Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno ...

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 27. nedeljo med letom

Vsa besedila današnje nedelje govorijo o veri, ki je temelj krščanskega življenja. Jezus je tako vzgajal svoje učence, da so rasli v veri, da so vedno bolj verovali in se Mu vedno bolj zaupali ter tako gradili na skali svoje življenje. Zato ga prosijo: »Pomnôži nam vero!« (Lk 17,6). To je prava in hkrati temeljna prošnja, s katero se učenci obračajo na Gospoda, saj ne prosijo za materialne darove, niti za privilegije, ampak prosijo za milost vere, ki usmerja ter razsvetljuje celotno življenje.

Hab 1,2-3;2,2-4

Doklej, Gospod, naj kličem na pomoč
in ne uslišiš,
doklej naj vpijem k tebi zaradi nasilja
in ne prideš na pomoč?
Zakaj mi daješ gledati zlo
in opazuješ zatiranje?
Pred menoj sta rop in nasilje,
vlada prepir in vnema se spor.
Gospod pa mi je odgovoril in rekel:
Zapiši videnje
in ga vreži v plošče,
da pohiti, kdor ga bo bral.
Kajti videnje je le za določen čas,
bliža se svoji izpolnitvi in ne vara.
Če odlaša, ga le čakaj,
prav gotovo pride, ne izostane.
Glej, prevzetna je,
ni čista v njem njegova duša,
pravični pa bo živel zaradi svoje vere.

2 Tim 1,6-8.13-14

Zaradi tega ti priporočam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Ni nam namreč Bog dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti. Ne sramuj se torej pričevanja za našega Gospoda, pa tudi mene ne, njegovega jetnika, ampak trpi z menoj za evangelij po moči Boga. Drži se vodila zdravih besed, ki si jih slišal od mene v veri in ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu. Lepi zaklad obvaruj po Svetem Duhu, ki prebiva v nas.

Lk 17,5-10

Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.

Kdo izmed vas, ki ima služabnika pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko pride s polja: ›Pridi brž sem in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Prošnja apostolov za pomnožitev vere je prošnja za moč, ki izhaja iz Svetega Duha. Takšna vera jim je bila dana po Jezusovem vstajenju.« Sv. Avguštin razlaga: »Gorčično seme nakazuje na veliko notranjo moč vere v Cerkvi.« Sv. Ambrož dodaja: »Apostoli bi morali biti bolj pozorni na njihov suženjski odnos do Gospoda, kot pa na oblast, ki bi jo lahko izvajali preko vere.« Sv. Janez Krizostom: »Iskanje slave preko vere, izprazni to vero njene dobrobitnosti ter jih napravi za nekoristne Gospodove služabnike.«

Misli Benedikta XVI.

Ne da bi naravnost odgovoril na njihovo molitev, je Jezus uporabil paradoksalno podobo, s katero je izrazil neverjetno življenjsko moč vere. Kakor vzvod premakne veliko več od lastne teže, tako je vera, čeprav še tako slabotna, sposobna delati nepojmljive, nenavadne stvari, kot je izruvati veliko drevo in ga presaditi v morje (prim. Lk 17,6). Vera, torej zaupati Kristusu, ga sprejeti, pustiti mu, da nas preoblikuje, hoditi za njim do konca, nareja mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. O tem pričuje prerok Habakuk v prvem berilu. Med strahotnim nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se z rotitvijo obrača na Gospoda in s tem v to težko ter negotovo stanje vnese pogled na načrt, ki ga zarisuje in uresničuje Bog skozi zgodovino: »Glej, prevzetna je, ni čista v njem njegova duša, pravični pa bo živel zaradi svoje vere« (Hab 2,4). Brezbožni, torej tisti, ki ne deluje po Božje, zaupa v lastno moč, s tem pa se opira na krhko in neobstojno resničnost, zato bo klonil, padel bo. Pravični pa nasprotno zaupa v skrito toda trdno resničnost, zaupa namreč Bogu in bo zato imel življenje.

Drugi del današnjega evangelija pa predstavi še en nauk, nauk o ponižnosti, ki pa je tudi tesno povezan z vero. Jezus nas s primerom služabnika, ki je delal na polju, vabi k ponižnosti. Ko se namreč služabnik vrne s polja, gospodar od njega zahteva še naslednje delo. Po miselnosti, ki je bila v Jezusovem času, je imel gospodar glede tega vso pravico. Služabnik je moral biti gospodarju popolnoma na razpolago, zato gospodar ni imel do njega nobenih drugih obveznosti, saj je služabnik izpolnjeval le ukaze, ki jih je prejel. Jezus s tem želi, da se zavemo, kako smo pred Bogom v podobni situaciji. Smo služabniki Bogu in ne njegovi upniki, smo večni dolžniki, saj smo od njega vse prejeli kot dar. Zato je vsakodnevna drža, v vsakem trenutku našega življenja ta, da sprejmemo in izpolnimo Njegovo voljo. Pred Boga ne moremo nikoli priti kot tisti, ki smo mu naredili kakšno uslugo in s tem zaslužili veliko nagrado. Ta utvara se lahko pojavi pri vsakemu, tudi pri osebah, ki so popolnoma v službi Gospodu in Cerkvi. Pri tem si moramo priznati, da v resnici nikoli ne bomo naredili dovolj za Boga. Reči moramo, kakor pravi Jezus: »Preprosti služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti« (Lk 17,1). S to držo ponižnosti se postavimo na mesto, ki nam pripada ter omogočimo Gospodu, da je lahko do nas velikodušen. Dragi prijatelji, če bomo vsak dan z ponižnostjo izpolnjevali Božjo voljo, ne da bi od Njega karkoli zahtevali, bo Jezus sam, ki nam bo stregel, nam pomagal, nas opogumljal, nam podaril moč in vedrino.«

Pred zaključkom svete maše ob začetku sinode za novo evangelizacijo 7. oktobra 2012 je Benedikt XVI. v kratkem nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja in slovesnim blagoslovom spregovoril o Sveti Mariji, Kraljici rožnega venca z besedami: »Z molitvijo rožnega venca se pravzaprav pustimo voditi Mariji, ki je zgled vere, ko nam premišljevanje Kristusovih skrivnosti pomaga prevzeti evangelij in tako preoblikovati vse naše življenje. Zato vas, po zgledu mojih predhodnikov, predvsem blaženega Janeza Pavla II., ki nam je pred desetimi leti zapustil apostolsko pismo Rosarium Virginis Marie (Rožni venec Device Marije), povabim k molitvi rožnega venca tako osebno kot v družini ali skupnosti, da tako vstopite v Marijino šolo, ki nas vodi h Kristusu, živemu središču naše vere.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 6. oktober 2013
Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: 'Pomnôži nam vero!'« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko mi vsi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: 'Pomnôži nam vero!'

Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: »Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: 'Pomnôži nam vero!'« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko vsi mi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: 'Pomnôži nam vero!' Da, Gospod, majhna je naša vera, slabotna je naša vera, krhka, a ti jo darujemo takšno, kakršna je, da bi jo ti pomnožil. Se vam zdi, da bi vsi skupaj tole ponovili: 'Gospod, pomnôži nam vero! Vsi skupaj: 'Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero!' Nam jo bo pomnožil?

In Gospod, kaj nam odgovarja? Odgovarja nam: 'Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna' (v. 6). Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne osebe, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti' (Lk 17,10). Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

V mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen misijonom, pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2Tim 1,8). Toda to se tika vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom. Oktober je tudi mesec rožnega venca. Po izročilo je na to prvo nedeljo molitev k Mariji v Pompejih, k Blaženi Devici Mariji rožnega venca. Duhovno se povežimo s tem zaupljivim dejanjem do naše Matere in sprejmimo iz njenih rok rožni venec. Rožni venec je šola molitve. Rožni venec je šola vere!«

Homilija, nedelja, 6. oktober 2019
Apostol Pavel, največji misijonar v zgodovini Cerkve, nam pomaga »udejanjiti sinodo«, »hoditi skupaj«, saj se zdi, da je to, kar piše Timoteju, namenjeno nam pastirjem, ki smo v službi Božjega ljudstva.

Predvsem pravi: »Priporočam ti, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (2Tim 1,6). Škofje smo, ker smo prijeli Božji dar. Nismo podpisali sporazuma, nismo prejeli delovne pogodbe v roko, ampak roke na glavo, da bodo zatem tudi naše roke dvignjene v priprošnjo h Gospodu in roke stegnjene k bratom. Prejeli smo dar, da bi bili dar. Daru ni mogoče kupiti, ne izmenjati in ne prodati. Prejme se ga in se ga podari. Če si ga prilastimo, če se mi postavimo v središče in ne pustimo, da bi bil dar v središču, iz pastirjev postanemo funkcionarji in iz daru napravimo opravilo, tako izgine zastonjskost in končamo tako, da začnemo streči samim sebi in se pustimo streči Cerkvi. Naše življenje pa je zaradi prejetega daru za služenje. To omenja evangelij, ki govori o »nekoristnih služabnikih« (Lk 17,10). Ta izraz hoče reči tudi »služabniki brez koristi«. Pomeni, da se ne lotimo dela zato, da bi dosegli korist, svoj zaslužek, ampak, ker smo zastonj prijeli, zastonj dajemo (prim. Mt 10,8). Vse naše veselje naj bo v služenju, kajti Bog nam je prvi služil, saj je postal naš služabnik. Dragi bratje, v tem se čutimo poklicani, da bi pri služenju postavili v središče Božji dar.

Da bi pa bili zvesti temu našemu klicu, našemu poslanstvu, nas sv. Pavel spominja, da je potrebno dar razplamteti. Glagol, ki ga uporablja, očara: razplamteti dobesedno v izvirniku pomeni »dajati življenje ognju« [anazopurein]. Dar, ki smo ga prejeli, je ogenj, žgoča ljubezen do Boga in do bratov. Ogenj se ne ohranja sam, umre, če se ga ne vzdržuje pri življenju, ugasne in prekrije ga pepel. Če vse ostane tako, kot je, če je minevanje naših dni v »vedno se je delalo tako«, dar izgine zadušen pod pepelom strahov in zaskrbljenostjo pri ohranjanju statusa quo. Toda »Cerkev se na noben način ne sme omejiti samo na pastoralo »vzdrževanja« za tiste, ki že poznajo Kristusov evangelij. Misijonarski zagon je jasno znamenje zrelosti neke cerkvene skupnosti« (Benedikt XVI. Gospodova Beseda, 95), kajti Cerkev je vedno na poti, vedno v izhodu, nikoli zaprta sama vase. Jezus ni prišel, da bi prinesel večerni vetrič, temveč ogenj na zemljo.

Ogenj, ki poživlja dar, je Sveti Duh, darovalec vseh darov. Zato sv. Pavel nadaljuje: »Lepi zaklad, ki ti je bil zaupan obvaruj po Svetem Duhu« (prim. 2Tim 1,14). In še: »Bog ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in previdnosti« (v. 7). Ne duha boječnosti, temveč previdnosti. Kdo bi si morda mislil, da je previdnost krepost »carinikov«, ki vse ustavijo, da ne pride do pogreška. Ne, previdnost je krščanska krepost, je krepost življenja, še več, je krepost vladanja. Dal nam je tega duha previdnosti. Pavel namreč postavi previdnost nasproti boječnosti. Kaj je torej ta previdnost Duha? Kakor uči katekizem, je »ne smemo zamenjati z boječnostjo ali s strahom, temveč je krepost, ki nagiblje v razločevanje v vsakršni okoliščini za naše resnično dobro in za izbiro za to primernih sredstev« (KKC 1806). Previdnost ni neodločnost, ni obrambna drža. Je krepost pastirja, ki za služenje z razumnostjo zna razločevati, je občutljiv za novost Svetega Duha. Torej, razplamteti dar v ognju Duha, je nasprotno od pustiti, da gredo stvari naprej, ne da bi karkoli storili. Da bomo zvesti novosti Duha, je milost, za katero moramo prositi v molitvi.

Božji ogenj, kakor v prizoru gorečega grma, gori a ne zgori (prim. 2Mz 3,2). Je namreč ogenj ljubezni, ki razsvetljuje, greje in daje življenje in ne ogenj, ki izbruhne in požira. Ko se brez ljubezni in spoštovanja požira ljudstva in kulture, to ni Božji ogenj, ampak svetni ogenj. In vendar, kolikokrat Božji dar ni bil ponujen temveč vsiljen, kolikokrat je bila kolonizacija, ne pa evangelizacija. Naj nas Bog obvaruje pred novimi kolonialisti. Ogenj, prižgan zaradi interesov, ki uničujejo, kakor tisti pred kratkim, ki je pustošil po Amazoniji, ni evangeljski. Božji ogenj je toplota, ki privlači in zbira v enost. Vzdržuje se ga s podelitvijo, ne z dobičkom. Požirajoči ogenj pa izbruhne, ko se vztraja pri lastnih idejah, ko se vzpostavi svojo skupino in se požiga raznovrstnost za standardizacijo vseh in vsega.

Razplamteti dar pomeni, sprejeti drzno previdnost Duha in biti zvesti njegovi novosti. Sv. Pavel nam nameni še zadnjo spodbudo: »Ne sramuj se torej pričevati za našega Gospoda…, ampak trpi z menoj za evangelij z močjo Boga« (2Tim 1,8). Naproša torej pričevanje evangelija, trpljenje za evangelij, z eno besedo živeti za evangelij. Oznanilo evangelija je najodličnejši kriterij za življenje Cerkve, je njeno poslanstvo, je njena identiteta. Malo zatem Pavel piše: »Jaz se namreč že darujem« (2Tim 4,6). Oznanjati evangelij, je živeti daritev, je pričevati vse do konca, biti ves za vse (prim. 1Kor 9,22) in ljubiti vse do mučeništva. Bogu se zahvaljujem, da so v kardinalskem zboru nekateri bratje kardinali, ki so v življenju okusili križ mučeništva. Apostol namreč poudarja, da se evangeliju služi, ne s posvetno močjo, ampak samo z Božjo močjo tako, da se vedno ostane v ponižni ljubezni, v veri, da je edini način za resnično imeti življenje je, izgubiti ga za ljubezen.

Dragi bratje, skupaj glejmo na Križanega Jezusa, na njegovo srce odprto za nas. Tam začnimo, saj je od tam privrel dar, ki nas je rodil; od tam je bil razlit Duh, ki prenavlja (prim. Jn 19,30). Od tam se čutimo poklicane vsi in vsak, da damo življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 6. oktober 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 17,5-19) predstavlja tematiko vere, v katero jo je uvedla prošnja apostolov: »Pomnôži nam vero!« (v. 6). Lepa molitev je to, ki jo moramo večkrat moliti čez dan: »Gospod pomnôži v meni vero!«. Jezus odgovori z dvema podobama, z gorčičnim zrnom in razpoložljivim služabnikom.

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (v. 6). Murva je robustno drevo, dobro zakoreninjeno v zemljo in ki kljubuje vetrovom. Jezus torej hoče dati razumeti, da vera, čeprav je majhna, ima lahko moč celo izruvati murvo. In zatem presaditi jo v morje, ki je še bolj neverjetno. Toda nič ni nemogoče tistemu, ki ima vero, saj se ne zanaša na svojo moč, temveč na Boga, ki lahko stori vse.

Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase, se ne pretvarja, da je velik vernik, ne! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima, ne bo nikoli imelo zadnje besede.

Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej, če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava. To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: »Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (v. 10).

Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. »Nekoristni služabniki smo«, je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem (prim. Jn 13,2-17).

Devica Marija naj nam pomaga iti po tej poti, saj je žena vere. Nanjo se obračamo na predvečer praznika Kraljice rožnega venca v občestvu z verniki, ki so zbrani v Pompejih za tradicionalno priprošnjo.