Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. postno nedeljo
1 Mz 12,1-4
Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, od svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in poveličal bom tvoje ime, da bo v blagoslov:
Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali,
tiste pa, ki bodo tebe preklinjali, bom preklel.
V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.«
Abram je torej šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let.
2 Tim 1,8-10
Ne sramuj se torej pričevanja za našega Gospoda, pa tudi mene ne, njegovega jetnika, ampak trpi z menoj za evangelij po moči Boga, ki nas je odrešil in poklical s svetim poklicem, ne po naših delih, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi, razkrita pa je zdaj s prihodom našega odrešenika Kristusa Jezusa, ki je uničil smrt, osvetlil pa življenje in neminljivost po evangeliju.
Mt 17,1-9
Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta se pogovarjala z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar, razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal in rekel: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pravi: »Pavel opominja Timoteja, naj sprejme brez nepotrebnih razprav in radovednosti, božanske skrivnosti, ki so mu bile zaupane, z zavestjo, da Božja milost zahteva človeško sodelovanje.« Teodor iz Mopsuestije nadaljuje: »Tovariša v veri, Pavel in Timotej sta v močnem bratskem občestvu z Gospodom, iz katerega lahko preko svojega trpljenja po Svetem Duhu okušata veselje življenja brez konca.« Teodoret pojasni: »Jezus nam je s tem, ko se je učlovečil, posredoval skrivnost svojega trpljenja in smrti, da smo lahko udeleženi pri tem dogodku zveličanja.«
Sv. Janez Krizostom pravi, da »Peter, Jakob in Janez Jezusa spremljajo na goro spremenjenja, ker so z njim tudi notranje povezani«. Origen o spremenjenju pravi: »Jezusa je bilo moč videti med njegovim spremenjenjem v njegovi resničnosti Boga, a hkrati ni prenehal biti pravi človek.« Sv. Hieronim nadalje razlaga: »Njegovo telo je postalo duhovno, zato so se tudi njegova oblačila spremenila«. Sveti Avguštin zato pravi: »Jezus se je svetil kot sonce in s tem pokazal, da je luč, ki razsvetljuje vse tiste, ki so vstopili v ta svet«, »z namenom, da se lahko razodene otrokom luči, ki so opustili dela teme in postali otroci dneva«, pa dodaja Origen. O Petrovih besedah glede šotorov sv. Hieronim pravi: »Pri iskanju treh šotorov (tabernakljev), je Peter dokazal, da je napravil neprimerno primerjavo med dvema služabnikoma ter edinim Gospodom«. Sveti Leon Veliki zato pravi: »Gospod temu ne ugovarja, saj je Petrova primerjava neprimerna, ni pa hudobna«. Sveti Hieronim to še bolj podrobno razloži: »Gospod je povsem drugačen kot sta Mojzes in Elija. Onadva namreč morata skupaj s teboj pripraviti šotor (tabernakelj) za Gospoda v svetišču, ki je v naših srcih«. Apolinarij iz Laodiceje nadaljuje z razlago dogodka spremenjenja: »Oče je razodel svojega Sina z nebeškim glasom od zgoraj. Vendar si pri tem ne smemo predstavljati, da je bilo res slišati glas Boga«. K temu sv. Leon Veliki dodaja: »Rečeno nam je bilo: 'Njega poslušajte'. Jaz se namreč razodevam po Njegovem pridiganju in sem poveličan po njegovi ponižnosti«. Sv. Janez Krizostom ter sv. Ciril Aleksandrijski o odzivu učencev na to razodetje pravita: »Učenci so padli z obrazom na tla, ker sta jih spremenjenje in svetloba premagala«. Sv. Hieronim to pojasni: »Človeška slabost ne prenese pogleda na tolikšno slavo, zato pade na zemljo«.
Misli Benedikta XVI.
»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
Evangelij o Gospodovem spremenjenju na gori nam pred oči postavi Kristusovo slavo, ki napoveduje vstajenje in človekovo pobožanstvenje. Krščanska skupnost se začenja zavedati, da jo Jezus vodi kot apostole Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro, na samo« (Mt 17,1), da bi v Kristusu, kot otroci v Sinu, znova prejeli dar Božje milosti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). To je povabilo, da bi se oddaljili od hrupa vsakodnevnega življenja in se potopili v Božjo navzočnost. On nam želi vsak dan posredovati Besedo, ki prodira v globino našega duha, kjer razlikuje dobro od zla (prim. Heb 4,12) in krepi voljo do hoje za Gospodom (Benedikt XVI., Splošna avdienca, 9. marec 2011).
Angel Gospodov, 17. februar 2008
Gora – tako Tabor kakor Sinaj – je kraj bližine z Bogom. Je prostor dvignjen nad kraj vsakodnevnega bivanja, kjer se zadiha čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve, kjer je človek pred Gospodovo navzočnostjo, kakor sta bila Mojzes in Elija, ki sta se pojavila ob spremenjenem Jezusu ter se pogovarjala z njim o 'izhodu', ki ga čaka v Jeruzalemu, torej o njegovi veliki noči. Spremenjenje je dogodek molitve. Medtem ko moli, se Jezus potopi v Boga, se poveže z njim, njegova volja soglaša z voljo Očetove ljubezni in obsije ga luč ter se tako vidno pokaže resnica njegovega bitja: On je Bog, Luč od Luči. Tudi njegova oblačila so postala bela in bleščeča. To nakazuje na krst, na bela oblačila, ki jih oblečejo novokrščenci. Kdor se prerodi v krstu se preobleče v luč ter že v naprej okuša nebeško bivanje, ki ga knjiga Razodetja opisuje s simbolom belih oblačil (prim. Raz 7,9.13). Gre torej za to, da je spremenjenje napoved vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bodo imeli moč soočiti se s pohujšanjem križa ter da bodo razumeli, da se le preko mnogih preizkušenj pride v Božje kraljestvo. Očetov glas, ki se je zaslišal z višav, je Jezusa razodel za njegovega ljubljenega Sina tako kot med krstom v reki Jordan, s tem da je dodal: »Njega poslušajte« (Mt 17,5). Da bomo vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, hoditi za njim po poti križa, ter nositi v srcu tako kot On, upanje vstajenja. »Spe salvi« v upanju smo bili rešeni. Danes lahko rečemo: »Spremenjeni v upanju«.
Obrnimo se v molitvi na Marijo ter prepoznajmo v njej človeško bitje, ki je bilo notranje spremenjena s Kristusovo milostjo. Zaupajmo se njenemu vodstvu, da bomo z vero in velikodušnostjo prehodili pot postnega časa.
Angel Gospodov, 20. marec 2011
Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu 'prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim' (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih (Sermo De Verbis Ev. 78,3; PL 38,491). Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč. S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči. Peter, Jakob in Janez, so bili s tem, ko so zrli Gospodovo slavo, pripravljeni soočiti se s pohujšanjem križa, kakor o tem poje starodavna pesem: 'Na gori si se spremenil in tvoji učenci, so kolikor so mogli, zrli tvojo slavo, da bi, ko te bodo videli na križu, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno in da bi svetu oznanili, da si ti resnično sijaj Očeta' ((Κοντάκιον είς τήν Μεταμόρφωσιν, in: Μηναια, t. 6, Roma 1901, 341).
Dragi prijatelji, tudi mi se udeležimo tega zrenja in tega nadnaravnega daru z molitvijo ter s poslušanjem Božje Besede. Poleg tega pa vas še posebej v tem postnem času spodbujam z besedami božjega služabnika Pavla VI.: 'da odgovorimo na božjo zapoved pokore poleg vsakodnevnih odpovedi, ki jih nalaga teža življenja, še s kakšnim prostovojnim dejanjem'(Cost. ap. Pænitemini, 17. februar 1966, III, c: AAS 58 [1966], 182). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga pri poslušanju in zvesti hoji za Gospodom Jezusom, vse do trpljenja in križa, da bomo deležni njegove slave.«
Med pozdravi po molitvi Angelovega češčenja je Benedikt XVI. nagovoril tudi v slovenščini: »Lepo pozdravljam romarje iz Tržiča v Sloveniji! Na našem zemeljskem popotovanju potrebujemo postaje, kjer si odpočijemo, se okrepimo in preverimo smer. Naj bo to vaše romanje takšna duhovna postaja, da boste nato smelo napredovali na poti k vstalemu Kristusu, našemu Odrešeniku. Naj bo z vami moj blagoslov!
Homilija, 20. marec 2011, župnija sv. Korbinijana, Rim
»Kakor ste uspeli zgraditi župnijske prostore, tako vas s tem svojim obiskom želim spodbuditi, da bi vedno bolj gradili tudi Cerkev živih kamnov, ki ste vi. V drugem berilu smo slišali Pavlove besede: 'Vi ste Božja njiva in Božja zgradba' (1Kor 3,9) ter jih spodbuja naj gradijo na edinem resničnem temelju, ki je Jezus Kristus« (prim. 1Kor 3,11).«
Benedikt XVI. je med homilijo spregovoril o dveh vidikih današnjega praznovanja. Prvi vidik je evangelij današnje druge postne nedelje, ki govori o Jezusovem spremenjenju na gori, drugi pa posvetitev nove župnijske cerkve, ki je Božja hiša sredi njihovih hiš.
»Spremenjenje je razodetje najgloblje resničnosti Jezusove osebe. Saj je očividce, tri apostole, zajel svetel oblak, ki v Svetem pismu vedno naznanja Božjo navzočnost. Zaslišali so glas, ki je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin nad katerim imam veselje; njega poslušajte!' (Mt 17,5). S tem dogodkom je Jezus pripravil svoje učence na svojo velikonočno skrivnost, da bodo lahko prestali strašno preizkušnjo trpljenja in tudi, da bodo razumeli razsvetljujoče dejstvo vstajenja.
Božja volja se v polnosti razodeva v osebi Jezusa Kristusa. Kdor želi živeti po Božji volji, mora hoditi za Jezusom, ga poslušati, sprejeti njegove besede ter jih s pomočjo Svetega Duha poglobiti. To je, moji dragi prijatelji, prvo povabilo, ki vam ga želim izreči: rastite v spoznanju in ljubezni do Kristusa, bodisi kot posamezniki, bodisi kot župnijska skupnost. Srečujte se z njim v evharistiji, poslušanju njegove besede, v molitvi in dejavni ljubezni«.
»Drugi vidik pa je Cerkev, kot zgradba, predvsem pa kot skupnost.« Sveti oče je ob tem najprej razložil, kdo je bil sv. Korbinijan, kako je bil on, kot freisinški škof štiri leta njegov naslednik. Razložil je tudi simbol medveda, ki ga ima v svojem papeškem grbu. Ko je namreč sveti Korbinijan poromal v Rim, mu je medved pojedel konja, na katerem je bila njegova prtljaga. Škof se je na medveda hudo razjezil in mu ukazal, naj on nosi prtljago vse do Rima. Kar je medved tudi storil.«
»Dragi prijatelji sv. Korbinijana. Gospod Jezus, ki je popeljal apostole na goro molit ter se jim je razodel v slavi, je danes nas povabil v to novo cerkev. Tu ga lahko poslušamo, prepoznamo njegovo navzočnost v lomljenju evharističnega kruha in tako postajamo živa Cerkev, svetišče Svetega Duha ter vidno znamenje Božje ljubezni današnjemu svetu. V svoje domove se boste tako vrnili polni hvaležnosti in veselja, saj ste del te velike duhovne zgradbe, ki je Cerkev.«
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, 16. marec 2014
Dragi bratje in sestre. Dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja dogodek Spremenjenja. Gre za drugo etapo poti postnega časa. Prva so bile prejšnjo nedeljo skušnjave v puščavi, druga je Spremenjenje. »Jezus je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1). Gora v Svetem pismu predstavlja kraj bližine z Bogom in intimnim srečanjem z Njim, kraj molitve, kjer smo pred Gospodom. Zgoraj na gori se torej Jezus trem učencem pokaže spremenjen, ves svetal, čudovito lep. Zatem se prikažeta Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala. Njegovo obličje se tako sveti in njegova oblačila so tako bela, da Peter kot od strele zadet hoče ostati tam, nekako ustaviti ta trenutek. Takoj zatem se iz višav zasliši Očetov glas, ki razglasi Jezusa za svojega ljubljenega Sina in reče: »Njega poslušajte!« (v. 5). Ta beseda je zelo pomembna! Naš Oče jo je rekel apostolom in pravi tudi nam: »Poslušajte Jezusa, saj je moj ljubljeni Sin«. Ta teden imejmo to besedo tako v glavi kot v srcu: »Jezusa poslušajte!« To vam ne pravi papež, to pravi Bog Oče vsem: meni, vam, vsem, vsem! To je kot pomoč za nadaljevanje poti postnega časa. »Jezusa poslušajte!« Ne pozabiti tega.
To Očetovo povabilo je zelo pomembno. Mi, Jezusovi učenci, smo poklicani biti osebe, ki poslušajo Njegov glas ter njegove besede vzamejo zares. Da bi Jezusa lahko poslušali, mu moramo biti blizu, je potrebno hoditi za Njim, kakor so to počele množice v evangeliju, ki so po poteh Palestine tekle za njim. Jezus ni imel fiksne katedre ali prižnice; saj je bil potujoči učitelj, ki je učil in učil je to, kar mu je rekel Oče, vzdolž poti na ne vedno lahko dostopnih ali predvidljivih prehodih. Hoditi za Jezusom, da bi ga poslušali! Jezusa poslušamo tudi preko njegove Besede zapisane v evangeliju.
Postavil vam bom eno vprašanje: 'Berete vsak dan kakšen odlomek iz evangelija? Da, ne... Da, ne... Polovica da, polovica ne. Nekateri da, nekateri ne.' Vendar je pomembno! 'Berete evangelij?' Dobro je, dobro je imeti majhen evangelij, majhen, in ga nositi s seboj v žepu, v torbici ter prebrati v katerem koli trenutku dneva kratek odlomek. V katerem koli trenutku dneva vzamem iz žepa evangelij in nekaj malega preberem, kratek odlomek. Tam, v evangeliju, je Jezus, ki nam govori! Pomislite na to. Ni težko in tudi ni pomembno, da so vsi štirje (evangeliji), dosti je eden, majhen, ki ga imamo s seboj. Vedno imeti s seboj evangelij, saj je Jezusova Beseda, da bi ga lahko poslušali.
Iz dogodka Spremenjenja bi rad izluščil dva pomenljiva elementa, ki ju povzemam z dvema besedama: vzpon in spust. Za nas je potrebno, da gremo na samoten kraj, se povzpnemo na tih kraj na gori, da najdemo sami sebe ter bolje zaznamo Gospodov glas. To storimo z molitvijo. Tam ne moremo ostati! Srečanje z Bogom v molitvi nas preganja, da se ponovno spustimo z gore in se vrnemo v nižino, v ravnino, kjer srečujemo številne brate in sestre obtežene z naporom, boleznimi, krivicami, nevednostjo, z materialno in duhovno revščino. Tem našim bratom in sestram v težavah smo poklicani prinesti sadove izkušnje z Bogom, podeliti z njimi prejeto milost. Zelo nenavadno je sledeče: ko slišimo Jezusovo Besedo, poslušamo Jezusovo Besedo in jo imamo v srcu, ta Beseda začne rasti. Veste, kako raste? Da jo podarimo drugemu! Kristusova Beseda v nas raste takrat, ko jo oznanjamo, ko jo damo drugim! In to je krščansko življenje. Poslanstvo za vso Cerkev, za vse krščene, za vse nas je: poslušati Jezusa in ga ponuditi drugim. Ne pozabite ta teden poslušati Jezusa! In spomnite se tistega o evangeliju. Boste storili? Boste storili tisto? Prihodnjo nedeljo mi boste povedali, če ste storili to, da imate majhen evangelij v žepu ali torbi, da lahko čez dan preberete kratek odlomek.
Sedaj se obrnimo na našo Mater Marijo, zaupajmo se njenemu vodstvu, da bomo z vero in velikodušnostjo nadaljevali pot postnega časa in se vedno bolj učimo povzpeti se z molitvijo in poslušati Jezusa ter spustiti se z bratsko ljubeznijo, oznanjajoč Jezusa.
Angel Gospodov, 12. marec 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje druge postne nedelje nam prestavi pripoved o Jezusovem spremenjenju (prim. Mt 17,1-9). S seboj je vzel tri apostole Petra, Jakoba in Janeza ter se z njimi povzpel na visoko goro in zgodil se je ta enkraten pojav: Jezusov »obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (v. 2). Na ta način je Gospod dal zasijati na sebi osebno tisto božansko slavo, ki jo je bilo mogoče zaznati z vero v njegovem pridiganju ter v njegovih čudežnih dejanjih. Spremenjenje na gori pa je spremljalo tudi prikazanje Mojzesa in Elija, »ki sta se pogovarjala z njim« (v. 3).
'Svetlost', ki je značilna za ta nenavaden dogodek, izraža namen, ki je razsvetliti razum in srce učencev, da bodo lahko jasno razumeli, kdo je njihov Učitelj. Je namreč kot preblisk, ki je nepričakovano osvetlil Jezusovo skrivnost, njega vsega ter vse njegovo življenje.
Potem ko se je odločno napotil proti Jeruzalemu, kjer bo moral pretrpeti obsodbo na smrt s križanjem, je Jezus želel pripraviti svoje na prehudo pohujšanje za njihovo vero ter istočasno napovedati svoje vstajenje, s tem da se je razodel kot Mesija, Božji Sin. Jezus jih pripravlja na tisti žalosten trenutek. Kajti Jezus se je začel razodevati kot Mesija, ki pa je drugačen od pričakovanj; ne kot močan in slaven kralj, temveč kot ponižen in neoborožen služabnik, ne kot gospodar z velikim bogastvom, kot znamenjem blagoslova, temveč kot ubog človek, ki nima, kamor bi glavo položil; ne kot očak s številnim potomstvom, temveč kot samski moški, brez doma in gnezda. To je zares od Boga na glavo postavljeno razodetje, in najbolj osupljivo znamenje tega pohujšljivega preobrata je križ. Toda ravno preko križa bo Jezus prišel do slavnega vstajenja, ki bo dokončna, ne kot spremenjenje, ki je trajalo nekaj trenutkov.
Jezus, spremenjen na gori Tabor, je želel svojim učencem pokazati svojo slavo, in sicer ne zato, da bi se izognili prehoda preko križa, temveč zato, da bi pokazal, kam pripelje križ. Kdor s Kristusom umrje, bo s Kristusom vstal. In križ je vrata vstajenja. Kdor se skupaj z Njim bojuje, bo z Njim slavil zmago. To je sporočilo upanja, ki ga vsebuje Jezusov križ in tudi spodbuja, naj bomo v življenju močni. Krščanski križ ni del opreme stanovanja ali okras, ki si ga nadenemo, ampak je povabilo k ljubezni, s katero se je Jezus žrtvoval, da bi rešil človeštvo zla in greha. Med postnim časom pobožno zremo podobo Križanega, Jezusa na križu ki je simbol krščanske vere in zaščitni znak Jezusa, ki je za nas umrl in vstal. Storimo to tako, da nam bo Križ res označeval etape na naši postni poti in bomo vedno bolj razumeli resnost greha in vrednost žrtve, s katero nas je Odrešenik rešil, vse nas.
Sveta Devica je znala zreti Jezusovo slavo, skrito v njegovi človeški naravi. Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo nosili v srcu skozi najtemnejše noči, odsev njegove slave.
Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2020
Evangelij današnje druge postne nedelje (prim. Mt 17,1-9) nam predstavi pripoved o Jezusovem spremenjenju. S seboj je vzel Petra, Jakoba ter Janeza in se povzpel na visoko goro, ki je simbol bližine z Bogom, da bi jih odprl za polnejše razumevanje skrivnosti svoje osebe, ker bo moral trpeti, umreti in potem vstati. Jezus jim je namreč že začel govoriti o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čakajo, toda oni niso mogli sprejeti takšne vizije. Zaradi tega se je, ko so prišli na vrh, Jezus potopil v molitev in se spremenil pred tremi učenci: »Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2).
Preko tega čudovitega dogodka spremenjenja so trije učenci poklicani prepoznati v Jezusu Božjega Sina sijočega v slavi. Tako so napredovali v poznavanju svojega Učitelja in se zavedali, da njegovo človeško obličje ne izraža vse njegove resničnosti. Njihovim očem je bila razodeta nadzemeljska in božanska Jezusova razsežnost. Od zgoraj se je zaslišal glas, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin…, njega poslušajte!« (v. 5). Nebeški Oče je potrdil Jezusovo »umestitev«, tako jo imenujmo, ki jo je že opravil na dan krsta v Jordanu in povabil učence, naj ga poslušajo in hodijo za njim.
Potrebno je poudariti, da je Jezus od skupine dvanajsterih izbral Petra, Jakoba in Janeza, da bi jih popeljal s seboj na goro. Njim je namenil privilegij, da so spremljali spremenjenje. Zakaj je napravil to izbiro? Ker so bolj sveti? Ne. Pa vendar ga je med uro preizkušnje Peter zatajil, dva brata Jakob in Janez pa ga bosta prosila, da bi imela prvi mesti v njegovem kraljestvu (prim. Mt 20,20-23). Vendar pa Jezus ne izbira po naših merilih, ampak po svojem načrtu ljubezni. Jezusova ljubezen nima meril, saj je ljubezen, ki izbira s tem načrtom ljubezni. Gre za zastonjsko, brezpogojno in z (Jezusove) strani svobodno pobudo, torej božansko prijateljstvo, ki ne zahteva nič v zameno za to. Kakor je poklical te tri učence, tako tudi danes kliče nekatere, da bi mu bili blizu in bi lahko pričevali. Biti Jezusove priče je dar, ki si ga nismo prislužili. Čutimo se neprimerne, a se ne moremo umakniti nazaj z izgovorom svoje nesposobnosti.
Nismo bili na gori Tabor, s svojimi očmi nismo videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom. Tudi nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšno služenje v župniji, odgovoriti na prošnje drugih… Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prijeli, napravil za pričevalce in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha.
V ugodnem času posta naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločno odpravimo na pot spreobrnjenja.
Poslanica svetega očeta Frančiška za postni čas 2023
Postna askeza, sinodalna pot
Dragi bratje in sestre!
Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).
Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.
Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.
V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.
In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.
Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.
Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.
Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.
Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: 'Vstanite in ne bojte se!' Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.
Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla
FRANČIŠEK
