Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 28. nedeljo med letom

2 Kr 5,14-17

Tedaj je šel  Naamán, vojskovodja arámskega kralja in se sedemkrat potopil v Jordanu, po besedi Božjega moža. In njegovo meso je spet postalo kakor meso majhnega dečka; bil je čist. Potem se je z vsem spremstvom vrnil k Božjemu možu. Ko je prišel, je stopil predenj in rekel: »Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu. Sprejmi zdaj, prosim, darilo od svojega služabnika!« Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod, pred katerim stojim, ničesar ne vzamem!« In čeprav ga je silil, naj vzame, je odklonil. Potem je Naamán rekel: »Če ne, pa naj dajo tvojemu služabniku tovor zemlje za dva mezga, kajti tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen Gospodu.

2 Tim 2,8-13

Spominjaj se Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega, iz Davidovega rodu, po mojem evangeliju, za katerega trpim vse do verig, kakor hudodelec. Toda Božja beseda ni vklenjena. Zato v vsem vztrajam zaradi izvoljenih, da bi tudi oni dosegli odrešenje, ki je v  Kristusu Jezusu, v večno slavo. Zanesljiva je beseda:
če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli;
če vztrajamo, bomo z njim tudi kraljevali;
če ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil.
Če smo nezvesti, on ostane zvest,
samega sebe namreč ne more zatajiti.

Lk 17,11-19

Na poti v Jeruzalem je šel skozi Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in se pokažite  duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezus je poslal gobavce duhovniku, da bi bili duhovno ozdravljeni, kakor to zahteva Postava. S tem, ko jih je poslal, je za njimi poslal tudi ozdravitev, da so bili tako ozdravljeni med potjo.« Sv. Atanazij pa pravi: »Samarijan je na ozdravitev odgovoril tako, da je hvalil in slavil Jezusa za prijeto dobroto.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Devet nehvaležnežev pa se ni zavedalo eshatološkega pomena tega, kar se jim je zgodilo, torej tega, da je z Jezusom prišlo Božje kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

Na današnjo 28. nedeljo med letom smo prišli pri branju Lukovega evangelija do dogodka ozdravitve desetih gobavcev, od katerih se je eden, Samarijan, vrnil ter se zahvalil Jezusu. Prav tako tudi prvo berilo iz Druge knjige kraljev pripoveduje o ozdravitvi Naamana, poveljnika aramejske vojske, ki je, prav tako gobav, ozdravel, potem ko se je sedemkrat potopil v vodo reke Jordan, kakor mu je zapovedal prerok Elizej. Tudi Naaman se je vrnil k preroku, v katerem je prepoznal Božjega posrednika ter zatem izpovedal vero v edinega Gospoda. Torej dva obolela za gobavostjo, dva ne Juda, sta ozdravela, ker sta verovala besedi, ki jo je poslal Bog. Telesno ozdravita in se s tem odpreta za vero, ki ju ozdravi na duši, torej ju reši.

Tudi današnji psalm pripoveduje o tej resničnosti. »Gospod je dal spoznati svoje zveličanje, očem narodov je razodel svojo pravičnost. Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe do Izraelove hiše« (Ps 98,2-3). Osnovna tema je torej zveličanje za vse, ki pa se dogodi skozi določeno zgodovinsko posredovanje, in sicer od Izraelskega ljudstva preko Jezusa Kristusa in Cerkve. Vrata življenja so odprta za vse, a so 'vrata', torej dokončen in potreben prehod. O tem govori današnje drugo berilo iz Drugega pisma Timoteju: »Zveličanje, ki je v Jezusu Kristusu« (2Tim 2,10). Gre za skrivnost vesoljnosti zveličanja, ki je hkrati nujno povezano z zgodovinskim sredništvom Jezusa Kristusa, pred Njim je to bilo izraelsko ljudstvo in po Njem Cerkev. Bog je ljubezen in želi, da so vsi ljudje deležni njegovega življenja. Da bi uresničil ta načrt, On, ki je Eden in Trojen, ustvarja v svetu skrivnost človeško božjega, zgodovinsko presežnega, občestva. To pa dela z 'metodo', če tako rečemo, zaveze, s katero se je z zvesto in brezmejno ljubeznijo 'zavezal' ljudem tako, da je ustanovil sveto ljudstvo, ki je postalo blagoslov za vse družine zemlje (prim. 1Mz 12,3). S tem se razodene Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov (prim 2Mz 3,6), ki hoče pripeljati svoje ljudstvo v 'deželo' svobode in miru. Ta 'dežela' pa ni od tega sveta. Celoten Božji načrt namreč presega zgodovino, a kljub temu ga želi ustvarjati skupaj z ljudmi, za ljudi in v ljudeh, ko ga začne uresničevati znotraj koordinat prostora in časa, v katerih živijo in ki jim jih je dal On sam.

Današnji evangelij pa nam predstavlja Jezusa, ki je ozdravil deset gobavcev, od katerih se je samo eden, Samarijan, torej tujec, vrnil, da se mu je zahvalil (prim. Lk 17,11-19). In Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). Ta evangeljski odlomek nas vabi k dvojnemu premisleku. Najprej o dveh stopnjah ozdravitve: prve površinske, torej telesne in druge globlje, ki se dotakne človekove notranjosti, torej 'srca', kot jo imenuje Sveto pismo in od se od tam razširi na vse človekovo bivanje. Popolna in korenita ozdravitev se imenuje zveličanje, ki je pravzaprav novo, polno in dokončno življenje. Jezus namreč, kakor ob drugih priložnostih, reče: »Tvoja vera te je rešila« Vera namreč rešuje človeka, saj vzpostavlja globok odnos z Bogom, s samim seboj ter z drugimi. Izraz vere pa je hvaležnost. Kdor se, kakor ozdravljeni Samarijan, zna zahvaliti, s tem pokaže, da ne jemlje vsega kot nekaj, kar mu pripada, temveč kot dar, ki četudi pride do njega po ljudeh ali naravi, končno prihaja od Boga. Z vero se torej človek odpre Gospodovi milosti, prizna, da je vse dar, vse milost. Poglejte, kakšen zaklad je skrit v preprosti besedi 'hvala'.

Jezus je ozdravil deset obolelih za gobavostjo, boleznijo, ki so jo takrat imeli za 'nalezljivo nečistost', za katero je bilo potrebno obredno očiščenje (prim. 3Mz 14,1-37). V resnici pa je greh tista gobavost, ki omadežuje človeka in družbo. Ošabnost in sebičnost namreč v človekovi duši porajata ravnodušnost, sovraštvo in nasilje. Te gobavosti duha, ki pači obličje človeštva, ne more nihče ozdraviti razen Bog, ki je Ljubezen. Ko človek, ki se spreobrne, odpre svoje srce Bogu, ga ta notranje ozdravi zla.

Misli papeža Frančiška

Homilija, 13. oktober 2013
»Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela« (Ps 97,1). Danes smo pred eno od Gospodovih čudovitih del: Marijo! Ponižna in slabotna stvaritev, kakor mi, je bila izbrana za Božjo Mater, Mater svojega Stvarnika. Ko v luči beril, ki smo jih slišali, gledamo na Marijo, bi rad razmišljal o treh resničnostih:prva, Bog nas preseneča, druga, Bog od nas zahteva zvestobo, tretja, Bog je naša moč.

Prva, Bog nas preseneča. Pripetljaj Naamana, poveljnika vojske Aramskega kralja, je nekaj izjemnega. Da bi ozdravil od gobavosti, se je obrnil na Božjega preroka, Elizeja. Ta ni nad njim opravil nobenih magičnih obredov, niti zahteval nobenih neobičajnih stvari, temveč samo to, da zaupa Bogu in se gre potopit v vodo reke, ne tistih velikih rek Damaska, temveč majhne reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, pa tudi presenetila, da je Bog takšen, da zahteva nekaj tako preprostega. Že se je hotel vrniti, a je le storil korak. Potopil se je v Jordan in takoj ozdravel. Poglejte, Bog nas preseneča, saj se razodeva v uboštvu, v slabosti in ponižnosti ter nam podarja svojo ljubezen, s katero nas rešuje, ozdravlja in nam daje moči. Zahteva samo, da sledimo njegovi besedi in mu zaupamo.

Devica Marija je tudi imela takšno izkušnjo, ko pred angelovim naznanilom ni skrila svojega začudenja. Čudenje, ko je videla, da je Bog, da bi postal človek, izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ne živi v bogatih dvorcih oblastnikov, ki ni storila nič nenavadnega, ampak je samo odprta za Boga, mu zmore zaupati, četudi vsega ne razume: »Glej dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). To je njen odgovor. Bog nas vedno preseneča, podira naše sheme, postavlja pod vprašaj naše načrte in nam pravi: zaupaj mi, ne boj se, pusti se presenetiti, pojdi ven iz sebe ter hodi za menoj!

Danes se vsi vprašajmo, če imamo strah pred tem, kar bi Bog lahko od nas zahteval ali od nas zahteva. Se pustim Bogu presenetiti, kakor je to storila Marija, ali pa se zapiram v lastne gotovosti: materialne, intelektualne, ideološke, v gotovosti svojih načrtov? Ali resnično pustim, da Bog vstopi v moje življenje? Kako mu odgovorim?

V odlomku iz sv. Pavla, ki smo ga slišali, se apostol takole obrača na učenca Timoteja: »Spominjaj se Jezusa Kristusa, če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi kraljevali« (prim. 2Tim 2,12). Druga točka je torej, vedno se spominjati Kristusa, »spomin Jezusa Kristusa« in to je vztrajati v veri. Bog nas preseneča s svojo ljubeznijo, a zahteva zvestobo v hoji za njim. Mi lahko postanemo nezvesti, On ne, On je »Zvesti« in od nas zahteva isto zvestobo. Pomislimo, kolikokrat smo se za kaj navdušili, nad kakšno pobudo, nad kakšno dolžnostjo, a smo zatem, ko so nastale težave, odnehali. To se žal zgodi tudi pri temeljnih izbirah, kot je naprimer poroka. Težko je biti stanoviten, zvest sprejetim odločitvam in obveznostim. Pogosto je lahko reči »da«, a je zatem težko ta »da« vsakodnevno ponavljati. Težko je biti zvest.

Marija je rekla »da« Bogu. Ta »da« je postavil na glavo njeno ponižno bivanje v Nazaretu. Ni pa bil edini, bil je samo prvi od številnih »da«, ki jih je izgovorila v svojem srcu tako med veselimi trenutki, kakor tudi med bolečimi. Številni »da« so dosegli svoj višek pod križem. Danes ste tukaj številne mame. Pomislite, do kakšne točke je prispela Marija v svoji zvestobi Bogu. Gledala je svojega edinega Sina na križu. Zvesta žena, pod križem, notranje uničena, toda zvesta in močna.

Vprašam se: sem kristjan samo občasno, ali sem vedno kristjan? Kultura začásnosti, relativnosti, vstopa tudi v to, kako živimo vero. Bog zahteva zvestobo, vsak dan, v vsakodnevnih opravilih, a tudi dodaja, da četudi včasih nismo zvesti, je On vedno zvest in se s svojim usmiljenjem ne utrudi prijeti nas za roko ter nas dvigniti in spodbuditi, da ponovno stopimo na pot, se vrnemo k Njemu, mu povemo svojo slabost, da nam podari svojo moč. Dokončna je torej ta pot, biti vedno z Gospodom, tudi v naših slabostih, tudi v naših grehih. Nikoli pa ne iti na pot začasnosti. Ta ubija. Vera je dokončna zvestoba, kakor je bila to Marijina.

Zadnja točka: Bog je naša moč. Mislim na deset gobavcev iz evangelija, ki jih je Jezus ozdravil. Gredo mu naproti, se od daleč ustavijo ter vpijejo: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk 17,13). Bolni so, čutijo potrebo po biti ljubljeni, da bi imeli moč. Zato iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus se na to odzove tako, da jih osvobodi njihove bolezni. Začudi pa nas, ko vidimo, da se samo eden vrnil ter na ves glas hvalil Boga in se mu zahvalil. To je omenil Jezus sam. Deset jih je vpilo, da bi bili ozdravljeni, a samo eden se je vrnil in na ves glas vpil svojo zahvalo Bogu ter tako priznal, da je On naša moč. Znati se zahvaliti, znati priznati, kar vse Bog dela za nas.

Poglejmo Marijo. Prvo dejanje, ki ga je storila po oznanjenju, je dejanje dejavne ljubezni do ostarele sorodnice Elizabete. Njene prve besede, ki jih je izgovorila Elizabeti: »Moja duša poveličuje Gospoda«, so hvalnica in zahvala Bogu, ne samo za to, kar je storil v njej, ampak za njegovo delovanje skozi vso zveličavno zgodovino. Vse je njegov dar. Ko bi mi mogli razumeti, da je vse Božji dar, kolikšno veselje bi bilo v našem srcu? Vse je njegov dar. On je naša moč! Reči hvala, je tako enostavno, a tudi tako težko! Kolikokrat v družini rečemo »hvala«? To je ena od ključnih besed sobivanja. »Smem?, oprosti, hvala«. Če v neki družini izgovarjajo te tri besede, ta družina napreduje. »Smem?, oprosti mi, hvala«. Kolikokrat v družini rečemo »hvala«? Kolikokrat rečemo hvala tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse to samoumevno. In tako se zgodi tudi z Bogom. Lahko je iti do Gospoda s kakšno prošnjo; da bi pa se mu šel zahvalit, na to pa ne pomislim.

Ko nadaljujemo z evharistijo, prosimo Marijo za priprošnjo, da nam pomaga pustiti se brez odpora presenetiti Bogu, mu biti vsak dan zvesti, ter ga hvaliti in se mu zahvaljevati, ker je On naša moč.

Homilija, 9. oktober 2016
Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 17,11-19) nas vabi, da s čudenjem in hvaležnostjo prepoznamo Božje darove. Na poti, ki ga vodi v smrt in vstajenje, je Jezus srečal deset gobavcev, ki so mu prišli naproti, se od daleč ustavili in vpili o svoji nesreči tistemu človeku, v katerem je njihova vera prepoznala možnega zveličarja: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (v. 13). Bolni so in iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus jim odgovori ter jim reče, naj se gredo pokazat duhovnikom, ki so imeli po Postavi nalogo, da ugotovijo morebitno ozdravitev. S tem jim ni samo nekaj obljubil, temveč je postavil na preizkušnjo njihovo vero, saj v tistem trenutku deseteri še niso bili ozdravljeni. Ozdraveli so med potjo, potem ko so ubogali Jezusovo besedo. Vsi torej polni veselja so se pokazali duhovnikom in potem so šli naprej vsak po svoji poti. Pri tem pa so pozabili na Darovalca, torej na Očeta, ki jih je ozdravil po Jezusu svojem Sinu, ki je postal človek.

Z izjemo enega samega, torej Samarijana, tujca, ki je živel na obrobju izvoljenega ljudstva, skoraj kot pogan! Temu človeku ni bilo dovolj, da je dosegel ozdravljenje zaradi lastne vere,  temveč je storil še več za dosego polnosti ozdravljenja tako, da se je vrnil nazaj in izrazil svojo hvaležnost za prejeti dar in tako v Jezusu priznal resničnega Duhovnika, ki ga lahko, potem ko ga je ponovno dvignil in rešil, sprejme na svojo pot in med svoje učence.

Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Gospod dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Vprašajmo se torej, a smo sposobni izreči 'hvala'? Kolikokrat rečemo 'hvala' v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo 'hvala' tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. In to se zgodi tudi do Boga. Zelo lahko je iti do Gospoda ter ga nekaj prositi, toda vrniti se in se zahvaliti… Zaradi tega Jezus z vso močjo poudari to pomanjkljivost devetih nehvaležnih gobavcev: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17-18).

Na ta jubilejni dan nam je predlagan en zgled, še več, Zgled na katerega gledati, torej Marija, naša Mati. Marija je potem, ko je sprejela angelovo oznanilo, pustila, da je iz njenega srca privrela pesem hvale in zahvale Bogu: »Moja duša poveličuje Gospoda…« Marijo prosimo, naj nam pomaga razumeti, da je vse Božji dar in da se bomo znali zahvaliti. Zagotavljam vam, tedaj bo naše veselje popolno. Samo tisti, ki se zna zahvaliti, je v njem popolno veselje.

Da se znamo zahvaliti, pa je potrebna ponižnost. V prvem berilu smo prisluhnili izjemnemu pripetljaju Naamana, poveljnika vojske Aramskega kralja (prim. 2 Kr 5.14-17). Bolan za gobavostjo za ozdravljenje sprejme predlog uboge sužnje in se zaupa zdravljenju preroka Elizeja, ki je bil pravzaprav njegov sovražnik. Vendar je Naaman pripravljen ponižati se. Elizej od njega ne zahteva nič. Ukaže mu samo, naj se potopi v vodo reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, ga celo vznejevoljila. A je to res pravi Bog, če zahteva take banalne stvari? Hoče se vrniti nazaj, a le sprejme, da se potopi v Jordan in takoj je ozdravljen.

Marijino srce je bolj kot katerokoli drugo sposobno sprejeti Božje darove. In Bog, da je postal človek je izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ni živela v bogatih palačah oblasti, ki ni storila nič podjetnega. Vprašajmo se, dobro nam bo delo, če smo pripravljeni sprejeti Božje darove, ali pa se raje želimo zapreti v materialne gotovosti, v intelektualne gotovosti, v gotovosti naših projektov.

Pomenljivo je, da sta Naaman in Samarijan tujca. Koliko tujcev, tudi oseb drugih ver nam da zgled za vrednote, ki jih mi včasih pozabljamo ali jih zanemarjamo. Morda nas lahko nekdo, ki živi ob nas, pa je zaničevan ali odrinjen, ker je tujec, pouči, kako hoditi po poti, ki jo Gospod hoče. Tudi Božja Mati je skupaj s svojim ženinom živela izkušnjo oddaljenosti od svoje dežele. Dolgo časa je bila tudi ona tujka v Egiptu, daleč stran od sorodnikov in prijateljev. Vendar pa je njena vera zmogla premagati težave. Trdno se držimo te preproste vere Svete Božje Matere. Prosimo jo, da bi znali vedno vrniti se k Jezusu in se mu zahvaliti za toliko dobrot njegovega usmiljenja.

Homilija, nedelja, 13. oktober 2019
 »Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). To je cilj današnjega evangelija, ki nam kaže pot vere. Na tej poti vere vidimo tri etape, na katere spominjajo ozdravljeni gobavci, ki kličejo, hodijo in se zahvaljujejo.

Predvsem, klicati. Gobavci so bili v strašnem stanju, ne le zaradi bolezni, ki je razširjena še danes in proti kateri se je potrebno boriti z vsemi silami, ampak zaradi izključenosti iz družbe. V Jezusovem času so veljali za nečiste in kot takšni so morali biti izolirani, odmaknjeni (prim. 3Mz 13,46). Vidimo, da se, ko gredo k Jezusu, od daleč ustavijo (prim. Lk 17,12). Vendar pa kljub temu, da so zaradi svojega stanja postavljeni na stran, »na ves glas« (v. 13) kličejo Jezusa. Ne dopustijo, da bi jih ohromila izključevanja ljudi in vpijejo k Bogu, ki ne izključuje nikogar. To je način, kako se krajšajo razdalje, kako se ponovno vstane iz samote: tako, da se ne zapira vase, v lastna objokovanja, da se ne misli na sodbe drugih, ampak kliče Gospoda, saj Gospod usliši klic tistega, ki je sam.

Kakor tisti gobavci, tudi mi potrebujemo ozdravljenje, vsi. Ozdravljeni moramo biti nezaupanja vase, v življenje, v prihodnost; mnogih strahov; pregreh, katerih sužnji smo; mnogih zaprtosti, odvisnosti in navezanosti: na igre, na denar, na televizijo, na mobilni telefon, na sodbo drugih. Gospod osvobaja in ozdravi srce, če ga kličemo, če mu rečemo: »Gospod, verujem, da me moreš ozdraviti; ozdravi me mojih zaprtosti, osvobodi me zla in strahu, Jezus«. Gobavci so v tem evangeliju prvi, ki kličejo Jezusovo ime. To bosta kasneje storila tudi slepi človek in razbojnik na križu: ljudje, ki potrebujejo pomoč, kličejo Jezusovo ime, ki pomeni Bog rešuje. Boga kličejo po imenu, neposredno, spontano. Klicati po imenu je znamenje domačnosti in Gospodu je to všeč. Vera raste na ta način, z zaupnim klicanjem, tako, da Jezusu prinašamo to, kar smo, z odprtim srcem, ne da bi skrivali svojo bedo. Vsak dan z zaupanjem kličimo Jezusovo ime: Bog rešuje. Ponavljajmo ga: to pomeni moliti. Molitev je vrata vere, molitev je zdravilo srca.

Hoditi je druga etapa. V današnjem kratkem evangeliju se pojavi okoli deset glagolov, ki opisujejo gibanje. Pretrese nas predvsem dejstvo, da gobavci niso ozdravljeni, ko stojijo na mestu pred Jezusom, ampak potem, medtem ko hodijo. Besedilo pravi: »In med potjo so bili očiščeni« (v. 14). Ozdravljeni so, ko grejo v Jeruzalem, to je medtem, ko soočajo pot, ki se vzpenja. Na poti življenja pride do očiščenja; na poti, ki se pogosto vzpenja, saj vodi v višavo. Za vero je potrebna pot, izhod, dela čudeže, če izstopimo  iz svojih udobnih gotovosti, če pustimo svoje pomirjajoče pristane, svoja udobna gnezda. Vera se povečuje preko daru in raste s tveganjem. Vera si utira pot, ko gremo naprej opremljeni z zaupanjem v Boga. Vera si utira pot preko ponižnih in konkretnih korakov, kakor so bili ponižni in konkretni pot gobavcev in Naamánovo umivanje v reki Jordan, kot smo slišali v prvem berilu (prim. 2Kr 5,14-17). Enako velja tudi za nas: v veri napredujemo s ponižno in konkretno ljubeznijo, z vsakodnevno potrpežljivostjo, tako, da kličemo Jezusa in hodimo naprej.

Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Res je, naša naloga je – nas, ki smo tukaj, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili – da poskrbimo za tistega, ki je nehal hoditi, ki se je izgubil na poti: smo varuhi bratov, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje, to je poklicani, da odgovorimo glede njih, da si jih vzamemo k srcu. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč.

Klicati, hoditi in zahvalti se: to je zadnja etapa. Le tistemu, ki se zahvali, Jezus reče: »Tvoja vera te je rešila« (v. 19). Ni le zdrav, je tudi rešen. To nam pove, da cilj ni zdravje, ni dobro počutje, ampak srečanje z Jezusom. Zveličanje ni popiti kozarec vode, da bi bili v formi, ampak pomeni iti k izviru, ki je Jezus. Le On osvobaja od zla in ozdravlja srce, le srečanje z Njim rešuje, dela življenje polno in lepo. Ko se sreča Jezusa, se spontano rodi »hvala«, saj se odkrije najpomembnejšo stvar v življenju: ne prejeti določeno milost ali razrešiti težavo, ampak objeti Gospoda življenja.

Lepo je videti, da mož, ki je bil ozdravljen, ki je bil Samarijan, izrazi svoje veselje z vsem, kar je: z močnim glasom hvali Boga, pade na obraz, se zahvaljuje (prim. v. 15-16). Vrhunec poti vere je živeti tako, da se zahvaljujemo. Lahko se vprašamo: ali mi, ki imamo vero, živimo dneve kot breme, ki ga moramo prenašati, ali kot hvalo, ki jo lahko podarimo? Ali ostajamo osredotočeni nase, v pričakovanju, da bomo prosili za naslednjo milost, ali najdemo svoje veselje v zahvaljevanju? Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, olike, je vprašanje vere. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado. Reči: »Hvala, Gospod,« ko se prebudimo, preko dneva, pred spanjem je protistrup za postaranje srca. Tako tudi v družini, med zakoncema: spomniti se reči hvala. Hvala je najpreprostejša in najkoristnejša beseda.