Duhovne misli cerkvenih očetov Benedikta Frančiška 29 nedelja

2 Mz 17,8-13

Tedaj je prišel Amálek in se je bojeval z Izraelom v Refidímu. Mojzes je rekel Józuetu: »Izberi nam može in pojdi v boj zoper Amáleka! Jutri se postavim na vrh hriba z Božjo palico v svoji roki.« Józue je storil, kakor mu je naročil Mojzes, da bi se bojeval z Amálekom. Mojzes, Aron in Hur pa so se povzpeli na vrh hriba. Ko je Mojzes držal svojo roko kvišku, je uspeval Izrael, ko pa je povesil svojo roko, je uspeval Amálek. Toda Mojzesovi roki sta se utrudili. Vzela sta kamen in ga položila podenj, da je sedel nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roki, eden na eni strani in drugi na drugi strani. Tako sta njegovi roki ostali trdni vse do sončnega zahoda. In Józue je potolkel Amáleka in njegovo ljudstvo z ostrim mečem.

2 Tim 3,14-4,2

Ti pa ostajaj pri tem, česar si se naučil in kar si v veri sprejel, saj veš, od koga si se naučil in da že od otroštva poznaš Sveto pismo, ki ti more dati modrost za zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovem prihodi in pri njegovem kraljestvu: oznanjaj besedo, nastopaj, naj bo ugodno ali neugodno, prepričuj, grajaj, spodbujaj v vsej potrpežljivosti in poučevanju.

Lk 18,1-8

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila vdova, ki je prihajala k njemu in govorila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo nenehno prihajala mučit.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik!  Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar pri njih odlašal. Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin pravi: »Jezus gotovo ne priporoča dolge molitve, saj nas pred njimi celo svari, temveč vztrajanje v molitvi.« Origen dodaja: »Tisti, ki neprestano molijo, imajo zagovornika pri Očetu, ki jim da, kar ga prosijo.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Vztrajna vdova iz prilike je pohvaljena, ker je od sodnika dosegla to, kar je prosila, ravno zaradi vztrajnosti. Iz dejstva, da ji je sodnik zaradi tega izkazal usmiljenje, čeprav se ta ni menil za osebe in se ni bal Boga, vidimo, kolikor bolj moremo pričakovati od našega usmiljenega Boga.« Sv. Efrem Sirski pravi, da je »vztrajna vdovina molitev spremenila krivičnega in zlobnega sodnika v usmiljenega, saj je bila veliko bolj vztrajna od njega.« Sv. Avguštin o krivičnem sodniku bolj podrobno razmišlja: »Sodnik se ni menil za svoje dobro ime, kakor je bilo samo po sebi ali kakor naj bi bilo v družbi, a ga je vseeno ob tla pritisnila predrzna vdova. Na podoben način, in tukaj se dvignemo iz nižjega na višji nivo, bo Bog verodostojen do samega sebe in do svoje Besede. Prišel bo namreč čas njegovega maščevanja za svoje svete.« Martirij (Mar Turis) pravi: »Bog se bo na koncu maščeval, saj je to obljubil izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu in jih rešil pred napadi Satana, njihovega sovražnika.« Sv. Ciril Aleksandrijski to podrobno razloži: »Božje maščevanje je namreč hitro prišlo s Kristusovo odkupitvijo, ker naš sovražnik ni nihče drug kot Satan.«

Misli Benedikta XVI.

Vodilna tema svetopisemskih beril današnje nedelje je molitev, ali bolje »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (prim. Lk 18, 1). Moč, ki v tišini in brez hrupa spreminja svet in ga preoblikuje v Božje kraljestvo, je vera in njen izraz je molitev. Ko je vera polna ljubezni do Boga, ki ga prepoznava kot dobrega in pravičnega Očeta, takrat zvesta in vztrajna molitev postane moledovanje duha, krik duše, ki prodre vse do Božjega srca. S tem postane molitev najmogočnejša sila, ki preoblikuje svet. V tem obdobju zapletenih in težkih družbenih razmer je potrebno poživiti upanje, ki ima svoje temelje v veri in se izraža v neutrudljivi molitvi. Molitev vzdržuje plamen vere vedno prižgan. Na koncu današnjega evangelija smo slišali Jezusovo vprašanje: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Ob tem se zamislimo. Kakšen bo naš odgovor na to vznemirljivo vprašanje? Danes hočemo vsi skupaj ponižno, a pogumno ponavljati: 'Gospod, ko prihajaš med nas, zbrane pri tem nedeljskem obhajanju, nas boš našel s prižganim plemenom vere. Verujemo in zaupamo vate! Pomnoži nam vero!

Svetopisemska besedila, ki smo jih slišali, nam predstavljajo nekatere zglede, ki nas navdihujejo pri naši izpovedi vere, ki je vedno izpoved upanja, saj vera in upanje skupaj odpirata svet za božjo moč, moč dobrega. Zgled za to sta vdova iz današnje evangeljske prilike ter Mojzes iz druge Mojzesove knjige. Ob vdovi iz evangelija (prim. Lk 18,1-8) pomislimo na 'majhne', tiste najbolj obrobne, pa tudi na pokončne in preproste ljudi, ki trpijo zaradi nadvlade drugih ter se čutijo nemočne pred trajajočim družbenim zlom in so v skušnjavi, da obupajo. Takšnim Jezus ponavlja, naj opazujejo to vdovo s kakšno žilavostjo je vztrajala ter na koncu dosegla, da ji je krivični sodnik prisluhnil. Kako lahko pomislite, da vam vaš nebeški Oče, ki je dober, zvest ter mogočen in želi samo dobro svojim otrokom, ne bo ob svojem času pomagal do pravice? Vera nam zagotavlja, da Bog posluša našo molitev in nas usliši ob za nas pravem trenutku, čeprav se nam iz izkušnje zdi, da ni tako. Krščanska molitev ravno zato ni izraz vdanosti v usodo ali lenobe. Nasprotno, je tolažeči notranji odgovor na resničnost, je moč upanja, najvišji izraz vere v moč Boga, ki je ljubezen in nas nikoli ne zapusti. Molitev, ki nas jo je naučil Jezus in ki doseže višek v Getsemaniju, ima značaj boja, saj nas odločno postavlja ob Gospoda v boju proti krivičnosti ter zmagi nad zlom z dobroto. Molitev je orožje 'majhnih' in ubogih v duhu, ki zavračajo vsako obliko nasilja. Še več, nanj odgovarjajo z evangeljskim nenasiljem ter s tem pričujejo, da je resnica Ljubezni močnejša od sovraštva in smrti.

To opazimo tudi v današnjem prvem berilu. Gre za slavno pripoved o bitki med Izraelci in Amalečani (prim. 2Mz 17,8-13). Molitev iz vere usmerjena na resničnega Boga je imela pri tem odločilno besedo. Medtem ko so se Jozue in njegovi možje na bojišču spopadali z nasprotniki, je Mojzes na vrhu hriba z dvignjenimi rokami molil. Te v držo molitve dvignjene roke velikega voditelja, so zagotavljale Izraelovo zmago. Zdi se neverjetno, a tako je. Bogu je potrebno, da ima njegov služabnik dvignjene roke. Ob Mojzesovih dvignjenih rokah pomislimo na Jezusove na križu, na razširjene in pribite roke, s katerimi je Odrešenik zmagal v odločilni bitki proti peklenskemu sovražniku. Njegov boj, njegove roke, dvignjene k Očetu in razširjene nad svet, vabijo še druge roke, druga srca, naj nadaljujejo to daritev z isto njegovo ljubeznijo vse do konca sveta.

Sedaj pa se še posebej obračam na vas pastirji Cerkve z besedami svetega Pavla, ki jih je namenil Timoteju v današnjem drugem berilu: 'Ostanite trdni pri tem, kar ste se naučili in ste v to trdno prepričani. Oznanjajte besedo, vztrajajte v vsaki priložnosti pa naj bo ugodno ali neugodno, prepričujte, grajajte, spodbujajte z vso velikodušnostjo in naukom (prim. 2Tim 3,14.16; 4,2). Kakor Mojzes na gori tako tudi vi vztrajajte v molitvi za in z verniki, ki so vam zaupani v pastoralno skrb, saj samo skupaj lahko vsak dan bojujete dober boj evangelija.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 20. oktober 2013
V današnjem evangeliju beremo priliko o vdovi, ki je vztrajno hodila h krivičnemu sodniku, da bi ji pomagal do pravice, in to je tudi dosegla. Jezus tako poudari, da je treba vedno moliti in se nikoli utruditi, in sklene: Če je vdova uspela in prepričala tistega sodnika, ali mislite, da Bog ne bo poslušal nas, če ga z vztrajnostjo prosimo? Jezusov izraz je močan: »Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan?«

Noč in dan vpiti k Bogu. Zakaj to Bog želi? Ali ne pozna naših potreb? Kakšen smisel ima vztrajati z Bogom? Ta vprašanja nam pomagajo poglobiti zelo pomemben vidik vere. Bog nas vabi, da molimo z vztrajnostjo. Ne zato, ker ne bi vedel, kaj potrebujemo, ali ker nas ne posluša. Ravno nasprotno: On vedno posluša in vse ve o nas, z ljubeznijo. Pri naši vsakodnevni hoji, predvsem v težavah, v boju proti zlu zunaj in znotraj nas, Gospod ni daleč, je na naši strani. Borimo se skupaj z njim, ki je ob nas. In naše orožje je ravno molitev, ki nam omogoča, da čutimo njegovo prisotnost ob nas, njegovo usmiljenje, tudi njegovo pomoč. A boj proti zlu je težak in dolg, zahteva potrpežljivost in upornost – kot Mojzes, ki mora držati dvignjene roke, da bi njegovo ljudstvo zmagalo.

Vsak dan torej moramo iti skozi boj, a Bog je naš zaveznik, vera vanj je naša moč in molitev je izraz te vere. Jezus nam torej zagotavlja zmago, a na koncu evangeljskega odlomka se vpraša: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« Če ugasne vera, ugasne molitev, in hodili bomo v temi, izgubili se bomo na življenjski poti. Od vdove naj se naučimo, da je treba vedno moliti in se nikoli naveličati. Pri tem je spomnil na mnoge ženske, ki se borijo za lastno družino, ki molijo in se nikoli ne utrudijo. Te žene nam dajejo pravo pričevanje vere, poguma in molitve.

Vedno moliti, a ne zato, da bi z močjo besed prepričali Gospoda! On namreč dobro ve, kaj potrebujemo. Vztrajna molitev je prej izraz vere v Boga, ki nas kliče, da se borimo z njim, vsak dan, vsak trenutek, da bi z dobrim premagali zlo.

Homilija, 16. oktober 2016
Na začetku današnjega obhajanja smo se na Gospoda obrnili s to molitvijo: »Ustvari v nas velikodušno in zvesto srce, da ti bomo lahko vedno vdano ter s čistostjo duha služili.« Mi sami nismo sposobni oblikovati si takšno srce, samo Bog ga lahko, in zato ga v molitvi prosimo, se priporočamo k Njemu za ta dar kot njegovo 'stvaritev'. Na ta način smo vstopili v tematiko molitve, ki je v središču svetopisemskih beril te nedelje in nagovarja tudi nas, ki smo tu zbrani za kanonizacijo nekaterih novih svetnikov in svetnic. Dosegli so ta cilj. Po zaslugi molitve so imeli velikodušno in zvesto srce. Z vsemi močmi so molili, se bojevali in so zmagali.

Moliti torej. Kot Mojzes, ki je bil predvsem Božji mož, mož molitve. Danes ga vidimo med prizorom bitke proti Amaleku, ko stoji na hribu z dvignjenima rokama. Vendar pa sta mu zaradi teže vsake toliko časa roki omahnili. V takih trenutkih je šlo ljudstvu slabo. Zato sta Aron in Kur podstavila kamen, da je sedel nanj ter podpirala dvignjeni roki vse do končne zmage. To je stil duhovnega življenja, ki ga od nas zahteva Cerkev. Ne, da zmagamo v vojni, ampak da zmagamo za mir! V dogodku z Mojzesom je zelo pomembno sporočilo. Prizadevanje v molitvi zahteva, da drug drugega podpiramo. Do utrujenosti zagotovo pride in včasih več ne zmoremo. Toda s podporo bratov in sester se naša molitev lahko nadaljuje, dokler ne bo Gospod dokončal svojega dela.

Sveti Pavel, ko piše svojemu učencu in sodelavcu Timoteju, mu priporoča, naj ostane trden v tem, kar se je naučil in v kar trdno veruje (prim. 2 Tim 3,4). Vendar pa tudi Timotej tega ni zmogel sam. Brez molitve ni mogoče dobiti 'boja' za vztrajanje. Toda ne z nestalno, omahujočo, temveč s tako kot uči Jezus v današnjem evangeliju: »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Način kristjanovega delovanja je, da je trden v molitvi in bo tako ostal trden v veri ter pričevanju. No, in spet se pojavlja v nas glas: 'Toda Gospod, kako je mogoče ne utruditi se? Smo ljudje… tudi Mojzes se je utrudil!' Res je, vsak od nas se utrudi. Toda nismo sami, del Telesa smo. Smo udje Kristusovega telesa, Cerkve, katere roke so dan in noč dvignjene v nebo zaradi navzočnosti Vstalega Kristusa in Svetega Duha. In samo v Cerkvi in zaradi molitve Cerkve lahko mi ostanemo trdni v veri in pričevanju.

V evangeliju smo slišali Jezusovo obljubo, da bo Bog pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu (prim. Lk 18,7). Poglejte kaj je skrivnost molitve: vpiti, ne utruditi se, in če se utrudiš, prositi pomoč, da bodo roke dvignjene. To je molitev, kakršno nam je razodel Jezus ter nam jo podaril v Svetem Duhu.  Moliti ne pomeni zateči se v idealen svet, prav tako ne zateči se v lažno sebično spokojnost. Nasprotno, moliti je bojevati se, in tudi pustiti, da Sveti Duh moli v nas. In Sveti Duh je tisti, ki nas uči moliti, ki nas v molitvi vodi in ki deluje v nas tako, da molimo kot otroci.

Svetniki so možje in žene, ki so popolnoma vstopili v skrivnost molitve. Možje in žene, ki se bojujejo z molitvijo ter pustijo, da v njih moli in se bojuje Sveti Duh. Bojujejo se z vsemi svojimi močmi vse do skrajnosti in zmagujejo, toda ne sami. Gospod je, ki zmaguje v njih in z njimi. Naj nam Bog po njihovem zgledu in priprošnji podeli, da bomo možje in žene molitve, ki noč in dan vpijejo k Bogu in se ne utrudijo; da bomo pustili Svetemu Duhu moliti v nas; in da se bomo v molitvi medsebojno podpirali, da bodo ostale roke dvignjene do takrat, ko bo zmagalo Božje Usmiljenje.

Angel  Gospodov, nedelja, 20. oktober 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Drugo berilo bogoslužja te nedelje nam prestavi spodbudo, ki jo je apostol Pavel namenil svojemu zvestemu sodelavcu Timoteju: »Oznanjaj Besedo, vztrajaj, naj bo ugodno ali neugodno, prepričuj, grajaj, spodbujaj v vsej potrpežljivosti in poučevanju« (2Tim 4,2). Ton je užaloščen. Timotej se mora čutiti odgovornega za oznanjevanje. Da bi v polnosti živeli poslanstvo, pa obstaja nepogrešljiv pogoj: molitev. Goreča in nenehna molitev, kot uči Jezusov nauk, ki je bil oznanjen v današnjem evangeliju, v katerem On pove priliko o tem, kako je »potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1).