Duhovne misli papeža Frančiška za god sv. Janeza Boska

Homilija v Domu sv. Marte

Duhovniki naj so radostni in naj gledajo z očmi človeka in z očmi Boga, kakor je to počel sv. Janez Bosko, naj gledajo na stvarnost s srcem očeta in učitelja. Gre za pogled, ki mu je pokazal pot: videl je tiste uboge mlade na cesti, kar ga je ganilo, in je torej začel razmišljati o načinih, da bi jim pomagal zoreti. Z njimi je hodil in z njimi je jokal.

Papež Frančišek je spomnil na besede don Boskove mame. Bila je »ponižna kmečka žena, ki ni študirala na teološki fakulteti«, a je na dan duhovniškega posvečenja sinu rekla: »Danes boš začel trpeti.« Zagotovo je hotela izpostaviti neko realnost, a prav tako pritegniti pozornost, kajti če se don Bosko ne bi zavedal, da obstaja trpljenje, bi to pomenilo, da nekaj ni šlo dobro. »Gre za preroštvo matere, ki je bila preprosta žena, a je imela srce, polno duha,« je dodal papež. Za duhovnika je torej trpljenje znamenje, da stvari gredo dobro. A ne zato, ker bi bil nek »fakir«, ampak zaradi tistega, kar je počel tudi don Bosko: imel je pogum gledati realnost z očmi človeka in z očmi Boga. V tisti »dobi prostozidarstva, velikih nasprotnikov duhovnikov«, »zaprte aristokracije, kjer so reveži bili zares revni, odvrženi«, je don Bosko na ulicah videl tiste mlade in rekel: »Tako ne more biti.«

Papež je pojasnil: »Gledal je z očmi človeka; človeka, ki je brat in tudi oče. In je rekel: 'Ne, to ne more tako ostati.' Bil je ganjen kot človek in kot človek je začel hoditi po ulicah, da bi mladim pomagal rasti, jim pomagal zoreti. Človeške ulice. In potem, imel je pogum, da je gledal z očmi Boga. Šel je k Bogu in rekel: 'Daj, da vidim vse to … to je krivica … kaj storiti pred vsem tem … Ti si ustvaril te ljudi za polnost, oni pa živijo v hudi nesreči …' Tako je gledal na realnost z ljubeznijo očeta (oče in učitelj, kakor ga imenuje današnje bogoslužje) in je gledal Boga z očmi berača, ki prosi za nekaj luči, ter hodil dalje.« Pomislimo še na don Giuseppeja Cafassa, ki je v Torinu 18. stoletja hodil tolažit zapornike in obsojenim na smrt pogosto sledil vse do vislic. Bil je velik prijatelj sv. Janeza Boska.

Kot je torej poudaril papež, mora duhovnik imeti »dva pola«: gledati realnost z očmi človeka in gledati realnost z očmi Boga. To pa pomeni, da mora veliko časa preživeti pred tabernakljem. Don Bosku »je takšno gledanje pomagalo videti pot, kajti on ni šel samo s Katekizmom in razpelom in rekel mladim: 'Tako naredite …' Mladi bi mu rekli: 'Adijo, se vidimo jutri.' Ne, on jim je stopil blizu, z njihovo živahnostjo, spodbudil jih je k igri, razdelil jih je v skupine kot brate … šel je in hodil z njimi, čutil je z njimi, gledal je z njimi, jokal je z njimi in jih tako vodil naprej. Duhovnik gleda človeške ljudi, ki so mu na dosegu roke.«

Duhovniki ne smejo biti uradniki ali uslužbenci, ki sprejemajo stranke od 15. do 17.30. »Uradnikov imamo veliko, dobro opravljajo svoje delo, kar uradniki tudi morajo početi. A duhovnik ni uradnik, ne sme biti,« je izpostavil Frančišek. Obrnil se je na duhovnike in pozval, naj gledajo z očmi človeka: »Prišel bo tisti občutek, tista modrost, ko boš razumel, da so tvoji otroci, tvoji bratje.« Prav tako je pomembno, da imajo pogum za boj: »Duhovnik je nekdo, ki se bori skupaj z Bogom.«

Opozoril je, da vedno obstaja tveganje, da bi se gledalo ali »preveč človeško in premalo božje« ali pa »preveč božje in premalo človeško«. »A če ne bomo tvegali, v življenju ne bomo naredili ničesar,« je dodal. Očka namreč tvega za svojega sina, ko obstaja ljubezen, brat tvega za svojega brata. Takšen način delovanja prinaša trpljenje, začnejo se preganjanja, obrekovanja: »Tisti duhovnik je vedno tam, na cesti, s tistimi nevzgojenimi otroki, ki so mi z žogo razbili okno.«

Papež Frančišek se je ob koncu homilije zahvalil Bogu, da nam je dal sv. Janeza Boska. Kot otrok je začel delati, vedel je, kaj pomeni vsak dan zaslužiti za kruh, razumel je, kaj je sočutje, kaj je dejanska resnica. Ta mož je od Boga prejel veliko srce očeta in učitelja, je sklenil sveti oče: »In kaj je znamenje, da je nek duhovnik v redu, da gleda realnost z očmi človeka in z očmi Boga? Veselje. Ko duhovnik v sebi ne najde veselja, naj se takoj zaustavi in se vpraša 'zakaj'. Don Boskovo veselje je dobro znano: je učitelj veselja. Ker je druge razveseljeval, se je tudi sam veselil. In je tudi trpel. Prosimo Gospoda, naj nam na priprošnjo don Boska podari milost, da bi naši duhovniki bili veseli. Veseli, ker imajo pravi občutek za gledanje pastoralnih stvari, Božjega ljudstva, z očmi človeka in očmi Boga.«