Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Gospodovega oznanjenja

Iz 7,10-14

Gospod je še govoril Aházu in rekel: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali zgoraj v višavi!« Aház pa je rekel: »Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda.« Nato je rekel: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.

Heb 10,4-10

Nemogoče je namreč, da bi kri volov in kozlov grehe odvzemala. Zato ob svojem prihodu na svet pravi:
Žrtve in daritve nisi hotel,
telo pa si mi pripravil.
Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč.
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni,
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.«
Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč; in vendar se darujejo po postavi. Nato je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo odpravlja, da postavi drugo. V tej volji smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.

Lk 1,26-38

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabrijela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Razlaga cerkvenih očetov

Evzebij iz Cezareje pravi: »Kdor ne veruje, ne razume prerokb, ki se nanašajo na Kristusa, saj nima vere.« Sv. Rufin in sv. Avguštin pojasnjujeta: »Najprej je potrebno verovati, da se potem lahko razume.« Sv. Bazilij iz Cezareje to trditev potrjuje: »Najprej je potrebno verjeti Pismom in zatem iskati njihov pomen.« Sv. Hieronim pravi: »Ahaz ne prosi za znamenje. Ker pa je dal eno, je bil Bog s tem poveličan. Porod device je znamenje nečesa čudovitega in nenavadnega.« Več cerkvenih očetov trdi: »Izaija je napovedal, da se bo Mesija rodil iz device. Kristus je bil človek in Bog in kot Bog je okusil človeško rojstvo.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Kristusovo rojstvo dokazuje njegovo resnično človeško naravo.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Emanuel nakazuje obe Jezusovi naravi, tako človeško kot božansko.

Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Preseneča kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškost, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov. V Jezusu Davidov rod doseže višek, saj je potomec Davidove hiše, kot tudi Levijeve. Janez Menih k temu doda, da to odseva skrivnost, kako to, ki je brez časa, vstopi v čas. Beda Častitljivi pa vidi v tej skrivnosti prihodnost ko pravi, da je z Jezusovim spočetjem Davidova in Jakobova hiša sedaj pravzaprav vesoljna Cerkev. Kakor sestrična Elizabeta, ki je Aronova potomka, je Marija iz kraljevskega rodu, saj je iz Davidove hiše in duhovniškega, ker je iz Levijeve hiše. Zaradi tega je njen sin tako kralj kot duhovnik.

Misli Benedikta XVI.

V učlovečenju Božjega Sina prepoznamo namreč tudi začetke Cerkve. Iz učlovečenja vse izhaja. Vsaka zgodovinska uresničitev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, učlovečeni Božji Besedi. Saj Njega namreč vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresničila zveličavna volja Boga Očeta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo, da se božji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis današnje skrivnosti. (prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo Sinovo učlovečenje, ne moremo, da ne bi počastili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej, ... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je večna Beseda začela obstajati v času kot človeško bitje.

Iz roda v rod ostaja živo občudovanje te neizmerne skrivnosti. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz Oznanjenja, ga sprašuje: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«. »Odgovor«, pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo'« (prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil k njej, je ni poklical z njenim zemeljskim imenom, Marija, temveč z njenim božanskim imenom, tako kot jo vidi Bog od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«. Milost pa ni nič drugega kot Božja ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen je opomnil, da takšen naziv ni bil še nikoli namenjen človeškemu bitju in da ga v vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7). Naziv je izražen v pasivni obliki, vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda, vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena, v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma aktivna, saj sprejme z osebno razpoložljivostjo ta val Božje ljubezni, ki se izlije nad njo. Tudi v tem je Marija najodličnejša učenka svojega Sina, ki v poslušnosti Očetu popolnoma uresničuje svojo svobodo, saj jo ravno v poslušnosti najbolj izvršuje.

V drugem berilu smo slišali čudovito besedilo, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga v luči Kristusovega učlovečenja psalm 39: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.« (Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo Sinovega 'Glej, prihajam' ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata eden v drugem ter tvorita en sam Amen volji Očetove ljubezni, obstanemo ter polni hvaležnosti začnemo častiti Boga.

Angel Gospodov, 25. marec 2007
Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po sv. Luku je ponižen dogodek, skrit – nihče ga ni videl, nihče ni vedel zanj, razen Marija – a istočasno odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica izgovorila svoj »da« na angelovo oznanilo, je bil Jezus spočet in z Njim se je začelo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko nočjo, kot »nova in večna zaveza«. V resnici je Marijin »da« popoln odsev tistega Kristusovega »da«, ko vstopa v svet, kakor piše pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marijina pokorščina odseva Sinovo pokorščino, saj je preko srečanja teh dveh »da« Bog lahko prevzel človeško obličje. Zdaj vidite zakaj je Oznanjenje tudi kristološki praznik, saj obhaja osrednjo Kristusovo skrivnost, Njegovo učlovečenje.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Marijin odgovor angelu se nadaljuje v Cerkvi, ki je poklicana ponavzočati Kristusa v zgodovini s svojo razpoložljivostjo, da lahko Bog nadaljuje s svojim usmiljenjem obiskovati človeštvo. »Da« Jezusa in Marije se ponavlja v »da« svetnikov, posebej še mučencev, ki so ubiti zaradi evangelija. To sem poudaril še posebej zato, ker je 24. marca obletnica umora msgr. Oskarja Romera, San salvadorskega nadškofa in se obhaja dan molitve in posta za misijonarje mučence: škofe, duhovnike, redovnike, redovnice ter laike pobite sredi opravljanja njihovega misijonskega poslanstva evangeliziranja ter za napredovanje v človečnosti.

V tem postnem času bolj pogosto zremo Marijo, ki na Kalvariji zapečati svoj 'da' izrečen v Nazaretu. Združena z Jezusom, Pričo Očetove ljubezni, je Marija doživela mučeništvo duše. Z zaupanjem jo prosimo, da bo lahko Cerkev, zvesta svojemu poslanstvu, vsemu svetu pogumno pričevala to Božjo ljubezen.

Misli papeža Frančiška

Homilija med sveto mašo v parku Monza v Milanu 25. marca 2017
Pravkar smo slišali najpomembnejše oznanilo v naši zgodovini: oznanilo Mariji (prim. Lk 1,26-38). Bogat odlomek, poln življenja in rad ga berem v luči nekega drugega oznanila in sicer tistega o rojstvu Janeza Krstnika (prim. Lk 1,5-20). Dve oznanili, ki si sledita in ki sta povezani, torej dve oznanili, ki nam, če ju primerjamo, kažeta to, kar nam Bog podarja v svojem Sinu.

Oznanilo Janeza Krstnika se zgodi, ko duhovnik Zaharija, pripravljen začeti z bogoslužnim obredom vstopi v svetišče templja, medtem ko ga je množica vernikov čakala zunaj. Oznanjenje Jezusa  pa se zgodi na nekem odročnem galilejskem kraju, v mestu na periferiji, ki ni ravno na dobrem glasu, v brezimnosti hiše nekega dekleta, ki se imenuje Marija.

Ta kontrast ni nepomemben. Pove nam, da se bo novo srečanje Boga z njegovim ljudstvom zgodilo na mestih, kjer ga običajno ne pričakujemo, na obrobjih, na periferijah. Ne bo več prostora, ki bi bil rezerviran za nekatere, medtem ko večina čaka zunaj. Nič in nihče mu ne bo nepomemben, nobena situacija ne bo prikrajšana za njegovo navzočnost: veselje zveličanja se začne v vsakdanjosti življenja na domu dekleta iz Nazareta.

Bog sam je tisti, ki da iniciativo in se hoče vključiti v naše domove, v naše vsakdanje boje, polne skrbi in želja. In ravno znotraj naših mest, naših šol in univerz, trgov in bolnišnic se odvija najlepše oznanilo, ki ga lahko slišimo: Razveseli se, Gospod je s teboj! To je veselje, ki rojeva življenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na način, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.

Kakor Marija, se tudi mi lahko čutimo zmedene in se vprašamo: Kako se bo to zgodilo v teh časih, polnih špekulacij? Špekulira se o življenju, delu, družini, o revnih in migrantih; o mladih in njihovi prihodnosti. Zdi se, da nam vrtoglavi ritem, ki smo mu podvrženi, krade upanje in veselje. Zdi se, da nam pritiski in nemoč pred mnogimi situacijami dušo delajo otopelo in brezčutno pred brezštevilnimi izzivi. Paradoksalno je, ko vse pospešeno gradi – v teoriji – boljšo družbo, na koncu pa ni več časa za nič in nikogar. Izgubljamo čas za družino, za skupnost, za prijateljstvo, za solidarnost, za spomin.

Dobro nam bo delo, če se bomo vprašali: »Je danes mogoče živeti veselje evangelija v naših mestih? Je mogoče krščansko upanje v tej situaciji, tukaj in zdaj?« Vprašanji se dotikata naše identitete, življenja naših družin, naših držav in mest. Dotikata se življenja naših otrok in mladih ter od nas zahtevata, da se na nov način vključimo v zgodovino. Če sta evangeljsko veselje in upanje še vedno mogoča, potem pred mnogimi bolečimi situacijami ne moremo in nočemo ostati navadni gledalci, ki gledajo v nebo in čakajo, da neha deževati. Vse, kar se zgodi, od nas zahteva, da gledamo na sedanjost z drznostjo, z drznostjo nekoga, ki ve, da je veselje zveličanja dobiva obliko v vsakdanjosti domačega življenja dekleta iz Nazareta.

Pred Marijino zbeganostjo in pred našo, imamo tri ključe, ki nam jih ponuja angel, da bi nam pomagal sprejeti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ti ključi so: priklicati spomin, pripadnost Božjemu ljudstvu in možnost nemogočega.

Prva stvar, ki jo naredi angel, je, da Mariji prikliče v spomin vso zgodovino zveličanja. Spomni na obljubo Davidu in na zavezo z Jakobom. Marija je hči zaveze. Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na našo preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili naših dedov, naših starih staršev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes. Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in ločevanje kot edini način za reševanje konfliktov. Priklicati spomin je najboljša protiutež za našo nagnjenost do magičnih rešitev ločevanja in odtujevanja.

Spomin Mariji omogoči, da pristane na svojo pripadnost Božjemu ljudstvu. Dobro nam bo delo spomniti se, da smo člani Božjega ljudstva. To je ljudstvo, ki je sestavljeno iz mnogih obrazov, zgodb, izvorov, je večkulturno in večetničnost ljudstvo. To je eno od naših bogastev,« je zatrdil. Je ljudstvo, ki je poklicano gostiti različnosti, jih vključevati s spoštovanjem in ustvarjalnostjo in praznovati novost, ki prihaja od drugih; je ljudstvo, ki ga ni strah objeti meje, mejnike; je ljudstvo, ki ga ni strah sprejemati tistega, ki to potrebuje, kajti ve, da je tam navzoč njegov Gospod.

Angelov zadnji odgovor Mariji je: »Bogu ni nič nemogoče.« Ko mislimo, da je vse odvisno samo od nas, ostajamo ujetniki naših sposobnosti, moči in kratkovidnih obzorij. Ko pa si pustimo pomagati, svetovati, ko se odpremo za milost, se zdi, da nemogoče začne postajati realnost. In to ve ta dežela, ki je skozi zgodovino dala mnogo karizem, misijonarjev, bogastva za življenje Cerkev. Mnogi obrazi, ki so premagali nerodoviten in rušilen pesimizem, so se odprli za Božjo iniciativo in postali znamenje, kako zelo rodovitna je lahko nega zemlje, ki ne ostane zaprta v lastne ideje, omejitve in sposobnosti, ampak se odpre za druge.

Kakor včeraj, Bog še vedno išče zaveznike, išče moške in ženske, ki so zmožni verovati, spominjati se, čutiti se del ljudstva, da bi sodelovali s kreativnostjo Duha. Bog še naprej hodi po naših mestnih četrtih in naših ulicah, prerine se v vsak prostor in išče srca, ki so zmožna poslušati njegovo vabilo in iz njega narediti meso tukaj in zdaj.

Homilija, 24 ur za Gospoda, petek, 25. marec 2022
V evangeliju današnjega slovesnega praznika Angel Gabrijel trikrat povzame besedo in jo nameni Devici Mariji. Medtem ko jo pozdravlja, ji prvič reče: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Razlog, zakaj se razveseliti, vzrok veselja je razkrit v le nekaj besedah: Gospod je s teboj. Brat, sestra, danes lahko slišiš te besede namenjene tebi, vsakemu od nas. Za svoje jih lahko vzameš vsakič, ko se približaš Božjemu odpuščanju, kajti tam ti Gospod pravi: »Jaz sem s teboj.« Preveč pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s povešeno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vračamo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem. Spovedati se, je dati Očetu veselje, da nas dvigne. V središču tega, kar bomo doživeli, niso naši grehi, so sicer tam, ampak niso ti v središču ampak Njegovo odpuščanje. Poskusimo si predstavljati, da bi bili središče zakramenta naši grehi, tedaj bi skoraj vse bilo odvisno od nas, našega kesanja, od naših prizadevanj. Toda ne, v središču je On, ki nas osvobodi in ponovno postavi na noge.

Povrnimo milosti prvenstvo in prosimo za dar razumevanja, da zakrament sprave ni samo naš korak k Bogu, temveč njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane. Gospod je, ki kakor v Nazaretu k Mariji, vstopi v našo hišo in prinese čudenje ter veselje, ki ju prej ni bilo. Če bomo v ospredje postavili Božji pogled, bomo ponovno vzljubili spoved. Potrebujemo jo, saj se vsak notranji prerod, vsak duhovni obrat, začne tukaj, pri Božjem odpuščanju. Ne zanemarjajmo zakramenta sprave, temveč ga ponovno odkrijmo kot zakrament veselja. Da, zakrament veselja, ko zlo, zaradi katerega nas je sram, postane priložnost za okušanje vročega Očetovega objema, blage Jezusove moči, ki nas ozdravlja, »materinske nežnosti« Svetega Duha. To je središče zakramenta spovedi.

Tako torej, dragi bratje in sestre, pojdimo naprej, da prejmemo odpuščanje. Vi, dragi bratje, ki podeljujete Božje odpuščanje, tisti, ki ponudite, kdor pristopi k zakramentu, veselje tega oznanila: »Razveseli se, Gospod je s teboj«. Nobene togosti, nobene ovire, nobene zadrege, ampak odprta vrata usmiljenja! Še posebej v zakramentu spovedi smo poklicani poosebljati Dobrega pastirja, ki vzame v naročje svoje ovce in jih ljubkuje, biti kanali milosti, ki prinašajo v izsušenosti srca živo vodo Očetovega usmiljenja. Če duhovnik nima te drže, nima teh občutij v svojem srcu, je bolje, da ne spoveduje.

Angel drugič spregovori Mariji, ko je vznemirjena zaradi pozdrava in ji reče: »Ne boj se« (v. 30). Prva beseda je »Gospod je s teboj« in druga je »Ne boj se«. V Svetem pismu, ko se Bog predstavi tistemu, ki ga sprejme, sta mu všeč ti dve besedi: ne boj se. Rekel ju je Abrahamu (prim. 1Mz 15,1), ju je ponovil Izaku (prim. 1Mz 26,4), Jakobu (prim. 1Mz 46,3) in tako naprej, vse do Jožefa (prim. Mt 1,20) in Marije. Na ta način nam daje jasno in tolažeče sporočilo. Vsakič, ko se življenje odpre Bogu, nas strah ne more več imeti za talca. Sestra, brat, če te tvoji grehi strašijo, če te tvoja preteklost vznemirja, če se tvoje rane ne zacelijo, če ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je večji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadržuješ v sebi, ampak jih prineseš in postaviš pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali priložnost za vstajenje. Ne boj se! Gospod želi, da mu damo svoje grehe. Na misel mi prihaja pripoved o tistem menihu v puščavi, ki je Bogu dal vse, vse in je živel življenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega še več. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj še manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!

Devica Marija nas pri tem spremlja. Tudi ona je položila svoje vznemirjenje Bogu. Predlagal ji je namreč nekaj nepojmljivega, kar je šlo onkraj njenih moči in sama tega ne bi zmogla, saj bi bilo preveč težav z Mojzesovo postavo, z Jožefom, z osebami njenega kraja in njega ljudstva.

Toda Marija ne ugovarja. Zadostuje ta ne boj se, zadostuje ji Božje zagotovilo. Stisne se k Njemu, kakor hočemo storiti mi nocoj. Saj pogosto delamo ravno nasprotno. Začenjamo pri naših gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno uči, naj začnemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu življenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obrača na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati« (prim. sv. Avguštin, Soliloquium I,3).

Te dni novice in podobe o smrti nenehoma vstopajo v naše domove, medtem ko bombe uničujejo domove številnih naših nemočnih ukrajinskih bratov in sester. Kruta vojna, ki je vrgla ob tla številne in povzroča trpljenje vseh, zbuja v vsakem strah in tesnobo. V sebi opažamo občutje nemoči in neprimernosti. Potrebo imamo, da bi zaslišali: »ne boj se«. Toda ne zadostujejo človeška zagotovila, potrebna je Božja navzočnost, gotovost Božjega odpuščanja, ki edino izbriše zlo, odstrani zagrenjenost, povrne mir v srce. Vrnimo se k Bogu, k njegovemu odpuščanju.

Angel tretjič spregovori. Sedaj Mariji reče: »Sveti Duh bo prišel nadte« (Lk 1,35). Poglejte, kako Bog posreduje v zgodovini. Podari samega Svetega Duha. Kajti za to, kar nekaj velja, ne zadostujejo naše moči. Mi sami ne bomo uspeli razrešiti protislovja zgodovine, celo tista v našem srcu. Potrebujemo modro in blago Božjo moč, ki je Sveti Duh. Ta Duh nam da harmonijo, ker On je harmonija. Potrebujemo Duha ljubezni, da ugasne sovraštvo, razkadi zagrenjenost, pogasi pohlep, nas potegne iz ravnodušnosti. Božjo ljubezen potrebujemo, ker je naša ljubezen negotova in nezadostna. Gospoda prosimo za toliko stvari, vendar ga pogosto pozabimo vprašati, kaj je najpomembnejše in kaj nam želi dati: Svetega Duha, moč, da lahko ljubimo. Kaj bomo pravzaprav brez ljubezni ponudili svetu? Nekdo je rekel, da je kristjan brez ljubezni kot igla, ki ne šiva: piči, rani, če pa ne šiva, če ne tke, če ne združuje, je neuporabna. Upal si bom reči: ni kristjan. Za to je treba iz Božjega odpuščanja črpati moč ljubezni, zajemati od istega Duha, ki se je spustil na Marijo.

Kajti, če želimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti naše srce. Da bi to naredili, danes dopustimo, da nas Marija prime za roko. Pogledamo v njeno Brezmadežno Srce, kjer je Bog počival, v edinem srcu človeškega bitja, ki je bilo brez senc. Ona je »polna milosti« (v. 28) in zato brez greha. V njej ni sledu zla, zato je z njo Bog lahko začel novo zgodovino zveličanja in miru. Tam se je zgodovina obrnila. Bog je spremenil zgodovino, ko je potrkal na Marijino srce.

In danes tudi mi, prenovljeni z Božjim odpuščanjem, trkamo na to Srce. Povezan s škofi in verniki vsega sveta želim slovesno prinesti Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse, kar živimo, ji obnoviti posvetitev Cerkve in vsega človeštva in še zlasti posvetiti njej ukrajinsko ljudstvo in rusko ljudstvo, ki jo s sinovsko naklonjenostjo častijo kot Mater. Ne gre za čarobno formulo, ampak za duhovno dejanje. To je dejanje popolnega zaupanja otrok, ki se v stiski te krute in nesmiselne vojne, ki grozi svetu, zatečejo k Materi, kot otroci, ko so prestrašeni in gredo jokajoč do mame in iščejo zaščito. Zatecimo se k Materi in v njeno Srce položimo strah in bolečino ter se ji izročimo. V to čisto, neomadeževano Srce, kjer se odseva Bog, polagamo dragocene dobrine bratstva in miru, vse, kar imamo in smo, da nas bo ona, Mati, ki nam jo je dal Gospod, varovala in ohranjala.

Iz Marijinih ust je prišel najlepši stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (v. 38). To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak živa želja sprejemanja Boga, ki ima »načrte za mir in ne za nesrečo« (Jr 29,11). To je najtesnejše sodelovanje pri načrtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta načrt, da se damo popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Mati Božja se je, potem ko je rekla da, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nosečo sestrično (prim. 1,39). V naglici je šla. Všeč mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime našo pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.