudič je zvit. Slepi nas, da lahko z našo človeško pravičnostjo rešimo sebe in svet. V resnici nas lahko reši samo pravičnost Boga, ki se je razodela s križem: Križ je sodba Boga nad vsemi nami in nad tem svetom. In kako nas sodi Bog? Tako, da daje za nas svoje življenje. To je najvišje dejanje pravičnosti, ki je enkrat za vselej porazilo vladarja tega sveta. In to najvišje dejanje pravičnosti je tudi najvišje dejanje usmiljenja. Jezus nas vse kliče, da sledimo to pot: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«. Prosim vas, naj vsak pri sebi pomisli na osebo, s katero se ne razume, na katero je jezen, ki je ne mara in v tišini moli zanjo ter postane do nje usmiljen.
Angel Gospodov, 11. september 2016
Med bogoslužjem današnje nedelje se bere petnajsto poglavje Lukovega evangelija, ki velja za »poglavje o usmiljenju« (glej Lk 15,1.32). Obsega tri prilike, s katerimi Jezus odgovori na godrnjanje med pismouki in farizeji, ki so kritizirali Jezusovo ravnanje in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Jezus želi s temi tremi pripovedmi pojasniti, da »je Bog Oče prvi, ki ima do grešnikov sprejemajočo in usmiljeno držo«. V prvi priliki je predstavljen kot pastir, ki pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat izgubljeno. V drugi se ga primerja z ženo, ki je izgubila kovanec in ga išče, dokler ga ne najde. V tretji priliki pa je Bog upodobljen kot oče, ki sprejme sina, ki se je oddaljil; očetovski lik razkrije srce usmiljenega Boga, izraženo v Jezusu.
Skupen element vseh treh prilik je izražen z glagoloma: veseliti se, praznovati. Pastir skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: »Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.« Žena skliče prijateljice in sosede ter pravi: »Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.« Oče pravi drugemu sinu: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« V prvima dvema prilikama je poudarek na veselju, ki je tako nezadržno, da ga je treba deliti s »prijatelji in sosedi«. V tretji priliki pa je poudarek na praznovanju, ki izvira iz očetovega usmiljenega srca in se razširi na vso hišo. To je praznovanje Boga zaradi tistih, ki se skesani vrnejo k Njemu, kot nikoli do sedaj usklajeno z jubilejnim letom, ki ga živimo, kot to pravi tudi sam izraz »jubilej«.
S temi tremi prilikami nam Jezus predstavi resnično obličje Boga, Očeta z razširjenimi rokami, ki z grešniki ravna z nežnostjo in sočutjem. Prilika, ki nas vse najbolj gane, ker prikazuje neskončno Božjo ljubezen, pa je prilika o očetu, ki stisne k sebi in objame ponovno najdenega sina. Kar pretrese, ni toliko žalostna zgodba mladeniča, ki pade v prepad, temveč njegove odločne besede: »Vstal bom in šel k očetu.« Pot vrnitve proti domu je pot upanja in novega življenja. Bog vedno čaka, da se ponovno podamo na pot, s potrpežljivostjo nas čaka, vidi nas, ko smo še daleč, teče nam naproti, nas objame, nas poljubi, nam odpusti. Takšen je Bog, takšen je naš Oče. Njegovo odpuščanje odstrani preteklost in nas prerodi v ljubezni. Pozabi preteklost. To je Božja slabost. Ko nas objame in nam odpusti, izgubi spomin. Pozabi na preteklost. Kadar se grešniki spreobrnemo in se pustimo Bogu ponovno najti, nas ne čakata graja in strogost, kajti Bog rešuje, sprejema v hišo z veseljem in pripravi praznovanje.
Jezus v evangeliju takole pravi: »Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Smo kdaj pomislili, da sta vsakokrat, ko pristopimo k spovedi, v nebesih veselje in praznovanje.
Vse to nas navdaja z velikim upanjem. Ni greha, v katerega smo padli in iz katerega z Božjo milostjo ne bi mogli spet vstati. Ne obstaja nepopravljiva oseba, nihče ni nepopravljiv, kajti Bog nikoli ne neha želeti našega dobrega, tudi kadar grešimo!
Devica Marija, zatočišče grešnikov, naj nam pomaga, da bo iz naših src privrelo zaupanje, ki se je porodilo v srcu izgubljenega sina: » Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: 'Oče, grešil sem'«.
Angel Gospodov, nedelja, 15. september 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (Lk 15,1-32) se začne z nekaterimi, ki kritizirajo Jezusa, ker ga vidijo v družbi s cestninarji in grešniki in ogorčeni govorijo: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Ta stavek v resnici razkriva čudovito oznanilo.
Jezus sprejema grešnike in jé z njimi. To se dogaja z nami pri vsaki maši v vsaki cerkvi. Jezus je zadovoljen, da nas sprejme pri svojem obedu, kjer za nas podarja sebe samega. To je stavek, ki bi ga lahko napisali na vrata naših cerkva: »Tukaj Jezus sprejema grešnike in jih vabi na svoj obed«. In Gospod, ko odgovarja tistim, ki ga kritizirajo, pove tri čudovite prilike, ki kažejo na njegovo posebno ljubezen do tistih, ki se čutijo daleč od Njega. Danes bi bilo lepo, da vsak od vas vzame evangelij, Lukov evangelij, 15. poglavje in prebere tri prilike. Čudovite so.
V prvi priliki pravi: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno?« (v. 4). Kdo od vas? Oseba s pravim čutom že ne, saj premisli in žrtvuje eno, da ohrani devetindevetdeset. Bog pa se nasprotno ne vda. Njemu si pri srcu ti, ki še ne poznaš lepoto njegove ljubezni, ti, ki še nisi sprejel Jezusa za središče svojega življenja, ti, ki ne uspeš iti onkraj svojega greha, ti, ki morda zaradi težkih stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, ne verjameš v Njegovo ljubezen. V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen v njegovih očeh, edinstven. Nihče te ne more nadomestiti v Božjem srcu. Ti imaš prostor, ti si in nihče te ne more nadomestiti, niti mene, nihče me ne more nadomestiti v Božjem srcu V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Mi smo torej, vsak od nas tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da opazimo njegovo ljubezen. Ti pa praviš: »Veliko sem jih zakuhal, preveč sem jih zakuhal!« Ne boj se. Bog te ljubi, te ljubi kot si in ve, da lahko samo njegova ljubezen spremeni tvoje življenje.
Toda ta neskončna ljubezen Boga do nas grešnikov, ki je v osrčju evangelija, je lahko zavrnjena. To stori starejši sin iz prilike. On v tistem trenutku ne razume ljubezni in si očeta predstavlja kot gospodarja. Tudi za nas je nevarnost, da verjamemo v bolj v strogega kot usmiljenega boga, boga, ki premaga z močjo in ne z usmiljenjem zlo. Ni tako, Bog rešuje z ljubeznijo, ne z močjo. Ponudi se in ne vsiljuje. Toda starejši sin, ki ne sprejema očetovega usmiljenja, se zapre, naredi najhujšo napako. Ima se za pravičnega, se čuti izdanega in sodi vse na osnovi svoje misli o pravičnosti. Zaradi tega se razjezi na brata in očita očetu: »Sedaj si zaklal pitano tele, ker se je vrnil ta tvoj sin« (prim. v. 30). »Ta tvoj sin.« Ne pravi mu moj brat, ampak tvoj sin. Ima se za sina edinca. Tudi mi se motimo, ko se imamo za pravične, ko mislimo, da so hudobni drugi. Ne imejmo se za dobre, saj sami brez pomoči Boga, ki je dober, ne znamo premagati zlo. Danes ne pozabite. Vzemite evangelij in preberite tri Lukove prilike v 15. poglavju. Dobro vam bo delo, rešitev bo za vas.
Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje opuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: »Že v redu«, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede.
Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.
