Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 30. nedeljo med letom
Sir 35,15-17; 20-22
Zakaj Gospod je sodnik,
ki se ne ozira na slavo osebe
in ne bo pristranski v škodo reveža,
marveč bo uslišal prošnjo tistega, ki se mu je zgodila krivica.
Nikakor ne bo prezrl rotenja sirote
ne vdove, ki izliva svojo tožbo.
Kdor služi Gospodu in mu je po volji, bo sprejet
in njegova prošnja bo segla do oblakov.
Molitev ponižnega predre oblake,
dokler ne dospe, se ne bo potolažil,
ne bo odnehal, dokler Najvišji ne bo posegel,
dokler ne bo pravičnim sodil in razsodil.
2 Tim 4,6-8.16-18
Jaz se namreč že darujem in nastopil je čas, da odrinem. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan podelil Gospod, pravični sodnik; pa ne samo meni, ampak tudi vsem, ki ljubijo njegov prihod. Pri mojem prvem zagovoru se zame ni zavzel nihče, ampak so me vsi zapustili: naj se jim ne šteje v zlo. Gospod pa je stopil k meni in mi dal moč, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi: in rešen sem bil iz levjega žrela. Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in me rešil za svoje nebeško kraljestvo: njemu slava na veke vekov! Amen.
Lk 18,9-14
Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in sam pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pravi: »Prilika o farizeju in cestninarju jasno pokaže, da post, miloščina ter molitev niso dovolj za dosego zveličanja, če pri tem ni ponižnosti. Cestninarju je odpuščeno zato, ker je ponižen, medtem ko je farizej obsojen zaradi svoje ošabnosti.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Farizej zatopljen v samohvalo, druge obtožuje ravno to, česar je ravno on kriv zaradi svoje ošabnosti in prevzetnosti.« Martirij (Mar Turis) nadaljuje: »Ta farizej razodeva tveganje zaradi ošabnosti, za vse tiste, ki služijo Bogu z hvalnimi žrtvami.« Sv. Avguštin pravi: »Namesto da bi izpovedal svojo lastno bolezen preko ozdravljajočega zdravila kesanja, on primerja svoje zdravje z boleznijo drugih.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Cestninar niti oči ne povzdigne k nebu, kar je tipičen način molitve judov, ampak se tolče po prsih v znamenje nevrednosti. Način njegove molitve razodeva njegovo ponižnost. Prosi za usmiljenje in prejme odvezo.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Z drugimi se primerjamo, ne zato, da bi se imeli za boljše, temveč da bi priznali, da smo slabši od vseh. Veliko težje pa je namreč priznati lastne grehe, kot pa lastno pravičnost.« Sv. Bazilij Veliki povzame: »Tisti, ki je mislil, da je bogat, je bil v resnici reven. Ponižnost je razpoznavno znamenje grešnika. Počelo popolnega obrata pravi: »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Misli Benedikta XVI.
Benedikt XVI. je 24. oktobra 2010 daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra ob zaključku posebnega zasedanja škofovske sinode za Bližnji vzhod. Med homilijo je nagovoril zbrane: »Danes dopoldne smo prišli iz sinodalne dvorane v 'tempelj molit', zato je ravno nam namenjena prilika o farizeju in cestninarju, ki jo je povedal Jezus ter zapisal evangelist Luka (prim. 18,9-14). Tudi mi smo lahko skušani, kot farizej, da bi spomnili Boga na naše zasluge in pri tem pomislili na naporno delo preteklih dni. Da bi se pa molitev dvignila v nebo, mora izhajati iz ponižnega, ubogega srca. Tako se želimo tudi mi ob koncu tega cerkvenega dogodka predvsem zahvaliti Bogu, ne za naše zasluge, temveč za dar, ki nam ga je On dal. Priznamo, da smo majhni in potrebni zveličanja, usmiljenja, priznamo, da vse prihaja od Njega in da se bo samo s pomočjo milosti uresničilo to, kar nam je govoril Sveti Duh. Samo tako se bomo vrnili domov resnično obogateni, bolj pravični ter sposobni hoditi po Gospodovih poteh.
Tudi prvo berilo in Psalm vztrajata pri tematiki molitve ter pri tem poudarjata, da ima toliko večjo moč na Božje srce, kolikor bolj je tisti, ki moli v stiski ali potrebi. 'Molitev ubogega predre oblake' pravi Sirah (Sir 35,21), psalmist pa dodaja: 'Blizu je Gospod njim, ki so skrušeni v srcu in tiste, ki so potrtega duha rešuje' (Ps 34,19). Današnja Božja Beseda pa nam ponuja tudi tolažeče upanje tam, kjer je navzoča in poosebljena molitev tistega, ki 'ne odneha, dokler Najvišji ne bo posegel, dokler ne bo pravičnim prisodil in vzpostavil pravičnost' (Sir 35,21-22).Tudi ta povezava med molitvijo in pravičnostjo nam da misliti na mnoge situacije po svetu, še posebno na Bližnjem vzhodu. Vpitje ubogega in zatiranega najde takojšen odziv pri Bogu, ki želi posredovati, da bi odprl pot rešitve za svobodno prihodnost, za obzorje upanja«.
O tem zaupanju v Boga, ki je blizu, je pričeval apostol Pavel v današnjem drugem berilu iz Drugega pisma Timoteju. Ko je namreč Pavel videl, da se njegovo zemeljsko življenje približuje h koncu, je napravil neke vrste obračun: 'Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil' (2Tim 4,7). Za vsakega od nas, dragi bratje v škofovski službi, je to zgled vreden posnemanja, da bomo po božji Dobroti tudi mi lahko napravili podoben obračun. Pavel nadaljuje: 'Gospod je stopil k meni in mi dal moč, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi' (2Tim 17). Apostolova izkušnja je vzorec za vsakega kristjana, še posebej pa za pastirje Cerkve, torej občestvo z Jezusom križanim in vstalim ter pričevanje njegove ljubezni.
Misli papeža Frančiška
Homilija, Romanje družin na grob sv. Petra, 27. oktober 2013
Berila današnje nedelje nas vabijo k premišljevanju o nekaterih temeljnih značilnostih krščanske družine. Evangeljski odlomek nam predstavi dva načina molitve: napačen farizejev, ter pristen cestninarjev. Farizej uteleša držo, ki ne izraža zahvaljevanja Bogu za njegovo dobroto in usmiljenje, temveč zadovoljstvo s samim seboj. Farizej se ima za pravičnega, zadovoljen je, ker je z njim vse v redu, se s tem šopiri ter druge sodi zviška, s svojega podstavka. Nasprotno pa je cestninar redkobeseden. Njegova molitev je ponižna, trezna, prežeta z zavestjo lastne nevrednosti, lastne revščine. Ta človek pa si resnično prizna, da potrebuje Božje odpuščanje, Božje usmiljenje. Cestninarjeva molitev je molitev ubožca, ki je Bogu všeč, kakor pravi prvo berilo, 'njegova prošnja sega do oblakov' (Sir 35,20), medtem ko je farizejeva obtežena z navlako nečimrnosti.
V luči te Božje besede bi želel vprašati vas, drage družine: molite kdaj v družini? Nekateri da, to vem. Toda mnogi pravijo: kako to narediti? Jasno, to se stori tako, kot je storil cestninar: ponižno pred Bogom. Vsak naj ponižno pusti, da se Bog ozre nanj ter ga zatem prosi, da pride nanj njegova dobrota. Toda, kako to storiti v družini? Saj se zdi, da je molitev nekaj osebnega in potem ni v družini nikoli primernega ter mirnega trenutka... Da, res je, vendar pa gre tu tudi za ponižnost, za priznanje, da potrebujemo Božjo pomoč, kakor cestninar. Vse družine, vsi, potrebujemo Boga, vsi. Potrebujemo njegovo pomoč, njegovo moč, njegov blagoslov, njegovo usmiljenje, njegovo odpuščanje. Vendar pa je potrebna preprostost. Za molitev v družini je potrebna preprostost. Molitev Očenaša, ko smo zbrani okoli mize ni nekaj izrednega, je možna. Tudi moliti skupaj rožni venec v družini je zelo lepo, daje veliko moči. Prav tako moliti drug za drugega: mož za ženo, žena za moža, oba za otroke, otroci za starše, stare starše... Molíte drug za drugega. Takšna je molitev družine in molitev krepi družino.
Drugo berilo nam predlaga naslednjo spodbudo: družina, ki ohranja vero. Apostol Pavel je ob koncu svojega življenja napravil obračun: 'Ohranil sem vero' (2Tim 4,7). Toda, kako jo je ohranil? Nikakor ne v sefu! Ni je skril v zemljo, kakor rahlo leni služabnik. Sveti Pavel primerja svoje življenje z bitko in s tekmo. Vero je ohranil zato, ker je ni samo branil temveč jo je oznanjal, razširjal, ponesel daleč. Odločno se je uprl tistim, ki so hoteli shraniti, 'balzamirati' Kristusovo sporočilo znotraj meja Palestine. Zaradi tega je sprejel pogumne odločitve. Šel je na sovražna ozemlja, pustil se je izzvati oddaljenim, različnim kulturam, odkrito in brez strahu je govoril. Sveti Pavel je ohranil vero, ker potem ko jo je prejel, jo je podarjal in šel vse do obrobij ne da bi zavzel obrambno držo.
Tudi ob tem se lahko vprašamo, na kakšen način mi v družini ohranjamo našo vero? Jo držimo zase, za našo družino kot zasebno dobrino, kot račun v banki ali pa jo znamo s pričevanjem, z gostoljubnostjo, z odprtostjo deliti z drugimi? Vsi vemo, da družine, predvsem mlade, zelo zaposlene, dirkajo. Toda, a kdaj pomislite, da bi lahko bila ta dirka tudi dirka vere. Krščanske družine so namreč misijonske družine. Včeraj smo slišali tu na trgu, pričevanja misijonskih družin. So misijonske tudi v vsakdanjem življenju, med vsakodnevnimi opravili, ko v vse dodajajo sol in kvas vere. Vero se v družini ohrani tako, da se dodaja sol in kvas vere v vsakodnevne stvari.
Tudi zadnji vidik je iz Božje Besede: družina, ki živi veselje. V današnjem psalmu je tale izraz: 'ponižni naj to slišijo in se veselijo' (Ps 34,3). Ves ta psalm je himna Gospodu, viru veselja in miru. In v čem je vzrok tega veselja? Je v tem, da je Gospod blizu, da posluša vpitje ponižnih in jih osvobaja zla. O tem piše tudi sv. Pavel: 'Veselite se v Gospodu zmeraj... Gospod je blizu'. (Flp 4,4-5). Danes bi vam rad postavil eno vprašanje. Vsak naj ga ponese v svojem srcu domov kot nalogo, ki jo je potrebno storiti. Sam naj si odgovori. Kako je z veseljem v tvojem domu? Kako je z veseljem v tvoji družini? Vi sami odgovorite na to.
Drage družine, dobro veste, da resnično veselje, ki ga okušate v družinah, ni nekaj površinskega, ne prihaja zaradi stvari, zaradi ugodnih razmer. Resnično veselje prihaja iz globoke skladnosti med osebami, ki jo vsi v srcu čutijo in hkrati čutijo lepoto ob tem, da so skupaj, da se medsebojno podpirajo na poti življenja. Osnova tega globokega čutenja veselja je Božja navzočnost, Božja navzočnost v družini, njegova sprejemajoča, usmiljena in spoštljiva ljubezen do vseh, predvsem pa potrpežljiva ljubezen. Potrpežljivost je Božja krepost, ki nas v družini uči, da imamo drug do drugega to potrpežljivo ljubezen. Da smo potrpežljivi. Potrpežljiva ljubezen. Samo Bog zna ustvariti skladnost v različnosti. Če ni Božje ljubezni tudi družina izgubi skladnost, prevladajo posamezni interesi, ugasne veselje. Medtem pa družina, ki živi veselje vere, to spontano posreduje naprej. S tem je sol zemlje in luč sveta ter kvas za vso družbo. Vesele družine...
Drage družine, živite vedno z vero in preprostostjo, kot sveta nazareška družina. Naj bosta Gospodov mir in veselje vedno z vami!
Angel Gospodov, 23. oktober 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Drugo berilo današnjega besednega bogoslužja nam predstavlja spodbudo sv. Pavla Timoteju, svojemu sodelavcu in ljubljenem sinu, v kateri je ponovno premislil lastno življenje apostola, popolnoma posvečenega poslanstvu (prim. 2 Tim 4,6-8.,16-18). Ko je videl, da se bliža konec njegove zemeljske poti, jo je opisal glede na tri čase: sedanjega, preteklega in prihodnjega.
Sedanjost predstavi s prispodobo žrtve: »Jaz se namreč že izlivam v daritev« (v.6). Kar se tiče preteklosti pa Pavel pokaže na svoje prehojeno življenje s podobami »dobrega boja« in »teka« človeka, ki je živel v skladu s svojimi nalogami in svojimi odgovornostmi (prim. v. 7). Zaradi tega v prihodnosti zaupa, da Bog to priznal, kot »pravičen sodnik« (v.8). Pavlovo poslanstvo je bilo učinkovito, pravično in zvesto samo zaradi Gospodove bližine in moči, ki je iz njega napravil oznanjevalca evangelija za vsa ljudstva. Tako se je izrazil: »Gospod pa je stopil k meni in mi dal moč, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi« (v. 17).
V tej avtobiografski pripovedi sv. Pavla lahko vidimo Cerkev, še posebej danes na Svetovni misijonski dan, katerega tematika je: Misijonarska Cerkev – pričevalka usmiljenja. Krščanska skupnost ima v Pavlu svoj zgled, torej v njegovem prepričanju, da Gospodova prisotnost napravi apostolsko in evangelizacijsko delo učinkovito. Izkušnja apostola narodov nas spominja, da si moramo v pastoralnih in misijonarskih dejavnostih prizadevati, kot da so rezultati po eni strani popolnoma odvisni od naših naporov, torej v duhu žrtvovanja atleta, ki se ne ustavi niti pred porazi, po drugi strani pa vedoč, da je resničen uspeh našega poslanstva dar milosti. Sveti Duh je namreč tisti, ki napravlja poslanstvo Cerkve v svetu učinkovito.
Danes je čas poslanstva in čas poguma! Poguma, da pospešimo omahujoč korak, da ponovno pridobimo okus, trošiti se za evangelij, da ponovno dobimo zaupanje v moč, ki jo samo poslanstvo vsebuje. Čas poguma je, četudi imeti ta pogum, še ne pomeni zagotovilo uspeha. Pogum je potreben za boj in ne nujno za zmago; za oznanjevanje in ne nujno spreobračanje. Pogum je potreben, da smo alternativa svetu, a da nikoli ne postanemo napadalni ali nasilni. Pogum je potreben, da se odpremo vsem, a da pri tem nikoli ne zmanjšamo absolutnosti in enkratnosti Kristusa, edinega Zveličarja vseh. Pogum je potreben, da se upremo neveri, ne da bi pri tem postali naduti. Potreben je tudi pogum cestninarja, ki si zaradi ponižnosti ni upal povzdigniti pogleda, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Danes je čas za pogum, danes je potreben pogum.
Naj nam Devica Marija, zgled Cerkve v izhodu in dojemljivosti za Svetega Duha, pomaga, da bomo vsi v moči svojega krsta, učenci-misijonarji, ki prinašajo sporočilo zveličanja vsej človeški družini.
Homilija ob zaključku sinode za Panamazonijo, nedelja, 27. oktober 2019
Božja beseda nam danes pomaga moliti preko treh oseb: v Jezusovi priliki molita farizej in cestninar, prvo berilo pa govori o molitvi ubožca.
1. Farizejeva molitev se začne takole: »Bog, zahvaljujem se ti.« To je odličen začetek, saj je najboljša molitev hvaležnost in hvala. Vendar pa takoj vidimo razlog, za katerega se zahvaljuje: »da nisem kakor drugi ljudje« (Lk 18,11). In tudi razloži, zakaj: posti se dvakrat na teden, medtem ko se je bilo v tistem času obvezno postiti enkrat letno; daje desetino od vsega, kar ima, medtem ko je bila desetina predpisana samo za najpomembnejše pridelke (prim. 5 MZ 14,22). Skratka, baha se, ker po svojih najboljših močeh izpolnjuje podrobne zapovedi. Vendar pozabi največjo: ljubiti Boga in bližnjega (prim. Mt 22,36-10). Ker je prepoln lastne gotovosti, lastne sposobnosti, da se drži zapovedi, lastnih zaslug in kreposti, osredotočen je le nase. Drama tega človeka je, da je brez ljubezni. Vendar pa tudi najboljše stvari, brez ljubezni, nič ne koristijo, kot pravi sveti Pavel (prim 1Kor). In kakšen je rezultat brez ljubezni? Takšen, da na koncu človek, namesto da bi molil, hvali samega sebe. Gospoda ne prosi ničesar, saj ne čuti, da bi kaj potreboval ali bi bil dolžan, ampak da je upnik. Je v templju Boga, vendar pa prakticira religijo jaza. Številne skupine, kristjani, katoličani gredo po tej poti.
In poleg tega, da pozabi na Boga, pozabi tudi na bližnjega, pravzaprav ga zaničuje: zanj nima cene, nima vrednosti. Ima se za boljšega od drugih, ki jih imenuje, dobesedno, »ostanek, preostanek« (»loipoi«, Lk 18,11). So »ostanki«, izmečki, od katerih se je treba distancirati. Kolikokrat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred nami, kakor farizej pred cestninarjem, postavlja zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi postali še bolj zavrženi. Ali pa jih ima za zaostale in malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše njihove zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine. Koliko domnevnih vzvišenosti, ki se spreminjajo v zatiranja in izkoriščanja, tudi danes! To smo videli med sinodo, ko smo govorili o izkoriščanju stvarstva, ljudi, prebivalcev v Amazoniji, o trgovini z ljudmi, o trgovanju z ljudmi.
Napake iz preteklosti niso bile dovolj, da bi prenehali ropati druge in zadajati rane svojim bratom ter naši sestri zemlji: to smo videli v iznakaženem obličju Amazonije. Religija jaza se nadaljuje, hinavska s svojimi obredi in »molitvami« - toda mnogi so katoličani, se imajo za katoličane, a so pozabili biti kristjani in človeški - pozablja na resnično češčenje Boga, ki gre vedno preko ljubezni do bližnjega. Tudi kristjani, ki molijo in hodijo ob nedeljah k maši, so podložniki te religije jaza. Lahko pogledamo v svojo notranjost in vidimo, če je tudi za nas kdo manjvreden, primeren za odpad, tudi samo z besedami. Molimo, da bi prosili za milost, da se ne bi imeli za vzvišene, da smo v redu, da ne bi postali cinični in posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas ozdravi tega, da bi o drugih slabo govorili in se pritoževali, da bi koga zaničevali. Te stvari Bogu niso všeč. Previdnostno je, da nas danes pri tej maši spremljajo ne samo domorodci Amazonije, ampak tudi najbolj ubogi razvitih družb, bolni bratje in sestre skupnosti Barka. Z nami so v ospredju.
2. Preidimo k drugi molitvi. Cestninarjeva molitev pa nam pomaga razumeti, kaj je Bogu všeč. On ne začne pri svojih zaslugah, ampak pri svojih pomanjkljivostih; ne pri svojem bogastvu, ampak pri svoji revščini: ne ekonomski – cestninarji so bili bogati in so služili tudi na krivičen način, na škodo svojih sodržavljanov –, ampak revščini življenja, saj se v grehu nikoli ne živi dobro. Tisti človek, ki izkorišča druge, se prepozna ubog pred Bogom in Gospod usliši njegovo molitev, ki je sestavljena le iz sedmih besed, vendar iz pravih drž. Medtem ko je farizej stal spredaj (prim. v. 11), je cestninar daleč proč in »še oči ni hotel vzdigniti proti nebu«, ker ve, da Nebo obstaja in je veliko, medtem ko se on čuti majhnega. In »tolkel se je po prsih« (prim. v. 13), saj je v prsih srce. Njegova molitev se rodi v srcu, je prosojna: pred Boga postavi srce, ne zunanjosti. Moliti pomeni pustiti se gledati Bogu od znotraj, saj je Bog, ki me gleda, ko molim, moliti je torej pustiti se, da nas Bog gleda od znotraj, brez pretvarjanj, brez izgovorov, brez opravičevanja. Večkrat nam gre na smeh ob kesanju polnem samo opravičevanja. Bolj kot kesanje, se zdi, da je samo kanonizacija. Od hudiča namreč prihajata nejasnost in dvoličnost, to so opravičevanja in od Boga luč ter resnica, kar je prosojnost mojega srca. Lepo je bilo, in za to sem vam hvaležen, dragi sinodalni očetje in bratje, v teh tednih izmenjavati stališča s srcem, z iskrenostjo in pristnostjo, ko smo pred Boga ter pred brate prinašali napore in upanja.
Danes, ko gledamo cestninarja, ponovno odkrijemo, kje ponovno začeti: pri zavedanju, da potrebujemo zveličanje, vsi. To je prvi korak religije Boga, ki je usmiljenje do tistega, ki priznava, da je ubog. Korenina vsake duhovne napake pa, kakor so učili starodavni menihi, je ta, da se imamo za pravične. Imeti se za pravične, pomeni pustiti Boga, ki je edini pravični, pred hišo. Zelo je pomembna ta začetna drža, ki nam jo Jezus kaže s protislovno primerjavo, ko v priliko vključi najbolj pobožno in vdano osebo tistega časa, farizeja, in največjega javnega grešnika, cestninarja. In sodba se obrne: tisti, ki je dober, a domišljav, je poražen; tistega, ki je slab, vendar ponižen, pa Bog poviša. Če iskreno pogledamo vase, v vseh nas vidimo oba, farizeja in cestninarja. Malo smo cestninarji, saj smo grešniki, in malo farizeji, ker smo domišljavi, sposobni samoopravičevanja, smo eksperti v tem, da se opravičujemo! Pri drugih pogosto deluje, pri Bogu pa ne. Molimo, da bi prosili za milost, da bi se čutili potrebni usmiljenja, notranje ubogi. Tudi zato nam dobro dene obiskovanje ubogih, da bi se spomnili, da smo ubogi; da bi se spomnili, da Božje zveličanje deluje le v ozračju notranjega uboštva.
3. Tako pridemo do molitve ubožca. Le-ta, pravi Sirah, »predre oblake« (35,21). Medtem ko molitev tistega, ki se ima za pravičnega, ostaja na zemlji, saj jo potepta gravitacijska sila egoizma, se molitev ubožca povzpne naravnost k Bogu. Verski čut Božjega ljudstva je v ubogih videl »nebeške vratarje«: oni so tisti, ki nam bodo odprli ali ne vrata večnega življenja; oni, ki se niso imeli za gospodarje tega življenja, ki niso postavljali sebe pred druge, ki so imeli svoje bogastvo le v Bogu. Oni so žive ikone krščanskega preroštva.
Na tej sinodi smo imeli milost, da smo prisluhnili glasovom ubogih in razmišljali o negotovosti njihovih življenj, katerim grozijo plenilski modeli razvoja. In vendar, prav v tej situaciji so mnogi izpričali, da je mogoče gledati stvarnost na drugačen način: tako, da jo sprejmemo z odprtimi rokami kot dar, da nimamo stvarstva, v katerem živimo, za sredstvo, ki ga je potrebno izkoristiti, ampak za dom, ki ga je potrebno varovati, v zaupanju v Boga. On je Oče in usliši »prošnjo tistega, ki se mu je zgodila krivica« (v. 16). Kolikokrat se, tudi v Cerkvi, ne prisluhne glasovom ubogih in se jim celo posmehuje ali se jih utiša, ker so neprijetni. Molimo, da bi prosili za milost, da bi znali prisluhniti kriku ubogih; to je krik upanja Cerkve. Če bomo njihov krik naredili za svojega, bo tudi naša molitev, v to smo prepričani, predrla oblake.
