Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za Gospodov vnebohod

Apd 1,1-11

V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.

Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

Ef 1,17-23

Da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove mogočnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči.

Udejanjil jo je v Kristusu,
ko ga je obudil od mrtvih
in ga posadil na svojo desnico v nebesih,
nad vsakršno vladarstvo in oblast,
nad vsakršno silo in gospostvo
ter nad vsakršno ime, ki se lahko imenuje,
ne samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem.
Vse je položil pod njegove noge,
njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi,
ki je njegovo telo, polnost njega,
ki v vsem vse izpolnjuje.

Mt 28,16-20

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je naročil Jezus. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril, rekoč: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Razlaga cerkvenih očetov

Luka želi v prvih poglavjih Apostolskih del pokazati, kako tisti, ki verujejo v Jezusa sestavljajo nov Božji rod. Prvo poglavje je torej priprava na Binkošti, novo oblikovanje izkušnje iz katere se bo začela Cerkev.

Cerkveni očetje so v odlomku iz Apostolskih del o Jezusovem srečanju z učenci videli, da je osredotočen na tri točke: na razpravo o časih in trenutkih dokončne obnovitve, dar Svetega Duha in iz njega izhajajočo moč za pričevanje ter pripoved o vnebohodu. Očetje so tudi opazili, da samo Luka podrobno navaja datum vnebohoda, ko pravi, da je bil štirideset dni po vstajenju.

Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

Misli Benedikta XVI.

S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem »polni veselja«.

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). S temi besedami se je Jezus poslovil od apostolov, kakor je opisano na začetku Apostolskih del. Takoj zatem pa sveti pisatelj doda: »Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,9). To je skrivnost Vnebohoda, ki ga danes slovesno obhajamo. Toda kaj nam hočeta sporočiti Sveto pismo in liturgija, ko pravita, da se je Jezus »vzdignil«? Smisel tega bomo razumeli, če bomo pozorno prisluhnili, ne samo temu tekstu ali Novi zavezi, temveč celotnemu Svetemu pismu. Izvor glagola »vzdigniti« je pravzaprav starozavezni in se nanaša na kraljevsko ustoličenje. Kristusov vnebohod torej naprej pomeni ustoličenje križanega in vstalega Sina človekovega v kraljevanje Boga nad svetom.

Je pa še globlji pomen, ki ni takoj zaznan. V apostolskih delih je naprej zapisano, da se je Jezus vzdignil (prim Apd 1,9), nato pa je dodano, da je »bil vzet v nebo«. Dogodek torej ni opisan, kot potovanje v višave, temveč kot delovanje Božje moči, ki uvede Jezusa v prostor Božje bližine. Navzočnost oblaka, ki je »zastrl njihov pogled« prikliče v spomin starodavno podobo starozavezne teologije, ter tako postavi pripoved Vnebohoda v zgodovino Boga z Izraelom, od oblaka na Sinaju, nad šotorom zaveze v puščavi, do svetlega oblaka na gori spremenjenja. Predstaviti Gospoda obdanega z oblakom izrazi z podobo isto kar bi rekli z besedami: »sedeti na Božji desnici«. S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem »polni veselja«.

»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostma, v kateri je vpeto človekovo življenje; torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'. Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v skladu z svojim neizrekljivim načrtom ljubezni, iz nič ustvaril vesolje. Potem, ko je to naredil, je v bivanje poklical človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Božjega sina in nesmrtnost. Toda vemo, da se je človek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'. S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt. Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v človekovo zgodovino in ta je postala zgodovina zveličanja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na obširnih področjih vsakodnevnega bivanja, tako na materialnem kakor tudi na duhovnem področju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju človeške skupnosti ter v kulturi. Tukaj okušamo napor popotnikov na poti proti cilju na pogosto prekrižanih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?

Ob tem pa je dobro preiti na drugi del vprašanja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih del: 'Kaj gledate v nebo?'  Pred tem namreč beremo, da ko so apostoli skušali pritegniti pozornost Vstalega z vprašanjem o obnovitvi zemeljskega Izraelovega kraljestva, se je On 'vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'. Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave. Ne vemo, če so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno pred njimi odpiralo čudovito in neskončno obzorje, končni cilj človekovega zemeljskega romanja. Morda so to šele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binkoštni dan. Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, dokaj razumljiv. Poklicani smo, ostajajoč na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.

Misli papeža Frančiška

Opoldanska molitev, nedelja, 28. maj 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji in tudi v drugih deželah obhajajo Jezusov vnebohod, ki se je zgodil štirideset dni po veliki noči. Evangeljski odlomek (prim. Mt 28,16-20), s katerim se konča Matejev evangelij, nam predstavi trenutek dokončnega slovesa Vstalega od svojih učencev. Prizor je postavljen v Galilejo, v kraj, kjer jih je Jezus poklical naj hodijo za njim ter je ustvaril prvo jedro svoje nove skupnosti. Sedaj so ti učenci šli skozi 'ogenj' trpljenja in vstajenja. Ko so zagledali Gospoda vstalega so padli preden, nekateri pa so tudi dvomili.

Tej prestrašeni skupnosti izroča Jezus neizmerno nalogo evangelizirati svet. To naročilo konkretizira z ukazom naj poučujejo in krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. v. 19).

Jezusov vnebohod je dejansko zaključek poslanstva, ki ga je Sin prejel od Očeta in začetek tega poslanstva Cerkve. Od tega trenutka Kristusovo navzočnost v svetu posredujejo njegovi učenci tistim, ki verujejo Vanj in ga oznanjajo. To poslanstvo bo trajalo vse do konca zgodovine in ga bo podpirala pomoč vstalega Gospoda, ki je zagotovil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (v. 20).

Njegova navzočnost prinaša moč med preganjanji, tolažbo v trpljenju, pomoč v težkih situacijah, na katere naletita poslanstvo in oznanjevanje evangelija. Vnebohod nas spomni na to pomoč Jezusa in njegovega Duha, ki nam da zaupanje in gotovost med našim krščanskim pričevanjem na svetu. Razkrije nam tudi zakaj je Cerkev. Cerkev je zato, da oznanja evangelij, samo zato in veselje Cerkve je oznanjati evangelij! Cerkev smo vsi mi krščeni. Danes smo povabljeni bolje razumeti kakšno veliko dostojanstvo in odgovornost, ki nam jo je dal Bog, da ga oznanjamo in ga napravimo dostopnega človeštvu. To je naše dostojanstvo, to je največja čast v Cerkvi!

Na ta praznik vnebohoda, medtem ko gledamo v nebo, kamor je šel Kristus in sedi na Očetovi desnici, okrepimo svoje korake tu na zemlji in z navdušenjem ter pogumom nadaljujmo svojo pot, svoje poslanstvo pričevati in živeti evangelij v vsakem okolju. Dobro pa se tudi zavedamo, da vse to ni predvsem odvisno od naših moči, organizacijskih sposobnosti in od števila oseb. Samo z lučjo in močjo Svetega Duha lahko učinkovito izpolnimo svoje poslanstvo, da predstavimo in damo okušati drugim Jezusovo ljubezen in nežnost.

Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga, da bomo zrli nebeške dobrine, ki nam jih Gospod obljublja in postali vedno bolj verodostojne priče njegovega vstajenja in resničnega življenja.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 24. maj 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek (prim. Mt 28,16-20) nam pokaže apostole, ki so se zbrali v Galileji na gori, »kamor jim je naročil Jezus« (v. 16). Tukaj se odvije zadnje srečanje vstalega Gospoda s svojimi. »Gora« ima močan ter zgovoren simboličen pomen. Na gori je Jezus razglasil Blagre (prim. Mt 5,1-12); v gore se je umikal, da bi molil (prim. 14,23); tam je sprejemal množico in ozdravljal bolnike (prim. 15,29). Vendar pa tokrat na gori ni več učitelj, ki deluje, uči, ozdravlja, ampak On, ki naproša učence, da začnejo delovati in oznanjati tako, da jim izroči poslanstvo nadaljevanja svojega delovanja.

Tam jim podeli poslanstvo k vsem narodom. Pravi: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (vv. 19-20). Vsebina poslanstva, ki jo je zaupal apostolom je tale: oznanjevati, krščevati, učiti in hoditi po poti, ki jo je začrtal Učitelj, torej živ evangelij. To sporočilo zveličanja pa predvsem vključuje dolžnost pričevanja, za katerega smo tudi mi, današnji učenci, poklicani dati razlog naše vere. Brez pričevanja se ne more oznanjati. Pred tako zahtevno nalogo in če pomislimo na svoje slabosti, se počutimo neprimerne, kakor so se tudi čutili apostoli sami. Toda to nam ne sme vzeti poguma, ampak se spomnimo na besede, ki jim jih je Jezus namenil, preden se je vzdignil v nebo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (v. 20).

Ta obljuba zagotavlja Jezusovo stalno in tolažečo navzočnost med nami. Toda na kakšen način se uresničuje ta navzočnost? Po njegovem Duhu, ki vodi Cerkev kot sopotnico vsakega človeka po poti skozi zgodovino. Ta Duh, ki sta ga poslala Kristus in Oče, opravlja odpuščanje grehov in posvečuje vse tiste, ki se skrušeni odprejo njegovemu daru. Z obljubo, da bo ostal z nami vse do konca časov, Jezus začenja način svoje navzočnosti kot Vstali na svetu. Jezus je navzoč na svetu a na drugačen način. Z navzočnostjo, ki se razodeva v Besedi, zakramentih, v nenehnem notranjem delovanju Svetega Duha. Praznik vnebohoda nam pravi, da je Jezus, čeprav se je povzpel v nebo, da bi slavno prebival na Očetovi desnici, še vedno in večno med nami. Od tu izhajajo naša moč, naše vztrajanje in naše veselje, ravno zaradi Jezusove navzočnosti med nami po Svetem Duhu

Devica Marija, spremljaj nas s svojim materinskim varstvom na naši poti, da se bomo od tebe naučili blagosti in poguma za pričevanje vstalega Gospoda svetu.