Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Karla Boromejskega

Sv. Karel Boromejski je bil milanski škof v 16. stoletju. Pri dobrih dvajsetih letih je imel za seboj odlično izobrazbo, pred seboj pa obetajočo kariero. Bil je nečak papeža Pija IV. Po nenadni smrti starejšega brata pa je spoznal, da ga Bog kliče, naj se odpove svetu in sledi zgledu svojih sodobnikov, kot sta bila sv. Ignacij Lojolski in sv. Filip Neri. Odločil se je za duhovništvo. Ko je kasneje, pri 25 letih, prejel škofovsko posvečenje, si je za geslo izbral »humilitas«. Ponižnost ga je resnično celo življenje vodila, da se je odrekel samemu sebi in postajal vedno bolj služabnik drugih. Popolnoma se je predal skrbi za milansko nadškofijo. Večkrat je potoval in obiskoval vernike. Spodbudil je šest pokrajinskih sinod in enajst škofijskih. Ustanavljal je semenišča za prihodnje generacije duhovnikov in gradil bolnišnice. Družinsko imetje je namenil revnim. Spodbujal je prenovo Cerkve v skladu s tridentinskim koncilom, hkrati pa je nenehno ostajal blizu prebivalstvu. Še posebej se je izkazal leta 1576, ko je v Milanu izbruhnila kuga, on pa je ostal v mestu, organiziral pomoč in tolažil bolne. Ljudje so ga zaradi velikodušne predanosti trpečim, ki je izvirala iz srca, polnega ljubezni, začeli klicati »angel okuženih«. Močno pa ga je zaznamovala tudi molitev, saj je bil prepričan, da največ duš lahko osvoji prav kleče med molitvijo. Kot vsakega »dobrega pastirja«, ki mu Oče v varstvo zaupa čredo, so ga zaznamovale kreposti: bližina in potrpežljivost, poslušanje in podpiranje, neomajnost in milina, pozornost do majhnih, optimizem in požrtvovalnost.