Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Alberta Velikega

Dragi bratje in sestre! Eden največjih učiteljev srednjeveške teologije je sv. Albert Veliki. Naziv »Veliki« (Magnus), s katerim se je zapisal v zgodovino, kaže na obširnost in globino njegovega nauka, ki ga je povezal s svetostjo življenja. Že njegovi sodobniki niso oklevali pripisati mu odlične nazive: neki njegov učenec, Ulrik iz Strasbourga, ga je označil za »čudo in čudež naše dobe«.

Rodil se je v Nemčiji v začetku 13. stoletja in še zelo mlad prišel v Italijo, v Padovo, kjer je bil sedež ene najslavnejših srednjeveških univerz. Posvetil se je študiju tako imenovanih “svobodnih umetnosti”: gramatike, retorike, dialektike, aritmetike, geometrije, astronomije in muzike, to je splošne kulture. S tem je pokazal značilno zanimanje za naravne vede, ki so kmalu postale priljubljeno področje njegove specializacije. Med bivanjem v Padovi je obiskoval dominikansko cerkev, kmalu se je z redovnimi zaobljubami pridružil dominikancem. Hagiografski viri nam pomagajo razumeti, da je Albert postopoma dozorel do te odločitve. Intenziven odnos z Bogom, zgled svetosti bratov dominikancev, poslušanje govorov bl. Jordana Saškega, naslednika sv. Dominika pri vodstvu reda, so bili odločilni dejavniki, ki so mu pomagali premagati sleherni dvom; premagal je tudi odpor domačih. Često nam Bog v mladih letih govori in nakazuje načrt našega življenja. Tako za Alberta kot tudi za vse nas so osebna molitev, ki jo hrani Gospodova beseda, pogosto prejemanje zakramentov in duhovno vodstvo razsvetljenih ljudi sredstva za odkrivanje in poslušanje božjega glasu. Redovno obleko je prejel iz rok Jordana Saškega.

Po duhovniškem posvečenju so ga predstojniki namenili za poučevanje v raznih teoloških študijskih središčih, povezanih z dominikanskimi samostani. Bleščeče umske sposobnosti so mu omogočile, da je dopolnil študij teologije na najslavnejši univerzi tistega časa, v Parizu. Že tedaj se je sv. Albert lotil izredne pisateljske dejavnosti, ki jo je nadaljeval vse življenje.

Zaupali so mu ugledne naloge. Leta 1248 je bil zadolžen, da odpre teološko šolo v Kölnu, enem najpomembnejših središč v Nemčiji, kjer je večkrat bival in kjer so ga vzeli za svojega. Iz Pariza je peljal s seboj v Köln izjemnega učenca, Tomaža Akvinskega. Da bi občudovali sv. Alberta, bi zadoščalo že to, da je bil učitelj sv. Tomaža. Med tema velikima teologoma se je vzpostavil odnos medsebojnega spoštovanja in prijateljstva; taka drža zelo pomaga razvoju znanosti. Leta 1254 so Alberta izvolili za provinciala Tevtonske dominikanske province, ki je obsegala skupnosti, ki so se razprostirale na širnem območju srednje in severne Evrope. Odlikoval se je po gorečnosti, s katero je opravljal to službo, ko je obiskoval skupnosti in nenehno klical sobrate k zvestobi naukom in zgledom sv. Dominika.

Njegovi darovi niso bili neopaženi pri tedanjem papežu, Aleksandru IV., ki je za nekaj časa hotel imeti Alberta pri sebi v Anagniju – kamor so papeži pogosto hodili – in v Rimu ter Viterbu, da bi se lahko opiral na njegove teološke nasvete. Isti papež ga je imenoval za škofa v Regensburgu, veliki in znameniti škofiji, ki je tedaj preživljala težke trenutke. Od leta 1260 do 1262 je Albert opravljal to službo z neutrudno predanostjo in uspelo mu prinesti v mesto mir in slogo, reorganizirati župnije in samostane in dati novega zagona dobrodelnim dejavnostim.

V letih 1263 in 1264 je Albert pridigal po Nemčiji in Češkem po naročilu papeža Urbana IV., potem pa se vrnil v Köln in tam nadaljeval svoje poslanstvo učitelja, znanstvenika in pisatelja. Ker je bil mož molitve, znanosti in dobrote, je užival veliko upoštevanje pri svojih posegih ob raznih dogodkih v tedanji Cerkvi in družbi. Bil je predvsem človek sprave in miru v Kölnu, kjer je škof stopil v ostro nasprotovanje z mestnimi ustanovami. Razdajal se je tudi med 2. lyonskim koncilom leta 1247, ki ga je sklical papež Gregorij X., da bi po ločitvi velikega vzhodnega razkola leta 1054 spodbudil edinost med latinsko in grško Cerkvijo. Pojasnil je misel Tomaža Akvinskega, ki je bila predmet nasprotovanj in celo povsem neutemeljenih obtožb.

Umrl je v celici samostana sv. Križa v Kölnu leta 1289 in kmalu so ga sobratje začeli častiti. Cerkev ga je izročila v češčenje vernikov z razglasitvijo za blaženega leta 1622 in za svetnika leta 1931, ko je ga papež Pij XI. razglasil tudi za cerkvenega učitelja. Šlo je za nedvomno upravičeno priznanje tega velikega božjega moža in izvrstnega raziskovalca ne le resnic vere, ampak tudi mnogih drugih področij človeškega znanja. Če le preletimo naslove njegovih številnih del, se zavemo, da je bila njegova razgledanost nekaj veličastnega in da ga je njegovo enciklopedično zanimanje privedlo do tega, da se ni ukvarjal samo s filozofijo in teologijo kakor drugi sodobniki, ampak tudi z vsemi drugimi tedaj znanimi vedami od fizike do kemije, od astronomije do mineralogije, od botanike do zoologije. Zaradi tega ga je papež Pij XII. imenoval za zavetnika tistih, ki se ukvarjajo z naravnimi znanostmi, in nosi tudi ime doctor universalis prav zaradi obširnosti njegovega zanimanja in znanja.

Seveda se znanstvene metode, ki jih je uporabljal sv. Albert Veliki, v naslednjih stoletjih niso uveljavile. Njegova metoda je bila zgolj v opazovanju, opisovanju in opredeljevanju preučevanih pojavov, toda tako je odprl vrata za prihodnja dela.

Še veliko nas ima naučiti.  Sv. Albert Veliki kaže predvsem to, da med vero in znanostjo ni nasprotovanja, kljub nekaterim pripetljajem nerazumevanja, ki smo jih opazili v zgodovini. Človek vere in molitve, kakršen je bil sv. Albert Veliki, lahko z vedrino goji študij naravoslovja in napreduje v poznavanju mikro- in makrokozmosa, odkriva zakone, lastne materiji, ker vse to prispeva k potešitvi žeje po Bogu in ljubezni do njega. Sveto pismo nam govori o stvarstvu kot o prvi govorici, s katero nam Bog – ki je najvišja modrost, ki je Logos – razodeva nekaj o sebi. Knjiga modrosti na primer trdi, da so naravni pojavi, ki jih zaznamujeta veličina in lepota, kakor umetnikova dela, po katerih lahko z analogijo spoznamo tvorca ustvarjenega (prim. Mdr 13,5). S primerjavo, ki je klasična za srednji vek in renesanso, lahko primerjamo naravni svet s knjigo, ki jo je napisal Bog in jo beremo na osnovi različnih pristopov znanosti (prim. Govor udeležencem plenarnega zasedanja Papeške akademije znanosti 31. oktobra 2008). Koliko znanstvenikov je dejansko po sledeh sv. Alberta Velikega nadaljevalo svoje raziskave, ki jih je navdihovalo občudovanje in hvaležnost za svet, ki se je v njihovih očeh znanstvenikov in vernikov kazal in se kaže kot dobro delo modrega in ljubečega Stvarnika! Znanstveni študij se tako spremeni v slavilno pesem. To je dobro razumel veliki astrofizik naših časov, čigar postopek za beatifikacijo se je že začel, Enrico Medi, ki je zapisal: “O ve, skrivnostne galaksije … vidim vas, računam vas, razumem vas, raziskujem vas in odkrivam vas, prodiram v vas in zbiram vas. Od vas jemljem luč in delam iz nje znanost, jemljem gibanje in delam iz njega modrost, jemljem kipenje barv in delam iz njega poezijo; vzamem vas, zvezde, v svoje roke in tresoč se v edinosti svojega bitja vas dvigam nad vas same in vas v molitvi ponujam Stvarniku, ki ga lahko samo po meni, ve zvezde, lahko častite.” (Le opere. Inno alla creazione).

Sv. Albert Veliki nas spominja, da je med znanostjo in vero prijateljstvo in da lahko znanstveniki v svoji poklicanosti k raziskovanju narave prehodijo pristno in presenetljivo pot svetosti.

Njegova izjemna odprtost duha se kaže tudi v kulturnem delovanju, ki se ga je lotil z uspehom, ko je sprejel in ovrednotil Aristotelovo misel. V času sv. Alberta se je namreč širilo poznavanje številnih del tega velikega grškega filozofa, ki je živel v 4. stoletju pred Kristusom, zlasti s področja etike in metafizike. Dokazujejo moč razuma, z bistrostjo in jasnostjo razlagajo smisel in strukturo resničnosti, njegovo dostopnost za um, veljavo in smoter človeških dejanj. Sv. Albert Veliki je odprl vrata za popolno sprejetje Aristotelove filozofije v srednjeveško filozofijo in teologijo, ki ga je kasneje dokončno dodelal sv. Tomaž. To sprejetje neke poganske in predkrščanske filozofije je bilo za tisti čas pravi kulturni preobrat. In vendar se je mnogo krščanskih mislecev balo Aristotelove filozofije, nekrščanske filozofije, še posebej zato, ker so jo predstavili njeni arabski razlagalci; razložena je bila tako, da je bila videti vsaj v nekaterih točkah kot povsem neskladna s krščansko vero. Zastavljala se je nekakšna dilema: Ali sta vera in razum med seboj nasprotni ali ne?

Tu je ena velikih zaslug sv. Alberta: z znanstveno natančnostjo je preučil Aristotelova dela, prepričan, da je vse, kar je resnično razumno, tudi skladno z vero, razodeto v Svetem pismu. Z drugimi besedami, sv. Albert Veliki je tako prispeval k oblikovanju samostojne filozofije, ki je ločena od teologije in povezana z njo samo z vezjo resnice. Tako se je v 13. stoletju rodila jasna razlika med tema dvema védenjema, filozofijo in teologijo, ki v medsebojnem dialogu skladno sodelujeta pri iskanju pristne poklicanosti človeka, ki ga žeja po resnici in blaženosti. Zlasti teologija, ki jo sv. Albert označuje kot “afektivno znanost”, nakazuje človeku njegovo poklicanost k večnemu veselju, veselju, ki priteka iz polne pripadnosti resnici.

Sv. Albert Veliki je bil sposoben posredovati te pojme preprosto in razumljivo. Kot pristen sin sv. Dominika je rad pridigal božjemu ljudstvu, ki ga je osvojil s svojo besedo in zgledom svojega življenja.

Dragi bratje in sestre! Molimo Gospoda, naj nikoli ne zmanjka sveti Cerkvi učenih, pobožnih in modrih teologov, kakor je bil sv. Albert Veliki; in naj vsakemu od nas pomaga, da si bomo vzeli za svojo “formulo svetosti”, ki ji je sledil v svojem življenju: “Hoteti vse, kar hočem, v božjo slavo, kakor Bog hoče v svojo slavo vse, kar hoče.” To je, vedno se priličiti božji volji, da bi vedno hoteli in delali vse samo v njegovo slavo.
Prevedel br. Miran Špelič OFM