Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. nedeljo med letom

Iz 58,7-10

Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
in se ne potuhneš pred svojim rojakom?
Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč
in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.
Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost
in Gospodovo veličastvo bo tvoja zadnja straža.
Če boš tedaj klical, bo Gospod odgovoril.
Če boš vpil na pomoč, bo rekel: »Tukaj sem!«
Če odpraviš jarem iz svoje srede,
kazanje s prstom in zlobno govorjenje,
če daješ lačnemu, kar imaš sam rad,
in nasitiš grlo reveža,
bo vzšla v temi tvoja luč
in tvoja temina bo kakor poldan.

1 Kor 2,1-5

Tudi ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti, da bi vam oznanjal Božjo skrivnost. Odločil sem se namreč, da ne bom za nič drugega vedel med vami, kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega. In pri vas sem bil v slabotnosti, v strahu in velikem trepetu; in moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v izkazovanju Duha in moči, da se vaša vera ne bi opirala na človeško modrost, ampak na Božjo moč.

Mt 5,13-16

Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se soli? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Življenje evangelija navzven, je z enim očesom vedno na revežu.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Zmernost pri uporabi dovoljenih stvari, kot na primer hrana, je zato, da se naučimo vzdržati se tistih nedovoljenih.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Evangelij uvaja pozitivno pravičnost, pri kateri pa je potrebno, da sodeluje tudi Kristus.« Teodoret iz Cira pravi: »Duhovno zdravje ozdravlja slabost in ustvarja preprosto in Bogu všečno dobrino.« Sv. Hieronim pravi, da »se zdravljenje ran greha lahko začne že v tem življenju.«

Ambroziaster pravi, da je »Pavel izkusil človeški strah, ko so ga zaradi pridiganja bili ali preganjali. Če je pridiganje utemeljeno na človeškem razmišljanju in na govorniški veščini, pogosto slabši dokaz povozi boljšega in tako dobi pridigar priložnost, da se začne bahati z lastnim uspehom.« Sv. Avguštin pravi, da so »lažni preroki v težavah pred učlovečeno besedo in gluhi na vzvišen nauk« »tistega, v katerem Bog uresničuje zveličanje po križu in vstajenju. Vera se ne porodi iz filozofije in govorništva, temveč iz Božje moči.«

Origen pravi: »Kakor sol obvaruje meso pred razkrajanjem, tako imajo Kristusovi učenci v sebi sposobnost, da se ohranijo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa in Kromacij Oglejski zato pravita, da »učenci ne smejo zapraviti tega dobrega okusa.« Kromacij Oglejski nadaljuje: »Tisti, ki so bili poučeni v veri in nebeški modrosti morajo temu ostati zvesti do konca, če ne, postanejo zaradi hudičeve izdaje neslani, plehki.« »Njihova naloga je«, kot dodaja sv. Janez Krizostom, »povrniti vsemu ustvarjenemu redu izvirno dobroto, ki je zaradi greha podvržena pokvarjenosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezus misli s soljo na tisto dušo, ki se je nasitila z apostolsko besedo. Ko je bila le-ta posejana v naše duše, je namreč omogočila besedi modrosti, da je začela v nas prebivati.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje svoje razmišljanje o pokvarjenosti: »Bistvo ljudi je zaradi greha postalo plehko in pokvarjeno. Ko postanejo sol in s tem zemlji ohranjajo okus, učenci odsevajo razsvetljenje Boga v svet preko luči njegove resnice.« »Jezusovi učenci so luč sveta zato, ker jih je osvetlil Bog, ki je resnična in večna luč«, pritrjuje Janezu Krizostomu Kromacij Oglejski. Teodor iz Mopsuestije pravi, da je »vse, kar pripada svetu, bolj podobno merniku kot pa svetilniku«, »ker je skromno pred Bogom in bogato na zemlji«, doda sv. Janez Krizostom. Neznani pisec pa vse to naobrne na »voditelja Cerkve, ki mora biti bogat v vsaki kreposti«.

Misli Benedikta XVI.

 »Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta.«
Papež Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici piše: »Zaradi tesne povezanosti z resnico lahko prepoznavamo ljubezen kot pristen izraz človečnosti in temeljno sestavino v človeških odnosih, tudi javnih. Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni: v njej dojema pomen podaritve, sprejemanja in občestvenosti« (Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici 3).

»Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta.«
Pogosto obvelja mnenje, da razvoj in z njim povezani družbenogospodarski ukrepi zahtevajo le to, da jih uresničujemo skupaj. To skupno delovanje pa je treba usmerjati, kajti »vsaka družbena dejavnost sloni na nekem nauku«. Spričo večplastnosti vprašanja je jasno, da je treba delo različnih strok med seboj usklajevati. Ljubezen ne izključuje znanja, saj ga celo zahteva, pospešuje in od znotraj poživlja. Znanje ni nikoli zgolj plod inteligence, razmišljanja. Lahko ga seveda zožimo na račun in na poskus, a če naj bo modrost, sposobna usmerjati človeka k luči prvega načela in zadnjega smotra, mora biti »začinjeno« s »soljo« ljubezni. Delo brez znanja je slepo, znanje brez ljubezni pa jalovo« (Benedikt XVI. Okrožnica Ljubezen v resnici 30).

Sveti oče je v pismu škofom, duhovnikom, posvečenim osebam in vernim laikom katoliške Cerkve na Kitajskem zapisal: »Katoliška Cerkev na Kitajskem je kot majhna čreda navzoča in delujoča med neizmerno številnim kitajskim ljudstvom. Kako opogumljajoče in izzivalne so zate Jezusove besede: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo (Lk 12,32), kajti vi ste: »Vi ste sol zemlje...vi ste luč sveta« zato naj: »Takó vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Sveti oče Benedikt XVI. je takole nagovoril med splošno avdienco zbrane ob praznovanju petdesete obletnice Slovenika: »Lepo pozdravljam vse, ki ste prišli k praznovanju petdesete obletnice Papeškega slovenskega zavoda v Rimu. Skupaj z vami, dragi prijatelji, se veselim obilnih sadov, ki jih je Bog po tej ustanovi podelil Cerkvi na Slovenskem in drugod. Vse, ki danes tvorite skupnost »Slovenika«, spodbujam, da si dosledno prizadevate za rast v modrosti in v sleherni kreposti, da boste resnično sol zemlje in luč sveta. Slovenija in ves svet potrebujeta modrih, pogumnih in zvestih pričevalcev za Kristusa! Ob tej slovesni priložnosti vam prav rad podelim apostolski blagoslov!« (Splošna avdienca 24. november 2010).

Angel Gospodov, nedelja, 6. februar 2011
»Dragi bratje in sestre, v evangeliju današnje nedelje, Gospod Jezus reče svojim učencem: »Vi ste sol zemlje...vi ste luč sveta« (Mt 5,13.14). Preko teh pomensko bogatih podob jim želi nakazati pomen njihovega poslanstva ter njihovega pričevanja. Sol v kulturi bližnjega vzhoda ima različne pomene, kot je zaveza, solidarnost, življenje in modrost. Luč je prvo delo Boga Stvarnika in vir življenja. Psalmist Božjo Besedo primerja z lučjo: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi« (Ps 119, 105). Med današnjo božjo besedo je prerok Izaija dejal: »če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan« (Iz 58,10). Modrosti se torej pripiše ugodne učinke soli in luči. Gospodovi učenci so namreč poklicani, da dajo svetu nov »okus« in ga zaščitijo pred propadanjem z Božjo modrostjo, ki odseva na Sinovem obličju, saj je On: »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Združeni z njim lahko kristjani razširjajo med temino ravnodušnosti in sebičnosti luč Božje ljubezni, resnične modrosti, ki daje smisel človeškemu bivanju in delovanju.«

Slovenske romarje iz Vrhnike je Benedikt XVI. takole pozdravil: »Lepo pozdravljam romarje iz Vrhnike v Sloveniji! Naj vam bo to vaše romanje v pomoč, da boste v skladu z evangelijem, ki smo ga poslušali danes pri sveti maši, vedno bolj postajali sol zemlje in luč sveta. Naj bo z vami moj blagoslov!«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 9. februar 2014
V evangeliju današnje nedelje, ki je takoj za Blagri, Jezus pravi svojim učencem: 'Vi ste sol zemlje... Vi ste luč sveta' (Mt 5,13.14.) To nas malo začudi, če pomislimo, koga je imel Jezus pred sabo, ko je izrekel te besede. Kdo so pravzaprav bili ti učenci? Bili so ribiči, preprosti ljudje... Toda Jezus jih gleda z Božjimi očmi. Njegovo trditev razumemo kot nekaj, kar izhaja iz Blagrov. Jezus namreč hoče reči: če boste ubogi v duhu, če boste krotki, če boste čistega srca, če boste usmiljeni.. boste sol zemlje in luč sveta.

Da bolje razumemo podobi soli in luči, moramo vedeti, da je bilo po judovski postavi predpisano dati nekaj soli na vsako daritev namenjeno Bogu kot znamenje zaveze. Luč pa je bila za Izrael simbol mesijanskega razodetja, ki slavi zmago nad temo poganstva. Kristjani, novi Izrael torej prejmejo poslanstvo za vse ljudi, da z vero in karitativno ljubeznijo morejo dajati smer, posvetiti in napraviti rodovitno vse človeštvo. Vsi mi krščeni smo učenci in misijonarji ter poklicani, da postanemo v svetu živ evangelij. S svetim življenjem bomo namreč dali 'okus' v različnih okoljih ter jih obvarovali propadanja, kakor to stori sol. S pričevanjem pristne karitativne ljubezni pa jim bomo prinašali Kristusovo luč. Toda, če kristjani izgubimo okus in s tem ugasnemo našo navzočnost kot sol in luč, izgubimo učinkovitost. Kristjan mora biti svetla osebnost, tista, ki prinaša luč in daje luč. Luč, ki pa ni njegova, temveč je Božji dar, Jezusov dar.

Papež Frančišek je navezujoč se na to, kar je izrekel, vzpostavil dialog z verniki na Trgu sv. Petra. »Sedaj bi vas rad vprašal, kako hočete vi živeti? Kot prižgana svetilka ali kot ugasla svetilka? Prižgana ali ugasla? Tu zgoraj ne slišim dobro. Kako?« »Prižgana!« »Prižgana svetilka, ja. In prav Bog je tisti, ki nam da to luč in mi jo dajemo drugim. Prižgana svetilka! To je krščanska poklicanost.«

Angel Gospodov, nedelja, 5. februar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan. Bogoslužje nam na te nedelje predlaga tako imenovani Govor na gori iz evangelija po Mateju. Potem ko je prejšnjo nedeljo predstavilo Blagre, danes izpostavlja Jezusove besede, ki opisujejo poslanstvo njegovih učencev v svetu (prim. Mt 5.13-16). Uporablja prispodobi soli in luči in njegove besede so namenjene učencem vseh časov, torej tudi nam.

Jezus nas vabi, da smo odsev njegove luči in sicer preko pričevanja dobrih del. Pravi: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Te besede namreč poudarjajo, da smo prepoznavni kot resnični učenci Njega, ki je Luč sveta, ne po besedah temveč po svojih delih. Dejansko in predvsem naše obnašanje v dobrem in v zlu zapušča v drugih znamenje. Imamo torej nalogo in odgovornost glede prejetega daru. Torej luč vere, ki je v nas po Kristusu in po delovanju Sveta Duha, ne smemo zadrževati, kot da je naša lastnina. Poklicani smo namreč, da zasveti svetu, da jo podarimo drugim preko dobrih del. In kako zelo potrebuje svet luč evangelija, ki preoblikuje, ozdravlja in zagotavlja zveličanje tistemu, ki jo sprejme! To luč moramo prinašati s svojimi dobrimi deli.

Luč naše vere s podarjanjem ne ugasne, ampak se okrepi. Lahko pa pojenja, če je ne hranimo z ljubeznijo in deli dejavne ljubezni. Tako se podoba luči sreča s podobo soli. Evangeljski odlomek namreč pravi, da smo kot Kristusovi učenci tudi »sol zemlje« (v. 13). Sol je element, ki poleg tega, da daje okus tudi ohranja hrano pred spreminjanem in kvarjenjem, torej v Jezusovem času še ni bilo hladilnikov. Zato je poslanstvo kristjanov v družbi, dati z vero in ljubeznijo, ki nam ju je Kristus podaril, okus življenju ter hkrati ne dopustiti, da pridejo blizu okužujoči črvi sebičnosti, nevoščljivosti, opravljanja in tako naprej. Ti črvi kvarijo tkivo naših skupnosti, ki pa bi morale nasprotno zasvetiti kot kraji sprejemanja, solidarnosti in sprave. Da bi izpolnili to poslanstvo, pa je potrebno, da smo mi prvi osvobojeni pokvarljive izrojenosti vpliva posvetnosti, ki je nasprotna Kristusu in evangeliju. To očiščevanje pa se nikoli ne konča, potrebno ga je vsak dan opravljati.

Vsakdo od nas je poklican biti luč in sol v svojem okolju vsakdanjega življenja in vztrajati v nalogi pri prenavljanju človeške realnosti v duhu evangelija ter v luči Božjega kraljestva. Naj nam bo vedno v pomoč varstvo Svete Marije, prve Jezusove učenke in zgled vernikom, ki vsak dan zgodovine živijo svojo poklicanost in poslanstvo. Naša mati naj nam pomaga, da se bomo vedno pustili Gospodu očistiti ter razsvetliti in bomo tudi mi postali »sol zemlje« ter »luč sveta«.

Angel Gospodov, nedelja, 9. februar 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 5,13-16) Jezus pravi svojim učencem: »Vi ste sol zemlje… Vi ste luč sveta« (v. 13.14). Uporablja simbolično govorico, da bi nakazal tistim, ki nameravajo hoditi za njim nekatere kriterije, kako živeti svojo navzočnost in pričevanje v svetu.

Prva podoba: sol. Sol je element, ki da okus in ki ohrani in obvaruje hrano, da se ne pokvari. Učenec je torej poklican, da drži daleč od družbe nevarnost, razjedajoče črve, ki onesnažujejo življenje ljudi. Gre za to, da se upremo moralnemu propadanju, grehu s pričevanjem vrednot poštenosti in bratstva, ne da bi pri tem zapadli v posvetno laskanje stremuštva, moči in bogastva. Učenec je sol takrat, ko se kljub vsakodnevnim polomom dviga iz prahu lastnih napak, ki jih imamo vsi, pogumno in potrpežljivo znova začenja in vsak dan išče dialog in srečanje z drugimi. Učenec je sol takrat, ko ne išče soglašanja ali aplavza, ampak si prizadeva s svojo ponižno in konstruktivno navzočnostjo v zvestobi Jezusovih naukov, ki je prišel na svet, ne zato, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. In takšno držo tako zelo potrebujemo.

Druga podoba, ki jo Jezus predlaga svojim učencem je (podoba) luči: »Vi ste luč sveta«. Luč razžene temino in omogoča, da vidimo. Jezus je luč, ki je pregnala temo, a ta še ostaja na svetu in v posameznih osebah. Kristjanova naloga je razgnati (temo) tako, da odseva Kristusovo luč in oznanja njegov evangelij. Gre za žarenje, ki lahko prihaja iz naših besed, predvsem pa mora izhajati iz naših »dobrih del« (v. 16). Učenec in krščanska skupnost sta luč sveta tedaj, ko usmerjata druge k Bogu ter vsakemu pomagata okušati njegovo dobroto ter njegovo usmiljenje. Učenec je luč takrat, ko zna živeti svojo vero tudi zunaj zaprtih prostorov, ko prispeva k odpravljanju predsodkov, odpravljanju obrekovanj in omogoča, da vstopi luč resnice v grešna stanja hinavščine in laži. Biti luč. Toda to ni moja luč, ampak je Jezusova luč. Mi smo orodje, da Jezusova luč pride do vseh.

Jezus nas vabi, da se naj ne bojimo živeti v svetu, četudi v njem včasih naletimo na stanje sporov in greha. Pred nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se kristjan ne sme zapreti sam vase ali se skriti na varno za svojo ograjo, tudi Cerkev se ne sme zapreti sama vase, ne sme zapustiti svojega poslanstva evangeliziranja in služenja. Jezus je med zadnjo večerjo prosil Očeta, da ne odvzame učencev iz sveta, ampak naj jih pusti tam, v svetu in obvaruje pa naj jih duha sveta.  Cerkev se z velikodušnostjo in nežnostjo troši za male in revne, to ni duh sveta, ampak luč in sol. Cerkev posluša krik zadnjih in izključenih, saj ve, da je skupnost, ki roma in je kot takšna poklicana nadaljevati v zgodovini zveličavno navzočnost Jezusa Kristusa.

Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo sredi ljudi sol zemlje in luč sveta in bomo z življenjem ter z besedo vsem prinašali blagovest Božje ljubezni.