Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za cvetno nedeljo

Iz 50,4-7

Tretji spev o Gospodovem služabniku
Gospod Bog mi je dal jezik učencev:
da bi znal trudne krepiti z besedo,
jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice njim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato se nisem bil ponižan.
Zato sem naredil svoj obraz kot kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.

Flp 2,6-11

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Mt 21,1-11

Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! Če vama kdo kar reče, recita: 'Gospod ju potrebuje'; in ju bo takoj poslal nazaj.'« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
Povejte sionski hčeri:
Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,
krotak, jezdi na oslici
in na osličku, mladiču vprežne živali.

Učenca sta šla in storila, kar jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in oslička, položila nanju plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:
»Hozána Davidovemu sinu!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Hozana na višavah!«

Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto zganilo in so govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so odgovarjale: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« in »slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv. Atanazij pravi: »Netrpeča Beseda je trpela v telesu podvrženem trpljenju, ko je nastavil hrbet tistim, ki so ga bičali.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakšen je bil učitelj, takšen naj bo tudi služabnik, dostojanstven in miren med ponižanjem in žalitvami.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi, da je »Kristus pripravil pogumen zgled za svoje učence.« Sv. Atanazij dodaja: »Svoje učence poučuje, na kakšen način prenašati trpljenje.«

Sveti Janez Krizostom pravi: »Dogodki ob zmagovitem vhodu v Jeruzalem, bi se lahko zgodili tudi že prej, pa se niso, ker je sedaj pravi trenutek. Ob tem si hitro sledijo številni čudeži in se začnejo izpolnjevati mnoge prerokbe«. Sveti Hilarij iz Poitiersa o Jezusovem naročilu dvema učencema pravi: »To, da je Jezus poslal dva učenca ven iz Jeruzalema ima globlji duhovni pomen«. Jezus ju namreč po Hilarijevem mnenju pošilja osvoboditi pogane, ki so zaprti in v to prisiljeni zaradi zmote. Neznani avtor razloži pomen polaganja plaščev: »Plašči položeni na oslico in oslička so božanski nauki ter duhovna milost. Kakor namreč plašč pokrije sram zaradi nagote, tako slabosti mesa pokrije milost«. Severij iz Antiohije pa pravi: »Kralj je krotak. Palmovi listi pa so znamenje zmage«.

Misli Benedikta XVI.

Jezus se je napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem. Je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje.

Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9).

Današnja procesija, ki ponavzoča Jezusov vhod v Jeruzalem je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi z Jezusom na romanju proti višavi. Na tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli, saj nas teža greha in omejenosti vleče navzdol. Človek se nahaja med tema dvema težnostnima silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti zla, da se lahko svobodno pustimo pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja resnične, nas povzdigne ter nam podarja resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede, na začetku evharistične molitve med katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi: 'Sursum corda – kvišku srca!'... To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova, mi sami smo preslabotni, da bi povzdignili naše srce do Božjih višav. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi tega je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja, da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.

Homilija 16. marec 2008
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5. Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, si je dal ime, s katerim ga je mogoče klicati, še več, se ga je mogoče dotikati. Vsak kraj je zanj premajhen, a kljub temu in ravno za to, si on sam izbere kraj in ime, da je lahko tam On osebno kot pravi Bog, češčen kot Bog med nami. Iz pripovedi o dvanajstletnem Jezusu vemo, da je imel rad tempelj kot hišo svojega Očeta, kot domačo hišo. Sedaj je ponovno prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do »ljubezni do konca« (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.

Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9). Zatem je prišel v tempelj. Toda tam, kjer naj bi bil kraj srečanja Boga in človeka, je našel prodajalce živali in menjalce denarja, ki so svojim kupčevanjem zasedli ta kraj molitve. To bi lahko počeli kje drugje, saj je bil ta prostor, ki so ga zasedli namenjen za nekaj drugega. Bil je dvorišče za pogane. Izraelov Bog, je bil namreč edini Bog vseh ljudstev. Četudi pogani niso vstopali, če tako rečemo, v Razodetje, pa so se lahko na dvorišču vere v molitvi približali edinemu Bogu. Izraelov Bog, Bog vseh ljudi, je namreč vedno pričakoval njihovo molitev, njihovo iskanje, njihovo klicanje svojega imena. Namesto tega pa je bil sedaj ta kraj, kraj prekupčevanja in korupcije. »Slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje«, pravi o tem Pismo Kološanom (Kol 3,5). S tem malikovanjem se je Jezus srečal na tem kraju ter izrekel besede preroka Izaija: »Moja hiša naj se imenuje hiša molitve« (prim. Iz 56,7) ter preroka Jeremija: »Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (prim. Jer 7,11). Proti redu, ki so ga napačno razlagali, je Jezus s svojim preroškim dejanjem branil tisti pravi red, ki se nahaja v knjigi Postave in Prerokih.

Ob vsem tem je prav, da se zamislimo tudi mi kristjani. Je naša vera tako čista in odprta, da lahko ob njej 'pogani', torej osebe, ki iščejo ter se sprašujejo, zaslutijo luč edinega Boga ter se tako pridružijo na dvorišču vere naši molitvi in tako s svojimi vprašanji postanejo morda tudi oni Njegovi častilci.

Homilija, 17. april 2011
Benedikt XVI. je v homiliji, ki je sledila petju Gospodovega pasijona po Mateju, spregovoril o Jezusovem in našem vzponu na goro proti svetišču, ko ga spremljamo na poti do višave. »Jezus se je napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem. Jezus je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje.

Naša današnja procesija je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi z Jezusom na romanju proti višavi. Na tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli, saj nas teža greha in omejenosti vleče navzdol. Cerkveni očetje so rekli, da človek stoji med dvema težnostnima poljema. Sila težnosti vleče človeka navzdol, v sebičnost, v laž in v zlo. Ta sila nas poniža ter nas oddalji od Božje bližine. Od zgoraj pa je sila težnosti Božje ljubezni. Biti ljubljeni od Boga ter naš odgovor ljubezni nas potegneta v višave. Človek se nahaja med tema dvema težnostnima silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti zla, da se lahko svobodno pustimo pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja resnične, nas povzdigne ter nam podarja resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede, na začetku evharistične molitve med katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi: 'Sursum corda – kvišku srca!'... To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova, mi sami smo preslabotni, da bi povzdignili naše srce do Božjih višav. Tega nikakor ne zmoremo. Ravno napuh, ki nam pravi, da bomo zmogli sami, nas vleče navzdol ter nas oddaljuje od Boga. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi tega je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja, da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.

Mi smo z Gospodom na romanju v višave. Iščemo čistost srca in nedolžnost rok, iščemo resnico, iščemo Božje obličje. Razkrijmo Gospodu našo željo, da bi postali pravični ter ga prosimo: 'Ti nas potegni v višave! Očisti nas! Stori, da bodo tudi za nas veljale besede psalma, ki smo ga peli med procesijo, da bomo pripadali tistemu rodu, ki išče Boga, 'ki išče tvoje obličje, obličje Jakobovega Boga' (Ps 24,6). Amen.«

Misli papeža Frančiška

Homilija, 13. april 2014
Veliki teden se začenja s praznično procesijo z oljčnimi vejicami. Vse ljudstvo sprejema Jezusa. Otroci, mladi pojejo in hvalijo Jezusa. Toda ta teden se nadaljuje v skrivnost Jezusove smrti in vstajenja. Slišali smo Gospodovo trpljenje in dobro nam bo delo, če si postavimo vprašanje.

»Kdo sem jaz? Kdo sem jaz pred mojim Gospodom?« Kdo sem jaz pred Jezusom, ki v prazničnem vzdušju vstopa v Jeruzalem? Sem sposoben izraziti svoje veselje, ga hvaliti? Ali pa se do njega distanciram?

Kdo sem jaz pred Jezusom, ki trpi? Toliko imen smo slišali, toliko imen. O skupini voditeljev, o nekaterih duhovnikih, nekaterih farizejih, nekaterih učiteljih postave, ki so se odločili, da ga umorijo. Čakali so na priložnost, da bi ga prejeli. Sem kot kdo od njih? Slišali smo tudi drugo ime: Juda. 30 kovancev. Sem kot Juda?

Še druga imena smo slišali. Učenci niso ničesar razumeli in ko je Gospod trpel, so pospali. Je moje življenje zaspano? Sem kot učenci, ki niso razumeli, kaj pomeni izdati Gospoda? Ali kot tisti drugi učenec, ki je hotel vse razrešiti z mečem? Sem kot oni?

Sem kot Juda, ki se hlini, da ima rad Učitelja in ga poljubi, da bi ga izročil, izdal? Sem izdajalec? Sem kot tisti voditelji, ki so na hitro sklicali sodni zbor in so iskali krive priče, sem kot oni? In ko to počnem, če to počnem, verjamem, da s tem rešujem ljudstvo? Sem kot Pilat, ko si pred težko situacijo 'umijem roke' in ne sprejmem svojega dela odgovornosti ter tako pustim obsoditi ali obsodim osebe?

Sem kot tista množica, ki ni prav vedela ali je na verskem srečanju, na sojenju ali pa v cirkusu in je izbrala Barabo? Za njih je eno in isto, pa še bolj zabavno je bilo ponižati Jezusa. Sem kot vojaki, ki udarjajo Gospoda, pljuvajo vanj, ga žalijo, se zabavajo s tem, da ga Gospoda ponižujejo?

Sem kot Cirinejec, ki se je vračal utrujen z dela, a je z dobro voljo pomagal Jezusu nositi križ?

Sem kot tisti, ki so hodili mimo pod križem in se Jezusu posmehovali: »Toda.. tako pogumen! Naj stopi s križa in mi bomo verovali Vanj!« Zasmehovanje Jezusa...

Sem kot tiste pogumne žene in kot Jezusova mama, ki so bile tam in v tišini trpele? Sem kot Jožef, njegov skrivni učenec, ki je z ljubeznijo nesel Jezusovo truplo in ga pokopal? Sem kot Mariji, ki sta ostali pred vhodom v grob ter jokali in molili?

Sem kot voditelji, ki so naslednji dan šli do Pilata in mu rekli: »Poglej, ta je govoril, da bo vstal; samo, da ne pride do še ene prevare« in so zaprli življenje, zaprli so grob v obrambi nauka, da bi življenje ne prišlo ven?

Kje je moje srce? Kateri od teh oseb sem podoben? Naj nas ves teden spremlja to vprašanje.

Homilija, 9. april 2017
Ta slovesnost ima nekako dvojen okus, sladek in grenek, vesel in boleč, kajti z njo obhajamo Gospoda, ki vstopa v Jeruzalem in mu njegovi učenci vzklikajo kot kralju; istočasno pa je slovesno oznanjena evangeljska pripoved o njegovem trpljenju. Zaradi tega naše srce čuti boleče nasprotje in nekako v majhni meri občuti to, kar je čutil Jezus v svojem srcu tisti dan, ko se je veselil s svojimi prijatelji in jokal nad Jeruzalemom.

Pred procesijo oznanjen evangelij (prim. Mt 21,1-11) opisuje Jezusa, ki se spušča z Oljske gore na hrbtu oslička, na katerega se ni še nihče povzpel; poudari navdušenje učencev, ki spremljajo Učitelja z veselimi vzkliki; in daje verjetno podobo, kako je le-to okužilo mladeniče in mladenke iz mesta, da so se s svojim vpitjem pridružili sprevodu. Jezus sam prepozna v tem veselem sprejemu neustavljivo moč, kakršno Bog hoče, in pohujšanim farizejem odgovori: »Povem vam, če bodo ti molčali, bodo kamni vpili« (Lk 19,40).

Toda ta Jezus, ki je, kakor je v Pismih, ravno na ta način vstopil v sveto mesto, ni nikakršen sanjač, ki širi blodnje, prerok 'new age-a', prodajalec dima. Nekaj povsem drugega je, je točno določen Mesija, s konkretno podobo služabnika, služabnika Boga in človeka, ki gre v trpljenje. Je veliki Trpin človeških bolečin.

Medtem ko se tudi mi veselimo našega Kralja, mislimo na trpljenje, ki ga bo ta teden moral pretrpeti. Mislimo na obrekovanja, hude žalitve, na pasti, na izdajo, zapuščenost, na krivično sodbo, udarce, bičanje, na trnovo krono…, in na koncu na križev pot vse do križanja.

On je to zelo jasno rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Nikoli ni obljubil časti in uspehov. Evangeliji o tem jasno govorijo. Vedno je svoje prijatelje opozarjal, da je bila njegova pot ta, in da bo končna zmaga šla preko trpljenja in križa. Isto velja tudi za nas. Da bi zvesto hodili za Jezusom, prosimo za milost, da bi to storili, ne z besedami, ampak dejansko, in da bi imeli potrpežljivost pri prenašanju svojega križa, da ga ne bi zavrnili, ga vrgli proč, ampak gledajoč Njega, ga sprejeli in nosili. Dan za dnem.

In ta Jezus, ki sprejme, da mu pojejo hozano, čeprav dobro ve, da ga čaka: »Križaj ga!«, od nas ne zahteva, da ga zremo samo na slikah ali fotografijah, ali na video posnetkih, ki krožijo po spletu. Ne! Navzoč je v številnih naših bratih in sestrah, ki danes prenašajo trpljenje kakor On: trpijo zaradi suženjskega dela, trpijo zaradi družinskih dram, trpijo zaradi bolezni… Trpijo zaradi vojn, terorizma, zaradi koristi primejo za orožje in pobijajo. Možje in žene, ki so prevarani, oskrunjeni v svojem dostojanstvu, izločeni… Jezus je v njih, v vsakemu od njih. In s tem iznakaženim obličjem, s tem zdelanim glasom prosi, nas prosi, da ga pogledamo, prepoznamo, ljubimo.

Drugega Jezusa ni. Isti je, ki je vstopil v Jeruzalem med mahanjem palmovih in oljčnih vej. Isti je, ki je bil prebit na križ in je umrl med razbojnikoma. Nimamo drugega Gospoda kot Njega, Jezusa, ponižnega Kralja pravičnosti, usmiljenja in miru.

Homilija, nedelja, 5. april 2020
Jezus »se je izničil, podobo hlapca je vzel nase« (Flp 2,7). Pustimo, da nas te besede vpeljejo v svete dneve, v katerih Božja beseda kot z refrenom kaže Jezusa kot služabnika: na veliki četrtek je služabnik, ki učencem umiva noge; na veliki petek je prikazan kot trpeči in zmagoviti služabnik (prim. Iz 52,13); in že jutri Izaija prerokuje o njem: »Glej, moj služabnik, ki ga podpiram« (Iz 42,1). Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. Navadno mislimo, da mi služimo Bogu. Ne. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil. Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog.

Toda – se pojavi vprašanje - kako pa nam je Gospod služil? Tako, da je za nas dal življenje. Dragi smo mu in drago smo ga stali. Sv. Angela Folinjska je pričevala, da je slišala od Jezusa te besede: »Nisem te ljubil za šalo.« Njegova ljubezen ga je privedla do tega, da se je žrtvoval za nas, da je nase naložil vse naše zlo. Ob tem obstanemo zaprepadeni: Bog nas je rešil tako, da je pustil, da se naše zlo razbesni nad njim. Ne da bi trenil, samo s ponižnostjo, potrpljenjem in pokorščino služabnika, izključno le z močjo ljubezni. In Oče je podprl Jezusovo služenje: ni odvrnil zla, ki se je zgrnilo nanj, ampak je podprl njegovo trpljenje, da bi bilo naše zlo premagano samo z dobrim, da bi ga do dna prežela samo ljubezen. Vse do dna.

Gospod je v svojem služenju nam šel tako daleč, da je izkusil nekaj, kar je za tistega, ki ljubi, najbolj boleče: izdajstvo in zapuščenost.

Izdajstvo. Jezus je prenesel izdajstvo učenca, ki ga je prodal, in učenca, ki ga je zatajil. Izdali so ga ljudje, ki so mu klicali »hozana«, potem pa kričali: »Križaj ga!« (Mt 27,22). Izdala ga je verska institucija, ki ga je krivično obsodila, in politična institucija, ki si je umila roke. Pomislimo na male ali velike izdaje, ki smo jih doživeli v življenju. Grozno je, ko odkrijemo, da je bilo zaupanje, na katero smo se zanesli, izigrano. V globini srca se porodi takšno razočaranje, da je videti, kakor da življenje izgubi smisel. To se nam zgodi, ker smo rojeni, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili; in nekaj najbolj bolečega je, če nas izda tisti, ki nam je obljubil, da nam bo zvest in blizu. Niti predstavljati si ne moremo, kako je bilo to boleče za Boga, ki je ljubezen.

Poglejmo v globino. Če smo iskreni sami s seboj, bomo videli svoje nezvestobe. Koliko pretvarjanja, hinavščine in dvoličnosti! Koliko izdanih dobrih namenov! Koliko neizpolnjenih obljub! Koliko izpuhtelih dobrih namenov! Gospod pozna naše srce bolje kakor mi, ve, kako šibki smo in nestanovitni, kolikokrat pademo, kako naporno nam je vstati in kako težko se nam zacelijo neke rane. In kaj je storil, da bi nam prišel naproti, da bi nam služil? To, kar je rekel po preroku: »Jaz jih bom ozdravil njihove nezvestobe, z vsem srcem jih bom ljubil« (Oz 14,5). Ozdravil nas je tako, da je nase naložil naše nezvestobe, nam odvzel naša izdajstva. Tako nam ni treba obupovati v strahu, da ne bi zmogli, ampak lahko dvignemo pogled h Križanemu, prejmemo njegov objem in rečemo: »Glej, tam je moja nezvestoba, ti, Jezus, si jo vzel. Odpri mi roke, služi mi s svojo ljubeznijo, še naprej me podpiraj … Potem grem lahko naprej!«

Zapuščenost. V današnjem evangeliju na križu Jezus reče en stavek, samo en stavek: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je močan stavek. Jezus je trpel, ker so ga zapustili njegovi, ki so zbežali. Ostal pa mu je Oče. Zdaj, v breznu samote, ga prvič kliče s splošnim imenom »Bog«. In zakriči mu »z močnim glasom« svoj srce parajoči »zakaj«. »Zakaj si me tudi ti zapustil?« V resnici so to besede enega od psalmov (prim. Ps 22,2). Povedo nam, da je Jezus v molitvi prenašal celo najbolj skrajno razočaranje. Ostaja pa dejstvo, da ga je izkusil. Izkusil je največjo zapuščenost, o kateri poročajo evangeliji, ko navajajo njegove izvirne besede.

Zakaj vse to? Še enkrat: za nas, da nam služi. Kajti kadar se čutimo stisnjene v kot, ko se znajdemo v slepi ulici brez luči in izhoda, ko se zdi, da celo Bog ne odgovarja, se spomnimo, da nismo sami. Jezus je izkusil popolno zapuščenost, nekaj, kar mu je bilo povsem tuje, da bi bil v vsem solidaren z nami. To je storil zame, zate, za vse nas, to je storil, da nam pove: »Ne boj se, nisi sam. Izkusil sem vse tvoje razočaranje, da bom vedno ob tebi.« Glejte, do kod nam je služil Jezus, da je stopil v prepad našega najgrozovitejšega trpljenja, vse do izdajstva in zapuščenosti. Danes, v drami pandemije, vpričo tolikih gotovosti, ki se razkrajajo, vpričo tolikih pričakovanj, ki se izjalovijo, v občutju zapuščenosti, ki stiska srce, Jezus govori slehernemu: »Korajža velja: odpri srce za mojo ljubezen. Občutil boš tolažbo Boga, ki te podpira.«

Dragi bratje in sestre, kaj lahko naredimo vpričo Boga, ki nam je šel tako daleč v služenju, da je izkusil izdajstvo in zapuščenost? Lahko ne izdamo njega, za katerega smo bili ustvarjeni, lahko ne zapustimo tega, kar šteje. Na svetu smo, da bi ljubili njega in bližnje. Vse ostalo mine, to pa ostane. Drama, ki jo preživljamo v tem času, nas sili, da vzamemo zares to, kar je resno, da se ne izgubljamo v malovrednih stvareh; da ponovno odkrijemo, da nam življenje ne služi, če ne služimo. Kajti življenje se meri po ljubezni. V teh svetih dneh smo doma pred Križanim – glejte, glejte Križanega, ki je mera Božje ljubezni do nas. Pred Bogom, ki nam služi tako, da da za nas življenje, prosimo za milost, ko gledamo Križanega, da bi živeli za služenje. Skušajmo priti v stik s tistim, ki trpi, ki je sam in v pomanjkanju. Ne mislimo samo na tisto, kar nam manjka, ampak mislimo na dobro, ki ga lahko naredimo.

Glej, moj služabnik, ki ga podpiram. Oče, ki je podpiral Jezusa v trpljenju, opogumlja tudi nas pri služenju. Gotovo, ljubiti, moliti, odpuščati, skrbeti za druge tako v družini kot v družbi, vse to lahko stane. Lahko je videti kot križev pot. Toda pot služenja je zmagovita pot, ki nas je rešila in ki nam rešuje življenje. To bi rad povedal posebej mladim, na ta dan, ki je že 35 let posvečen prav njim. Dragi prijatelji, poglejte na resnične junake, ki v teh dneh prihajajo na dan: niso tisti, ki imajo popularnost, denar in uspeh, ampak tisti, ki dajejo sebe, da služijo drugim. Počutite se poklicani, da zastavite življenje. Ne bojte se ga zapraviti za Boga in za bližnje, zaslužili si ga boste. Kajti življenje je dar, ki ga prejmemo, ko se dajemo. In ker je največje veselje reči »da« ljubezni, in to brez »če« in »ampak«. Kakor je to storil Jezus za nas.
Prevod br. Miran Špelič OFM